FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

tokrat pa tudi jaz ne morem vec. Obcutek imam, da se mi bo zmesalo.
Vedno sem bila zaskrbljena zaradi zdravja, ampak najhujse se je zacelo priblizno 5 let nazaj, ko sem imela hudo prometno nesreco. Vse se je dobro izslo, ampak prave tezave so se sele zacele.
Moja mama trpi za MS in pred 4 leti in pol sem imela obdobje, ko sem mislila, da imam MS tudi jaz. imela sem ze simptome (od mravljincev, krcev, glavobolov...). Po pogovoru z nevrologinjo, osebno zdravnico, mamo in se mnogimi ljudmi, me je to minilo. Naj se omenim, da sem mislila, da imam tudi ALS in druge obupne motnje.
Pol leta je bilo v redu, nato pa sem dobila grozne glavobole. Glava me je bolela VSAK DAN 6 mesecev. Bilo je grozno. Najprej so bile misli na anevrizme, potem pa sem si postavila diagnozo, da imam mozganski tumor. Zdravnica me je poslala na CT... Glava me je tako bolela, da sem mislila, da bom padla skupaj. Zdravnica mi je dala cipralex, poslala k psihologu, ampak ni nic pomagalo. Po CT-ju me je glava nehala boleti. Nehala sem tudi s cipralexom. Potem je bilo nekaj casa dobro.
Lani sem se prestrasila, da imam maligno melanom (imam veliko stevilo znamenjev). Sla sem k zdravnici, me je poslala k dermatologu, odstranil mi je eno znamenje (preventivno) in ni bilo nic.  Nehala sem s tem.
Letos sem ze mislila, da imam raka na jajcnikih, sem sla k ginekologu, je bilo vse v redu.

In zdaj?
ZELODEC. Grozno je. Zacelo se je s spahovanjem in bolecino zgoraj v hrbtu (kasneje sem ugotovila, da tam sploh ni zelodec, da me je hrbet bolel prevec zgoraj). Nekaj casa je bilo v redu, potem sem spet zapanicirala in zacel me je bolet zelodec (tokrat spredaj). Potem se trebuh, postala sem zaprta. Prebrala sem vse o raku na zelodcu,  crevesju in zacela dobivat vse simptome.  Zdravnica mi je rekla, da nic takega (ceprav nisem dala kri) in mi dala Controloc (ali nekaj takega). To zdaj jemljem in me zelodec sam ne boli vec toliko, prav tako me ne zgoraj na hrbtu. Zdaj, nimam pa apetita. Ne vem, ce ga nimam, ker me je strah, da se mi bo zacela hrana zatikat oz. me bo zacel takoj zelodec bolet (kar je znak raka na zelodcu).... ker najbrz me... Zdravnica me ze tako pozna, da me je dala na UZ trebuha, ki ga imam konec decembra...rekla je, da zato, da bom pomirjena.
Zadnje case ne vem vec, a je vse v moji glavi ali imam tokrat pa RES probleme?  Ampak to je bilo se pri vseh bolezenskih (psihosomatskih) stanjih, ki sem jih imela.

Ne morem se sprostit. Danes me ze malo boli glava in pocutim se omoticno... Razmisljam, ce sem se samo napishirala ali sem dejancno anemicna (ker krvavim iz zelodca in tega ne vem). Cele dneve se samo tipam po telesu.

Zdi se mi, da sem edina na svetu s temi problemi.

Pa ne vem, kaj me je pripeljalo do tega. nekateri mi pravijo, da imam PREVEC CASA za razmisljanje in da naj se bolj zaposlim. Ne razumejo pa, da sem zaposlena z diplomo, sluzbo, imam hobi, ki ga obozujem...ampak se vedno umes smuknem na internet in iscem simptome, se ukvarjam s statistiko, razmisljam, ce mam pa mogoce raka na trebusni slinavki...in se izjemno slabo pocutim.

KAJ NAJ NAREDIM?
Ne razumem vec. NMoram na antidepresive? Tako ne morem vec ziveti!!!!!!!
Imam druzino, ki jo imam rada in oni mene, je pa res, da je veliko stesa. Imam tudi partnerja, ki me ljubi in s katerim hocem druzino..

Vsako jutro se zbudim srecna, da nisem umrla in najprej pomislim, kaj me kaj boli..

Razmisljam, ce sem res tak hipohonder ali sem zdaj dejansko bolana :(

Prosim ne mi rect, da naj se bolj zaposlim, ker se ne morem. Lahko sem zraven najboljsi pravnik in najboljsa in ljubeca punca, ampak nad mano je ta oblak bolezni.

Aja, naj se povem, da sem stara 26.

Stella poišči si pomoč: psihoterapijo.
S tem boš največ naredila da raziščeš in razrešiš svoje težave, ki ti onemogočajo normalno živeti.

Nisi, nisi! Bolj kot misliš, da si edina, bolj velja, da se motiš in bolj drži, da jih je še veliko...
Pridi npr. na kakšno skupino za samopomoč in videla boš, da nisi edina, ki imaš psih. težave.

Zakaj bi ti kdo rekel, da se moraš bolj zaposliti? To bi bil beg od težav in zanikanje problema.

Čaw stella...

hmm tko nekak nisi edina, veš...tudi jaz sem mela take scenarije...rak tu, rak tam...kap me bo...al pa infarkt...tko po spisku...bolj kot sm se ukvarjala s temi boleznimi...več sm jih mela na sumu...izvidi pa bp zmer...

moje laično mnenje je, da ma zdravnica le prav, da gre za kej psihološkega...bi blo dobr po tej strani kej narest...sej ne pravim, da začni jest tablete, mogoče za začetek samo poskusi pri kakmu strokovnjaku, da vidiš zakaj točn se gre...

