FORUM Nebojse.si

zdravo

sem perfekcionist, hočem biti popoln in imam resne težave s tem

predvsem v šoli ter v družbi

s kom bi se lahko pogovoril, rešil to težavo? ima še kdo to težavo?

lp

zdravo, strah-zrak, si se na strokovno osebo že obrnil?

Sprejet sebe takega kot si.
Priznat si, da so drugi lahko boljši, da se od njih učiš.

Zavedat se, da tvoje napake ne pomenijo, da si ti slab,
ampak so samo dokaz da rabiš več znanja in izkušenj na kakem področju...
Da se še učiš...vedno se učimo preko napak...VSI.

Biti popoln..Zakaj?
To razišči v samem sebi...
Misliš morda da te "nepoponega" ne bi bližnji imeli radi...da bi zgubil položaj v družbi...

In pomisli kako se ti odzoveš na nepopolnost pri drugih...
Jih obsojaš ali razumeš....?
So ti spodrsljaji drugih razumni, simpatični, včasih smešni..
ali na to gledaš kot na katastrofo, ki se ti nikakor ne sme zgoditi...?

Perfekcionisti so nagnjeni k anksioznosti...
Sikirajo se stalno ali je narejeno dovolj dobro ali ne...
Stalno premlevajo...
Ujeti v svoje lastna prepričanja...da zagotovo bi se dalo naresti bolje...

S pomočjo psihoterapije pa lahko najdeš vzroke svojega perfekcionizma
in načine kako to uravnovestiti....v vsakdanjem življenju...
Morda kdaj v otroštvu, so od tebe pričakovali le najbolje...
in ti s tem nevede dali vzorec, da moraš biti popoln, odličen, najboljši.
Morda si imel pogojeno ljubezen: "če ne boš odličen, ne boš...."
...vzrokov je še in še....

Ko se sprejmeš takega kot si...ko si samozavesten odpade mnogo tega....

jaz sem bila nekje do 21-22 leta v podobnih mukah...

nakar sem ugotovila, da tako ne bo šlo...da nihče ni popoln, da si sama postavljam cilj popolnosti, da sem sama nezadovoljna, če ni vse perfektno...in sem ugotovila, da je problem samo moj...

res je...ko sem bila majhna sem verjetno vzela pričakovanja staršev preveč zares...vse kritike so se mi močno zapisale v spomin...in verjetno sem se čutila neljubljena, če nisem bila takšna, kot so pričakovali od mene...

pri 21...ali 22...so se mi "razjasnila obzorja"...ugotovila sem, da če ne mislim kaj narediti na sebi, bom končala na psihiatriji...ker svet se ne bo spremenil zaradi mene, ampak se moram sama prilagoditi in se sprejeti...s svojimi limiti ine neperfektnostmi...predvsem pa sprejeti ljudi okrog sebe, ki niso delovali enako, kot jaz sama...

norela sem...norela, ko ljudje, ki so živeli z mano niso za seboj pospravljali, niso bili redni...tudi v odnosih sem bila perfekcionistična...vse je bilo črno-belo...sicer še vedno imam probleme s pavšalnimi odnosi...

moram povedati, da "zmaja" sedaj obvladam, čeprav mi včasih prebije kaj ven...naprimer moram vedno popraviti tepihe, da so lepo ravni, če hiša ni počiščena in pospravljena...mi "visi" to na duši...tudi v službi se trudim biti 100% in sem jako razočarana nad seboj, če nisem....

problem sem imela naprimer v konverzaciji v tujih jezikih...ker, če nisem bila 100% sem bila raje tiho - sedaj je to rešeno...

se spomnem celo...da če se mi je strgala nogavica...sem bila čisto pod stresom...sem samo sedela, da ne bi kdo opazil...mismim...sedaj mi je to smešno...ampak tako je to bilo nekoč...

še in še bi ti lahko pisala...

Globoko se strinjam z vsemi zgoraj navedenimi in mislim, da je perfekcionizem huda obremenitev, ki nas neprestano spravlja v stres in nam s tem slabi živce.

