FORUM Nebojse.si

En lep pozdrav vsem tukaj na forumu....sm nova...registrirana ravnokar :)
Velikokrat sm že zajadrala na te strani, ko sem iskala karkoli sebi v pomoč, velikokrat brala že napisano, sama se nisem  opogumila...danes pa sm si rekla, kaj slabega od tega ne more bit, lepo je če lahko napišeš ko imaš stisko in imaš tam nekje eno dušco ki ti odgovori, zaupnika, nekoga, zarad katerega nisi tako sam kot sicer...
Nekaj o meni...sem 26 letno dekle..nežna, občutljiva romantična dušca, ki živim nekje v oblakih in se nikakor ne morem sprijazniti s tem svetom. Sem zelo nesamozavestna, zakompleksana, velikokrat pesimistična in obupana. Rada bi se sprostila v življenju, zaživela... ne pa da me vedno, v vsaki situaciji skrbi in obremenjuje tisoč stvari. Rada bi uživala v malenkostih, ki jih imam rada, pa sem stalno napeta, tesnobna...
Začela sm obiskovati tudi psihologinjo, predvsem zara ljubosumja, ki je posledica vseh mojih lastnosti in ki mori mene in duši mojo zvezo. ljubosumna sem že od kar vem zase...tudi na prijatelje, družino, na vse... :( :( To me zelo bremeni. Ljubosumje se mi v vsaki zvezi potencira takrat ko mine zaljubljenost, prej je nekako v redu, se še ne ukvarjam z mislijo da bi me kdo zapustil, da bi si našel boljšo..ker je vzdušje v zvezi še zaljubljeno..ko pa to popusti, začnem oprezati za vsako najmanjšo možno grožnjo, začnem si delati filme v glavi in ob vsem razmišlanju vse to postane v moji glavi edina resnica. Da ne govorim kako vse to vpliva na moj odnos. Moj dragi je zaupanja vreden, tudi prejšnji vsi so bili zelo fajni, niko nisem bila niti prevarana niti kakorkoli razočarana v ljubezni...
Psihologinja mi je rekla da sem blago depresivna in da mi osebnostni test kaže na obsesivnost.
Drugače sm dokaj družabna, simpatična in v glavnem nimam težav z ljudmi..., velikokrat sem med prijatelji tista, ki ji zaupajo svoje težave.
Kadar imam stiske se tudi kompulzivno prenajedam in nimam volje do življenja in ne vidim smisla v ničemer. Razpoloženje mi zelo niha, sem zelo razdražljiva in jokava...
Kakršnekoli besede, nasveta, podobne izkušnje z vaše strani bom vesela...

Rada bi samo živela, z veseljem zjutraj vstala in se veselila vseh stvari v prihajajočem dnevu.

Lep zasnežen dan želim vsem :rozicodam: 

Snow White, pozdravljena! :rozicodam:

Tukaj se ti javlja še ena taka, ki pa je starejša od tebe. Jaz sem taka že vseskozi in sedaj se trudim spreminjati določene karakteristike mojega značaja. Včasih mi uspeva bolje, včasih slabše. Kljub temu, da se trudim spreminjati mojo preobčutljivost, se trudim tudi sprejemati sebe, ker vse na meni pa res ni tako slabo. Je namreč zelo pozitivno, da sem občutljiva, ker tako znam prisluhniti sočloveku, sem pa tudi zelo empatična. Moti pa me to, da sem preobčutljiva in premalo prizemljena. :angelca:

Kar se pa ljubosumja tiče ti pa jaz težko svetujem, ker jaz ljubosumja praktično ne poznam. Sicer pa obiskuješ psihologinjo in z njo bosta predelovali tudi ta problem. Vsekakor se zavedaj, da je dobro, da ta problem razrešiš, ker pretirano ljubosumje je moreče tako za tistega, ki je ljubosumen, kot za njegovega bližnjega. :A)

Lepo se imej! :rozicodam:

Pozdravljena med nami :rozicodam:

tole nihanje razpoloženja, občutljivost so vsekakor znaki depresije. Dobro je, da si si že poiskala pomoč. Zavedaš se tudi ljubosumnosti, ki je šla čez mejo. V tej smeri bi ti svetovala edino to, da verjetno obstajajo kakšne skupine za učenje obvladovanja le te ali pa ti bo sam psihiater svetoval kako se s tem spopasti. Verjetno pa take zadeve vodijo psihoterapevti, se boš morala malce pozanimati.

Drži se :rozicodam:

Pozdravljena Snow white.  :rozicodam: Lepo, da si se opogumila in nam zaupala svojo zgodbo. Tudi mene pesti pomanjkanje samozavesti, pa pomalem tudi ljubosumje, vendar ne toliko pri partnerju, bolj pri prijateljici. Rada sem v prvem planu pri njej, ker me drugače kar nekaj gloda.
Vendar to ni sedaj pomembno. Bolj je pomembno, da boš tudi ti začela reševati svoje težave. Prvi korak je storjen že s tem, da si priznala in nam zaupala svojo težavo.
Ko sem brala tvoj post, sem ugotovila, da bi se zlahka tudi jaz našla v tem opisu. Jaz sem ravno tako tista, ki drži družbo pokonci, pa štose stresa, pa posluša prijatelje in jim svetuje....pri sebi mi pa glih ne gre najboljš. Vendar se trudim, se želim spremenit, želim postati bolj samozavestna, bolj "trdna", manj občutljiva na vse okrog sebe...Moram sprejet dejstvo, da ne bom rešila sveta, lahko rešim samo sebe.
Želim ti, da najdeš pravo pot k boljši samopodobi in napiši nam še kaj. :rozicodam:

 ??? (bs)

Nesprejemanje čustev na - kontinumu ("negativna čustvena stanja") oddaljujejo človeka od vseh razsežnosti tega bivanja, zakaj je veselje ok stanje, žalost pa neki, kar ne moreš sprejet kot običajno čustveno stanje?

Ljubosumje- nesprejemanje sebe (sem slaba, kadar sem jokava, razdražljiva... želim si biti taka kot drugi ljudje, ki navzven zgledajo stalno "dovolj močni", "bolj močni"...). Želim bit vesela...to si napisala, to mi daje mislit, da ne moreš sprejet sebe, kadar nisi takšna, se prav se na nek način "obsojaš". Ljubosumje je mogoče reakcija, ki sledi misli (če nisem dovolj dobra, zakaj bi me imel(i) rad(i)). Pomemben podatek je, da si ljubosumna na vse (se pravi ne gre toliko za posesivnost do partnerja), ampak je to ljubosumje v partnerski zvezi bolj intenzivno, ker gre tudi za bolj intenziven odnos. 

 :rozicodam:hvala vsem ki ste se javle... ;D

Upam, da se bomo še veliko pogovarjale...
Taja1...upam, da sem te nisem kaj narobe razumela :) To kar si napisala glede ljubosumja, da je reakcija na nesprejemanje sebe se čist strinjam...sem prfekcionist...s tem mučim sebe in tudi druge od katerih pričakujem vedno več in vedno boljše kot je :( Ljubosumje verjetno zato, ker sama zase nism dost dobra in mi na sebi ni veliko stvari všeč in zato strah, da bo partner našel itak boljšo, ker so vsi bolši od mene. Sama sebe kr ne morem sprejet, kljub temu da mi vsi govorijo da mi čist nč ne manjka, kvečjemu obratno..ampak jst ne vidm tko :(
Mislim pa, da bi rada bla vesela in ne tko razdražljiva in jokava kot sem zato, ker v sebi nism takšna, ne zato ker ne bi sprejemala slabih čustev, moj fant pravi, da sploh nimma problemov ampak da si jih sama delam in to je tisto ker bi rada spremenila....psihologinja je omenla en tak fajn izraz....katastrofiranje :) to sm jst  :A)
Če ma katera kakšne nasvete tut glede sproščanja al pa kakega konstruktivnega reševanja problemov, stisk, tesnobe....bom vesela ;D
Vesela sm pa tudi da sm se opogumla in napisala nekaj na forum....včasih pišem mal zmedeno in skačem sem in tja...to pa zato ker je tok stvari v glavi in tok stvari bi rada napisala da včas ne vem kako bi dala vse vn :-[
lep večer vsem :rozicodam:

Ja, vsi to počnemo, eni bolj, drugi manj, z setom misli ali naučenimi vzorci, ki jih uporabljamo sami sebi prikličemo paniko, probleme... čeprav je življenje povsem ravnodušno (če stvar, ki se mi zgodi, vidim kot problem, potem pač nastanejo "negativna čustva"), ampak tud to je del tebe in tega ne moreš spremenit, če najprej ne sprejmeš tudi tega dela, se prav sebe v celoti. Če to doživljaš, misliš, počneš, potem si to tudi ti, oz. en del tebe (ne more bit ne ti, če ti to počneš, doživljaš). K si priznaš, sprejemeš, lahko to vidiš in opustiš tisto, kar vidiš kot "proizvajanje problema". Vprašanje je tudi, zakaj potrebuješ katastrofirat? Če že to počneš, mora imet neko funkcijo...

Hmmmmmm...
zakaj to počnem, a veš da se tega še nisem nikoli vprašala..a je mogoče kakšen predlog, ker pri meni je očitno skrit in nimam pojma zakaj. Nekaj se sigurno skriva za tem in nečemu služi...hvala, sm se kr mal zamislila  :-[

Ugibam....mogoče iskanje pozornosti? To je, naprimer odrasli način otroškega metanja po tleh v trgovini. Vsi iščemo pozornost, vsi smo radi ljubljeni, opaženi. Morda je pri tebi katastrofiranje (btw-dober izraz) tist ventil, da "zakričiš" TUKAJ SEM.  :pomezik:

Ja...dobra ugotovitev...in verjetn kr pravilna zame  :(

Živjo, Snow White

Ponoven poskus  :kiselnasmeh::

Živjo, Snow White  :rozicodam: še od ene nežne in občutljive dušce ... :-[

Dolga leta sem zavračala to mehkobo, češ, da je slaba (treba je bit trden, močan, samozavesten, vedno dobre volje in poln energije in blalabla v nedogled). Ko zdaj gledam nazaj, vidim, kako groba, mačehovska sem bila do sebe. Še vedno znam biti pravzaprav ... ampak se trudim utišati te grde glasove in omehčati to grobo roko, ki mi žuga.
Sprejemati samega sebe se mi zdi najpomembnejša stvar v našem življenju. S sprejemanjem pride ljubezen do sebe, samospoštovanje, trdnost, zadovoljstvo ... Sami sebi si motramo biti najboljši prijatelji. Druge objemamo in poljubljamo. Druge trepljamo in jih spodbujamo. Druge lepo pogledamo in jim pošljemo nasmeh. Zakaj tega ne počnemo sebi? Pa saj vendar živimo sami s seboj celo življenje!
Je težko ... vem. Poznam. Ko se niti pogledati ne moreš. Ko bi sebe najraje zgrizel ... Grozljivka  :kiselnasmeh:
Ampak se da. Res se. Ne bi ti tega pisala, če sama ne bi doživljala svetlih trenutkov naklonjenosti do sebe.

Pošiljam ti objem.

In objemam še sebe.  :)


P.S.
Nežna, občutljiva narava ima veliko prednosti. Zagotovo znaš dobro opaziti stvari, jih čutiti, doživljati, ceniti ... Po mojem si ti ena iskalka lepote. Se motim?  :rozicodam:
 

Ful dober point   :clap:,  :rozicodam:

Ja, Arnika, ful si lepo napisala, si bom še jaz to nekam zapisala ali pa kaj podobnega  :-*

čer... :)

Arnika hvala za namenjene besede...lepo si napisala...Res je, da smo sami s seboj največ časa saj smo dejansko obsojeni sami sebi, pa kljub temu sami s seboj najslabše ravnamo in zase najbolj površno skrbimo.
Sama sem za vse druge ljubeča in pozitivna in zares vidim dobre strani, zase pa vedno vse negativno in najslabše.
Najbolj všeč mi je bil tvoj izraz iskalka lepote...res sem...uživam v vseh drobnih stvareh, v vonjih in barvah narave..., ob svečkah, ob dišeči kavici, žuborečem potočku, butanju valov ob obalo, vonju ravnokar pokošene trave, ognju v kaminu, otroškem smehu, vonju borovcev, lepotah sončnega vzhoda, žvrgolenju ptic spomladi, lepi rožica...in še bi lahko naštevala...sm se kr raznežla ob vseh teh stvareh...sam nažalost sem velikokrat tko obremenjena, da kr ne znam uživat v trenutku...stalno neke tesnobe, tišči me v prsih, strah, obremenjenost... :(
Pa ne me narobe zastopt, rada sm nežna, občutljiva, tankočutna, ...sam ne v tem svetu, ker sem stalno razočarana, ker me vsaka krivica sprav iz tira, vse nezvestobe k se zdej dogajajo, materializem, komolčarstvo..v bistvu moj prav da probleme drugih delam za svoje. Rada bi se naučila v tem svetu žvet taka kot sm, sam da se ne bi tko sekirala in obremenjevala. Drugač pa, če bi blo po moje...bi žvela v eni taki luštni koči, nekje stran od ljudi, v sožitju z naravo, z živalmi in nabirala zdravilna zelišča....  :pomezik:..kukr pehta :P No ne bi bla prou sama, mela bi še koga, k bi me zvečer mal pocrkljal :)

Lep večer ...objem

Mogoče pa boš kdaj živela tako, sem prepričana tudi, da se najdejo osebki nasprotnega spola, ki bi z veseljem živeli bolj v stiku z naravo..  :rozicodam:

Te stvari, ki te poživljajo: vonji, okusi, lepota narave, ti lahko pomagajo tudi pri premagovanju tesnobe.. Počasi in nežno se usmeri proti stvarem, ki te veselijo, vzemi si čas za njih, saj navsezadnje so v življenju važne tiste stvari, ki so nam v veselje in zadovoljstvo. Za tiste nujne in nadležne pa porabi čim manj časa možno  :closedeyes:

Sem pa drugače tudi sama malo našla v tem opisu- ne želim si ravno živeti v koči, ampak tudi sama opazim barve, vonje, oblike sveta okoli sebe in imam oko za lepoto..   :rozicodam:

Ja res je, posvečat se je treba bolj tistim stvarem ki so nam pomembne in se manj obremenjevat zarad nepomembnih...
Učir je v enem filmu bil povedan en moto življenja:...1. ne sekiram se zarad majhnih in nepomembnih stvari
2. vse stvari so majhne in nepomembne  :oki:

Pa še eno afirmacijo od L. Hay sem našla :Na ta planet sem prišla, da bi se naučila bolje ljubiti sebe icon25.gif in deliti svojo ljubezen z vsemi, ki me obkrožajo

Snow White, to sem tudi jaz. :angelca:  Rada bi ti napisala, da me to hkrati osrečujo in onesrečuje, čeprav je slišati banalno. Zaradi teh mojih lastnosti sem zelo empatična in začutim ljudi, vem kadar jim je hudo in razumem prav vsako stisko in ne samo tistih, ki jih jaz poznam. Zato se mi veliko ljudi zaupa in sem dober poslušalec in dober svetovalec. To mi je zelo všeč. Ni mi pa všeč to, da tega ne znam omejiti. Jaz namreč vse te stiske podoživljam oz. jih doživljam skupaj z drugim človekom. To pa vsekakor ni v redu, ker je to zelo moteče in izčrpavajoče. Tako doživljam ljudi že od malega.:kiselnasmeh:

To, kar je napisala Arnika, se mi zdi zelo v redu. :rozicodam:

Kljub vsemu zgoraj napisanemu pa je na tem svetu potrebno biti prizemljen, če hočeš preživeti. In to meni in meni podobnim posameznikom manjka, vendar vse to se da pridobiti in priučiti. Potrebno se je sprejeti, se imeti rad in se utrditi. :)

Lepo se imej! :rozicodam:

glede na to sklepam, da so bili odnosi v družini zelo "pestri"

heej...

Če bi nas zdej kdo pogledu bi reku da mam kr fajno familijo...Predvsem moj fant mi skos govori, naj ne dajem krivde za nazaj na starše in na druge... Otroštva se velik sploh ne spomnem...skos sm bla odličnjakinja, ampak nism bla nikol pohvaljena, zmir se je grajal kar ni blo, kar je blo pa v redu, je blo pa bolj samoumevn, oči me je dostkrat pretepu, tko da sm se ga do gimnazije zlo bala, odvisn od njegovga razpoloženja, ne spomnem se da bi me kdo kasnej v otroštvu kej crkljal, al pa mi povedal da me ma rad...mami me je imela pri 16, čuvale so me velik stare mame in me razvajale po svoje, oči je mel doma pa trdo roko...plust tega so me pa od 3 do 7 razreda grdo zafrkavali, kar je po moje največji razlog vseh mojih težav...ne vem kako naj dam to čez...tok sm potrebna ljubezni, da mi je noben normaln človk ne more dat, rada bi da bi me kso večkrat objel...moj fant je pa ravno nasproto...ni take sorte...zakaj?? A se morm kaj naučit iz tega. Ne vem... Včasih bi rada sam odšla s tega sveta in bi blo vseh mojih problemov konc, jst ne bi morila vseh okrog sebe in drugi bi žvel normalno naprej...MOgla sem napisat in se mal zlit...zdej se že par dni čudno počutm, stalno me duši, ne morm normalno globoko vdihnit in vse okrog mene me živcira...rada bi samo da me nekdo mal stisne k seb :(

Hej!

Fino, da si se razpisala, ziher ti je bilo pol takoj malo bolje... ja potreba po ljubezni (crkljanju in vsemu), je mogoče povezana z varnostjo- če me bo objel pomeni, da sem mu še vedno "cel svet", da sem mu pomembna, da nisem prezrta. Če me bo objel, bom končno lahko uživala v tem trenutku...

Zanimivo je, da čutiš, da ti je ne more noben dati, ker ta potreba po ljubezni ni prava ljubezen, je nekaj, kar ti bo pomagalo, da prekineš to slabo počutje, je nekaj, kar bo zapolnilo tisto "notranjo" luknjo, ki jo čutiš, pa ne veš zakaj. To luknjo lahko zapolni le razumevanje sebe, razumevanje tega, za kar meniš, da si bila prikrajšana...objemi sama sebe...

 

Snow White! :rozicodam:

Sedaj pa je čisto drugače videti kot je bilo na začetku. Veš, jaz nimam izkušenj na področju disfunkcionalne družine. Jaz izhajam iz dokaj normalne družine, ne sicer idealne, pa vendar daleč od tega kar si ti opisala. Veliko stvari, če ne že vse verjetno izvirajo iz odnosov, ki niso bili najlepši dokler si bila še majhna. Otroka je potrebno pohvaliti, mu povedati, da ga imaš rad, ga crkljati in predvsem ga ne tepsti, ampak mu povedati, da nekaj ne dela prav. Vse to pa je očitno tebi manjkalo in prav nič čudno ni, da imaš težave. :jok:

Ali imaš vsaj koga, da ti izkazuje ljubezen? :unsure:

Vem, da ni isto, pa vendar, pošiljam ti virtualni objem. :poljubnjej:

Piši še in zavedaj se, da si vredna vsega lepega! :rozicodam:

Janja1..Taja..hvala vama za besede... dobro denejo  :rozicodam:

Kot si napisala Taja1..ta "ljubezen" ki jo rabim je nekaj ja, kar bi zapolnilo praznino za nazaj in za zdaj...in varnost. Ne vem zakaj me je tako strah biti zapuščen...verjetno se mi zdi to nek osebnostni poraz, da za nekoga nisem dovolj dobra. Res se ne znam imeti rada in dobro shajati s seboj. Je komu pomagala kakšna pametna knjiga v težkih trenutkih?

popolnoma normalno; želiš si tistega, česar do sedaj nisi dobila, želiš si ljubezni, ki je kot otrok nisi bila deležna. No, nekaj malega sta ti jo, kot praviš, stari mami dale, a to ni to. Otrok rabi ljubezen staršev in če je ni, se to pač pozna.



ja, saj delno se strinjam... preteklost ni možno spremenit. Je pač taka, kot je. Dejstvo je, da ni bilo rožnato otroštvo, dejstvo je, da si od staršev prejela več negativnega kot pozitivnega, dejstvo je, da kot otrok na to nisi imela veliko vpliva... Sedaj pa razpolagaš s svojim življenjem, ti si tista, ki sprejema odločitve. Moj nasvet: vse tole


predelat (tu je psihotarapija precej koristna stvar) in potem zadevo dat ad acta.



ja, je tudi razlog za težave, ni pa največji...

Snow White,  :rozicodam:

Ta praznina je res posledica tega, da ti starši niso dajali ljubezni in podpore. In strinjam se s Tajo, zapolniš jo lahko le ti sama. Ko si človek zmore vlivati ljubezen do sebe, sam sebi postane opora, zaupa vase in posledično tudi življenju. Varnost. Praznina se začne polniti ...
Meni res pomaga dobro zapolnjen dan. Sprehodi v naravi so zlata vredni. Začutim svoje telo, začutim svoj dih. Poleg tega je v naravi skrite toliko lepote ... Tudi ti si iskalka lepote, zato išči, išči ... To polni, razveseljuje. V naravi je vse tako ... kot mora bit. To meni daje občutek varnosti. Všeč mi je misel, da sem ena izmed bitij na svetu, kot drevesa, ptiček ...
Kaj rada počneš, kaj te bogati? Filmi, branje, gledališče, kofetkanje, slikanje, pisanje ... samo predvidecam, da ti je to všeč ... Delaj to. Podari si to. Zalužiš si in vredna si tega.
Jaz se večkrat na dan pobožam po rokah, se potrepljam, objamem ... in si pošljem ljubezen. Zjutraj si pred ogledalom pomežiknem  :pomezik: in si rečem: stara moja  :oki:
Učim se biti sama sebi prijateljica in si ne težiti, kadar se ne počutim dobro, kadar mi ne uspeva tako, kot sem si zamislila, kadar ga kaj biksnem ... ja, biksnem! Pa saj tole čisto vsi počnemo, a ni tako?  :kiselnasmeh: Torej nič hudega.
Si lahko zamisliš svojo notranjo pokrajino? Kraj, kjer ni nikogar, kjer si samo ti, taka kot si, radostna, srečna, žalostna, jezna, mirna ... karkoli pač, a SVOBODNA? Kadar se vozim na troli, se večkrat preselim v ta svoj kraj in počnem, karkoli si zamislim. Skačem, vriskam, plešem med travami, stojim na pečini, z iztegnjenimi rokami lovim veter in poslušam bučanje morja ...
Pa tudi učim se kar prostiti za objem, kadar ga potrebujem. Stopim do osebe in jo/ga preprosto prosim, da me objame in drži, močno drži. Ampak ne pozabi: najpomembnejši je objem, ki ga daš sama sebi.

Sicer pa ti priporočam knjigo Alenke Rebula: Blagor ženskam. Ima tudi svojo spletno stran, s katere si lahko natisneš vaje.
Pa knjiga Jej, moli, ljubi ... jaz sem jo skoraj požrla ...  :sesmejem:

Takole, Sneguljčica, sem prepričana, da boš vstala iz svoje steklene krste in spet rajala s palčki in princem po gozdu.


Objem :rozicodam:

P.S.
Jaz bo tvoja soseda! Bova skupaj nabirali rožce in delali zvarke.