FORUM Nebojse.si

ne želim se smiliti nikomur...
zapisati želim to, v upanju, da mi bo lažje..

spet sem tam...hodim po robu...borim se vsak dan z mislimi...probam najti smisel, videti stvari pozitivno, vendar se mi zagrinja svetloba...

moj psihijater je na bolovanju...čeprav je dober...čutim, da me ne razume, da vidi le moj tisti zunanji oklep, ker jadikovati ne znam, ker ne morem in ne znam opisati vsega, kar je v meni..
žalost je težko opisati...žalost pač je...

tolažim se, da me daje jesen...
želim videti svet prijazen in topel,kot ostali...trudim se
želim najti smisel, da živim...preživim...

okrog mene se nihče ne zaveda viharja, ki je v meni...ker ga držim zase, dopustim, da pride na poveršje samo, ko sem sama...
vedno bolj pogosto padam...vedno krajša so obdobja, ko pozabim in upam, da bo šlo mimo, da je šlo mimo...

pravzaprav mi ne manjka v življenju nič...ne živim slabo...ampak vseeno me nekaj žuli, kot princesko na zrnu graha..
trpim...
za druge, zaradi krivic, zaradi odnosov, zaradi družbe v kateri živim in nima mojih vrednot...
nič ne more potešiti razočaranja...vse je brez smisla...

ta žalost je tako globoka...tako zakoreninjena...nekje v drobovju, v srcu...v duši...

gledam stvari okrog sebe...nič nima smisla...razmišljam čemu so sloh potrebne...vedno manj  potreb imam...ne razveseli me dobra hrana, ne razveselijo me nakupi...

razveselijo me trenutki pogovorov z ljudmi, ki podobno mislijo in čustvijejo, kot jaz...ki so redki...

in to je vse...

oktober je...
upam, da bo tudi november...upam, da bo bolje...

upam, torej sem

jazzika, ti si tako polna moči, samo ne zavedaš se tega :rozicodam:, drži se, sem prepričana, da te daje samo jesenska otožnost

Draga Jazzjazz, tudi jaz bi lahko povzela svoje stanje z tvojimi besedami "pa smo spet tam"...
Morda je pa to res ta jesenska otožnost, ki nas vleče k tlom...morda nam manjka svetloba, da nam razsvetli srce...
Prihajajo turobni meseci, nekako jih bomo preživeli...eni bolj, drugi malo manj uspešno...jaz se itak vlečem kot jesenska megla, ki oklepa svet....pa tudi upam na nove, lepše dni, ki me čakajo.
Vsekakor te zelo razumem...poznam tvoj vihar...tudi v meni divja...poznam občutke praznine in bolečine...pa vendar vem da pridejo in grejo...tako bo tudi tokrat.
Naj se ti čimpreje zavrti svet v lepše dni  :rozicodam:

Tako je to v državi, ki ji vlada denar in kapital, pravico ima tisti, ki ima denar, denar imajo ostanki komunistov..zidarček v enem letu baje zasluži miljon..

kjer ni pravice, pravne države, si vsak upa delati, kar hoče, ker ga ne čaka kazen

končno sem naletela na psihologa, ki to vidi in me ni pogledal ko čuk, ko sem ga vprašala, kaj naj si mislim o ljudeh okoli sebe in še širše

ker od njih je odvisno moje počutje in moj kruh...

zato se ne pusti prepričati, kako moraš biti indiferentna do mnenj in dejanj drugih, ker si odvisna od njih

bojijo se pa te in ti ne "nagajajo" toliko, če si močna in se te bojijo..in spet smo pri tistem na začetku, ko sem govorila o kaznih, ki v naši brezpravni državi storilce le redko doletijo

če hočeš mi piši na zs da ti povem h kateremu psihologu hodim in ki ti ne bo polnil glave z nekim zaupanjem v ljudi ipd

hvala za komentarje in priporočila..

ampak...vsak je sam v svoji borbi...vsaj tako jaz vedno čutim...ko je najhuje...sem sama...
ko probam povedati kaj čutim, ni besed za to opisati...ne obstaja nič tako črnega...nič tako globoko žalostnega...ni besede, ni opisa...in svojega počutja ne moreš projecirati, da ga vidi/čuti še kdo...

danes si je vzel sin pol urice, ker je razumel, da je nekaj narobe...moram reč, da mi je to veliko pomenilo, da mi veliko pomeni....ampak vrag je še v meni...

bog, naj bo to jesen!

