FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!
Prvič sodelujem v kakršnemkoli forumu. Stara sem 20 let in še leto nazaj se mi je zdelo, da je moje življenje popolno, nikdar nisem imela težav, ne doma, ne v šoli, vedno sem bila vesela in brezskrbna. Pred nekaj meseci pa se mi je začela pojavljati anksioznost, napadi panike, vzroka ne vem (razen morda nekaj razočaranj v preteklih mesecih - ljubezen, prijatelji; a se mi to ne zdi zadosten vzrok ...)
Strah me je ves čas, ne morem se znebiti negativnih misli. Kamorkoli grem (pa tudi doma, čeprav malo manj izrazito) me je strah, da bom umrla. Kar naenkrat, v trenutku. Zakaj se mora življenje nekoč končati? Zakaj mora biti tako? Zakaj enkrat pride konec? Tega ničem! Nikdar nočem umreti!
Večkrat imam občutek, da je stvar, ki jo počnem zadnje, kar bom storila v življenju ali pa je sploh ne bom dokončala. Pa čeprav vem, da sem vse življenje brez zdravstvenih težav, da ne morem kar brez vzroka umreti. A kamorkoli grem, ves čas razmišljan le o smrti. Predstavljam si, da je kar na enkrat vsega konec, da ne vem več nič, kaj se okoli mene dogaja, da je okrog mene samo tema ... Niti muh, komarjev nočem več pobijati, tako me je strah smrti. Sploh se ne upam sprostiti.
Bila sem že pri psihologu, a verjetno tja ne grem več, saj mi praktično ne pove nič drugega, česar mi ne bi že povedala mami (ona ve za mojo težavo, ji lahko zaupam, se velikokrat pogovarjava o tem). Tudi zdravil nočem začeti jemati. Bojim se, da če začnem začeti jemati zdravila, potem bom pa res znorela. Pa že tako se mi včasih zdi, da nisem čisto normalna.
Včasih se mi zdi, da sploh nisem resnična, da sem le senca, ki blodi po zemlji. Da telo, ki ga imam, sploh ni moje. Nekajkrat sem celo pomislila, da je vseeno, kaj storim v življenju, ker bom itak nekoč umrla in vsa moja prihodnja in pretekla dejanja ne bodo imela nobenega pomena zame, ker bom pač mrtva in se ne bom zavedala ničesar več.
Najhuje je na predavanjih (tam sem večkrat imela napade panike, želela sem iz predavalnice - a nikdar nisem šla ven, niti manjkala, ker vem, da če bi storila enkrat, bi to postala vsakodnevna praksa), v cerkvi (sem grozno živčna, me je strah), ko čakam na avtobus, ko stojim pri rdeči luči, ko se vozim z avtobusom, ko grem kamorkoli ... Pa sem se včasih tako rada vozila z avtobusi in hodila naokrog! Zdaj pa me je strah hoditi sama po ulici. Skoraj ne mine dan, da ne bi jokala. Če se s kom pogovarjam, me strah malce mine, a ko se ponovno spomnim - misli kar same pridejo, spet čutim, kako me začenja "prijemati". Večkrat si rečem, da so to samo misli, včasih pomaga, večinoma ne. Če bi vsaj lahko pozabila! Pa si po eni strani ne upam pozabiti, ker imam občutek - če bom pozabila, potem bom pa res umrla. Včasih se mi zdi, da se bojim časa, vsakega naslednjega trenutka. Nočem biti taka do konca življenja, a imam občutek, da ne bo nikdar minilo!!!
Kljub temu vse stvari poskušam početi normalno, povsod grem - predavanja, izpiti, cerkev, trgovina, avtobus ..., a tam grozno trpim!!! Trudim se, da ostali ljudje ne bi opazili, kaj se dogaja z mano.
Predvčerajšnjim sem po dolgem čakanju na avtobus imela po dogem času (1 mesecu) spet napad panike, anksioznost, ki se mi je v tem času nekoloko izboljšala, se je ponono poglobila.
Najhuje pa je, da se ravno začenjajo izpiti. Rada bi naredila 1. letnik, a me je strah, da se pri izpitih ne bom mogla zbrati, ker bom razmišljala o smrti in me bo tega bolj strah kot izpita in se zato ne bom mogla skoncentrirati in bom zato padla letnik. Ne vem, kaj naj storim, da bo bolje (bo sploh kdaj bolje?) ...

Živjo Wijolica!

