FORUM Nebojse.si

Ne vem, zakaj se je v meni prebudilo. Imam družino, prijaznega moža in dvoje malih otrok. Zaljubila sem se v sodelavca, nihče ne ve. Malo možnosti je, da bi on izvedel, saj bi me bilo sram. Nimam kdove kakšnih fantazij o njem, spolnih sploh ne, le ob misli nanj mi postane toplo  :-*, zelo ga cenim. Kot da bi bila najstnica, mislm ej  :seznojim:
Ima kdo kako tako izkušnjo? Ali je kdo povedal partnerju? Bo to ostal le en biserček za stara leta? Polepša mi vsakdan. Zdaj imam dopust in ga 14 dni ne bom videla. Dvomim, da sem zanj kakorkoli atraktivna, in tudi - kaj bi s tem?
Ima kdo izkušnjo, da je sodelavcu/sodelavki to priznal? In da je bilo to potem vse? Hočem reči, da se ni razvilo v varanje?
Moža imam rada in ko bo konec, mu želim povedati. Z možem se pogovarjam, imava tudi telesne stike, ob tem ne mislim na sodelavca. V sodelavca sem se pač zatreskala. Moram le obrniti v dobro in iti naprej? Ni se zgodilo z mojo privolitvijo, le pač po 3 mesecih dela se je vžgalo. Bojim se osramotiti.  :026:Na srečo pa v drugi polovici avgusta odhajam v drugo enoto, tako da ga ne bom  videvala vsak delovni dan.

Morda tema ne spada ravno sem, moderatorji povejte, premaknite, kar hočete. Zanima me kakšna izkušnja, predlog, da se bom lažje odločila, saj moža res ne bi rada prizadela oz. obremenjevala), pa koga drugega tudi ne. Vi pa, forumaši - kokr čte.

Kot si rekla... zatreskanost. ;)
Zakaj? ne vem. Doma vsakodnevna rutina, mož, otroci, kuhanje, pospravljanje, pranje.... in potem sodelavec, brezkrben, zabaven, simpatičen...

Včasih je fino pobegnit za trenutek v brezskrbni svet ane? ;) Naredi si tak brezskrbni svet s svojim možem. :) Otroke v varstvo, vidva pa gasa nekam na izlet, brez skrbi in z veseljem. :oki:

Vse dobro,
soncnica

Ma kaj naj rečem....srečnica si....zakaj ... zato, ker najbrž nimaš nobenih večjih problemov....drgač se ti to ne bi zgodilo :pomezik:....

Izkušnje... ne, jaz se nisem v nobenega zaljubila....so se pa vame...fullllll....in...nič :kiselnasmeh:, samo fanj se mi je zdelo in sem ostala samo prijazna :)....sem že mela resnega partnerja....in ne, ni mi padlo niti na kraj pameti, da bi mu povedala :D....ne njemu, ne komurkoli drugemu....zakaj pa bi komu govorila o tem....mogoče bi lahko kakšni res dobri prijateljici, da bi se pol mal smejale....drgač pa...je šlo mimo...

....in tako bo šlo najbrž tudi pri tebi....zato jaz na tvojem mestu ne bi popolnoma nikomur govorila o tem, sploh pa ne možu ali sodelavkam...zakaj bi ga prizadela, če praviš, da ga imaš rada  ??? ... res nima smisla  :ne: ....sodelavke pa znajo naredit cel halo  :ne: .

Jesenka, kar doživljaš ni čist nič takega in je čist "normalno", v življenju se ljudem skozi leta dogaja, da se v koga zaljubijo, pa naj so samski, vezani, poročeni ali kakorkoli pač. Prav nič se ni potrebno zaradi teh čustev obsojati ali kriviti.

Na pripravah za zakon so svetovali ljudjem, da kar naj pričakujejo in računajo, da se bo v letih zakonskega življenja prav gotovo zgodilo, da se tudi zaljubijo v koga, kar pa ne pomeni, da bo s tem zakon izgubljen al pa da bodo varali, pomeni pač sam preizkušnjo oz. izziv oz. sej vse kar se ti v življenju zgodi je samo lekcija (kjer pa sta pol v grobem dve možnosti; ali lekcijo osvojimo in gremo naprej, ali pa se ponavlja)

V končni fazi vsi imamo svobodno voljo, in sami odgovarjamo za svoja dejanja.
Kaj čutimo in kako delujemo - kakšna so naša dejanja, to sta pa dve različni stvari, kjer je potrebno imeti jasno izoblikovano mejo;
čutimo lahko popolnoma vse in najslabše je zatirati oz. zanikati čustva.
Kako pa delujemo na osnovi čustev je pa naša svobodna izbira in odločitev in odgovornost.

Je pa, pomoje, dobro vprašanje ob zaljubljanu v druge osebe, ki niso naš partner, se vprašati, česa nam naš partner ne nudi oz. nam manjka, pa nas zato pritegne in 'ven udari' kot zaljubljanje v drugega, ki je drugačen - ena od možnosti je morda tudi ta, da nam življenje oz. 'lekcija' sporoča, da morda vztrajamo z napačnim partnerjem.

Oj, jst sem se zaljubla po prvi depresiji (pri 20ih), pa se mi je zdelo tako fajn, k sem s tem potrdila da sem šla ven iz tega sranja. Pol sem en čas letela,...pa me je minilo. Ni blo zaljubljenosti več, pa tudi depresije ne. Mogoče sem to takrat celo smatrala kot zdravilo. Takrat sem partnerju povedla, pa je dokaj dobro vzel. Zdaj pa ko mam 2 otroka pa mu ravno ne bi morila, če ne bi bilo hudo hudo potrebno. Tudi zarad otrok mislim.