želodec hitro začne bolet pri psiholoških težavah...al pa tišči in boli v prsnem košu...al pa se najde kej druzga...recimo js mam otrplost v rokah in mravljince...grozljiv filing...ampak...lej vse se da...

js ti nam rekla, da se čimbolj zaposlit...bi ti pa rekla...da nehi surfat za podatki o boleznih, ki jih kurk maš...popolnoma izključi to brskanje...obvezno...

ko boš spet v hudičevem stanju...pa boš mela čas za brskanje po netu...pejt na youtube naprimer...pa si dej gor funny videos....al pa kej podobnega...pa se nasmej...pust želodcu nej te boli...sej bo nehal, ko se boš sprostila...no to je moj laični nasvet...

al pa kr tlele prid mal na forum...al pa v klepetalnico...znamo bit tut čist zabavni...hihi...

drži se...pa poroči kuko gre, ok?  :sunny:

Hvala obema.
Tole z zelodcem me bo resnicno umorilo. Takoj ko nekaj pojem, me zacne bolet v trebuhu (ceprav to nima nobene veze, ker tako hitro sploh dol ne more priti). Skos imam v mislih: KAJ CE JE TOKRAT RESNICNO KEJ? Kaj ce sem si priklicala raka?
Ne razumem vec... boli me tudi med prsmi...tam ni vec zelodca...zakaj me boli? pa me ne pece zgaga?

Ne morem vec tega delati sama sebi prav tako pa ne ljudem okoli mene, ki me imajo radi..

Katerega psihiatra? Nic ne vem o tem... Koliko casa cakas?

Stela tak ti bom povedu, sam sem že 2 mesca na cipralexu, nardil sem use možne preiskave, CT glave, UZ srca 2x, UZ abdoma, spahuje se mi ful kot tebi, glavobole imam, stiska me v zadnem delu glave me prau tko drži, tko da sem stalno v paniki za anevrizmo ubistvu, danes me je tko zbodlo v glavi da sem mislu da je že žila počla to se zgodi vsak dan, polek tega me še tišči v prsih neka bolečina čudna tko da sem še v paniki za srce ki je po UZ kardiološkem mnenju zdravo, tudi meni so preventivno odstranili znamenje, nasledni mesec mi bodo še 2, fizično usi pravijo da sem zdrav, samo js se počutim kot da bom vsak čas adijo, baje vse to lahka dela psiha, čeprav js tega še kr ne morem verjet in dokler ne bom šeu na psihoterapijo tut ne bom pomojem tega verjel, ker že 2 mesca jemlem cipralex AD in je samo še slabše, tko da se morem nasledni teden zmenit s psih za termin da se dobiva. Mal sem skeptičen glede pishoterapije, ker dvomim da lahka kdo men ta strah odstrani, sploh za anevrizmo

Adsf, ti nimaš nobene anevrizme. Enostavno svojim mislim ne dovoliš, da ti vsi možni zdravniški pregledi in naši nasveti pomagajo pri spreminjanju vzorcev. Če boš takole mislil tudi o pomoči psihoterapije, potem zagotovo mislim, da si želiš biti bolan, ker sam iščeš bolezen, ki je v bistvu ni. Resno imaš težave, ampak ne fizične. Do sedaj nisi popolnoma nič naredil zase, razen jemanja Adjev, pa še te si na svojo roko nižal z dozo, kar nebi smel, brez posvetovanja z zdravnikom.

Stella,
verjemi mi, da sem bila lani ob takem času popolnoma enaka. Ampak do pikice!!! Ta neznosni strah pred rakastimi obolenji in infarktom, in prisotnih še mali milijon drugih strahov.
Mama mi je zbolela lani za rakom na črevesju. Od šoka sem padla najprej v depresijo (s tem, da sem že od otroštva anksiozna in imam tri leta panične napade), se pravi ta grozni strah me je dobesedno pokopal, da nisem mogla več funkcionirati.
Pri sebi sem našla kri na blatu in prva misel, imam raka na črevesju. Vsi simptomi so mi udarili ven. Ko sem opravila kolonoskopijo, sem prešaltala na drugo bolezen itn.
Žalostno in zelo boleče za psiho. Od samega strahu in panike in depresije so bile bolečine po vsem telesu tako hude, ni da ni. V glavi stalno črni scenariji, misel, da se mi bo utrgalo.
Opravila sem tudi pregled gastroskopije, zaradi iste misli, rak na želodcu.

Naše misli so res čudne, sploh pa ko jih ne moremo več nadzirati. Toplo ti priporočam čimprej obisk pri psihiatru in nadaljne zdravljenje z Adji ali pa če jih zavračaš obvezno s psihoterapijami, lahko pa oboje istočasno, kar je še bolje. Se boš sama odločila.
Jaz sem se otepala ADjev, vendar je prišlo tako daleč, da nisem videla drugega izhoda in sedaj sem hvaležna za njih. Spravili so me iz najhujše more, kar sem jih kdaj doživela. Seveda so le bergla pri ozdravitvi. Veliko moramo narediti sami, se pravi sproščanje, izhodi v naravo, telovadba, druženje, branje, kakšne druge zaposlitve, tudi pospravljanje....

Ne čakaj na rešitev, ker ne bo sama prišla! Drži se :rozicodam:

trzinka, dozo mi je zmanjšala psih., nardil sem nekaj, hodim vsak dan na sprehod, ko prej nikol nisem, spremenil prehrano in prej hodim spat 10ih, prej ob 2eh ali 1ih zjutri, to se mi zdijo kar korenitne spremembe vsaj za mene.

 :oki:, še bo treba delat, jaz že eno leto, pa še plavam ven :kiselnasmeh:

kaj ti je pa sploh psihiatrinja povedala o tvoji diagnozi, o tvojih mislih...

V dveh mesecih še niso neke spremembe vidne, meni se je res poznalo nekje po šestih, pa sem spet dol padla in sem se pobrala. Grem naprej in se ne dam!