Po moje pridejo te črne misli iz tega, ker se javno ne prizna, v kakšni državi živimo, kakšni smo ljudje..

v naravi vsaka žival ve, kdo ji je sovražnik, koga se mora bat in se temu ustrezno in počuti in obnaša in se ne čuti v stiski zaradi tega, ampak ji je to normalno

če bi torej nehali psihologi trobenzljat o tem, kako je svet lep, če ga le sami hočemo tako videti, bi prišli do realne slike in se ti ne bi počutila "noro", preveč črnogledo, negativistično..

ja, žal je res tako...

Jazzjazz  :rozicodam: saj veš... tudi to BO minilo  :pomezik: :rozicodam:

jazzjazz20..... :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

kaj naj ti napiše, da se boš bolje počutila. ne vem. mogoče je tak čas ko postanemo ljudje melanholični, otožni,bolj občutljivi na negativne dražljaje iz okolice.

naj se sliši še tako oguljeno in zlajnano, ampak ko enkrat ponotranjiš te "klišeje" postane življenje lažje in znosnejše.

vzemi si čas zase, poskušaj poiskati lepe stvari, ki so se ti zgodile skozi življenje, druži se z dobrimi ljudmi.

razvajaj se. :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:


lep in miren dan ti želim :rozicodam:

bo verjetno kar držalo

še enkrat hvala vsem

Jazzzika želim ti, da kmalu premagaš tole počutje, ki te tare
 :rozicodam:

zdaj sem zanihala malo navzogr in upam, da zdrži to počutje :)
hvala.

haha...čitam kaj je ljubica zapisala:

"Nekako je razmišljanje v stilu:
...."No, no, saj je vsak kakšen dan žalosten; sej boš prespal, pa bo"...
..  "No, no, ne razmišljaj o tem, pa bo vse v redu"...
...."Aja, a slabo se počutiš? A na zabavi si pa lahko plesal? Kdo bi si mislil"...
....."Uh, seveda, tudi jaz lahko rečem, da se tako počutim"..."

eeee...zdaj pa ti razloži folku, da si žalosten...ma žalosten, žalosten...izven vsake mere in brez vsakega pravega razloga (oz. ga morda ne poznaš, zaznaš ali razumeš)

Ne daj se temu svetu. Pa prvo se nehaj zaklepat sama vase. Brezveze je nosit ta oklep, ker ne resi nicesar. Mogoce je res kriva jesen, mogoce pa tud ne. Najti si moras nekaj kar te bo v zivljenju veselilo, neki cilj, ki te bo prinesel naprej, tud ce je tezko, ampak bos gledala gor k temu cilju. Pa to da ti sin nudi pogovor je zelo lepo. Vedno moras imeti nekoga zraven sebe, ki ti bo nudil pogovor. (: *thumbs up*

teorijo obvladam...praksa me j... ;)

ne, da ne bi želela govoriti...ne morem...ni besed...nima smisla...vem, da je sploh težko razumeti depresijo

aja?  :strah: no, to je sicer že res, da siti lačnega ne razume itd ipd, a tisti, ki s(m)o kaj skozi dali, bi rekla, da presneto dobro vedo, o čem je govora... tko da, Jazzjazz...  :rozicodam:

ja, saj v vas ne dvomim....zato mal tu pojadikujem...