Sama sem se z njim spoprijela tako, da sem poskusila  kako bo, če stvar ne bo perfektna (za šolo sem se navadno vse naučila 100% in prebrala vso mogočo dodatno študijsko literaturo)., Potem sem se enkrat naučila le temeljno gradivo pa še to bolj površno. Bila sem zelo presenečena, ko sem dobila oceno: odlično (10) , pa je bilo to na enem najbolj zahtevnih faksov. Profesor je zraven ocene dodal, da mi najboljšo oceno daje zaradi mojih izvirnih idej, ki sem jih napisala v testu. Spoznala sem, da imam v primeru, če se ne naučim 100% še odprte možgane, medtem ko sem v primeru, če sem se stvari 100% naučila, enostavno izgubila zmožnost razmišljanja z lastno glavo in sem le še kot papagaj ponavljala zapisane besede.

Potem sem začela eksperimentirati še na ostalih področjih in uspelo mi je. Postala sem bolj prepričana sama vase, lažje sem se izpostavljala. Moj perfekcionizem je bil bolj posledica nesamozavesti kot pa česa drugega.

marika

strah-zrak,

imam isti problem kot ti ... tudi sama želim, da je vse kar naredim popolno, da se v družbi obnašam popolno, da se v različnih situacijah odzovem popolno ... če se po mojih merilih ne odzovem "tako kot je treba" se žrem, da bi pa lahko boljše izpadlo ... konstatno sem obremenjena s tem kako bo izpadlo, da bo ja najboljše, da se bom ja dobro obnašala ... pri meni je vedno prisotno "lahko bi bilo še boljše" ... zame velja tako kot je napisala Aslan:


... ves ta perfekcionizem me že pošteno moti, ker vem kako nesmiselno je pričakovati od sebe (ali koga drugega), da sem boš v vseh situacijah in ob vseh priložnostih odzval popolno ... to enostavno ni mogoče ...

mislim, da je tu predvsem pomembno kot so rekle že predhodnice, da je potrebno najprej popolnoma sprejeti sebe - tudi svoje pomanjkljivosti ... sprejeti to, da se drugi ljudje ne morejo obnašati po naših merilih ... da, če narediš napako še ne pomeni, da si slab človek ali da te bodo ljudje zaradi tega imeli manj radi ...
 

z mano je ciz istoo..in se ne premakne nikamor..in pomoje so najbl vzroki u tem pogojevanju druzbe :'(

jst sm opazu da sm že čist na koncu, full trpi šola, ne poslušam, vseved sem seveda, use znam..

kaj priporočate da se pogovorim z psihologom al kr z psihiatrom?

če imaš namen obiskati storokovnjaka izbiraj med psihologom ali psihoterapevtom

Psihologi in psihiatri, oboji so lahko psihoterapevti.
Strah-zrak, če misliš da bo šlo brez zdravil potem pojdi do psihologa, če pa nisi prepričan, pa do psihiatra.

vem ... ampak hotela sem mu samo svetovat, da naj išče pač drugo, ne tisto psihiatrično 'obravnavo', ki jo največkrat pri nas dobiš ... 10min. in ciao ... pa tablete seveda ... nočem posploševat, ampak na žalost je veliko takih primer(k)ov ...

še ena perfekcionistka tukaj  :)

no, se trudim, da nisem več, samo v glavi je to težko spremenit  :)

smiselno se je vprašat, zakaj stremiš k popolnosti?
zase sem ugotovila, da zato, ker nimam vrednosti & se ne sprejemam
in ker nisem bila dovolj dobra za starše (šola! )

moj perfekcionizem je šel do te mere, da sem še pri pospravljanju vse počistila do konca,
kozarci spolirani, vse poravnano, še ko smo šli na kavo, je moral biti pepelnik na sredini in skodelice okoli  :)