Počakaj še malo glede zdravil, če ne, se ponovno posvetuj z njo :rozicodam:

Asdf, velikokrat si me ziritiral s svojimi izjavami in to sem ti tudi pokazala. :-[  Sedaj pa te moram pohvaliti, res si že veliko naredil, vendar sedaj ne odnehaj. Delaj to še naprej in tudi s Trzinko se strinjam, da bo treba še delati. Poizkusi tudi to, da ne iščeš več novih simptomov, ampak se osredotoči na sproščanje in na dejavnosti, ki te pomirjajo. :rozicodam:

stellaT imaš identične simptome kot sem jih imela jaz. Ampak čisto isto, do pikice!!! Pred 14-imi dnevi me je začelo boleti na predelu želodca ampak to tako močno, da nisem mogla hodit, se premikat in sem zelo težko dihala... Bolečina je bila taka topa ampak močna in je sevala v cel predel desne strani trupa. Izvenela je po treh dneh.
To kar si pa rekla da te je bolelo zadaj na hrbtu se je pa meni tudi dogajalo samo da me na trenutek zaboli na desni lopatici ( zadnji del prsnega koša ) in to pride taki čuden občutek bolečine, ki hkrati ko stisne tu zadaj zaskeli še v desni nosnici  in zmeraj mislim, da je nekaj na pljučih in da ne morem dihat. Sam če pa se pritisnem na del lopatice pa pod prsti začutim razbolelo mišico, tako da je to samo to.
bolečine v prnem košu sem tudi imela in sicer me je stiskalo, skelelo, imela sem krče ( npr. v prsnici so bili trije krči en za drugim potem pa mir ). Občutek je bil, kot da bi mi nekaj zaplahutalo znotraj prsnice. Me pa še vsake toliko zaskeli kjerkoli v telesu ( najpogosteje na področju prsnega koša ) in sicer je občutek kot da me krč trga po žili ( drugače ne znam opisati ).Pa seveda ti simptomi ko še lahko izdihneš sapo a potem se ti zazdi da je več ne moreš vdihniti...In podobno. ampak mine, saj so vse že poznani simptomi in vem da ne pripadajo nobeni bolezni. sem pa tudi jaz bila hipohonder ( mogoče sem še malo, ko pomislim da imam sigurno to al pa ono bolezen, ampak takoj ko na to pomislim jo tudi odmislim, ker me ne more boleti in skeleti celo telo ) saj sem vsak simptom, bolezen al pa karkoli sem slišala prevzela na sebe in ko sem se pozanimala o določeni bolezni, sem psihično ugotavljala ali imam tudi jaz vse te simptome.

Živijo,

hvala za vse odgovore!  :rozicodam:
Odkar sem nazadnje pisala, sem razvila še nekaj simptomov. Med drugim sem morala na letalo in 2 uri psihirala o anevrizmah.
V ponedeljek grem k zdravnici in se bom z njo pogovorila tudi o napotnici za psihiatra. Zanima me, koliko so čakalne dobe? Pa ali dodatno zavarovanje krije psihiatra ali ne? Gledala sem po netu in cene so tam okoli 100 evrov, če plačaš sam, kar si pa ne morem privoščiti.

Ne vem, od kod si. Na polikliniki te sprejmejo takoj, tudi brez napotnice, če se res zelo grozno počutiš. Kar se tiče psihoterapij in ne psihiatrov so pa različne cene in je treba malce pobrskati in povprašati. :rozicodam:

Lj. Ne, ne bom šla na polikliniko, ker lahko še mal potrpim glede tega.

Torej psihiatra se ne da dobit na napotnico, je zmeraj samoplačniško?

js sem dobil psihiatra in psihologa(KVT) na napotnico hvala bogu

Seveda se da dobit psihiater na napotnico, v zdravstvenih ustanovah in pri tistih , ki imajo na koncesijo. Psihoterapevti pa so večinoma samoplačniško.

Draga Stella
To so psihične motnje, ker predvidevaš oz. si misliš, da imaš kakšno bolezen. Temu psihiatri rečejo namišljeni bolnik. Roko ti polagam na srce, da greš, do psihiatra in mu poveš tvoje težave, verjemi mi, da ti bo pomagal pa čeprav z tabletami kemija a ne....  Kar se tiče napotnice za psihiatra sploh ne rabiš tam, kje živiš in imaste psihiatra samo pokliči in se naroči kakšna je čakalna doba je odvisno od mesta oz. kraja, kje živiš. Pri nas vem, da je čakalna doba pri taboljšem psihiatru 3. mesece..... Za eno psihiatrinjo vem, da čakaš tri tedne, do enega meseca, ampak je psihiatrinja za NIČ. Jaz, ko sem bila pri mojemu psihiatru sem mu povedala, da ga ne bi veliko zadrževala, ker ima gužvo, rekel mi je, da nič hudega, da bo podaljšal delovni čas, da on je tam, da me posluša... Če bi bil kateri drugi psihiater se bi mu silno mudilo samo, da čim prej konča delo. Naš psihiater pa dela včasih celo, do 23 ure, ker toliko pacientov ima, je pa res, da dela 3x na teden, ker ni iz našega konca. No, sedaj sem skrenala z teme....
Stella nikakor si ne mislisi edina, tdi jazse mela podobne tvojimi težavami samo v lažji obliki. Vseskozi sem mislila, da se mi bo zmešalo, da sem bolna, da me bo kap, da me boli ne vem še kaj, bilo je pa vse bp. Jaz včasih sploh jesti nisem mogla, ker sem imela občutek, da se bom zadavila, imela sem komaj 42 kg oblečena v zimske cunje in še torbico zraven. Torej koliko sem kilogramov imela? Sploh se nisem rada tehtala, ker sem se še dodatno sekirala, ker sem hujšala, vsepovsod na izvidih mi je pisalo pacientka je podhranjena. Meni je to grenilo življenje. Potem hvala bogu sem se začela rediti kot kvas in sem v treh mesecih dobila dobrih 25kg. Joj kakšna sreča je bila, ful sem bila srečna in to težo imam še sedaj, ki mi ful paše tako, da sedaj nisem šla nič gor. Malce me skrbi, ker jemljem ena AD. in sem shujšala za cca. 3 do 4kg saj se ne upam stopiti na tehnico, ker sem rajši debela kot suha... Imam 70kg. in kadar se pogledam v ogledalo vedno si mislim, da sem tako suha kot sem bila, ker to mi je ostalo v glavi in še danes se bojim, da bi bila še kdaj takšna... Bog ne daj....

Imela sem pa eno znanko, ki je 20let govorila, da ima raka na črevesju in ga je preklicala in ga je dobila in je ni več med nami tako, da mislim, da bolezen lahko tudi prikličeš.. Jaz ti želim vse dobro in upajmo, da se bomo kdaj izvlekli iz te hude godlje.
lp,  :rozicodam:

Stella, kako si :rozicodam:

Ja, tudi jaz spadam med hipohonder (vsaj upam, da nisem res kaj bolna). Najprej se je začelo z MS (dobila sem občutek, da mi mravljinčijo roke in da imam neke čudne pekoče bolečine po vsem telesu). Pisala sem na MS forum in tam so me še dodatno prestrašili, da moram nujno it na pregled. To me je spravilo v obup in sem sem šla k zdravniku, ki mi je dal antidepresive. Ker sem vedno na netu, sem pregledala vse stranske učinke in potem sem jih tudi dobila. V petek imam nevrologa in se tako bojim, da so se mi simptomi še poslabšali. Brez helexa skoraj ne morem živeti, ker se že zjutraj zbudim vsa v paniki, da bom postala invalid in da bom potem umrla. Naj povem, da sem bila nekoč že bolna (nevrološka bolezen, ki se je rešila po operaciji) in se teh nevroloških zadev bojim kot samega hudiča. Sedaj imam eden in edini simptom: trzajo mi veke (tu in tam) in trza mi desna roka pri komolcu (to pa večinoma v službi, ker sem ves dan za računalnikom – ko držim roko na miški, čutim to trzanje – zvečer pa me celo boli) … No, v glavnem – sem v tooootalni paniki in se bojim, bojim bojim.
Z AD-ji sem prekinila, ker se mi je zdelo, da mi delajo več škode kot koristi – jemala sem zoloft – katastrofalno!!!
Naj povem tudi, da je v službi zelo zelo zelo stresno, da je veliko mobinga, poniževanj in vedno nas držijo na tem, da nas bodo odpustili (imam pa kredit za bajto?!) Skratka – cela štala, po domače … :)))
No, upam, da bom zdržala ta grozljivi petek, ko bom morala v bolnico – se bojim, bojim, bojim in  s tem si še dodatno slabšam stanje.
uf.
aja, še to – želodec: tudi mene to zelo boli, tudi zgago imam in tudi v prsnem košu boli  -  sem bila že na gastro in dejansko imam neko zadevico, ki pa je v celoti povezana s prehrano – skratka, paziti moram, kar jem. Pa tudi pri želodčku se poznajo ta hudo živčna obdobja. uf. No, malo sem se zjamrala in sedaj mi je bolje. To trzanje pa me spravlja ob živce in še bolj trzam... :) groza.
Lepo pozdravljeni!

aja, še kdo tu (ali v katerem koli nebojse podforumu) trza? :)

evaN, pozdravljena, te že dolgo nisem brala na forumu :rozicodam:

Verjemi, da sem bila še lani ob istem času v isti koži kot ti in Adsf in ostali hipohondri, strahci, anksiozneži, depresivci......to sem namreč tudi jaz :kiselnasmeh:
Ne vem, koliko časa si vztrajala z Adjem, vem pa da je bilo meni na začetku strašno in se je vsa zadeva začela urejati nekje po treh mesecih, po šestih pa sem prišla na stare tire je bilo podvozje podmazano. Takrat sem imela spet padec, ki pa mi je dal veliko zagona za aktivno delo na sebi.
Pričela sem s psihoterapijami in počasi napredujem. Seveda se misli in tesnoba prikradejo. Dobro je, da se jih zavedam in vem, da so nerealne. Z vajami, ki pa so še vedno potrebne in jih je treba izvajati vsak dan (pa sem bolj lene sorte) vem, da se lahko postavim na noge.

Pri naših težavah je potrebno veliko dela, motivacije, volje za ozdravitvijo , vztrajnost........ :rozicodam:

Držim pesti, da je z nevrološkega vidika s teboj vse v redu. Vendar pa bi ti rada povedala, da so vse želodčne težave povezane tudi z našo psiho. Želodec odreagira in je znano, da imamo anksiozni težave s tem. Tudi sama imam probleme, ki pa so se sedaj umirili. Sem bila mislim, da že štirikrat na gastroskopiji. Od 25 leta naprej imam različne rane na želodcu, ki si jih sama povzročam s svojim strahom, nezdravim življenjem, prehrano....

Tudi to se bo uredilo pri tebi :rozicodam: Še vedno ti svetujem, da si poiščeš ustrezno pomoč :rozicodam:

Joj, Trzinka – jaz pa sem očitno precej netipičen hipohonder, ker sploh ne maram k zdravniku in se ga bojim kot hudiča. Dokler je bil pregled pri nevrologu še tiste 6 mesecev daleč, je bilo vse ok, sedaj pa, ko se približuje, mi je pa  iz dneva v dan huje. Ne znam se več krotiti, mislim le še na to in upam, da bo vse čimprej mimo, da se zaprem v svojo hiško, s svojo družino in to je to … Sedaj mi že več v službi ni okej, no sicer nikoli mi ni bilo pretirano – delo, ki ga opravljam dobesedno ljubim, ampak nadrejena je pa tako težka in nesramna, da me seveda še dodatno spravlja v obup. Seveda pa sem ena od tistih, ki si nič ne upa povedati nazaj in če mene kdo ozmerja, sem pač tiho … to se pa očitno nalaga in nalaga in nalaga.
No, prišla sem že tako daleč, da sem začela razmišljati tudi o drugih boleznih – ne samo nevro, ampak še celo rak me straši … :) Spoznala sem eno žensko, ki ga je prebolela in me je dobesedno napadla z njeno zgodbo (ne ve, da sem pa totalni hipo) in potem sem še ene 2-3 tedne premišljevala tudi o tej zadevi …
No, sedaj ko se približuje pregled na nevro (po moje pa sploh ne bo pregled, ker za pravi pregled moraš biti tam kar nekaj dni in moraš imeti konkretne simptome –  jaz pa bom zatežila s trzanjem ob stresnih situacijah … ) Po moje rabim boljše AD-je in psihiatra, da me spravi k sebi.

 Po moje rabim boljše AD-je in psihiatra, da me spravi k sebi.
[/quote]



ja, saj to sem mislila. Drugače so pa zdravniki enaki kot mi, samo brez bele halje si jih zamisli, pa bo :oki:

bojim se, da mi povedo kakšno grozljivo  novicco. to se mi je že 2x zgodilo: 1. ko mi je nevro pri 26 povedal, da imam miastenijo  (30% možnosti ozdravitve - hvala bodu, da sem ozdravela!) in potem še ko so mi v 8. mesecu nosečnosti povedali, da je moj otrok: vodenoglav, z odprto hrbtenico in z nepravilnimi nogami - sledila je težka odločitev, ki me je seveda zaznamovala) ... Morala sem roditi mrtvo deklico (pred 4 leti) in po moje mi tudi to sedaj 'buta' ven. :( Ne vem ... zato se bojim njihovih diagnoz, res... zelo.

Te razumem evan :rozicodam:, ampak življenje gre naprej in naučiti se moramo bolj pozitivno razmišljati. Ni lahko, preklemano težko je..., zato pa potrebujemo pomoč, ker sami ne zmoremo.

Tudi sama si že vnaprej dajem prognoze in to ni dobro, težko se je temu izognit, ko pa imamo tako slabe izkušnje za seboj. Ampak optimisti moramo biti.

držim pesti :rozicodam:

Pred 2 tednoma sem bila pri nevrologu - pregledala me je kar natančno in me (URGentno) napotila k psihjatru. :) Moram na terapije in mesečno na pregled ... Uf.
Nekaj časa mi ni nič trzalo, sedaj, ko se spomnim in ko padem nazaj v to panično stanje, mi spet začne vse trzati! :) Mah, kdaj bo tega konec. Zdravil pa nočem več, res ... Ker je bilo po njih še slabše in to sem zdravnici tudi povedala... :)
hvala, ciao. EVaN
(ps. trzanje pa postane močnejše, če imam težave doma, s partnerjem in še neke druge težavice, ki niso direktno povezane z mano ... Imam nekoga v družini, ki je odvisen od igralništva in to me tudi spravlja v paniko, ker se bojim za to osebo).

evaN  :rozicodam:

Pozdravljeni,

končno se spet malce javim.

Žal nimam nobene dobre novice.

Še vedno ne vem, kaj mi je in še vedno imam marsikatere simptome.

Odmislila sem raka na črevesju in danki.

Trenutno me najbolj skrbi rak na požiralniku ali želodcu. Ultrazvok trebuha sem že imela in je bilo vse v mejah normale. Pregledali so mi tudi kri (te glavne stvari, levkocite, eritrocite, trombocite in še nekaj zadevic) in je tudi vse v mejah normale.
Zdravnica mi je rekla, da me bo poslala na gastroskopijo, ker se ji zdi, da prej ne bo miru, ker se bom samo sekirala. Tako, da imam to februarja, do takrat se mi bo pa po vsej verjetnosti zmešalo.
Imam občutek, da se mi hrana zatika (na hrbtu, čisto zgoraj) in seveda sem to povezala z rakom požiralnika. Potem se tudi držim tako čudno, da imam hrbet čist zakrnel... in čutim, kako mi gre vse dol.
Začela sem se tudi ful spahovati...
Je pa res, da nič ne hujšam, apetit mam (razen to, da pri vsakem požirku čudno napnem hrbet in imam občutek, da se mi nekaj tatakne). Želodec me po hrani nič bolj ne boli...se mi zdi, da ni pogojeno.

Skos si preverjam slino (če je kdaj slučajno kaj krvi notri...).

Skratka... povedali so mi, da sem premlada za raka na požiralniku (26 let)... da verjetnost sicer je (ker je vedno in povsod), ampak da je pri mojih letih zelo majhna. To mi je rekel zdravnik (kjer sem se prijavila na gastro).

So pa vsi mnenja, da imam refluks, ki sem si ga sama pričarala.

Zdaj vsak dan gledam za raka na požiralniku... moram pa rečt, da se mi hrana ne zatika spredaj ali v grlu...ampak samo na hrbtu...

Ne vem, če sem to pričarala al kaj je to...

Ker od začetka me je bolel samo želodec...potem je pa to začelo...

Kakorkoli že, počakati bo treba na gastro.

Dobra novica pa je, da imam naslednji teden terapevta.

Vprašanje: A JE RES MOGOČE, DA SEM SI TO VSE SAMA PRIČARALA? KER MEN NIKOLI NE RAZBIJA SRCE ALI ME KAJ PIKA...AMPAK VEDNO, KO IMAM KAKŠNO BOLEZEN V GLAVI, SE TE SIMPTOMI POTEM POJAVLJAJO KAR NEKAJ ČASA (NI KOT PANIČNI NAPAD ALI 3 DNEVNA ZADEVA)?

KAJ PA ČE RES IMAM RAKA NA POŽIRALNIKU :(

Nimam sramu več glede tega.
Tako grozno je, da se že tipam v javnosti in gledam slino!
Čisto vseeno mi je.

Predstavljajte si, kam to pelje. Pa imam resne odgovornosti, resno službo in vse...

Sem se včlanila v vašo facebook skupino.

Sem prejle tako lep odgovor napisala zate Stella, pa se mi je vse zbrisalo >:(

Pa od začetka....

Sama imam strah pred boleznimi. Pred letom in pol me je odnesel tako daleč, da sem padla v depresijo in to hudo. Zaradi strahu si povečujemo vse simptome bolezni, ki praktično sploh ne obstaja, je pa v naših mislih, glavah, obseda našo psiho.
Tudi jaz sem takele počenjala kot ti. Ko je mama šla prvič v bolnico zaradi srca so se mi pričeli panični napadi in sem pristala na urgenci zaradi domnevnega infarkta 5 do 6x, se ne spomnim več. Ko je nato zbolela za rakom na črevesju, sem ga imela tudi jaz. Gledala vsak dan blato, našla kri :strah:, kakšna panika, bolelo me je močno na desni strani, skratka rak, umirala sem.
Tudi želodec je bil na vrsti, strašne bolečine, spahovanje, refluks......

Bila na kolonoskopiji-izvidi BP, bila na gastroskopiji-imela sem ulkus, gastritis, sedaj imam želodčno kilo in refluks-se pravi BP, srce vse preiskave-izvidi BP, obiskala sem še ginekologa, nevrologa, naredila magnetno resonanco za hrbtenico, .........in na koncu obiskala psihiatra....vse je bilo v moji glavi, v moji psihi. In res je scenarij bil vnaprej nepotreben. Ja, to ugotoviš potem, ko prideš k sebi :kiselnasmeh:

Ne bom ti dala diagnoze, ker nisem zdravnik, ti pa lahko rečem, da je veliko zrežirano v naših mislih, v naši psihi. Sem skoraj prepričana, da bodo izvidi BP.

Poročaj, kako boš opravila na gastro, potem pa si poišči ustrezno psihiatrično pomoč, da si urediš nerealne misli in strahove :rozicodam:

Hvala.  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Dejansko ne vem vem, kaj je v moji glavi.

Moram še povedati, da sem imela umes tudi sladkorno. Pač sem prebrala simptome in sem naslednjič valda že veliko lulala, imela ful žejo, cuker rabla.... No, potem me je spet začel želodec bolet in so simptomi diabetisa izginili.

Ne morem si več privoščiti takšenga mučenja...res...

Terapevta imam že naslednji teden. Damjano Voglar. Je kdo slišal? Po telefonu se mi je zdela blazno simpatična...

Ne poznam, ti pa vnaprej povem, da ne ozdraviš od ene terapije, ampak je za to potreben čas. Ko sami dojamemo, kaj je res in kaj se podi po naših mislih.
Jaz sem potrebovala AD, ker me je res odneslo globoko, s pomočjo psihoterapije pa sem res ponovno zaživela in še vedno se učim.

Drži se :rozicodam:

Upam, da bom tudi jaz prišla na tvoj nivo nekoč (kmalu).

Danes že cel dan jokam, ker sem se prepričala, da imam raka na požiralniku. Razmišljam o tem, kako bo z mojo družino, ko mi potrdijo, kako bo z mano... kako je grozna statistika....
Sploh ne morem verjet...

Spahuje se mi ful, želodec me je prej bolel, na koncu vratu (pri tisti kosti, ki štrli ven) me boli, ko pogoltnem...
Ne vem več....

Komaj čakam, da bom imela v četrtek terapijo...

Ne morem več tako...ne morem.

Tvoja zgodba mi daje upanje, ker si res namignila, koliko naredi psiha... res upam, da je to samo psiha...
Premlada sem, da bi umrla od raka na požiralniku :(

Najhuje je, ker ljudje ne razumejo.

Najbolj bedno mi je slišati: če boš tako nadaljevala, si boš še kaj hudega priklicala!

MISLIM HALO!
A dejansko mislijo, da se bom zaradi tega počutila bolje? Da bom nehala panicirati?

Stela,
nimaš nič na požiralniku.
Niso tako simptomi.

zaman hodiš na gastro, ampak pejt, če se boš bolje počutila.

Lp,

V.

Jah pač..brala sem, da te boli hrbet lahko..in mene zaboli, ko požiram.
Spahuje se mi, želodec me občasno boli (sam nima veze s hrano.... me ne po jedi, kvečjemu se umiri po jedi, razen če jem kaj ful začinjenega).
To v hrbtu me moti...da težjhe požrem ko pride tja do hrbta...to ne razumem...

Kmalu bom 27. let stara... bom kmalu že v rizični skupini...

Stella, veš kaj je meni rekla ginekologinja, ko me je spodaj vse bolelo in sem mislila, da imam raka. Rekla je, rak ne boli. In sem se tega oprijela.

Razumem, da ti gre na živce ko vsi pravijo, da si boš bolezen nakopala s strahom. Tudi meni so govorili, ampak na žalost drži, da si na koncu res prikličemo kakšno zadevo.

Verjemi, da rak na požiralniku huje izgleda. Sem videla v bolnici, ko je bila moja mami operirana.
Veš, ko nas kaj zaboli, mi paničarji preskočimo takoj iz prve v peto in pomislimo na najhujši možni scenarij. Je pa dejansko lahko še najmanj sto drugih diagnoz. Zato se moramo s terapijami naučiti prepoznati te naše napačne miselne vzorce, ki se nam podijo po glavi.

Tale strah te bo uničil, mene je. Najhuje je bilo pred pregledom kolonoskopije, sem mislila, da se mi bo zmešalo. Pa kako me je bolelo(psiha), za znoret, dobesedno. Ko sem naredila pregled in je bilo vse BP sem bila vsa srečna, ampak ne za dolgo, čez dva dni sem se ustrašila, da me bo infarkt.
Ko se rešiš enega strahu, se prikrade drugi.
ADji so me rešili največje muke in groze, s terapijo pa se pobiram. Pričela sem uživati v življenju, tako kot sem nekoč in res mi je lepo. Seveda se strahec še kdaj prikrade, pa tiste misli, nezaželjene. Z vajami in terapijo jih prepodim.

Stella, če še nisi obiskala psihiatra je res skrajni čas, da ga. Zdaj se ne spomnim, nisem šla brat nazaj ali imaš že zdravila ali ne. Premlada si, da si takole uničiš mladost in življenje.

Drži se :rozicodam:, tudi tebi bo uspelo tako kot meni, z veliko truda in volje.

Sej ravno to me skrbi. Rak ne boli, do takrat, ko je že razširjen. In to je tisto zarad česar psihiram. Da je že tako razširjen, da boli :(

Nisem še na zdravilih, v čet. mam psihoterapevtko.

Stella, ko si že na koncu je hudo, verjemi. :rozicodam:

Te pa čist razumem, ker sem sama popolnoma do pikice isto razmišljala. Moje mnenje je, da potrebuješ zdravila, odloči se pa sama. Psihoterapevt ti ne predpiše zdravil, ampak splošni zdravnik ali psihiater. Mene so ADji res rešili.

 :)
 
Pozdravljena Stella!

Sigurno nimaš nobene neozdravljive bolezni!

Vsi ti simptomi izhajajo iz tvoje psihe, ker je
tvoje telo vedno v popolnem krču, to je samo
zaradi velikega strahu. Vse to se izraža na tak
način, vse to sem sama dala skozi.
Glede na to, da boš šla k psihoterapevtki Voglarjevi,
predvidevam da si iz okolice Celja. Za Voglarjevo
sem slišala, da je zelo super, boš videla kako te bo
pomirila. Svetujem pa ti, da se s svojo os.zdr. dogovoriš,
da te napoti tudi do psihiatra s katerim se bosta dogovorila
za ustrezna zdravila. Verjetno ti bo to svetovala tudi
Voglarjeva, da se čimprej spraviš skupaj, ker te to samo uničuje.
Lahko se pridružiš tudi skupini za samopomoč, če želiš vedeti več, mi
lahko pišeš na zs in ti bom razložila, ker tudi jaz hodim.

Želim, da lepo opraviš pregled in terapijo pri Voglarjevi!

Lep pozdrav!

Živijo,

bila sem pri Voglarjevi in mi je bilo všeč (uvodna ura pač). Odločila sem se, da bom kar hodila in imam naslednjo terapijo v četrtek.
No, naslednji četrtek imam pa gastro.

Na terapiji je bilo dobro, mislim, da sva se ujeli... upam, da mi bo pomagalo.

Drugače sem imela pa danes spet slab dan. Še vedno me boli čeljus (skeli pravzaprav), kašljam po tanovem, imam odvečno slino, boli me v žlički in težko požiram hrano.
Terapevtka mi je rekla, da je vse mogoče, da je psihosomatsko...
Ampak jaz ne verjamem več.
Res, ampak res sem prepričana, da imam raka na požiralniku.
Ne vem, kaj nej naredim :(

 :clap:

Bravo Stella, da si šla. Vesela sem, da si bila zadovoljna.
Kar se tiče tvojega problema pa ti nekaj povem: 2 dni nazaj sem tudi jaz imela zelo hude bolečine v žlički želodca oz. malo višje kot da bi se mi naredil en balon,imela sem grozne bolečine, ki so se mi širile navzgor proti vratni žili, boličine pa zelo obupne. Bolel me je cel prsni koš.
Tudi jaz sem se ustrašla in poklicala mojo zdr., šla do nje in mi je naredila EKG,
vse je bilo ok, rekla mi je, da ko sem jedla ena prehranska nadomestila, se niso
uskladila z mojimi zdravili in je prišlo do krča, ki boli kot hudič.
Lepo te prosim, odženi misel o raku, verjetno sta o tem govorili tudi z Voglarjevo,
kupi si rajši v lekarni ranitalS tabl., so brez recepta, tudi meni jih je predpisala
samo malo bolj močne in zdaj je ok.
Boš videla, gastroskopija ti bo pokazala kakšno vnetje ali pa bo vse ok, potem pa
je to vse psihičnega izvora in boš lepo pomirjena.
Ko sem se jaz umirila, je pa pojenjal. To se pravi, da mi je v tistem momentu tudi psiha mal podivjala.

Stella res ne skrbi in se ne obremenjuj z rakom.

Lep pozdrav in javi kako boš opravila!

 :rozicodam:

Stella, vse bo v redu :rozicodam:
Odlično, da si šla na terapijo, kar tako nadaljuj :clap:

Stela pozdravljena
Vse to kar naštevaš ti, se je meni dogajalo pred 20 leti verjemi vse to in še  kostni rak ker se me bolele vse kosti, po vseh preiskavah ni bilo nič narobe zdaj je že 20 let mimo pa še zmiraj niman nobenega raka, vendar me je vse to obremenjevanje pahnilo  v depresijo ki pa je očitno postala kronična ker se še po toliko letih nisem čist pobrala.
Zdaj imam pa drug problem ,da sem za  vse svoje psihične težave obdolžila moža, pa čeprav mi vsi govorijo da revež ni nič kriv si jaz svojega mišljenja ne morem spremenit.
Po današnjem branju tvojega posta sem pripla do ugotovitve da smo pač ljudlje, ki se vse skozi z nečim obremenjujemo in iščemo vzroke v vsem mogočem problem je pa v tem , da sami ne znamo srečno živet,
jyz ne znam sama poskrbet zase da bi bila srečna samo pričakujem, da bi me drugi osrečevali.
Ne znam živet brez tega da se nebi obremenjevala to je samo moj problem kako pa ven je pa drugo.
Imam tudi AD.

LP ANA

Živijo!

Imam dobro novico! Gastroskopija je pokazala le refluks in manjše vnetje. Torej nimam raka! Veselje!
Takoj sem pomislila, da je mogoče kej na trebušni slinavki (seveda rak), ampak sem se uspela celo pomiriti, da bi se to sigurno videlo na UZ pa tudi najbrž na gastro. Tako da ... baby steps.

Še naprej bom hodila na terapijo.

Zdaj se mi je malce zrušil imunski sistem, saj me je napadla viroza... kašljam, kiham, vse imam zabasano in povečane bezgavke. Skratka... se s tem spopadam. Ampak VEM, da je samo prehlad.

Domači so pa vedno manj razumevajoči glede mojih psihosomatskih težav...

Stella? Kaj pokaže Gastroskopija, sam jo imam konec tedna, UZ trebuha pa sem že imel, saj si imela v mislih UZ trebuha, a ne ?

Požiralnik, želodec, dvanajsternik...
UZ trebuha ja...

a ti še vedno paniciraš glede tega? Kaj ti pa je zdej?
A hodiš na psihoterapijo?

čestitam :clap:
 Do pikice enaka sem bila sama, groza, kakšen strah. Rada bi te opozorila, da dobro obdelaj težave s psihoterapevtko, ker je v tvojih besedah še vedno čutiti dvom in ko te bo naslednjič kaj drugega zabolelo, boš zopet pomislila na črn scenarij in drugo bolezen. Naše misli prešaltajo takoj iz prve v peto prestavo, v resnici pa je toliko možnih odgovorov....

Veliko uspeha ti želim :rozicodam:

mah, to bom še dau skoz pol pa sem res dau dost preiskav skoz !

Upam, da te bo ta zbistrila, ker je resnično skrajno neprijetna.
Nobena ni bila tako zelo zoprna do zdaj...

trzinka, imaš prav... še vedno nisem psihično zdrava... sicer sem si zelo oddahnila, ker ni nič na požiralniku takega... ampak vem, da bi lahko v trenutku spet zapanicirala..

Pozdravljeni.

Star sem 47 let, moški.