:)

danes je spet grozen dan...

delo me čaka, probam se ga lotiti, vendar ne gre...zato sem še bolj obupana, čutim se nespodobno...začenjam, pa spet pustim...nikamor ne gre...ni energije, ni koordinacije...

in na koncu sem še bolj žalostna...

ne upam se na glas povedati, ker ne zmorem napadov, ne zmorem poslušati pametnih nasvetov, kot so: pa saj ni tako hudo, pa saj bo bolje, pa prisili se delat, pa če bi jaz hotela, bi se tudi tako počutila...etc...etc...

včeraj sem dobila  obvestilo iz ambulatne, da mojega dohtarja do nadajlnjega ne bo...
pa itak...ne vem, če bi kaj pomagal obisk pri njem...

čist sem sama...sama s tem kamnom na duši...

Jazzika...delo naj počaka,počivaj,se razvajaj z drobnimi stvarmi,ne obremenjuj se z ničemer,
pojdi na kratek sprehod,... :-[
čeprav sem sama na istem ,se nekak poskušam poslušat,.....včasih pomaga,včasih tudi ne.... ???
vsekakor ti želim,da se ti ta kamen odvali...lepo mi bodi... :rozicodam: :rozicodam:

Smisla tako ni! Kaj pa je smisel? Mogoče je smiselno to, da se atomi med samo povezujejo in tvorijo med drugim tudi človeška telesa. Mogoče. Sicer pa res ne bi blo smisla, če bi se naključno sestavljali in hitreje. Verjetno.

Kaj pa mi vemo, mi smo samo lutke planeta.


Smo pač tukaj in zdaj, in ali ima smisel si zavezati vezalke ali pa tipkati pred ekranom.... Verjetno neki smisel je, če to že počnemo.


Vsaka ustvarjalnost, veselje do življenja, ... pa se zaćne z eno samo mislijo, na kateri zgradiš marsikaj. Če si želiš lepšega sveta potem razmišljaj kaj lahko narediš, da bo lepši. Za začetek se mi nasmehni ko me srečaš :)

jazzika, čisto te razumem.  Ti padci so pač prisotni, navsezadnje jih tudi naše misli povzročajo.
Sama sem imela prav tako strah pred jesenjo. Sedaj sem ga malo premagala s tem, da lovim sončne trenutke za sprehode. S pomočjo psihologinje je veliko lažje.  Psihologinja mi pomaga veliko več, kot psihiatrinja. Pri prihologinji je to delo. Delo na meni. Uči me, ob vsaki slabi misli najde obrat v pozitivno smer. Če ima smisel? Ima, seveda ga ima, sicer sploh nebi obstajali.

Vzemi si čas zase. Ne za delo. Zase. Privošči si sprehode, sploh ob sončnih trenutkih, s partnerjem, s prijateljico, sama, kakor ti je ljubše. Fizična aktivnost telesa pripomore k svetlejšim mislim. Poskusi.

objem :rozicodam:
nenci

Jazzika  :-*

Vem kako se počutiš. Tudi jaz sem se letos kar nekaj krat.  :(

V čem je smisel?  V majhnih stvareh. Vsi to vemo, a ne vemo kako doseči, da bi se veselili kostanjev, cvetja, otroškega nasmeha...
Morda so nas  tako vzgojili, da želimo "nekaj več".  Mediji nas prepričujejo, da potrebujemo "nekaj". A poglejmo Afriška plemena (ali druga). Nasmeh vse povsod. Oni so odkrili "modrost". V bistvu je niti niso odkrili. Živijo v skladu z modrostjo in naravo.
Veliko krat se sprašujem (takrat ko pomislim, da bi vse pustila in odšla), ali bi sploh znala živeti na tak "sproščen" način. Sem že prestara? Preveč naveličana?

Kaj naj ti svetujem? Ne vem. Pojdi ven...kamorkoli. Še vedno je bolje, kot čepeti doma. Jemlješ AD-je? Upam, da.