In še to: pretehtaj ali je bolje da zadovoljiš sebe s tem da se odpreš in si seveda s tem zmanjšaš občutek krivde in  s tem daš moža na preizkušnjo ali je bolje, da to v sebi nosiš in živiste tako kot doslej  naprej. Ne vem, no , jaz bi počakala da bi videla kako bi se izpletlo. Zdaj nisi samo ti, so še otroci tukaj.

Jasenka, poskusi delovati tako, da se ti nikdar ne bo zgodilo, da bi te kdo lahko zaradi tvojih misli in dejanj imel v šahu, te izsiljeval, in se tudi ti ne boš pestila zaradi kake poteze. Ker potlej gre lahko v franže ob drugih rečeh še samospoštovanje. Malo flirtanja seveda še nikomur ni škodilo, ampak konec koncev si ti tista, ki daje svojim čustvom oznake (in jih boš tudi sama 'kaznovala', če se ti bo zdelo, da greš predaleč).
Od zunaj je težavnost položaja kar razumljiva: mož se ukvarja tudi s svojimi težavami in depresijo, ti pa sredi službenih viharjev, stisk, napredovanja, povsem drugega sveta...
Srečno, kakorkoli se zadeve razpletejo.

Najbrž nas je kar veliko, ki bi lahko prikimali, ja, imamo podobno iskušnjo. Različni pa so odgovori nanjo.

Zaljubljenost sama po sebi še ne pomeni kaj dosti. Včasih je občutek naklonjenosti do nekoga, ki je prijazen, nas posluša, je razumevajoč odgovor na sivo, dolgočasno resničnost v katero zapadamo. Ton je lepo napisal. Včasih je lažje umakniti se, ampak sebi ne ubežimo. Nikoli. Siva rutina, ki se ji prepuščamo, ker nam je tako lažje, nas bo ujela tudi kje drugje, z drugimi ljudmi, v drugih zvezah, službah...

Zaljubljenost še ni ljubezen, ki bi nas zavezovala za vse življenje. In kaj, če se nam po nekaj letih sivega vsakdana z drugim spet ponovi zaljubljenost? Lahko se spet umaknemo v novo razmerje.

Partnerske ljubezni ne čutimo, kot čutimo čustva, partnersko ljubezen delamo. Zanjo se odločimo. Lahko pa se odločimo tudi, da bomo delali ljubezen in partnerstvo z drugom partnerjem.

In moj konreten nasvet je: daj času veliko časa. Ko bo minilo precej časa, počakaj še en malček, potem pa začni razmišljati, ali bi povedala možu. Preden mu (ne)poveš pa le še enkrat prespi vso situacijo. Če prav razumem si se pa že itak odločila za konec "romance".

Drži se, dekle.
 

Jasenka, takih reči se ne razlaga možu..
Če ti je nekdo pač všeč, ti pač je, nič takega, meni se zdi prav lepo..
Drugo je, če ta tip čuti enako in gre stvar korak naprej..
Ampak dokler je samo malo bolj sproščeno in fajn hodit v službo, pa se mi ne zdi nič pretresljivega.

Ljudje smo seveda različni, drugače vzgojeni z različnimi vrednotami in lestvicami moralnih komponent, ampak čuti vsak človek, najsi bo tak ali drugačen.
Jaz npr. ne funkcioniram, če mi v kateri koli družbi, službi, letovanju, potovanju, pevskem zboru, bolnici, plažici, lokalčkih in knjižnicah ni kdo všeč, on ali ona, ma vseeno... Vem, da je to drugače, pa vendar... Niti ne toliko zelo. Pa to nima neke strašne veze z mojim odnosom do partnerja, ki ga imam in vem, kaj v resnici pomeni. In je čisto nekaj drugega.
Skratka, zaenkrat ne vidim razloga za paniko.
Še manj za občutke krivde.

Evo, pa sem se že mau pomirila, po par dneh fantaziranja. Vse skupaj sem izročila Gospodu, naj iz tega naredi kaj dobrega. In najbrž tudi bo. Za zdaj lahko rečem, da mi je zaljubljenost dala energije, narediti spremembe pri skrbi zase, tako da greva z možem (imava dopust) jutri na fitnes, otroka pa v vrtec. Zakaj bi v dežju imeli otroke doma, če odpotujemo šele v petek?
Inventura na "podstrešju".
Ja, sodelavec (glede njegovega privatnega življenja ne vem nič, pa nima veze) ima določene poteze podobne, druge drugačne od mene in moža. Je dokaj samozavesten, aktiven, skrben, in pa nima težav z depresijo, kar moj mož ima, in v tem času moram biti jaz bolj delavna in skrbna. Pa tako bi pasalo, da bi me kaj večkrat pocrkljal, in očitno mu to premalo dam vedet, ima me, da bi takrat zanj skrbela kot za otroka.
Ja, očitno je to en biserček, ki bo skrit v moji zakladnici. Hvaležna sem, da bom iz tega z Božjo pomočjo potegnila kaj koristnega, ne da bi koga prizadela.
Hvala za odgovore! :pomezik:

Jesenka, saj veš da zaljubljenost enkrat mine, ljubezen pa ostane. Verjetno ti srček malce zaigra in bi potrebovala v življenju malce vznemirjenja, kaj zanimivega, nekaj nevsakdanjega, skrivnostnega....
Potrebuješ potrditev, da si še ženska za katero se ozre še kakšen moški? Všeč ti je nasmeh sodelavca, kakšna pozornost, ki jih pri možu več nimaš.
Uživaj v flirtanju, ampak možu pa vseeno nebi povedala. Saj veš, kar se ne ve, ne boli. Mislim, da bi ga v njegovi ranljivosti in depresiji zelo prizadela.