Imam čisto podobne simptome, ki so se mi začeli lani, ko sem imel najprej hujšo poškodbo in nato pljučno embolijo. Izgleda, da me je to srečanje s smrtno nevarnim zapletom čisto "sesulo". Morda me je še najbolj iztirilo dejstvo, da se zdravnikom pravzaprav ne ljubi ukvarjati s pacienti in samo gledajo kako te bodo čimprej odslovili. Mene so pošiljali 5 dni od enega do drugega, dokler nisem na srečo prišel do ene specialistke pulmologinje, ki se je resno posvetila mojim simptomom. Potem so me v bolnišnici pozdravili embolije, dobil pa sem za 6 mesec antikoagulacijsko terapijo z Marevanom.

Od lanskega leta pa potem samo še hodim okoli zdravnikov. Enkrat imam anavrizmo, pa raka na debelem črevesu, pa na želodcu, pa v grlu, pa trebušna slinovka, skratka, ko s preiskavo ovržejo eno bolezen, imam takoj drugo.

Šel sem tudi do psihiatra in mi je dal AD. Jemljem jih že 3 tedne, pa kar ne verjamem, da mi bodo kaj pomagali. Ali mislite, da bo to res kdaj minilo? Kam bi se bilo najbolje obrniti za samopomoč, ki jo omenjate? Živim v okolici Ljubljane (Velike Lašče).

predvidevam, da imaš v mislih skupino za samopomoč - več o tem je tu http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

Spet paniciram :(
Meča me ful bolijo... Na obeh nogah.. Pa nisem nič kej več ali manj telovadila, kot prej.

Ne vem zakaj, ampak najprej sem pomislila na sladkorno bolezen.
Bi se tako kazala? Baje je to... Pa mene ne bolijo meča ko hodim, ampak kar skos... kot neki krč?

So lahko spet živci?

Podobno je bilo 2 leti nazaj, pa je minilo v kakšnem tednu...
Januarja sem tudi to doživljala, pa je tudi minilo.

Potem sem imela vmes kak teden obiske in sem bila čisto v redu...

Zdaj se je pa spet začelo.

Imam lahko sladkorno?

Vensko trombozo?

Cukra mi niso od 2007 pregledovali, ker sem baje mlada in nism med riziki.. Takrat sem imela normalnega?
Bi se lahko v 3h letih zgodilo, da bi mi začela tako napredovati, da bi bile že okvare nog?

Kaj pa venska tromboza?

Ne predstavljam si, če bi mela sladkorno... kaj bi bilo?
A se sploh da normalno živet? A vsi prej umrejo/

zanimivo, jaz pa najprej pomislim na utrujenost, pa preverim, če je kaka luna na vidiku, pa malce se v svoje razpoloženje poglobim, pa pomislim, kaj sem kaj takega počela, pa vse skup še z vremenom povežem...


 :) saj vem, da je vprašanje resno, samo... ni vsaka bolezen že takoj smrtna. Jih poznam kar precej s sladkorno, ki so že v visoki starosti...

http://sl.wikipedia.org/wiki/Sladkorna_bolezen

Sem prebrala... vse to.
Pa še vedno ne vem, če lahko s sladkorno, ki jo odbiš pri 27ih, živiš do 80+...

po moje velja za vse bolezni, da je veliko pogojeno s tipom bolezni, odnosom posameznika do bolezni, pa kakšen je način zdravljenja, kako človek upošteva navodila, kako se spoprime s svojim stanjem, ... + kako kljub bolezni živi polno in, v končni fazi, lepo življenje...  + se mi zdi, da za življenje ni pomembna samo količina let ampak bolj njihova kakovost...

(če se pa človek ustraši diagnoze in naredi križ čez sebe, je pa že navaden prehlad lahko usoden)

ti je kaj znano Stella?? Še vedno sem mnenja, da potrebuješ zdravila, odločitev je pa tvoja :rozicodam:

sej redko kdo bo dočaku 80++ .. tut tak ko bo celo življenje zdrav, noben ti ne morem zagotovit kako dolgo bomo, bomo pač kolko bomo in to je to

No, nimam sladkorne.
Pa tudi razložila mi je, da lahko s sladkorno boleznijo živiš zelo dolgo (kot vsak drug), če jo nadziraš in pravilno zdraviš.

In zdravljenje mojih psihoz se nadaljuje...

kako jih pa zdraviš??

S terapijo.

 :oki:

 :clap: :clap:

 :sesmejem:

Stella čestitam ti za tvoje korake! :clap:

A je na temu topicu še kdo nov? Jaz anmreč sem :S

jaz imam podobno simptomatiko  :'(

si že kaj napredovala?

Zdravo vsi tisti z enakimi simptomi kot Stella. Tudi jaz se s tem ubadam že več kot eno leto. Krivulja bolezni in razpoloženja niha kot vzpon na Triglav in spust direkt do morja. Jemljem ADje, hodim na terapijo, telovadim bolj malo, večino dneva sedim, potem pa nimam volje in energije še za kaj drugega kot nujna opravila. Kar se tiče bolečin v žlički se mi pojavljajo vsake toliko, in sedaj sem se odločila za drugačen način prehranjevanja. Nič kruha, več sadja, zelenjave, manj težke hrane in rezultat je že v 3 dneh-nič več napihnjenosti, odvajanje blata dnevno, le občutek lakote je skozi, kar pa je posledica mojega ADja-Paroxat, ki je znan po tem, da se zrediš, če nisi dovolj aktiven.  Pa seveda veliko vode. Tako da bi vam predlagala, da poskusite.
Pred novim letom sem imela še en teden glavobol, in sem že mislila da me bo možganska kap, in sem potem ugotovila, da je to zaradi zakrnelosti ramen in hrbta-preveč sedenja.
Moj prva terapija v boju s paniko o vseh mogočih boleznih je bila, da sem nehala brati in iskati  na netu, katero bolezen imajo moji simptomi, potem psihoterapija in nazadnje še ADji. Tudi s to kombinacijo se še vedno pojavljajo panični napadi, bolj v blažji obliki, ampak so.
Ko nam je tako hudo, da ne moremo normalno funkcionirati pač poiščemo pomoč, če ne gre drugače, pa tudi z "lucky pill", kakor ji vsak dan rečem, ko jo vzamem.
Odločitev je posameznikova! Največ pač lahko naredimo sami zase.