Drži se Jazzi. :rozicodam:

hvala, alexx

bez ADjev sploh ne vem, če bi šlo...še tako slabo...

nisem ravno tip, da pričakujem nekaj več...bolijo me pa stvari, ki morda druge ne...
ne bi sploh smela gledati poročil in podobnih oddaj...ko vidim kaj se dogaja drugim...trpim še jaz zanje...boli me brezbrižnost ostalega sveta...krivice...

prepričana sem, da bi lahko šlo bolje za vse...če bi le bilo vse bolj pravično...
prepričana sem, da bi morali omogočiti izobrazbo čim širšemu krogu ljudi...ker le z znanjem napreduješ...se boriš proti primitivizmu, ki predstavlja okove...

ne vem no...tko čudno sem narejena...da me zelo  briga kako gre ta svet...
npr. stvari, ki jih jaz ne rabim ne gredo kar tako v kanto...ampak vedno pomislim, da bi morda komu prišle prav...končajo, pri znancih, prijateljih, sosedih, RK, karitasu, azilu za živali, rumenih kontejnerjih, spletni strani podarimo.si...že leta zbiram zamaške, ki naj bi pomagali komu priti do invalidskega vozička...prav tako sortiram plastiko, konzerve, steklo, časopise...

ker me briga...

ne vem kako zmanjšati občutljivost...in niti ne vem, če bi bilo to prav...

tako se matram dalje...na tem svetu, ki je močno krivičen in brezbrižen...

Jazzika, pozdravljena! :rozicodam:

Že nekaj časa te prebiram in danes se ti oglašam.

Zakaj?

Zato, ker vidim toliko podobnosti med nama, čeprav sva si dejansko zelo različni. Da sva si različni pa sklepam po tvojih zapisih še na starem forumu, ko sem ga jaz samo prebirala.




Kako zelo te razumem...

Ne vem, če je potrebno tukaj sploh še kaj dodajati. Mogoče bi napisala samo to, da jaz tako čutim že od mojega zgodnjega otroštva. Mogoče sem preveč senzibilna za občutke drugih ljudi, za dogajanje okoli sebe...

Dosti lažje bi mi bilo, če ne bi tako čutila. Jaz se tega sedaj poskušam naučiti. Vendar to ni lahko in kratkotrajno učenje.

Jaz sama nimam depresije, sem pa imela marsikaj drugega. Z nekaterimi stvarmi se še sedaj ubadam, vendar je napredek, čeprav mogoče ne tako zelo velik, ampak je.

Tudi to sem se jaz zelo dolgo spraševala in prišla do zaključka, da jaz želim biti občutljiva za druge ljudi, živali...

Ne želim pa si biti več tako zelo občutljiva, da potem to negativno vpliva na moje počutje. Ne, tega si resnično ne želim več. In delam na tem, da bi bila občutljiva, vendar NE preobčutljiva.

Jazzika, drži se!

hvala za komentar...

no, kar jaz pomnem sem občutljiva...čeprav po eni strani močna, racionalna, vendar vedno me briga za druge...

prepričana sem, da je lahko pravičnost za vse, da bi lahko vsi imeli boljše življenje...

npr. gledam članek o najdražjih mobitelih...2,2 mio, 5,5 mio...pa se vprašam: čemu vraga je to treba...konec koncev je to samo telefon...nemanjen telefoniraju....in zelo dobrega dobiš že za zelooooo nižjo ceno...po drugi srani gledam umiranje otrok od LAKOTE, od bolezni, ki so v zahodnem svetu popolnoma ozdravljive....etc...in se sprašujem, kako lahko nekdo kupi tako drag mobilni telefon in raje ne da' tega denarja za lačne otroke?!

danes zjutraj sem se zbudila z mislijo na nek posnetek na you tube, kjer mularija v srbiji muči psa in ga nato zabriše nekam daleč...sliši se le cviljenje...