kar sem lahko naredila sama je,
da sem se nonstop opozarjala, da imam vrednost ne glede na kakršnekoli dogodke. ločila sem jo od materialnih stvari, od kritik drugih.. od vsega.
recimo, tudi če izpit pogrnem, zato nisem slaba. sem pač samo pogrnila izpit. in to je vse in nima veze z mojo vrednostjo. zamenjala sem si en tak sistem pomembnosti : najprej jaz (moja sreča, zadovoljstvo, samopodoba), potem druženje (druženje nasploh, kolegi, potrditve tudi zunaj mene), potem šele šola (med mano in šolo ni več enačaja, to da je moja vrednost enaka mojim ocenam &pridnosti v šoli, so me naučili starši, zato to odpade  :) )
in pa, postala sem bolj površna. recimo, če rečem, da bom nekaj naredila, pa ne, si pač skuham kavo, se zleknem na ležalnik in si rečem, ah, pač nisem popolna, bom že jutri. ko pospravljam, namenoma pospravim samo na pol, pustim zobno pasto odprto ..  :)  :)  :)

upam, da ti pride kaj prav,
lp  :rozicodam:

perfekcionizem meji že na OKM  :happy:

obstajajo tudi tablete za to?

pa je kdo jemal, kako se obnese

moj perfekcionizem je pa tako, da tisto KAR JAZ DELAM, je 100% odlično. npr. rešim test, nalogo površno narobe ampak prepričujem sebe oz. sem prepričan da je praw. ali pa se učim in se učim kar celo snov na 1x use.. 

torej ne gre za perfekcionizem...perfekcionizem pomeni, da stremiš k popolnosti, delaš stvari čimbolj popolne...ne, da prepričuješ sebe, da je zadeva popolna, pa ni...

ja, a ne  :)
sem se že parkrat spraševala, če bi mogla mal še v tej smeri pogledat  :zardevam:

je mogoče to posledica kakšne teorije ali knjige, ki si jo prevzel ?
mene tole spomni recimo na knjigo The Secret https://www.juliadoria.com/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=041403&Artikel=2887 (https://www.juliadoria.com/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=041403&Artikel=2887),
ali podobne, kjer poudarjajo, da lahko presežemo same sebe,
med drugim, da je vse, kar delamo popolno..

Sicer fenomenalna zadeva, ampak, če se jo potem drugače interperetira ..
Bi lahko bilo kaj takega.. Si bil na kakšni duhovni delavnici, bral/slišal kaj podobnega .. ?

meni se mi moji smejijo, ker imam še določene "ostanke perfekcionizma, ki mejijo na OKM"...na primer...postelja mora biti pospravljena na določen način, povštri prevlečeni pravilno (hihi...po moje pravilno)...pa vse mora biti kar se da simetrično...za čiščenje zob ne vem več kaj bom vse še kupila...prav tako za mazanje nog....in ko se uležem v posteljo moram biti čista, ko suza...
če se mi npr. sin z umazanimi cotami uleže v mojo posteljo...sem prav malo nejevoljna...

tudi v službi mora biti vse pospravljeno, urejeno...in to širim na ostale sodelavce (na veselje svojih nardrejenih...hihi)...

zato me za hec kličejo Monica Geller - po Monici iz Prijateljev...ki je bila malo perfekcionistična OKMjevka...

Potem sem jaz Monica Geller II. No...bila. Sedaj sem že malo Monica Feler. :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: Lahko je že tudi kaj narobe, pa ne padem več v komo. :P Še vedno pa nisem šla spat ne da bi pomila posodo in odnesla smeti. In ne prenesem umazanega štedilnika. :o :o :o
Včasih je perfekcionizem hudo napoti.  :seznojim: :seznojim: :seznojim:

no ja...pri nas so genetsko zasejali to s čisto posodo in čistim štedilnikom...
smeti pa pustimo, če niso polne ;)

Se strinjam z jazzjazz, tu potem ne gre za perfekcionizem strah-zrak ... perfekcionizem ti je jazzjazz opisala.

Kar pa se tiče perfekcionizma pri pospravljanju ... ko vas berem (obvezno pomita posoda pred spanjem itd.) mam čist 'živčno telo' ... je (in še) mama pretiravala s tem pospravljanjem, da glava boli ... je bilo že vse bleščeče pa je blo treba še ... in to takoj, ko je ona rekla ... in to vedno v soboto ... in če je bil sončen dan in smo si vsi želeli kam it, ne, je blo treba vse prej pospravit (kot da pospravljeno že ni blo), pomit itak takoj po kosilu ... celo pred kavico!! ... ma, te mine vse skupaj ... Zdaj ko pride za več kot en dan pustim posodo po kosilu v koritu, tudi če imam takrat voljo in čas jo pomit (btw, pomivam rada!!), je ne ... niti ne pustim njej, da jo pomije ... se zavedam kaj delam ... in ni lepo ... ampak ... delam dalje ... je na nek način maščevanje ...
Uf, sem zašla.

mogoče komu prav pride

http://www.osebnost.si/clanki/preglej.php?id=253

moonica...pri nas je biklo tako spucano (do maminega 50 leta)...da si upam mirne duše trditi, da če bi nas jedel iz WC školjke ti ne bi bilo nič...res... ;)

Tudi pri nas bi lahko jedel iz wc školjke ,vse moje otroštvo smo imeli doma kot v laboratoriju,zdaj pa se je veliko spremenilo oz. sem se jaz in na moževo žalost ne vstajam več ob 6 - takrat ko imam službo pop.

lp

Pri nas pa s pasje šalce... :sesmejem:

;)
MA MI SMO SKORAJ...SKORAJ OZDRAVLJENI...HIHI
se ne da več jesti s školjke...z mačjih skledic pa skorajda ja...;) (ko so čiste seveda)

Zmagujemo, zmagujemo... :plesi:

poznam to, sej pravim ... tudi kot v laboratoriju ... ampak to mami ni uvidela, še zdaj ne ... sej pri sebi je to težko videt, lažje opaziš pri drugem kaj ... zate je to normalno in tisto kar počnejo drugi ni ... sploh, če si zelo 'ozkogled' ... jaz to težko prenašam ... da so ljudje tako NE-odprti za poglede, mišljenja, življenje drugih ... zdaj, ko midva z bratom nisma več doma je samo še ati tisti, ki mora poleg nje delat v soboto ... takrat je 'akcija', čez teden pa se tudi čisti, prah je KAO kar naprej povsod ... kar naprej vse pospravlja, ampak čez teden sama ...
pa sem tudi sama tak tip, ki ne prenese lih dobro nečistih, nepospravljenih prostorov ... ampak brez pretiravanja!! pospravljat mi ni bilo nikoli težko ... ampak ko mene prime ... v soboto me ponavadi ne ... če imam čas, zakaj ne bi mogla počistit v sredo, petek ... !? ma sej, njej se ni dalo (in se ji še ne da) nič dopovedati ... zdaj sem na svojem in pospravljam kater dan pač men zapaše ... za sabo nikoli ne puščam svinjaka, ga nisem niti takrat, ko so te besede letele z maminih ust ... sem se pa tudi navadila, da če drugi to počnejo, da se jaz ne vtikam v to - saj na nek način bi bila jaz potem njim 'zatežena' glede tega, kot meni moja mama ... mi je blo sprva ful težko, ker v bajti spodaj imajo večinoma kot bi padla bomba (brez pretiravanja) ... od začetka sem pospravljala jaz, nisem verjela dragemu in njegovemu bratu, ko sta mi pravila, da sta poskušala že na vse načine in nič (hvala bogu, da se onadva nista 'vzela po njih') ... zdaj, po parih letih tu, vem, da sta imela prav ... sem porabila tudi jaz precej energije za to ... pa nič ... lahko bi pospravljal vsak dan in se potem čez dve urci sekiral zakaj, kako je spet vse v razsulu ... zdaj pustim ... včasih še pride kak dan, ko kakšno stvar komaj 'požrem', ampak gre ... in ne težim ... naj vsak živi kot mu paše (to premalo ljudi upošteva!!!) ... če bo nekaj cunj ležalo na tleh, če bo par nepomitih posod do naslednjega dne, če postelja ni postlana ... pa kaj ... važne so druge stvari ... veliiiiko stvari je važnejših od tega!!

vseeno sem mnenja, da kaos okrog tebe...odraža kaos v tebi...
nek minimalen red in higieno je pa potebno vzdrževat...
pomembno je le, da ne pretiravaš v popolnost

tud jaz sem (bila) takega mnenja ... pa poznam par ljudi, ki kar naprej 'štimajo' po stanovanju, 'po sebi' pa nič ...

se strinjam!!
čeprav, spet če pomisliš ... kar je zate minimalen red ni rečeno tudi za drugega ...


ko smo lih pri pospravljanju in teh zadevah ... kaj zna bit ful 'zadušljivo' ... kopičenje stvari doma ... da ne mečeš nič proč, da se ti samo nabira in nabira neuporabna/ljena roba doma ... mi smo tule po bajti naredili že par 'akcij', ko je šlo kar nekaj robe v smeti, iz sob, iz garaže ... pa še vedno je preveč vsega ... se pa občuti razlika ... se čuti nek pretok, lažji občutek ...

boljši feng shiu ;)

 (http://www.cosgan.de/images/midi/froehlich/d025.gif)

meni je pa "nepospravljenost" noro osvobajajoča.. resno.

tudi pri nas doma je bilo vse sterilno,
in ko sem začela še zunaj ravnat stvari, se res nisem hotela spremenit v Monka  :)

jaz sem pa vedno zavidala tistim, ki doma niso imeli tako kot iz škatlice.
ker so bili potem tudi člani družine bolj sproščeni. mi smo pa samo gledali, kje bo kdo kaj popackal  :laughing:
ok, res je, da pospravljenost stanovanja ni merilo.. pri meni se pač pozna - čimbolj pospravljeno imam, tembolj sem potem natančna / nesproščena tudi zunaj. če mi je vseeno, mi je potem tudi zunaj bolj vseeno. in sem sproščena - kar mi je bistvenega pomena, pa če je stanovanje čisto ali ne.   


in zdaj se počutim bolj lahkotno tudi sama.
imam vedno solidno pospravljeno, vsake toliko si dam duška in vse "zglancam" do konca,
ampak vsakodnevno pa prav namenoma ne posvečam pretirane pozornosti temu..
in je suuuuper !

glede miru in pospravljanja, sem pa nekoč nekje dobila res simpatičen nasvet, da mi pospravljena miza sigurno ne bo prinesla notranjega miru. zato je najboljše, da mizo pošteno razmetam in šele potem iščem mir v sebi :)

hej..še ena perfekcionistka  :'( :o samo stvar je pr men nadvse čudna ??? :A) npr. razmislam in stremim ful k popolnosti,postavlam si nerealne cilje in sploh slikah gradove v oblakih kaj bom use nardila kaj use je "treba" narest in nwm kaj...pa k se spravlam pospravlat uff ja usak kotick bi zdrgnla d se sveti na vse strani..ceprov me to na "sreco" prime ponavad u moji sobi in kopalnc je tkrt k se spravlam na druge dele hise kr ze grozn..pa nimamo pr ns doma tko usee nwm kok da bi lah z tega izhajal..čeprov ja uno sobotno pospravlanje :o mislm pucamo skoz mami sploh sam smeti vid :A) ampk tko po policah pa tko stvari je pa za moje pojme grozn use "nametan" in k grem ucasih mim sekine sobe me kr prime d bi sla not pa si uzela dva dni d ji po svoje pospravm sobo.. :o in pol je tuki zraun teh "ciljev" pa mišlenja moja lenoba in nejevolja..k zrd psihe se ne morm nikakor naspat..pa lahko spim po 12 al pa 6,8 al pa kokrkol isto sm zbita nc mi ne gre od rok..grem u solo pridm domov se usedm pred racunalnik in se zlo redko premaknm km..ce pa se ze mi pa za use kr si nalozim in ne vidm d je prepopoln in prevec zmanka in casa in me prevec utrudi se dodatno..tko da pol kljub temu d sm ful perfekcionisticnega mislenja mi zmanka une volje..in potem al nc ne nardim al pa nardim na pou..in pol sm u totalnem moškemu spolnemu organu totaln nezadovolna in use  :o :o sploh zto k si postavlam ksne stvari k vem d ni mozn ampk jz tko hocm d rgac ne bom zadovolna s sabo in pika :'( in tega pol kj ne mors narest nwm sama kje zacet pa tko..in pol nc ne nardim sam obupujem..al pa namest d cistim po glav cistim okol sebe pa se to obupavam..ne vem se mi zdi k d grem z ene skrajnosti v drugo..si risem gradove iz katerih nc ne nardim na konc je pa ze tko d se tiz k bi res mogla in je ciz dosegliv pozabm al pa kj :o :o ahh..nism zadovolna s sabo kr me noben ni nikol sprejemu usi so me zavracal in doma in vrstniki in usi..in pol se mi je vcepl mislenje d more bit ocitn use popoln..in to ze pr drugih kr ocenjujem..najhuj k hodm po cesti in "cekeram" ljudi in nmorm vrjet kako niso urejeni al pa kj..in k pogledam sebe in nism k z skatlce me zgrab slaba volja..ampk d bi se uredila tko popoln k jz hocm tko ne uspeva..ma nwm..zrd usega k se mi je nabral se sebe ne razumem vec..si mislim eno si postavm ene cilje pa merila pa nacela..pa mi cez 1 dan spet niso prav pa kul pa se mi spet drugo zdi..res zmesal se mi je..k so usi vedn dajal mojo bolecino u nic se zdj se to dogaja..hvala bogu mam nekaj pravih prjatlc ampk k se ne znam niti seb razjasnt..k bi tok rada si rekla to pa to more bit tko (pa d bi blo realn in zame dosegliv) in to pol nrdila..pometla po svojem podstresju..ampk se nikamr ne premaknem..vem use nasvete dobre besede jih drugim govorim pa sm tut ze slisala u mas to dobr mislenje ampk u moji praksi pa nc ne gre..sj wem dokler si bom se bl govorila d ne gre ne bo slo ampk.. :'( k bi tok rada sama se s sabo "pogovorila" tole je tko punca...in to mi je kul/mi ni kul in pol kj nardila d bi blo..ampk k use k sm kdaj rekla so me moje precudovite frendice in druzba pa familija gledal k d sm padla z lune k d sm totaln prizadeta in nwm od kje mi to in nwm kaj use..in pol nwm al sm podzavestno zacela tko razmislat in karkol se mi pol zdi d je kul al pa ni mislm se vedn u seb d ni res k premislm..da je ubistvu spet moja prizadeta pamet :'( :'(

mam une perfekcionisticne zelje ampk spet kokr za use drugo bl mal u praksi delam k se pa spravm pa tko vidm d ne gre..in pol sm grozn nezadovolna :o :o

jst sem bil dolgočasa klinični primer perfekcionista,
najprej se človek mora ZAVEDATI da popolnosti ni, zato pa je potrebno dvigniti nivo zavesti z delom na sebi,
dobro se je zavedati da je vse v redu, brez da karkoli postorimo sami, zato doseči je priporočljivo kakšen dan lenariti, se vsesti na sonček in samo OPAZOVATI, svoje misli, okolico,...

 :oki:

evo tud jst se zelo dobro najdem v tem, sem perfekcionistka že dolgo časa, vse mora biti popolno, na faksu izpiti 9 ali 10 če ne grem popravljat oceno, v službi vse popolno , delam cele dneve.... za službo za faks, zdej pa sem se preselila v stanovanje, kjer morm še poleg vsega pospravljat, kuhat in skrbet sama zase-ne zmorem več ne gre izčrpana padem v posteljo ob 11 zvečer in spim do 4 če spim... potem služba in spet vse 100%. Sama sebi dopovedujem, da ne bom zmogla in da ne zmorem-ko pa vidim situacijo da res ne zmorem sem slabe volje, jokam, tišči me v prsih to je res norooo.....ne vem kako naprej?

tako, da začneš počasi, korak za korakom, sebi dopuščati večjo svobodo, da si začneš priznavati, da smo vsi daleč od popolnosti, da pustiš smetko na tleh.... da priznaš sebi in svetu, da je ocena 8 na faxu SUPER OCENA, da je čist OK, če kozarec pomiješ malo kasneje namesto še preden ga sploh uporabiš.... lepo počasi, vsak dan malce popustiš.... do dne, ko vsaj malce svobodneje zadihaš ... in potem tako stanje s kančkom popustljivosti do sebe vzdržuješ  :) in če se nameniš to narediti, ti bo zagotovo uspelo  :clap: VEM to  :oki:

tisti, ki ste malo bolj perfekcionistični. lahko zaradi tega zbolim? je lahko kaj huje?

ti bo poskusila odgovoriti ena neperfekcionistka - po domače "ena, ki se ji je*e ali posoda ostane nepomita, ali je postelja pospravljena, ali posesano, pomito, ali cunje ležijo na tleh  :zvizgam:.. Res. mogoče to izvira iz tega, da nas je včasih v bajti vedno živelo kr'neki ljudi, pa mama je vedno imela koga na "varovanju".. od stare mame, do bratranca, do starega očeta, do nečaka, pa nas troje otrok, pa moža, ki je hotel red, pa nas šoloobvezne otroke, pa njena služba... Noro .. ??? Vam povem.. mi je šlo kar na bruh, ko se je bližala sobota .. sesalec, metla, .. pa gor in dol po bajti, pa zunaj pometat... dedci so imeli pa "svoje delo"  >:(...

Tako, da moj "vzorec" ni ravno bleščeč  :sesmejem:  in se prav nič ne sekiram, če imam zdaj nekaj dni nepospravljeno .. Kaj pa koga briga in grem raje na en čvek ali švic .. saj ne bo nihče namesto mene pospravil...

Razumem pa, da verjetno "perfekcionisti" ne morete iz svoje kože...

Tebi Zrakec pa takole --- ti povem, v realnem življenju ti ta sedanja 100% v šoli ne bo (skoraj) popolnoma nič pomagala.. res. Probaj si reci - moram se sprostiti, umiriti, moram se začeti ukvarjati še s kako drugo zadevo... reci si ... "pejd ven, na kolo, na tek, v kino... " 

Imaš mogoče prevelika pričakovanja zaradi staršev ?

Uf, mogoče težko komentiram, ker jaz sem ti bila v mladosti precejšnje nasprotje.. Sicer vedno odlična v SŠ, pa na faksu v povprečju, pa kar naprej sem poslušala kako bi lahko naredila dva faksa  :sesmejem:  :sesmejem: , ampak meni to ni nič pomenilo... Imela sem pa krasna mladostna leta ,, šport, ples, druženje ... sedaj dokaj odgovorna služba... 

Najdi si še kako drugo zadevo, da te bo fizično "scuzala"  :seznojim:  :seznojim: ... res, "biti popoln" - hja, popolnosti NI  :zvizgam:

jz se pa primerjam z drugimi... da bi bila bolsa, in pri tem pozabljam da sem edinstvena ena in edina..., in da bi se morala trudit da sem zase najboljsa!

ja tudi jst imam problem -perfekcionizma; vsepovsod želim in moram biti popolna, doma, v službi na faksu ...ampak mi ne gre zmanjka mi časa in zelo sem utrujena... ne zmorem več .... občutek da nekaj ne zmorem pa je grozen sem mar lena, zakaj ne zmorem, bom kdaj sploh zmogla, moram to nrdit,.... joj grozno še dobro da se mi od vsega tega ne zmeša samo enkrat se bo nekje zataknilo... kaj naj nrdim.....

Hej!
Iščeš enega podobnega?Sicer ne stremim po perfekcionizmu,mam pa problem razvrednotenja.Na forumu je objavljen nek oris mene od dr.Pšeničny.Če čš preber.Pa fajn bod!