Tile strahovi se ti znajo iz dneva v dan, iz leta v leto stopnjevati (govorim iz lastnih izkušenj). Ker sem sama dolgo let mislila, da bo že minilo in da je to popolnoma normalno, so me dodatni stresni trenutki še bolj obremenili in sem popolnoma pregorela. Poleg anksioznosti sem padla še v depresijo in še panični napadi so se mi pojavili. Padla sem tako globoko, da so mi pomagala samo zdravila. Šele tukaj na forumu sem pričela dojemati kakšna bolezen me je doletela.
Obvezno ti svetujem, da se z mamo usedeta in poiščeta dobrega psihoterapevta, kajti s psihoterapijo iščeš vzroke za svoje strahove in jih tudi odpravljaš. Tudi jaz sem se šele zdaj prijavila in mi je žal, da se nisem že prej, ker ko bolezen napreduje je zelo hudo.

Srečno :rozicodam:

pozdravljena, WIjolica  :rozicodam:

Si mogoče doživela v bližnji preteklosti kako izgubo, smrt v družini?

Praviš, da sta z mamo zaupni; kaj pa oče?

V bližnji preteklosti sicer nisem doživela kakšne izgube, je pa res, da sta v zadnjih 3 letih umrla najprej babica, kako leto in pol kasneje še dedek, ki je sicer umrl res na hitro in nepričakovano :'(

Oči tudi ve za moje strahove, a se mu zdijo brezvezni, neutemeljeni. Saj po svoje so res, ampak se jih ne morem znebiti.

Glede zdravil: če si zlomiš nogo, ti je logično, da dobiš gips. Če imaš angino, dobiš antibiotik. Pa se najbrž ne ustrašiš, češ ali bom sploh še kdaj hodila, ker imam za nekaj tednov gips. Zdravila so začasno pomagalo, da sploh zafunkcioniraš, in če je tako hudo, se zdijo morda smiselna. Psihoterapija da, a kdaj in pri kom? Ne prideš takoj na vrsto, nekaj časa boš gotovo čakala. Pa tudi kar nekaj je za plačat, dobro da imaš starše, ki upm da ti to lahko nudijo.
Ni pa vse na psihični ravni, strah pred smrtjo in smisel življenja so duhovna vprašanja, na katere sama psihoterapija ne more odgovoriti, do odgovora se boš morala prikopati sama. Če zaupaš, da ti Bog (omenjala si cerkev, zato predpostavljam, da si verna) ne nalaga večjega križa, kot ga zmoreš, potem boš zagotovo zmogla.
Poleg ukrepanja za svoje psihično dobro je treba tudi zavzeti stališče do te težave, pa ne tako, češ s čim sem grešila, da sem si to zaslužila, temveč je dobro trpljenje darovati - potem ima smisel.

Glede fobij pa so drugi veliko pisali na tem forumu, tako da ne bi razpredala o tem. Zdi pa se mi res super, da se izpostavljaš situacijam, ki se jih bojiš, a pretiravati se mi ne zdi na mestu, še posebej dokler nisi v terapevtski obravnavi.

Naj povem, da sem tudi jaz imela težave, nisem se sicer bala smrti, pač pa ljudi in njihovega ocenjevanja (zato sem bila v družbi nesproščena in dolgočasna, vedno sem pričakovala da me bo kdo prizadel, vsako besedo ali smeh sem obrnila proti sebi), določeno obdobje pa sem trpela za psihično pogojeno urgentno inkontinenco (tj. ratalo me je strah, da se bom kjer koli polulala in bom osramočena, ful me je zatiščalo lulat na kakem kraju, kjer ni bilo za to možnosti - najhuje na avtobusu v prometni konici, ko pa sem prišla do WC-ja, sem polulala le par kapljic), kar pa je minilo samo od sebe, čim se je sprostil psihični pritisk.

Dobro uredi!

Jesenka79, hvala za nasvete. A rada bi rekla samo: Živim v zelo verni družini, vsa moja žlahta je zelo verna. Tudi mami mi o smrti reče - po smrti je življenje, smrt je le prehod - a sama v to ne verjamem. Dopuščam verjetnost da Bog je, a ta verjetnost je (zame) majhna. Nikomur od domačih si tega ne upam povedati. Mislim, da je s smrtjo vsega konec in tega konca, da ni nikjer ničesar, da ne bom več vedla za nič, se močno bojim.
Imam zelo slabo vest, da tako mislim. :zardevam:

Ojla, se opravičujem, ker spreminjam temo, ampak ko sm brala zgoraj citirano je bilo kot bi jaz to napisala...jesenka79 kako si se znebila tega, kaj ti je pomagalo...si jemala kaka zdavila, bila pi psihiatru...?

Pozdravljena Wijolica  :rozicodam:


Zakaj si ne upaš povedati? Saj imaš vendar pravico do lastnega mnenja. Nič slabega nočem, lepo se mi zdi, da so še družine, ki so verne... pod tem smatram, da imate lepo urejeno družinsko okolje, da se da pogovarjati in zmeniti vse. Tudi jaz, odkar sem zbolela, sem kar nekajkrat molila in prosila, da mi Bog odvzame te muke. Vendar je žal vse na tebi/nas. Pa glej tako; Bog je ustvaril človeka, ta tehnologijo ter ona tablete. Niso noben bav bav. Tud sama sem porabila kar nekaj mesecev, preden sem si priznala, da jih pač rabim. Da ne bo pomote, ne delam nikakršne reklame za AD-je, vendar če se ti stanje tako ponavlja, te bodo one pripeljale, da boš lahko sama pri sebi trezno premislila, kaj te žre in mogoče našla razlog.
Srečno  :oki:

No, v bistvu nisem hotela deliti nasvetov, temveč le bolj razdelati zadevo in nadaljevati temo, da vidim, kaj boste napisali.
Oh ja, sram ... o tem bi kot nakazano veliko napisala.
Iz zapisanega se mi zdi, da je tvoje stanje res bolj na področju duševnosti. Sori wijolica če se ti zdi da predalčkam. Duhovno in duševno se sicer itak skoz dotikata, pa tud telesno, bolj kot se zdi.
Se strinjam z Latifo glede antidepresivov. Niso vsa zdravila za v en koš in za odpis, niso pa tudi edina oz. dokončna rešitev.
Tudi ko umreš, živiš v spominih ljudi, ki so bili povezani s tabo, tako da se splača. Saj vsi priznavamo kup nevernih ustvarjalcev, ali celo "samo" sošolce, sosede ... postavljamo jim spomenike, nagrobnike ... tako da tudi če se bojiš smrti in ne veruješ v Boga na tak način kot sorodniki, lahko živiš v srcih ljudi, s katerimi si v odnosih, in te odnose neguješ. Se trudiš za dobro na svetu. Uradno izrekanje o veri nima tolk veze, ker štejejo dejanja. Apostol Janez je rekel nekako v stilu: tisti, ki ljubi svojega brata/sestro, res na pravi način ljubi Boga. Jezus sam se je utelesil, da bi nam bil blizu, kajti "bog" je lahko zelo neoseben, abstrakten. In da nam pokaže pot življenja in nas nauči lekcijo o trpljenju, o prenašanju trpljenja.

Ko zoriš in trpiš, tudi na Boga začenjaš gledat drugače, ne na moža z brado, ki deli darove, ki ga prosiš in mu nato rečeš hvala, angelček te varuje in to je to. Če bo še kej brcala v tej smeri, se ti lahko tudi glede odnosa z Bogom odprejo čisto druga obzorja. Ni tako enostavno, da bi rekla: trpim in tega Bog ne odvzame, torej ga ni. 

Mieaid: ni mi ratalo, kar prešlo je, ta moja težava z uriniranjem. Najvažneje je bilo, da sem se odselila od vira stresa tisti čas. Težave v smeri socialne fobije imam še vedno, včasih se bolj izrazijo, včasih manj. Naletela sem na tople osebe, ki me imajo rade, ker me bolj poznajo. Me pa večkrat ima, da bi se kaki socialni situaciji izognila in se tudi res izognem, kar pa ne pripomore k moji rasti :-[ Tako da sem za tujce najbrž še zmer dokaj zaprta in nezanimiva za družabne priložnosti, čvek pa to.