kako?! kako lahko to nekdo naredi živemu bitju?
ni se zgodilo meni, niti mojemu psu...vendar me boli, kot bi to bilo narejeno meni...


in tako živim...probam preživeti...

mislim, da če bi totalno odklopila to, da me BRIGA, ne bi bila sploh človek....

objem zate, Jazzjazz  :rozicodam:

Ja. Razloži. Nisem vedela, da si tudi ti tako dol. Fasada dobro skriva razpoke v duši.
In ko mi kdo reče..."saj hodiš okoli po svetu, saj imaš to, pa ono,...kaj ti pa manjka ipd floskule, bi najraje kar ponorela. Da ne govorim o psihiatru...
Pa sem tiho in se smejim. Noter pa jokam, tulim, trpim.
Ne hodim več k psihoterapevtki, ne hodim več na skupino, ne hodim več nikamor. Saj me nihče ne razume. Saj sem itak samo razvajena...
Danes sem doma, po dolgem času sem pokukala sem gor....ker jokam odkar sem včeraj stopila čez vrata mojega (je še moj?) doma. Razmišljam, da bi kar odšla. Za vedno. Pa še tega ne morem, ker imam za poplačat račune, urediti to in ono....in ne nazadnje...ker upam, da je res samo jesensko malodušje. Čeprav globoko v sebi vem, da to ni.

Nisem si niti predstavljala, da ti je tako...Jazzika... Verjetno te tvoj K. razume. Vsaj njega imaš.

zard tega nisi nič čudna :ne:....jaz isto delam  :kiselnasmeh: - točno vse kar si opisala  :pomezik: .... pa se zarad tega sploh nič ne počutim čudna.... edino srečna, če lahko komu pomagam  :) .

kristy...sam večina to mirne duše zabriše v kante...ne, da bi pomislili na koga, ki res nima...in bi bil zadovoljen, da dobi nekaj...

vsaka čast tistim ki mislijo na druge...

mina....bolje bi bilo, da greš k psihoterepavtki in k zdravniku ter, da upoštevaš navodila...

ja, res je...jaz imam svojega dragega, ampak on proba razumeti, vem pa da ne more razumeti te žalosti, ki je bolezenska žalost...

saj kakšen dan je bolje...

Joj, da bi ljudje vedeli kako znajo ti, ki nimajo ceniti, če jim kaj podariš !!!
Dobim take zahvale, da mi je kar nerodno in po drugi strani težko pri srcu vsaj par dni....in gruntam kako bi lahko še pomagala.... tako mi je hudo, ker mora biti res grozno, če nimaš ali si ne moreš kupiti .... nikol ne veš kdaj lahko tebi usoda naredi kaj tako hudega....


... tut slikce mi pošljejo ljudje... za zahvalo al pa tako, da se me spomnijo...ali pa kakšne lepe besede napišejo...

uh...ne smem več pisat, mi kar hudo pride pri duši :zardevam: ...

Psihiatrova navodila upoštevam dosledno - terapija + obiski pri njemu.
Od psihoterapevtke pa tudi, razen kar se tiče moje hčere. Saj veš...ne morem je brcniti čez vrata. Že zaradi tamale ne. In to zna dobro izkoristiti.
Na žalost ne morem, ne zmorem in niti nočem živeti z njo. Sva si preveč različni. Sicer na trenutke upam, da bo bolje, pa ni.

Pospravljam omare in sem nabrala polne vreče oblačil. Nekatere stvari niti enkrat oblečene, ostalo dobro ohranjeno - veličina M, obutev 37. Če komu pride prav, naj mi javi, sicer bom dala kot ponavadi na Karitas.

Mina, Jazz obema pošiljam objem  :rozicodam:

Kukrkol se sliši znucano, psihoterapija (če je kvalitetna in ne kr neki) pomaga.
Ker skozi njo začnemo razumet sebe, sprejmemo sebe in si upamo biti to kar smo.
Ponovno odkrijemo in ojačamo svoje vire moči.
Spremeni se naš odnos do sebe, do našega življenja, osmislimo bivanje.