Uživaj na dopustu in se veliko pogovarjaj z njim, daj mu vedeti kaj ti manjka....

ja, meni so je ze nekajkrat zgodilo, da se je kdo zatreskal vame. in obicajno sem se potem tudi jaz nazaj. zaradi resnega partnerja je bila samo zatreskanost, nic drugega. sama mu nisem povedala, ce vprasa, mu povem. ker pac ni bilo nic.
se mi pa dogaja, da me nekdo klice samo zaradi seksa, pa mu ne morem dopovedati, da nikoli nic ne bo. tezava je v tem, ker je ta clovek sicer zelo prijazen in sva kolega.

Evo razplet: sodelavec se mi je ful usidral v srce, res je fejst človek, zarad motenj pri sodelovenju z njim (čustva z moje strani) sem mu povedala da mi je všeč. No, to je blo precej riskantno. Prvič se nisva mogla kej dost pogovarjat, ker so drugi prišli zraven, drugič pa mi je dal jasno vedet, da je zadovoljen v privat življenju in da ne išče. No, videlo pa se je, da mu nisem tko nesimpatična.
Prišla sem do tega, da ni šlo tolk zanjga kot pa bolj zame, da mi je pač nekaj hudo manjkalo, nekaj, česar z možem nisem doživela, v bistvu v moža nisem bila nikol do daske zaljubljena, čeprav je dober partner in prijatelj. Sem bolj jaz njega privlačila kot pa on mene. No, je kar je. Obljubila sem, kar sem, nisem pa obljubila večne zaljubljenosti.
Ob sodelavčevi izjavi in postavitvi meja se počutim izredno svobodna, hkrat pa tudi zelo boli.
V pondeljek na srečo začnem na drugem oddelku.
Kdaj povedati možu? Ne vem, se bom odločila sproti. Z možem greva zdaj večkrat ven, a mi nekaj brani, da bi mu že povedala. Je najbrž bolje, da počakam, preblim. Povedala sem dobremu staremu prijatelju in dobri stari prijateljici. Vesela sem, da sem zbrala toliko poguma, da sem sodelavcu povedala za svoja čustva, in vesela sem, da je on čustveno nevpleten, da je zadovoljen.
Zakaj bi molčali, se matrali in tiščali čustva vse? Je pa res treba dost dobr poznat človeka, ki ga obožuješ in mu to tudi daš vedet, da te kljub temu spoštuje tudi naprej, čeprav ve za tvoja čustva.

ja Jesenka, tko je v življenju. Jaz tudi nikoli nisem bila zaljubljena v svojega moža, ga imam pa rada in ga spoštujem. Nebi ga zamenjala za nič na svetu, pa čeprav se skregava, da že razmišljam o ločitvi, pa čeprav se ne strinjava v marsičem in nimava veliko skupnih interesov.
Zaljubljenost pride in gre, v skupnem življenju z nekom pa je treba veliko potrpljenja, razumevanja, spoštovanja itn.
Vsaka ženska in vsak moški pa rada pogledata še za kom, malce flirta, srček hitreje bije, koketiranje, rdečica, ugajanje, zato ker se na to v zakonu pozabi, mine.....
Verjemi pa, da je vse skupaj začaran krog. Kakor se zaljubiš, tako se odljubiš, ker se povsod zgodba ponovi. Začetek je zanimiv, poln vznemirjenja, na koncu se pa navadiš in postane že dolgčas. :kiselnasmeh:

Bravo, Trzinka, tako se govori!
Ti, luba duša, pa da ti na kraj pameti več ne pride, da bi moža
morila s tem, da ti je pa včasih ob kom malo toplo pri srcu. Če kolikor toliko furata eno okej življenje v
smislu sodelovanja, odločanje, vzgoje otrok, spoštovanja. A ti misliš, da tvojem možu pa ne bi bili kaki
drugi joški všeč? Pa to še ne pomeni, da jih bo gnetel in tebe zapustil. Pa to je ja lepo, da ti v vsej
enoličnosti in ob poplavi oseb, ki ti sploh ne sedejo, malo hormončki zaigrajo, tisti, ki jih morda že od
najstniških let niso več. A si ti mogoče kaj po krščanskih načelih bila vzgojena, da ja takoj misliš, kak
greh imaš nad sabo? Mogoče bi bilo tudi možu bolje, če bi se vidva družila recimo s kako fajn družino,
pa bi mu bila tista ženska malo všeč.
Oliva

Hja no, ne vem če je vse skup tko nedolžno. Pa ne gre za krščansko vzgojo, a v zvezi s tem sodelavcem se je v meni sprostilo toliko energije kot še nikoli, v meni se je ponovno prebudilo življenje :wav:

Kot bi se zbudilo iz otopelosti, sem se zavedela: le kje si bila vsa ta leta, kako si se lahko tako zapustila, tako prilagajala drugim?

In da sem sodelavcu povedala, da mi je všeč, je bilo zelo osvobajajoče, korak naprej v ljubezni do sebe. In sodelavca ne postavljam na prvo mesto, niti ne moža niti otrok, temveč SEBE. Sodelavec je prebudil to v meni, a nima neposredne veze z njim, on ne rabi moje ljubezni v zameno. Sem pa še zaljubljena vanj, zdi se mi krasen, a večkrat vidim, da ima tudi on napake, in to me prizemlji.
Sicer pa je fino, ker mi je v navdih. Bogu hvala.  :plesi:

Moža morda res ne bom obremenjevala s tem zdaj, no, morda v četrtek, ko greva ven (enkrat na teden greva ven). Zanima me, koliko prenese, ali se bo ustrašil, me ima dovolj rad, da bo pustil, da se razvijam? Se bo moral pač potruditi. Če bi on bil tisti, ki bi se zaljubil, bi hotela biti njegova prijateljica, zdaj ko imam to izkušnjo. Je mogoče, da bi mi mož pomagal preboleti sodelavca ali so to fantazije? Ima kdo izkušnjo?
Bremeni me, ker me močna čustva in misli odtujujejo od njega. Klinc, povedala mu bom, a ne vsega hkrati. Tvegala bom, tako kot sem pri sodelavcu.  8)

Morda bo poživilo najin odnos, ga poglobilo, bo on bolj pozoren do mene, bova sodelovala pri mojih spremembah.

Bog pomagaj!

Jasenka, ne zameri, če sem malo skeptičen do teh dogajanj. Khem, kako naj rečem... če imaš pogodbo z Adidasom, bo sicer lepo, če dosežeš rekord v najkicah, bodo pa pri Adidasu malo manj navdušeni nad tem tvojim razvojem... Skratka tipi ne slišimo preveč radi, da je puncam šele nekdo drug odprl oči za Svet, Življenje, Ljubezen.
Previdno. In srečno.

Draga dohtarca. :rozicodam:
Razumem te in vesela sem zate (vem kako je, ko se čustva prebudijo...ko misliš, že da si znotraj mrtev). Ne zameri mi, a če ti lahko svetujem...počakaj da dozori. Ne govori še možu...dokler...ma...saj si pametna ženska...včasih...

Strinajm se s Tonom...previdno in srečno.

Nikar.
Počakaj vsaj toliko, da se ti malo poleže tale trenutni zanos, ki je tako očiten iz tvojega vpisa. Razmišljaj, ko boš imela treznejšo glavo.

Po pameti se ravnaj, ne po sreči.

Ne vem, meni se zdi, da malce preresno jemlješ svojo zaljubljenost in premalo resno jemlješ potencialno škodo, ki jo lahko svojemu možu (sploh, če ima težave z depresijo in ne rabi slišat kako je njegova žena zaljubljena v drugega) in svojemu odnosu narediš s tem, ko obelodanjaš nekaj, kar lahko brez škode ostane neizrečeno.

Kakšno reakcijo pričakuješ od moža? Kakšno rekacijo bi rada?
Katere in kakšne so koristi od tega, da bo vedel?

Nevem, ej. A je tvoj mož zen mojster? Pa tud če bi bil, obstaja možnost da te brcne iz svojga templja.

Zmore pogovor prekiniti tvojo zaljubljenost? Če da, potem je pogovor smiseln.

Brez tega se pojavi naslednja (zelo verjetna) kombinacija :
Tale tvoj sodelavec bo imel (brez dvoma) *žuto minuto* v svojem gnezdu. Takrat boš ti uporabna.
Temu sledi čas laži, meseci,tudi leta...boš zmogla?
Naslednja stopnja je ločitev in vsa burleska preteklega življenja. Lepljenje etiket s ceno na vse, tudi otroke.
Zatem ponovno forum, takrat pač z drugačnim naslovom posta.

Večkrat je omenjano krščanstvo...iskrenost, pa to...sem narobe razumel?

(zame je prikrivanje resnice enako laži, vendar...to je le moj pogled na svet...)

uf, bom kar direktna  :boks:.. Možu absolutno nimaš kaj govoriti  :ne:...  Kar se pa tiče sodelavca - če ti še ni jasno, da je to hudičevo obremenjujoče zanj, da če se ti nekdo izpove, da je vate zaljubljen ... ti pa v njega (njo) nisi ?? Bil je pač verjetno vljuden  :zvizgam: ...

Dobri ste mi, hahaha!

No, če bi bila tako prepričana vase, ne bi pisala na forum, tako pa mi je dragoceno vaše mnenje, temelječe tudi na izkušnjah ...

Naj torej ognji dogorijo, kar je pozitivno, to bo ostalo, predvsem novo življenje in ljubezen do sebe, ki se je prebudilo v meni.

Se mi otrok joče, morm it. Do drugič!

No, sem zdaj v miru prebrala vaše odgovore.

Čustva se pač prebudijo, in hvala Bogu, da se. Druga pesem je, kaj naprej z njimi. Ubrala sem pot, ki se mi je zdela smiselna. Dovolila sem si, povedati sodelavcu. Vesela sem, da je postavl mejo. Škoda bi ga bilo za kakršno koli afero. Preveč dragocen človek je, tudi jaz in moja družina smo mi preveč dragoceni.

To nima veze z lažjo. Stvari pač niso v vsakem trenutku primerne za vsakogar. Če bolniku takoj poveš vso resnico, ko gre za usodno bolezen, mu s tem ubiješ upanje. Zato se učimo sporočanja slabe novice. Resnica naj bo sporočena ob pravem času na pravi način in do prave mere. Določena zdravila dajemo počasi v infuziji v malih koncentracijah, druga pa celo injekcijo naenkrat, na hitro. Pa dobi bolnik na koncu ravno toliko zdravila.

Ja, vse sorte sem že razmišljala, se pogovarjala z izkušenejšim prijateljem in na tem področju manj izkušeno prijateljico ...

Ne bom predolga. Zaljubljenost se je po pogovoru s sodelavcem zmanjšala. Prizemljilo me je. Po drugem pogovoru še bolj. Ko sem se poslavljala z oddelka, sem se mu zahvalila, da me je poslušal.

Je pa take sorte človek, da se ful obvladuje, in ko se mi je parkrat nasmehnil (se spogledoval), sem zašla v negotovost glede tega, kako je na njegovi strani, zato pa sem še enkrat načela zadevo.
Meje so postavljene, požarna vrata zaprta. Vsaj občutek imam, da je tako. Tisto fazo žalovanja, da nikoli ne bo moj, sem že preživela. Darovala. Pa še vedno mi je njegov blagor pri srcu, želim si njegovega prijateljstva. Želim ga bolje spoznati. Dlje ne mislim iti. Je to res tako nemogoče? Ravnala bom po svojem občutku, a vseeno hvala za komentarje.

Zanima me, kaj je RES, kaj je MOŽNO in kaj je PRAV v zvezi s tem. To bom morala odkriti sama. Upam, da brez večje oz. brez nepopravljive škode za kogar koli od udeleženih.

...v resnici se od tu naprej lahko le še učim od tebe

lepo se imej  :rozicodam:

No, naj povem za vzpodbuden razvoj dogodkov:
1. zaljubljenost sem predelala, sama pri sebi, s pomočjo prijateljev
2. počutim se, kot da sem na novo zaživela, to ni bila le neka bežna romanca; zadevo sem uporabila za osebno rast in za urejanje odnosa z možem in delitev dela v družini; da sem shujšala, spremenila nekoliko zunanjo podobo
3. zdaj že bivši sodelavec se mi zdi še vedno izredno dragocen in zanimiv človek, zato sem zbrala pogum in ga povabila na pijačo, zaupal mi je telefonsko številko
4. ful sem ponosna nase, da sem premagala strah in da sem se urila v poslušanju sebe, prav všeč sem si, moje samospoštovanje in samopodoba sta se bistveno izboljšala
5. včasih si je treba dovoliti kaj norega, če to prinaša življenje
6. drugi teden si bo vzel čas za pijačo, možno je, da bova obdržala stik
7. točno vem, česa ne smem, in tega ne mislim storiti, sicer bi se odnos končal, česar pa nočem; od srca si želim, da bi se razvilo dobro znanstvo, morda prijateljstvo; v globini ga čutim, me pa zanima, kaj se bo izkazalo v pogovoru, ki bo naslednji teden  - držite pesti, če bo vse po sreči, bova šla v globino in se spoznavala ter obdržala stike, če pa ne, bom pa vsaj videla, nad kom sem bila tako navdušena in se poslovila, ker me ne bo več zanimalo (drugi scenarij se mi zdi manj verjeten)

Kaj že piše v Alkimistu? Če si nekaj močno želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti ureničilo.
In za verne: iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo (celo prijateljstvo s sorodno dušo moškega spola, iste generacije).

Jesenka, prijateljstvo z moškim, ki te privlači??? :ne:Če se ne začne na eni strani, se pa na drugi..... :zvizgam:
Občutek imam, da preveč gledaš filme :pomezik:

Jesenka!  :rozicodam:

Me veseli, da se tako počutiš, in da si začela delati na spremembah, vendar imam občutek, da hodiš po zelo "spolzkem" terenu.  :nehvala:

Veš, biti z nekom, ki te tako zelo privlači kot te privlači ta tvoj prijatelj in doma imeti še družino, se meni ne zdi ravno najbolj pametna poteza. Slejkoprej se ne bosta mogla zadrževati in čustva bodo šla svojo pot in potem poti ne bo več nazaj. Ali si res želiš tega? Kolikor sem prebrala, si zelo verna in najbrž nezvestobe ne odobravaš. To je sicer res stvar vsakega posameznika, njegovih nazorov in seveda dogovora med dvema partnerjema, vendar sem mnenja, da zadevo še enkrat premisli.

Pa še na nekaj bi te rada opozorila. Če se ne motim, si nekaj tudi omenjala, da bi svojemu partnerju priznala to svojo zaljubljenost. Jaz tega niti slučajno ne bi naredila. Take stvari že zdrav človek težko prenese, ali pa sploh ne prenese, kaj šele bolan.

Jaz mislim, da lahko svoje spremembe in svojo rast ter delo na sebi izvajaš tudi brez prijatelja, saj v bistvu to delaš zase in ne za njega. Ali se morda motim?  :unsure:

Lepo se imej!  :rozicodam:


Janja

Hvala za odmeve.

Filmov ne gledam, privlači me resničnost, zato so mi vaši odmevi dragoceni. Ne želim živeti v fantazijah o idealnem moškem, raje ga povabim na pijačo pa naj se izkaže kaj je na vsem tem.
Pogovarjala sem se sicer tudi že z določenimi izkušenimi ljudmi.
Vsak se pač odloča zase, glede na izkušnje, ki jih ima. Nekaj izkušenj imam, tako da vsaj približno vem, kaj se dela in česa ne.
Če bo ogenj ušel čez požarna vrata, se bom pač umaknila, počakala, da sept ugasnea kot rečeno: moram sploh spoznati, za koga gre, kakšen je ta človek, kaj si imava povedati. Ima podoben psihološki profil, od tod zaljubljenost; teme, ki želijo biti razrešene. Biti z njim skupaj ne bi bila rešitev niti če bi bil prost in željan tega. Najbrž bi se mi zgodilo podobno kot se mi je z možem; ful bi se prilagajala, njegova kritika in perfekcionizem bi mi zadala nove rane etc. Moj mož je bolj blag, na srečo, in pri njem ni tako zarezalo. V najinem zakonu je še kar nekaj neizkoriščenega potenciala, zato sem že obrnila krmilo. Si večkrat vzameva čas za pogovor.
Vse skupaj  - odnos do sodelavca - se je odvijalo dokaj počasi, z začetkom konec junija, zadnji post je bil sredi avgusta, zdaj pa smo že skoraj oktobra. Ognji so v glavnem dogoreli, svojo dozo opeklin sem dobila, bolečina je sicer še kar sveža, a vendar spomin. A ni možno - ima kdo takšno izkušnjo - da ko nisi več zaljubljen, se je možno pogovarjat na prijateljski način?

Tudi ta želja oz. motivacija za stike z bivšim sodelavcem zapadla najbolj neusmiljenima sodnikoma: času in vsakdanjiku.

"Čas bo pokazal".

Važno je, vzeti si čas zase, biti v stiku s svojimi čutenji, dati sebe na prvo mesto. In ko začutiš globoko željo, tehtati, nato se odločiti in iti v akcijo.

Z Božjo pomočjo bo vse dobro, ne bo ireverzibilnih posledic.

Polno življenje, ki ga želim živeti, vključuje radost in bolečino. Samo nazaj ne bi rada šla več, ne smem več v Blatni dol, kjer svoje želje in občutke dajem na zadnje mesto in zato veljam za dobro mamo in ženo, le mene ni, jaz gnijem, jem in pijem in se sebi gnusim.

Samo tega ne več!

Kako lepo povedano, bravo!

Jesenka, lepo si je popestriti življenje, ampak pazi, da te s čustvi spet ne zanese. Namreč, če ti bo tvoj "prijatelj" tudi po drugi strani všeč, zna zopet zaboleti. Lahko te bo še bolj privlačil in potem bo zmeda še večja, ali pa tudi ne.
Ponavadi je takole, če ti nisi njemu všeč je on tebi ali obratno, zveza med moškim in žensko vsekakor na začetku temelji na neki privlačnosti tako zunanji, kot notranji. Ko se pa čustva ohladijo in smo popolnoma prepričani, da srček ne bije več tako hitro, pa je možno prijateljstvo, vsaj z naše strani. Kaj pa druga stran, je iskrena?

želim ti, da živiš polno, postavi sebe na prvo mesto, brez bolečin in trpljenja :rozicodam:

Jesenka, ne verjamem ti, da si popolnoma opravila z zaljubljenostjo. Če bi, ne bi imela želje po nadaljnem spoznavanju, prijateljstvu s tem moškim. Prijateljstvo med moškim in žensko ne obstaja. Oz. le zelo zelo pogojno, vendar pri vama ti pogoji niso izpolnjeni. Zaljubljenost ni realnost, je privzdignjeno stanje, ki ima res veliko pozitivnih učinkov (vse, kar opisuješ, svet pač odene v barve), vendar nobene zveze z realnostjo. Prav se mi zdi, da se sprašuješ, kaj bi bilo drugače, če bi bila poročena s tem drugim moškim, z njim imela otroke, živela vsakdanjik. Se nikoli ne bi počutila izgubljeno, osamljeno, se ti ne bi zdelo, da večino časa vidi skozte, da te več ne opazi tako kot v začetku?

Ne moreš iskreno izboljševati odnosa z možem, pri tem pa hoditi na pijačo z drugim in sanjariti o nekem idealnem platoničnem moško ženskem odnosu, ki ne obstaja. Kaj ti manjka v zakonu, v družini, da imaš občutek, da ne živiš polno?

(Oprosti, če zvenim pokroviteljsko, to ni moj namen, niti nimam pravice.)

Vso srečo! :rozicodam:

Se povsem strinjam z Amelie.

Tu ne moremo imeti oba sočasno - to je ravno dober primer stvar v življenju, ki se izključujejo in ne moremo imeti "i ovce, i novce".

Jesenka, če boš nadaljevala s tem moškim na način kot praviš, bo kljub tvojemu trudu, da bi ne poslabšala odnosa z možem, to škodovalu tvojemu odnosu z možem.
Zadeva je preprosta; ali eden, ali drugi, oba ne gre oz. je pač "nekaj na pol" oz. imeti oba na dolgi rok vodi v izgubo obeh pa še zmešano tebe povrh.

Bolje bo da se odločiš za enega, pa tistega "ornk"...
...sicer, pa saj si se itak že odločila in to ne za moža.

jz ti predlagam, da se pogovoris z mozem, ce pa misls ostat z njim in met z njim iskren odnos,,  :kiselnasmeh:
upras ga za mnenje, kaj prau, ce gres z tistim sodelavcem na pijaco... pusti moza, da ti je najboljsi prijatelj, ce hoces met iskren odnos z njim...
ker ce res vec nc ne cuts do unga, pol mislm da tud z mozem ne bo problema in nau meu nc proti..
skratka, jz mislm, da bi mozu mogla povedat, ce mislis, da bi on to znal sprejet, in ce hoces met iskren odnos..  :unsure:
ker ce bi se mozu zgodilo, kaj takega kar se je zgodilo teb.. predvidevam, da bi cenila, da bi biu on iskren in ti povedal ane? ker tko odnos sam se bolj poglobis...
ce neves kako bi mu povedala... nwm, uprasi ga, kaj misli, ce je mozno da mas "prebliske" zaljubljenosti v nekoga drugega, ko pa si ze porocen, in ce se je njemu ze to gdaj zgodil.. in bos vidla, kako se bo odzival.. vsekakor pa izberi pravi trenutek  :oki: :oki:
sej cist mozn, da se bosta oba s tega lepo nasmejala  :sesmejem: :sesmejem:
zelim ti vse dobro :rozicodam:
p.

Hvala za odmeve.

Seveda sama najbolje poznam situacijo in bom naredila točno tisto, kar mislim, da je prav, tako kot do sedaj. Moje življenje, moje tveganje, moja radost in moja bolečina.

Kar bo, pa bo. Ne mislim se pregovarjat s komer koli od vas, lepo da ste mi osvetlili zadevo z več zornih kotov, bom upoštevala.

Ko bo kej novga, se beremo. LP :)

absolutno  :oki: :clap: je pa seveda tudi ampak zraven  :kiselnasmeh:

ogenj lahko tudi opeče, uide iz kontrole, naredi precej škode in umik je zelo zelo težak (v stilu po toči zvoniti...), seveda pa lahko tudi zelo prijetno greje...

Lejte, kakšna je Božja modrost in dobrota!

Sodelavec je sveže zajubljen v drugo in ne bi šel z mano na pijačo zdaj, rabi čas.

Tako da ni druge variante: ali pustim vse skupaj ali pa (kar čutim zdaj) da delam na svojem zakonu, pustim sodelavca, da dela na svoji vezi, in če se mi bo še vedno zdel zanimiv in mi srček zaradi njega ne bo hitreje bil in če bo seveda on za, še vedno lahko obdrživa stike.
Konec koncev, zaljubljenost ne traja večno, večina življenja je delo na odnosu, odločitev za določen odnos, no, pa seveda drobna veselja.

A kaj naj storim: mož ima tudi eno prijateljico, ki ga v njegovi globini oz. glede na psihični profil dosti bolj začuti kot jaz, mož pa mene v določenih segmentih tudi ne začuti. Sicer pa je poročena in ima otroke in se družimo in nimata nič takšnega med sabo, čeprav sem bila na začetku ljubosumna.

A ni življenje prekratko, da bi si kar neprej nekaj prepovedovali?
Kot rečeno, svojo dozo opeklin sem dobila, vem kako boli. A zdaj ne boli več, le nekoliko pa še čutim.

Stvari se začnejo v mislih, napredujejo k besedam in nato k dejanjem. Svoje misli moram preusmeriti k sebi, da bi se imela rada, k možu, da bi izkoristila ves potencial, ki ga imava, saj ga v nekaj letih zagotovo ne poznam dovolj dobro, in ni on kriv, če se nisem imela dovolj rada (je pa res: če bi takrat imela sebe bolj rada, bi bolje presodila, kateri človek je bolj primeren za partnerstvo z mano).
In moram gojiti misel na prijateljstvo, ne pa (kot ste pogruntali) da še vedno čutim privlačnost do njega kot moškega, kot potencialnega partnerja.
Pri Bogu je vse mogoče, naj to spremeni. Naj mi bo ta sodelavec kot brat.

Če to ne bo mogoče, mi bo dal tudi umirjenost, da sprejmem.

Nočem, da se mi take zaljubljenosti ponavljajo.
Bog pomagaj!

Hvala Bogu za forum, kjer lahko tudi kaj bluzim!

Lepo (in radi) se imejte!

 ;D Jesenka, to je pa tko iskreno in iz srca napisano  :rozicodam:; kakorkoli se že stvar obrne, držim pesti zate  :oki: in za to:

sm vesela, da se je navsezadnje izteklo, da "je koza cela, volk pa sit"  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

kdor poslusa srce svoje je bedak, kdor pa hodi modro, bo resen (Pregovori 28:26)

lp, p. :rozicodam:

Jaz pa pravim-kdor posluša srce je še kar pri sebi, tisti ki je moder in resen je pa kot stara marles vrata! :sesmejem:

In "takega" želiš imeti za - kaj že - prijatelja ?  ???  Rabi čas ? Nima časa pol urce, za en kofetek  ??? .. Pejd stran ...

joj, Jesenka.. nisem mogla,  da ne bi "komenirala"  :kiselnasmeh:..

Hm ja. Torej je po vašem res za v arhiv?

Ha ha, dobri komentarji, v starih časih bi obrnila v krivdo: sem (bila) torej koza?

V meni je velik občutek lahkosti in svobode, seveda pa je moralo nekaj v meni umreti, da je tako!

Ful naporna lekcija.

Drgač pa priporočam knjigo Alenke Rebula: Blagor ženskam!

Točno piše, katero lekcijo dajem skozi, oziroma kaj delam za svoje ozdravljenje. Sodelavec je bil pač orodje, drog, ki sem se ga oprijela, da sem splezala navzgor.

Veliko drugih dragocenih ljudi je še, ki jih imam lahko rada in imam tudi sama kaj od tega, če izgubljam cajt in energijo za neuresničljivo nalogo, s tem spet zanikam ljubezen do sebe.

Ampak ej, da bi vi videli, pri mojih interakcijah z njim je bil razkorak v besedah napram govorici telesa. In ko sem predlagala, da bi šla na pijačo, je rekel: ja seveda, zakaj pa ne, in  ko sem mu rekla za telefon, da se pač zmeniva, ker je bil tiste dni kao precej zaseden, mi jo je zaupal.

Zato upanje v meni še ni čisto crknilo, in moja radovednost je še vedno zelo močna.

Razumljivo pa je, da ko si zaljubljen (v tem primeru on, v drugo), se ti zdi, da ne rabiš nikogar, kasneje pa prijateljske duše zelo prav pridejo. V tem pogledu ga razumem in mu ne zamerim, zato ga tudi še nisem dala v arhiv.  :)

Pa si prepričana, da je zaljubljen v drugo, ali je to samo izgovor, da se te izogiba?

nism misla resen, ampak reŠen (sam d nimam sumnikov na tej italjanski tipkovnici) in to zanasanja na custva, ki so mnogokrat varljiva

No, zadeva je romala v arhiv, ker sem končno dojela, da je tudi zame najbolje, da sem svoje opravila, svojo lekcijo predelala, zato sem se skenslala. Lekcija pa je bila premagovanje strahu in pridobivanje samozaupanja.

Zdaj se počutim ful svobodna, ker ne mislim več toliko na sodelavca, ne prenašam ga toliko v glavi in srcu, bolj me veseli naše družinsko življenje, seveda pa nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Bo boljše! :wav:

Še sreča, da moža nisem obremenjevala z zadevo, uff!

Zdaj sem torej spet na zemlji in se čudim, kako je človek lahko tako v zraku, no, a še sreča, da se ni nič škodljivega zgodilo.

Moraš se tudi sam odločiti, da boš končal, tako imaš občutek zmage, če te pa nekdo drug skensla, imaš občutek poraza.

Ko bom sodelavca sreč(ev)ala, ga bom lahko torej pozdravila in pogledala v oči z dobrim občutkom.  :happy:

To je moja izkušnja, ki sem jo semle napisala zato, da bi morda koristila tudi komu drugemu!

Srečno pri vaših prizadevanjih za boljše življenje,  dragi forumaši!

 :oki: :clap:čestitam, slej ko prej bi se spustila na realna tla, ena izkušnja več v življenju. Uživaj s svojo družinico :rozicodam:

Sama ne razmišljam tako.

Zame v ljubezni ni zmag in ni porazov...je ISKRENOST do sebe in drugega...
in kjer tega ni...niso čustva ljubezni pristna, gre samo za IGRE, ki se dogajajo ker je nekaj "ZA PREDELAT" v nas samih...

Jesenka! :rozicodam:  Se sicer ne strinjam s tvojimi pogledi, vendar sem vesela zate, da se je tako razpletlo.

Se strinjam. Jaz sem ves čas poudarjala, da možu ne smeš nič povedati o tem. Če bi mu povedala, bi se zgodilo naslednje

s to razliko, da lahko kar odpišeš zadnji del, da bi bilo boljše, ker bi bilo slabše.
Jesenka, tebi in tvoji družini želim vse najboljše. :rozicodam:

Aslan,  :oki:!

No, veste kva, vse zgodbe pač nisem šla pravit.

Ni bilo le "za predelat", a nekako sem si morala zadevo osmisliti.

Bilo je za biti ali ne biti, tako hudo je bilo.

Sodelavcu pa sem povedala le toliko, kot se mi je zdelo pametno in kolikor sem mogla, le čemu bi ga obremenjevala? Zakaj naj bi vedel, da sem bila fatalno zaljubljena, dovolj je, da ve, da mi je bil všeč. Vrh ledene gore, a če si občutljiv in znaš dobro opazovati, lahko zaslutiš preostali del.

Ni pa šlo le za psihično raven, kenslanje sem si morala osmisliti tudi na duhovni ravni, v smislu "kdor išče svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje življenje za mene, ga bo našel". In pa: "če seme pade v zemljo in umre, rodi obilo sadu".

Odpoved, smrt nečesa je pač potrebna, da se rodi nekaj novega. Občutek, da si naredil nekaj dobrega, je kljub otožnosti mir in vedrina. O tem bi lahko na dolgo in široko pisala. A raje se pogovarjam v živo z ljudmi, ki jih poznam, ker se potem morebitni nesporazum hitreje razreši. Sicer pa se popolnoma strinjam z Aslan, da sočloveka ne moreš uporabiti da nekaj predelaš.
Poudarjam, za življenje je šlo, za moje življenje, in napeti sem morala vse svoje moči, celotno sebe, da sem to preizkušnjo prestala.

Ne pišem zato, da bi me pohvalili, saj sama čutim, da sem dobro opravila, temveč zato, da ne bi kdo mislil, da je dobro uporabiti sočloveka. Ne, temu nasprotujem. Igricam moči pa to. In če gre za zmago, je to zmaga nad skušnjavami, zmaga nad slabimi težnjami v sebi, predvsem pa zmaga nad strahom in posesivnostjo ter zmaga nad samovoljo. Največja iluzija je, da imamo življenje v svojih rokah in da nas nič ne more presenetiti. Mene je tako presenetilo, da sem padla na rit in se celo spraševala, kdo sem ...  Vidim, da iz sebe ali pa od Boga lahko črpam neznanske količine energije in jih uporabim, da preživim in zaživim tudi ob življenjskih preizkušnjah.

LP.