 

Nekaj me zanima - je možno da težave izvirajo tudi iz tega:
Na začetku sem rekla, da nisem nikoli imela težav, pa ni čisto tako. V družbi sem bolj tiha, zadržana, precej plašna. Vedno sem imela nekaj prijateljic (v šoli, izven šole nikoli, nikoli ne hodim ven). Letos pa novo okolje (fax), novi ljudje, nisem se najbolje vklopila vanj. Nimam prijateljev (razen za eno sošolko bi lahko rekla, da je prijateljica), bolj znance. Fanta nisem imela še nikoli, pa se tudi bojim, da bom za vedno ostala sama, ker imajo vsi bolj radi samozavestne ljudi, kar jaz nisem. Ker se bojim, da bi ljudje, ko jih spoznavam ugotovili, da sem bolj tiha, se raje držim bolj stran. Kadar sem skupaj samo z eno ali dvema osebama je še v redu, v večji družbi pa ponavadi ne pridem do besede, ali pa se bojim, da bom rekla kaj neumnega. Po drugi strani se pa rada pogovarjam, ne maram biti sama, v glavnem, zakomplicirano. Če sem z osebo, s katero se dobro razumem, mi tem za pogovor ne manjka, če pa jo poznam bolj površno, pa včasih sploh ne vem, kaj naj rečem.
Poleg tega sem si v začetku gimnazije začela izmišljevati zgodbe (kmalu sem to počela ves čas, v zgodbah sem lahko bila, kar sem si vedno želela - pogumna, samozavestna), zaradi zgodb, ki sem si jih ves čas izmišljevala sem bila vedno brezskrbna, ker sem probleme preprosto odpisala, kot da jih ni. Tako sem bila zaposlena z njimi, da sem celo pozabila nase, da obstajam (vem, sliši se bedasto), da je življenje tudi izven mojih zgodb. Nisem se zavedla sebe, svojega življenja, lahko bi rekla, da sem živela v pravljici ... Čeprav sem vedno navzven delovala normalno, v šoli sem bila odličnjakinja. Pa sem se letos odločila, da je čas, da pri 20 končno odrastem in začnem živeti v resničnosti. Res sem prenehala (je bilo težko se znebiti neke vrste zasvojenosti, sem se trudila več mesecev), s tem pa sem izgubila svoj glavni vir sprostitve. Kmalu za tem pa so se začeli strahovi in tesnoba.

Wijolica, od kje, meniš, da to izvira
malce me na socialno fobijo spominja....


ostalo opisano pa zelo dobro poznam



nekako tako sem tudi jaz funkcionirala...

Ne bi se rada vmešavala , sam tud jst se čist tko počutm, čedalje bolj. Čedalje bolj se zapiram pred drugimi v mislih pa izmišljujem zgodbe. kar strah me je končat maturo in prestopit prag faxa....

Pa vendar jst jst hočem bit zunej, z ljudmi, it na pijačo...sam ne vem kako...nobenga ne poznat pa tud nočem bit vsiljiva...

Sej vem da mi  noben ne more povedat recepta kako se je rešu teh težav, ampak ne vem kaj naj naredim ne bi pa rada zapravila življenje med štirimi stenami, povsem sama...

najboljši recept pri socialni fobiji je - izpostavljanje; čimveč biti zunaj, med ljudmi! ter graditi na lastni samopodobi, samozavesti,.. + šport je ena izmed dejavnosti, ki človeka zbeza na plan.


nekaj o socialni fobiji je tu

http://www.psihiater-leser.com/452/27564.html

http://www.psihoanalitik.si/socialna.htm

hvala

Hej, kako me to spominja name pred 10, 15 leti. Sem ful žrla knjige, odličen uspeh, življenje v sanjah, muzika, hkrati pa huda napetost v družbi, strah pred ljudmi, po drugi strani pa želja po zbližanju, po biti del družbe, ne zmer outsider, a kako to doseči, ne da si nadležen ... pa sram, prenajedanje, hujšanje, ful sem tlačla čustva ...

Ja eno sprostitev moraš met, a naj bo zdrava, ne pa beg pred sabo (seveda je to lažje reči kot zaživeti).
Predvsem je pri meni pomagalo prijateljstvo, zato ga tako pogosto omenjam. No, lahko si si blizu tudi s sorodnikom, a jaz pač nisem bila, tako da sem predvsem z dvema prijateljicama, s katerima sem si še danes blizu, ure in ure prebila v druženju, pogovor, sprehod, kakšen nakup kdaj ... (zato kot študentka nisem bla več tko odlična, a ni mi žal), pa skup smo šle "na lov" na fante, žur pač!
Nekdo te mora kriti, te sprejemati takšno kot si, predvsem v živem odnosu lahko najdeš zdravo sprostitev!
Pa konec koncev dozoriš tudi za zahtevnejše odnose (fant, lastna družina ...).

Ko bi vsaj imela koga, prijatelja/co..., ki bi mu lahko popolnoma zaupala. Trajalo je 12 let preden sem se z dvema prijateljicama nekako zbližala(vendar še vedno obstaja nekakšno nazaupanje), ki pa so bo po vsej veretnosti zdaj končalo, ko gre vsaka na svoj fax...onidve bosta spoznale nove frende, jst pa se jima nebi rada vsiljevala. Vsekakor jima privoščim imeti boljše prijatelje, kot sem bila jst, ampak jst bom ostala sama in včasih mislim, da bi se morala rajsi sprijazniti, da bom vedno sama, tako ali tako ne znam biti dobra družba za nikogar... :zalostno:

Vem, marsikaj bom mogla spremeniti, se bolj izpostavljati v družbi, kaj it ven, mogoče najt hobij ... In mieaid: tud jaz nimam prijatlc izven faxa
Samo trenutno se ne morem iskat prjatlov, ker me bolj muči strah pred smrtjo. Ampak bolj ko hočm pozabt, bolj razmišljam o njej, manj mi je jasno, bolj se je bojim. In če sem kje drugje kot doma, ko se spomnim, me skoraj vedno pripelje do napada panike. :jok:

Wijolica: Ves čas razmišljaš o smrti in teh misli ne moreš odgnati. Mislim, da se temu reče prisilne misli, ki se jih lahko znebiš na 2 načina: z zdravili ali pa z metodo, ki gre nekako tako: ko pomisliš na smrt, si v glavi rečeš, da boš o tem ramišljala čez 5 min in začneš razmišljati o nečem drugem...ko mine 5 min, rečeš čez 10 min, čez 10 rečeš 30 min....in tako naprej dokler ne izginejo misli. Nekako preložiš misli na vedno pozneje...

Malo je čudno razloženo, upam da razumeš in da ti bo kaj pomagalo pa vso srečo :)

Vir je zanesljiv, če pa koristi metoda pa še nisem poskusila

Podobna metoda je, ki se ji reče čuječnost. Ko ti pride misel o smrti, si reces da si jo sprejela ampak se ne bos ukvarjala z njo in da gres delat naprej kar pac pocnes.

Meni je pomagalo, se zdaj imam vsiljive misli o smrti, ampak v zelo majhni meri.

Hvala Mieaid, PozitiVibrations, bom probala. Sam, kaj pa, če se spomnim, ko npr. čakam avtobus - ko ni nč za počet ampak morm samo stat in čakat?

takrat se pa skoncentiraš na mimoidoče, na promet, na dogajanje okrog tebe...opazuj oblake in išči razne oblike v njih,....

Wijolica, imam iste težave kot ti. Vse misli so povezane s smrtjo in ta nenehen strah. Težko je, vem. Zelo hudo mi je, ker te razumem. Sama probam tisti trenutek razmišljati nekaj drugega, sama sebe preglasiti. Najhuje je, če si sama in nimaš kaj za početi. Jaz si začnem peti, prisiliti se moram, da grem ven, med ljudi. Nazadnje sem začela pospravljat po stanovanju, navila sem si glasbo in me je zaposlilo.
Vsako jutro me malce zvije. V petek imam prvič psihoterapijo in komaj čakam, da grem. Naučiti se moram kontrolirati in prepoznati svojo bolezen in težave.
Si se ti že kje naročila?

Hmmm ... mogoče se ti bo slišalo glupo ... kaj pa če "probaš" umret, tj. izzvati ta strah, ga sprejeti, češ umrla bom pa kaj? Seveda ne ko čakaš zunaj na bus.

Ne vem če je to kej prida uporabno ...

Ne, nisem se še naročila, doma mi pravijo, naj pokličem psihologa, h kermu sem že hodila, sam se me je sram it tja, ker ko sm bla prjavlena zadnič, nism šla. Pa tud nism tm vsega povedala in sm mela na trenutke občutek, da mi ne verjame čist (ja, sm tud sama kriva).
Upam, da v petek dobr opraviš in izveš kaj, kar ti bo v pomoč pri reševanju težav :)



Ne zdi se mi glupo, že neki časa razmišljam, da bi se nekak morala nekako soočit s tem strahom, da mu pokažem, da ni on "šef". Ker najbrž se strah najbolj premaga s tem, da se z njih soočiš. Mogoče bi tko lahko probala se mu upret, ko bom enkrat lahko cel dan doma, sam morm najprej zbrat dost poguma. In pol ga probat napast.

Naroči se pri psihoterapevtu, ne pri psihologu :ne:.

Sej vem, da grem vsem že na živce, kr grem že tud sama seb, tko da če vm grem na živce zarad mene tud ni treba na to odgovarjat. Sam dons res ne morm poleg vsega še ti jezna pa razočarana še na izpit! 
>:( Jezna, ker se nism učila čeprov bi se lahko, ampak se nism skor nč, ker se mi ni dal! Ker bl mism na ... kt na izpit. Lan za maturo sem se pa lahko učila tud po 8, 9, 10 ur na dan, brez problema. Zdej pa tko lena! Lenoba lena! In še bl sm razočarana, ker mi je, čeprov vem, da ne znam useen, da ne znam, pr tem da sm ta izpit enkrat že padla! Pa tud me sploh ne skrbi kako bom pisala ampak me skrbi kako bom tm u predavalnci sedela 1 uro (pa preživela - dobesedno). Sam eno gromozansko željo  mam (prosm prosm prooosm uresnič se) - da mi ne bo treba spet pol ure čakat na bus!

SRAM ... globoki sram ... zelo obremenjujoč. Zapiraš se vase ... A to je del motnje. Da meniš, da greš drugim na jetra, se jim vsiljuješ ... velik ljudi ni šlo kamor koli, ko so/smo bili naročeni. Se spomnim, kako me je bilo sram fiksnega ortodontskega aparata, nisem hodila redno k ortodontu, nato pa sem se vzela skup in sem šla, da mi je na mojo odgovornost aparat dol vrgel, in tega me je bilo spet sram, ker nisem zdražala celotnega zdravljenja. Takrat sem se sebi z aparatom zdela kot spaka, pa še zaljubljena sem bila, enostransko seveda ... groza.
Velika ovira na poti do rešitve.
Mene je blo dons sram poklicat šefa da je mali spet zbolel in sem na bolniški ... pa vem, da sem naredila kar je potrebno, mali me potrebuje, brez mene bodo pa tam tudi zdržali, ni take krize. A zdaj sem kul.

Seveda bi blo fino najt terapevta, a ne morš le čakat pa se zanšat da bo on vse rešu/rešila.
No, ne rečm, da to počenš. A pri psihoterapiji je en tak catch, da ne gre brez tvojga truda. Kar ne velja za jemanje tablet, kjer se morš le spomnit in tbl. pogoltnit.

Ni recepta, kako iz krize, fino pa bi blo mal več sproščenosti in da se ne zasekiraš še zarad tega ker si v krizi ... vsak je bil kdaj. V krizi si, so what? V žlahti te bojo mel morda za čudno, ti dajal nasvete ... a ni druge, kot da najdeš svojo pot ... rešitev je v tebi, delno sama delno s pomočjo osebe ki ji zaupaš/boš zaupala, boš našla pot, sem sure.

A je možn, da te je u resnic strah nečesa druzga, kot mislš?  :o
Kr ugotavlam, da me ni nikol (zadne čase) strah obveznosti k jih mam (izpiti, predstavitve ...) ampak me je takrt ko mam neki tazga strah, kaj če sred tistga umrem (dost je tud sam misel d bom enkat umrla). Kr sam da čutm pospešen pulz, že mislm da me je strah smrti in me konc koncov tud res rata strah tega. Pol se pa pridruž še po možnost kšna vrtoglavica, pa cmok u grlu, suha usta, mehke noge, občutk da se bom kr sesedla dol al pa bom kr naenkat neki brezveze začela tult (ker se mi bo utrgal) pol začnem še paničit in pride še bolečina okol srca, pol sm pa itak čist živčna pa preplašena. Kaj pa če u resnic sam ne znam ločt česa me je strah in usak strah zato pol res rata strah pred smrtjo?  :unsure:

Lahko se pojavi strah pred strahom. Mene je blo tud strah npr. it na avtobus ker sem se bala da me bo začel ful tiščat na WC in me pol tud je. Pa tud na sprehodu po asfaltiranih ulicah, kjer se ni bilo možno skriti, pa tudi v vrsti pred blagajno ... me je stisnilo ...
Drgač pa, če meniš da ne morš funkcionirat, ti lahko tudi osebni zdravnik predpiše zdravila (antidepresivi, morda za zčetek zraven mau pomirjeval dokler antidepresivi ne primejo) za oz. proti napadom panike. Preden pač uspeš priti do psihoterapevta (psihoterapevt je lahko tudi klinični psiholog, ni nujno psihiater, zdravil pa ne more predpisovat).
Preberi si morda na tem forumu še kako zgodbo v zvezi z napadi panike, da ne bom sam jst pametvala ...