Tist terapevt k ti reče da si razvajena se obrni in pojdi stran zavedno od njega.
Pravi terapevt je tisti, ki verjame vate, ki ne sodi tvojega vedenja in razmišljanja, ki sprejema tebe in ti pomaga TEBI odkrivati SEBE...

mina, kdaj si bila nazadnje na psihoterepiji...kdaj pri zdravniku?

Mi ni rekla psihoterapevtka. Na srečo je moja zelo ok.

Pred enim mesecem. Imam spet kontrolo komaj 29.11. - pri zdravniku. Sem bila pa pri splošni, ko me je malo zvilo.

Pri psihoterapevtki tudi tam nekje. Pred mesecem. Kako naj ji grem pred obličje, ko ne (z)morem rešiti s hčero. Tako kot mi je bilo svetovano/dogovorjeno...postaviti pogoje, dogovoriti se o sobivanju...ko se pa tega ne drži. Ne samo to, ne dovoli, da ji niti kaj omenim. Saj veš sama, kakšna je.
Ali prenašam ali se umaknem. Drugega ni. In kot izgleda sem se umaknila od vsega. Od nje, od doma, od vseh. Ne vidim, me ni in ne trpim. Tiste dva dni, ko sem doma....pač nekako preživim.

Ne vem, morda sem pa nora in vidim stvari, ki jih ni... :o. Da je vse v redu, življenje drugih pravilno in moje zgrešeno.  :'( Mah...ne vem...

daleč od tega... in ti to veš!

1 mesec je preveč...
psihoterapija 1x tedensko...to je to

in...kja nisi odrasla...zakaj se ji bojiš stopiti pred obličje...? vse je na tebi kako boš rešila...

iskreno povedano pa jaz ne vidim tistih stvari, ki jih ti...glede tvoje hčere
ampak vse je subjektivno, kajne?

Lahko je reči, teže narediti spremembe!
Ne iti k terapevtki ker ne zmoreš uresničiti dogovorjeno je nesmisel.

Terapevt je zato tam, da je ob tebi skozi težke trenutke!
Da te posluša, da ti pomaga najti pot skozi stisko...da razume tvoja čustva,
da te nauči da jih tudi ti sprejmeš, da si lahko jezna na svojo hči itd ...
Skupaj odkrijta kaj vse še tiči v tem odnosu z hčerko ...

Mina skozi to boš ojačala sebe, našla pot do svojega miru...si upala narest spremembe ki jih želiš.

Topel, res topel objem. :rozicodam:

Mina, tudi jaz mislim, da se je brez veze izogibati terapevtki, saj je tam zato, da te spodbuja, ti svetuje, skuša pomagati in ne kritizirati. Kar pogumno, prej boš še bolj neodločna, če ne boš šla :rozicodam:

Ko je kriza, se umaknem. Nimam moci. In potem je tudi to, da vem, kaj bi morala narediti, pa ne.
Se ne upam pognati punco cez prag. Zaradi vnukinje. In to dobro izkorisca.
Bom prezivela, bo ze...
Ja, moram do terapevtke. Resnicno.

Saj pameti nam ne manjka mina. Le tako presneto utrujeni smo včasih.

Drži se punca. :-*

Mina ne umikaj se, ne bom ti rekla, da primi hčerko na trdo, ker vem, da tako
ne gre, pa še vnukinja je tu s katero se verjetno lepo razumeta.
Resno stopi do terapevtke, kjer se boš vsega naučila in ti ne bo potrebno
se umikat, ker boš znala na lep način stopit v stik s hčerko.
Poznam tako situacijo, otrokom se predaš do konca, potem so pa oni ta glavni
pri bajti... :( in to ni prav, potegni se zase, vnukinja pa bo že vedela, kje je
dobra babica! :oki:

Mina drži se.... :rozicodam: