FORUM Nebojse.si

pozdravljeni,danes sem odkrila ta forum in če kaj ne napišem me bo razneslo....
prazniki so,lepo vreme zunaj,jaz pa se vsega tega bojim,kot še 100drugih stvari.
Doma sem s kmetije,kar precej velike.dela skoraj nikoli ne zmanjka...končujem študij v lj,ampak ta strah da ne bom zmogla narediti še 3-h izpitov je neznosen.Iz dneva v dan me boj duši misel,da kako se lotiti teh izpitov,kako začeti z diplomo...
pred dvema letoma sem začela delati v lokalu...vse je bilo super,delala sem med vikendi,s šefom sva se zbližala,presedela sva veliko časa še po zaprtju lokala v njem se pogovarjala smejala,...tudi za goste sem bila precej prijetna s tem nimam slabih izkušenj.
Moja mami pa tega zgleda da ni prenesla,da imam svoj denar,da sem malo doma za vikende...ko sem prišla domov je nagajala tako,da je šla v tuš stati,mi zapirala vodo,ko sem si vzela za jesti mi je kar zrezek izpulila s krožnika..šef pa mi je vedno rekel,da grem lahko k njemu pod tuš in začela sem čedalje bolj pogosto ostajati z njim....zdaj bo minilo že dve leti.Priznam,da nisem niti razmišljala v kaj sem zaplavala.
Nisem razmišljala,da je 17let starejši,ni me motilo,da ima že sina,ni me motilo,da se ves čas posveča le delu...že dva dni dela-jaz pa sem doma sam v sobi-dva dni ležim v sobi in se smilim sama sebi...kar zaklenila sem se od hudega,da slučajno ne pride v sobo kakšen od sorodnikov,ki mrgolio zdaj po hiši.
Take občutke,ki jih imam sedaj pa so se že dvakrat ponovili..odšla sem do zdravnice,poslala me je na psihiatrijo,potem sem dobila tablete jemala sem jih 3mesece.
občutki,ki me zdaj spremljajo pa so...stara sem 24let,ali mi bo uspelo,kdaj biti srečna,zadovolna,samozavestna,kaj naj naredim s šefom-toliko ur sva preživela skupaj,da enostavno zdaj nimam nikogar,nikogar več ki bi me imel rad,me objel...z mami se ne menive že pol leta,to pa zato,ker ko moj oči pije,ga ona začenja pretepati,daviti in polivati,pljuvati...grdo res grdo ravna..to so moje skoraj vsakodnevne sanje-no more. In enostavno mi ni uspelo nič spremeniti...šla sem tudi na socialno službo,na policijo a nihče noče slišati za to...decembra pa se je spet vnel tak pretep med njim...no ona napada in sem enostvno morala med njiju...tudi mene mami zgrabi za lase in na koncu sem bila jaz najbolj poškodovana.doživela sem grd zlom palca na nogi-1mesec gipsa in 1,5meseca terapije.med tem časom se se še bolj zredil,kot v 2letih od kar sem začela delati. med tem me je mami čisto skenslala iz dnevnega življenja.ni me motilo,vsaj mir sem imela,nihče ni več kričal,nagajal ali me pretepal. A moje misli ne prenesjo občutka,da sem čisto izločena od doma...Nihče več me nič ne vpraša,niti ne vedo,da sem kakšen dan doma...danes za kosilo me oči kliče po mobitelu,jaz pa v sobi,strah,da bi morala v kuhinjo na kosilo in čisto strta,sesuta in slabovoljna jesti kosilo...ne že cel dan sem zrušena v sobi.Spreletavajo me ves čas misli o samomoru..prejšnjo zimo sem si glavo prekrivala s plastično vrečo,da bi mi uspelo umreti.
Na kozolcu imam tudi pripravljeno vrv,a si ne upam tega še narediti...strah imam tudi pred sorodniki,sosedi in ljudmi ki jih vsakodnevno srečujem....enostavno,ko koga zagledam bi se najraje naredila nevidno,dobim cmok v grlu in v prsih me zelo tišči. Otrpnem,ko imam skozi v glavi kaj naj se sploh menim,kaj naj vprašam,bojim se ljudi_RESNIČNO:
temu šefu,ki pravi,da me ima rad,sem včeraj po smsjih povedala kakšne misli imam,da se počutim nemočno,izgubljeno,da zame ni rešitve..in si dva dneva pošiljava le smsje,ker on itak skozi dela.jaz pa dva dni samo jokam,jokam,jokam in jokam...on tudi pričakuje več od mene,hoče da mu rodim otroka,a jaz v sebi vem,da nočem življenja,ki ga on živi,če pa mu to povem izgubim edinega človeka,ki mu je vsaj malo mar zame...vedno skrbi,da bi jedla,ampak jaz bi rada živela....ne pa tako,da se skozi prilagajam njegovemu času in obljubam,da saj enkrat pa si bo vzel čas tudi za ljubezen in da si bo zrihtal,da bo fraj...jaz IMAM poln k...tega,samo se res mu bojim povedati,ker vem da ga izgubim,samo namigujem mu skozi,pa ali sem tiho za par ur,ali dni,ker vem da moje besede ne bodo nikoli uslišane.
Ne znam se postaviti zase,ne znam nikogar več osrečiti,na svetu se mi zdi brez veze bivati,ker moja prisotnost ni nikjer več zaželena,sem nepomembna oseba,brez jasnih ciljev, ko sem žalostna vse to zapisujem v en zvezek,kateri pa vem,da ga nikoli ne bo nihče prebral.Najbolj me duši ta tesnobnost,tiščanje v prsih in osamljenost.
Zdi se mi,da sem pozabljena od vseh ljudi,ker če pa bi slučajno lahko kam šla se zavedam očitkov šefa,da kaj je z mano,da se javim na vsak klic,da če moram prav z vsakim na pijačo,teh njegovih očitkov me je strah,zato cele dneve samo čakam,da zaključi z delom,me pobere in grem k njemu prespati...potem spet pride dan ko si mislim,da bo doma drugače ,grem domov, me zgrabi žalost,tesnoba in se zaprem v sobo in žalostno preštevam ure,da me pride iskat. Ne znam spremeniti tega mojega vedenja,že vnaprej vem kako bo izgledal dan in to je najbolj bedno na svetu...s prijateljicami-imam eno se ne družim prav veliko,ker imajo drugačne fante,jaz mojemu šefu sloh ne rečem fant...osamljena sem. Danes sem že cel dan v sobi,jokam in niti malo me ne gane sončno,toplo vreme ker se bojim srečati sorodnike ki so doma...vem,da bi se dalo drugače živeti,ampak jaz sem si zgleda narobe zastavila pot,ki pa jo sama med 4mi stenami ne znam razrešiti.
Enostavno ne vidim izhoda iz obupnega položaja...ljudi me je strah,ne najdem v nobeni stvari  :seznojim: :seznojim: :seznojim:sreče,zadovoljstva...
polno pirhov Vam želim,če pa se kje pojavi kakšen pameten nasvet bi bila pa zelo vesela.... :seznojim:

ok, petram, takole:
najprej pusti vrečke in razne vrvice pri strani, ne rabiš tega.

ker si danes odkrila forum, te prosim, da ga najprej celega pregledaš, našla boš zgodbe, ki imajo v sebi dele, iz katerih je sestavljena tudi tvoja.

vmes se oglasi, vprašaj, povej, karkoli se ti bo zdelo potrebno. kolikor bomo znali, ti bomo pomagali, brez skrbi.

 :sesmejem:...s pirhi in šunko ne pretiravat...al pa tudi...enkrat se živi naj bo takrat dobro...

drži se zaenkrat :rozicodam:

Pozdravljena Petram, dolga in zapletena zgodba. Najbrž si pred odločitvijo, kaj zdaj? Študij zaključuješ in to je gotovo prelomnica v življenju vsakega človeka (če si ostale izpite, boš tudi te 3 -v indeksu preštej narejene izpite in pred ogledalom ponavljaj, da si super, ker si naredila že XX izpitov, zdaj boš pa še 3). Služba, selitev, družina?

Koliko lahko zaupaš partnerju? Koliko imaš podpore v njem? Tvoje pisanje razumem, kot, da je bil neka rešitev v sili, zaradi razmer doma. Bil je očitno odličen sogovornik in razumevajoč na začetku vajinega odnosa, zdaj pa je to nekako zamrlo. Potrebujeta iskren in odkrit pogovor kako in kaj? Partnerstva pridejo do točke, ko se ustavi in takrat se je treba pogovoriti in odločiti.

Doma stvari ne moreš reševati, po moje to ni v tvoji "pristojnosti", lahko le poveš, kaj si misliš o materinem manipulativnem in agresivnem obnašanju. Čustva pa boš morala predelati sama ali s pomočjo terapevta.

Pokliči kakšno prijateljico, ki je že dolgo nisi videla, pojdita na kavico in čvek. Boš videla, pomaga. Ne samevaj doma.

Dovoli si osrečiti koga - partnerja, mogoče očeta, staro prijateljico in predvsem: dovoli si biti srečna.

 

Živjo,
zahvaljujem se za odgovore.
danes me čaka spet dan samote in občutka nepomembnosti...
Včeraj sem bila spet pri šefu, jokala sem a mu ne znam razložiti zakaj se mi to dogaja.
Danes mi je rekel,da mu ne bom vzbudila občutka,da je on kriv za kaj...jaz pa sem mu skušala dopovedati,da mi zmanjkuje moči,da vednomer čakam na dan,ko si ga bo vzel zame...napisala sem mu,da upanje je umrlo-čakam pa še vedno.
Ne znam si predstavljati,da ostanem brez njega,ker mi predstavlja-objem-poljub...ostati sam na svetu je turobno,brez veze.
Danes sem govorila s prijateljico,svetovala mi je,da se moram odseliti od doma in jiti v ljubljano,si tam poiskati službo in vse pozabiti. A jaz tega nisem zmožna.nisem pripravljena spet v Lj,tam bom še bolj osamljena še bolj stran od vseh ljudi...čeprav se jih bojim,vsakega,ki ga srečam me je strah.
Ne morem se sprijazniti z dejstvom,da moram od doma,pa čeprav mi ta nič več ne nudi.V vseh letih študija,me niso nikoli spraševali kako šola,ali kaj potrebujem,ali sem vredu.....hudo mi je bilo zaradi tega-saj mi je še.
Ampak,ko to pišem postajam lažja...kot da bi izgubljala kilograme-gram za gram...
Ne vem koliko mi bo uspelo,
Aja,tudi kakšno novo vezo si ne znam predstavljati,saj mi je šef že vse razložil kakšna,da sem,kaj me čaka v življenju in tega se bojim...te njegove besede so me tako prepojile,da sem popolnoma izgubila zaupanje v sebe in ljudi.  Ves čas se mu poizkušam iztrgati a se vedno vračam k njemu,ker me objame,pa čeprav je tiho in ne začenja pogovora....čeprav samo ždim pri njemu in se tudi jaz zavijam v molk.
Rada ga imam,kot človeka kot partnerja pa si ga ne znam predstavljati,ker se mi zdi ,da mu nisem enakovredna,nisem mu blizu...ta izločenost in neenakovrednost me presneto mori,duši in razjeda..


Prebrala sem tudi veliko ostalih zgodb iz foruma in v veliko zgodbah se najdem,ali strah do ljudi,ali boji sami s seboj,.....
ne vem,kako mi bo vse to uspelo premagati.???

lp  :jok:

Jagodka ti je nakazala nekaj stvari...
...doma boš res na koncu le ti *gor plačala*, spremenila ne boš veliko
...s prijateljico sta govorili, povedala ti je, kako ona vidi rešitev - odhod- če je le možno, DA.
...tale tvoj odnos s šefom je postal odvisnost, očitno le enostranska. Je pa dobro tvoje stališče, da si ga kot partnerja ne znaš predstavljati...torej imaš možnost mirno to razmerje zaključiti. On po moje ne bo huje prizadet.

Eno pa me zelo moti in tebe tudi, kolikor vidim:

Šef ti ni opisal, kakšna SI, ampak kakšno te ON vidi. Tule je zelo težko biti objektiven, še strokovnjaki na tem izpitu pogosto cepnejo. preverjeno. Ne strinjam se s tem, da si njegovo stališče privzela kot pravilno in najbrž edino možno. Premisli tu še enkrat....s prevelikim zaupanjem njegovim besedam sebi ožaš prostor za gibanje...ni dobro.

Še nova *veza*...to, kar si predstavljamo in kaj se pozneje zgodi je pogosto povsem različno. Naj se enostavno zgodi, tudi mimo tvoje predstave, itak nimamo skoraj nobene kontrole, ko se enkrat sproži. tudi to je preverjeno  :sesmejem:

Začela si že : pisala si na ta forum, govorila s prijateljico, razmišljala o odhodu drugam ( saj ni le Ljubljana tisto tapravo...), zdaj s pomočjo prijateljic(e) razširi krog znancev, na voljo imaš tudi skupine za podporo ( najdeš na forumu)...

...ljudi se ne bati, do sedaj si prebrala, da jih je mnogo, ki se verjetno tebe boje bolj kot ti njih... :)

le pogum, vse se da premagati  :rozicodam:

Petra!

Kam bi rada prišla? Ven iz česa?
Ne predstavljaš si tega, kako boš brez njega... ne predstavljaš si, kako boš naprej... Kaj če bi si manj predstavljala in se vprašala, česa si želiš ali ne želiš in naredila to. Večina strahov so samo misli v naši glavi, scenariji, običajno črni in negativni, tako se zlahka prestrašimo, sami sebe...

Če si želiš biti brez njega, bodi... verjemi, da zmoreš, če rabiš objem, se objemi, če rabiš pozornost, ljubezen, jo najdi v sebi. Če se rabiš smilit sama sebi, se smili, brez da bi se zarad tega počutila slabo... Stvar, ki smo se naučili od alkoholiziranih staršev, je sigurno odvisnost od drugih ljudi (partnerjev), iskanja sebe v drugih, pa jih v resnici ne rabimo, vsaj za ta namen ne...

Zato, ko si sama s sabo: pleši, se poslušaj, slikaj, riši, nori... dovoli si izživet sebe, izrazit sebe, svoja čustva, misli, želje... umiri se poslušaj se, sprejmi tudi osamljenost, jezo...spoznaj se in ne boj se tega, kar boš spoznala o sebi... :o

NAJ povem kako sem preživela dan:
Kot sem že napisal,sem včeraj šla prespati spet k šefu...že včeraj mi je predlagal če greva malo hodit...sem bila kar navdušena in zaspala sva...zjutraj se zbudim,grem pod tuš in spet me prevzame žalost,jok...potem mi on reče,da al grem al naj ne grem,da ima dovolj cmerjenja....jaz pa sem vedela,da dneva ne bo preživel z mano...odpeljala sva se na kavo,odložil me je doma in še enkrat vprašal ali bom z njim preživela popoldan in njegovim sinom.....to me tako stisne,ko mi nikoli ne pove kdaj ga bo imel in jaz sem samo čakala,da bo tudi kak dan posvetil samo meni....pa sem kar ne vem zakaj ostala pri svojem NE...in obrestovalo se mi je...takoj ko se je odpeljal sem šla spet prebirati zgodbe iz tega foruma in resnično se me dotaknejo....in res vidiš da nisi sam...še bolj sem se razveselila,da sploh kdo prebere moje tipkanje in poskuša tudi pomagati... :happy:
Tudi poklicali so me za kosilo in sem šla...
Že dolgo pa poznam fanta,ki sva si bila že dolgo nazaj všeč in skos se slišiva po malem,tudi vidiva kdaj pa kdaj...ampak zaradi šefa,ki je zlo ljubosumen sem se oddaljila od njega in sva se bolj po redko videla in kaj pomenila...dANES SEM SE PA KAR ODLOČILA,DA GREM Z NJIM SE malo peljati z avtom in sva se res ene tri ure vozil in ustavila na enem ful lepem kraju,lep razgled,veter v laseh
....ampak sem mu  razložila,da moram prvo razčistiti s šefom,ker on mi skozi naprej meče,da pač taka sem,taka bom ostala....in to mi je odvzelo veliko radosti in življenske moči...NO in s fantom s katerim sem šla danes malo na okrog,sva se zmenila,da se še kdaj slišiva,tudi vidiva...tako kot do zdaj....ampak ne morete verjeti kakšno moč mi je to dalo,smejala sem se ,malo hecala in res lepo se imela.....po res fuull časa...
Ko sem prišla domov pa sem se na hitro preoblekla in z energijo šla v hlev,z očitom sva res lepo preživela preostanek dneva,tudi povečerjali smo....malo šunke pa hrena od včeraj...
Šefu sem pa samo napisal,da se morava pač pogovoriti,ko bo imel čas....on pa meni nazaj...AJA nisi šla na pijačo?? pa zakaj cel dan nič ne odpišem.....kaj mu naj povem,da sem se imela lepo,

pa brez da bi koga varala,ali se po njegovo dol dajala...
Ne vem kaj bo prinesel jutri,ampak prebrane besede,ki ste jih napisali meni...Rob,Jagodka in Taja1, sem vzela kar resno...in se mi skozi lovijo po glavi....premišljujem o njih.....res hvala za začetek...verjamem,da se lahko že juri zaprem kot školjka,ampak danes sem naredila toliko,kot prej 3mesece nič...
jutri pa bom še malo več....govorila bom s šefom....odkrito in brez žalosti...držte pesti. 8)

Čestitam ti, da si zmogla vzet življenje v svoje roke. Kot vidiš, se je takoj obrestovalo. Nadaljuj in uspeh ne bo izostal (s tem, da so občasni padci tudi del procesa).

Tale tvoj šef pa mi deluje, kot en spreten manipulator, ki mu je všeč imeti mlado "meso" in ga ne misli kar tako izpustiti iz rok.
Mislim, da zna zelo dobro na katere note mora pri tebi zaigrati, da boš še naprej vezana na njega.
Bodi pozorna na to, v vajinih pogovorih. Dobro poslušaj in pretehtaj besede, ne prepusti se emocijam.
Kar on reče, so le besede, kar ti verjameš je tisto kar šteje... njegove besede nimajo moči, če jim jo ti ne dodeliš.

Le pogumno!

O groza.
Samo na hitro, ker moram spat.
Najprej to da nisi zdravljena prav. Ko dobiš prava zdravila dobiš tudi moč da se postaviš nasproti problemom. Prave tablete FUL pomagajo. Sploh ker mislim da je tvoj osnovni problem depresija. Zamenjaj psihiatra, ta je nesposoben. Novi ti mora, ko se seznani s tabo zamenjati tablete in če čez en mesec ni učinka dati druge.
Glavni problem v familiji pa je Mati. Je strupena, frustrirana, zlobna. Kakor jaz to dojemam izgleda da je sesula očeta v alkohol, ker ni bil dovolj močan, da bi jo pustil. Moraš se naučiti živeti popolnoma mimo nje. Prava zdravila ti bodo dala to moč. Sicer nisem pristojen da take stvari sodim, ampak mislim da bi bilo dobro če bi jo oče spucal iz bajte in šel na rehabilitacijo.
Imaš samo še 3 izpite? Pa punca, to je fantastično. Ko se urediš jih boš spedenala v par mesecih  :oki:. Pa diplomo tudi. Ne skrbi da si kaj slabša od drugih ker nisi niti najmanj. Pri 24 letih... Ma vse še pride.

Moja sestra je že več let s prav nekako toliko starejšim tipom, ki ga je ena izkoristila samo za to da je dobila otroka, ker je sicer neprebavljiva in grda, zdaj pa se imata z mojo sestro skupaj fino in razmerje traja že več let. Zakaj ne bi ti ostala s človekom ki te ima rad? Je poročen ali kaj??? Sori če si že prej napisala, nimam časa brati.

Najprej pa si dobi pravega zdravnika in prava zdravila. Potem boš že sama vedela kako in kaj, pa tudi misli po samomoru se bodo kar razpršile, in zopet boš sposobna iti ven, delati in biti srečna. Pa tudi kilce naj te ne skrbijo, jih boš že potem sanirala, verjemi mi. Garantiram da potem ko dobiš pravi medikament šele pričneš živeti. In to noro dobro. Si zopet ti.
Moji nasveti pa so ful radikalni, tudi zato ker situacije ne poznam najbolje. Ampak ponavljam, ko se poštimaš boš sama znala vse urediti da bo lepo in prav. Zdrži in bori se, je vredno. Tudi sam sem bil nekoč tik na tem da grem pod rušo. Danes pa bi mi bilo zelooooooooooooo žal, sem ful vesel da živim pa se je kar nekako uredilo vse kar me je tlačilo.

Se ne strinjam s tem, da je treba takoj po tablete.
Vse prehitro se le te predpišejo.

Terapija že, če želi, tablete ne (ampak če bo šla, ji tablete itak napiše).

Petram, tudi jaz sem imela vrv... in ugotovila, da ne znam narediti zanke... in potem našla ta forum, prepoznala mnogo zgodb kot svoje in ugotovila sem, da imam depresijo. In seveda je bil naslednji logični korak, da sem šla do osebnega zdravnika, začela jesti paroxat ... in - misli so se uredile! in potem sem začela obiskovat skupino za samopomoč, pa hodit k psihologinji ... in seveda začela sem spreminjat vzorce, življenje se je postavilo na glavo - v pozitivnem pomenu besede.

Moj nasvet: k zdravniku! in, ko boš dobila misli pod kontrolo, se odločiš, kako in kaj naprej - ali je to služba, lastno stanovanje, .... ja, res je ta moment vse skupaj zelo črno... in strah pred samoto, osamljenostjo je grozen... a s spreminjanjem sebe, s pridobivanjem samozavesti, z zorenjem... se v naš življenski krog naslikajo novi ljudje; res je, da to ni takoj danes, v doglednem času pa se to zgodi. Vem, da v taki situaciji človek vse samo črno vidi in dejansko verjameš, da je trenutno res vse le črno. Pa ni tako, veš. In vem, kaj govorim, sem bila tam. In danes, po letu in pol, je moj svet v barvah. Ni še mavrice, jo pa od daleč že vidim.

dober dan...

nič tablet,eno jabolko zjutraj namesto cigarete... :pomezik:

sem ravno iz hleva in počasi vem kaj moram narediti...

"Kar on reče, so le besede, kar ti verjameš je tisto kar šteje... njegove besede nimajo moči, če jim jo ti ne dodeliš.".....    Mcmurphy
še pred spanjem sem prebrala tvoje besede in lepo zaspala,hvala.. :pomezik:

Petram, bravo, bravo.  :clap:

Korak za korakom. Se popolnoma strinjam s tabo in z Mcmurphijem. Prehitro gremo na tablete. Če se spomnim nazaj, mi sploh niso ponudili izbire, jaz pa pojma nisem imela.
Ampak to je za kakšno drugo temo.

Petram, res sem vesela zate, da si naredila prvi korak. Pristen stik z očetom je pomemben tako zate, kot zanj in če skupaj uživata v hlevu, je to res super. Živali so res ena super bitja, ne glede na to katere. Pa krave in teleta. Tudi te se da crkljati, le v posteljo jih težko vzameš s sabo.  :)

S podobno stisko (ostati s starejšim in verjeti obljubam) se sooča ena moja znanka. Pa ne gre za leta, bolj se mi zdi, da je človeku, ki je vajen nekega svojega ritma, težje prešaltati in se prilagajati. Tudi njen partner dela petke in svetke, za ostalo pa zmanjka časa.

Bodi pozorna na neverbalno komunikacijo pri vajinih pogovorih. Pove veliko več kot besede. Meni to kar pomaga, da lažje ločim resnico od laži. Sem prehud naivnež in čisto preveč zaupljiva, to pa mi omogoči distanco in s tem si dam čas za razmislek, ne delam več na prvo žogo.

Drži se, dekle.


 

Petram  Najprej dobrodošla. Tu smo zato da ti pomagamo prebroditi razne tezave. Jaz nisem več mlada, a sem se odločila za določene spremembe v zivljenju, čeprav imam ze 2 odrasla otroka in čeprav se še danes včasih vprašam ali sem naredila prav. Ko pa mi prijateljice rečejo da sem se 100 % spremenila na bolje in po izgledu in po dobri volji in smehu se neham spraševati kaj je prav in kaj ni prav. Ti pa si še tako mlada in imaš še vse pred seboj. Če si prišla s šolo tako daleč boš pa tudi še te zadnje ispite naredila in diplomo. Ja vem lahko je reči a narediti je včasih zelo tezko. Glede tvojega prijatelja pa ,odločiti se boš morala kaj ti odgovarja. Pogovori se z njim kako si on predstavlja s tabo zivljenje, ali pa si le njegova trenutna tolazba. To morata razčistiti. Tudi moja hči , ki ima 2 leti manj kot ti ima probleme, a noče si jih priznati. Zadnjič mi je rekla da aje ze sita fanta ki ji ves čas tezi če gre s prijateljicami.Hodita ze 6.leto in mislim da hodi z njim  samo zato da ni doma, saj med vrsticami sem z njenega govora razbrala, češ tebe ni, prijateljic imam bolj malo nekam pa moram iti da ubijem čas. Poskušam ji pomagati pa še ne gre, ker je še vedno malo huda name, ker sem odšla od njenega očeta. Pa vem da bo nekoč razumela. Zato Petram svetujem tebi , ne vstrajaj v taki zvezi če ne vidiš v njej prihodnosti. Raje se posveti šoli, končaj jo saj si pametna in sposobna to narediti, potem pa se bodo druge reči začele kar same od sebe reševati. Veš nobena juha se ne poje taqko vroča kot se skuha. Korajzno saj si pametna in intelegentno dekle !    LP OLJA :pomezik:

Petram pozdravljena,

z zanimanjem sem prebrala tvojo zgodbo. Tudi jaz mislim, da je glavni problem tvoje družine in tudi tvojega stanja - odnos z materjo. Lepo, da imaš z očetom pristen stik. Kaj žuli tvojo mater pa ne vem.

Šefa kar pusti, saj njemu očitno največ pomeni njegovo delo. Jaz bi se naslonila na očeta in morda tega mladeniča, ki te rad vidi. Vrgla bi se v študij, delo na kmetiji, če te to sprošča. Odkrito bi se pomenila z materjo, morda bosta našli skupni jezik. Ali imaš kaj bratov in sester?

Skušaj se malo sprostiti, globoko zadihaj, pomeni se z družinskimi člani in življenje bo v trenutku lepše.

Vse dobro ti želim,

marika

vsi tukaj ste super!  :oki:
se zvečer še oglasim....
kot sem včasih pogledovala na mobi,če imam sms,
zdaj pogledujem za novimi odgovori,stavki,ki jih VI napišete,...HVALA. :sunny:

s šafom sem govorila....Končno
,tako kot  sem pričakovala sem govorila samo jaz...in čez nekaj časa,ko me je odložil doma sem dobila sms:A tako narediš,da je samo tebi vredu? tudi malo me ni stisnilo,ko sem prebrala...od nedelje pa do danes sem postala kar nekako trša,ampak smejava..odgovorila sem mu: tvojim besedam se ne bom več pustila,tvoje besede ne bodo imele nad menoj več moči,nisem pokvarjena,naivna in zlobna....
Do sedaj sem se pogovarjala samo z njim in samo z njim delila svoje mnenje,ko sem odkrila ta forum,pa je v dveh dneh prebralo vsaj 100ljudi moje besede in več kot eden želel pomagati...in ta občutek,da te nekdo razume...WAW

Ali veste kaj se mi je godilo,ko sem zaključevala delo v štali?....z metlo sem pometala razmetano seno...in notri imamo tudi radio....pa je bila pesem JAGODE IN ČOKOLADA....meni so pa kar boki zamigali in celo dva obrata sem naredila... :oki:
Pa na dve njivi sva z očitom sejala ječmen in TDM ....brrrrr danes se je kar dogajalo,aja pa izpit sem naredila-jupi!

da odgovorim še Mariki: imam še brata in sestro ,a sta mlajša in kar bolj trda pri doživljanju alkoholizma in nasilja doma...

 "Pa ne gre za leta, bolj se mi zdi, da je človeku, ki je vajen nekega svojega ritma, težje prešaltati in se prilagajati. "....Jagodka,tale stavek mi je veliko ogovoril...Hvala.

želim en prijeten večer vsem,če pravi Jagodka,da krave ne morem spraviti v posteljo mi bo pa upam,da s časom uspelo spraviti kakšnega bikca.....danes grem kar sama spat...


 :pomezik:

Bravo, punca, samo poglej, kako si sama z nekaj malega pozitivnih vzpodbud pospravila tole svojo zmešnjavo. Samo za ploskat, Petram!
Nekaj mi je padlo v oko: nemočen, šibak oče (alkohol in mamina grobost), nasproti pa samostojen, samozadosten in deloven šef: povezava, da si v šefu našla model očeta, ki ga v smislu neke zaščite, moškega vzora nisi imela, se ponuja kar sama. In rešitev tudi: starše in 'starše' imamo zato, da se jim na neki točki zahvalimo za veliko pomoč, jim obljubimo bolj ali manj pomagat v starosti in odrinemo na svoje. To je moč narediti na milijon različnih načinov - od zelo bolečih do prijaznih.
Pardon, ker te takole laično analiziram, ampak zdiš se mi, Petram, ena tistih redkih zgodb, ko človek sam zazna težavo, prime težave za roge in se zavihti na suho. Tudi če se ti zdi hitrost na ničli in se boš še kdaj ujela v čemenju - nič hudega, tudi svet ni nastal čez noč. Le pogumno.

Ton, hvala. 100x.

Petram, ti se pa postavljaš na noge z rapidno hitrostjo!! Neverjetna si! Le tako naprej in ne pozabi vztrajat! Pa res čestitam za izpit! Veš kako zadovoljna in srečna in ponosna boš lahko sama nase, ko opraviš vse (to sta še samo dva a ne?)! Pol pa še diploma in to bo en lep dosežek v življenju iz katerega boš lahko črpala samozavest za naprej pa mogoče se tudi kakšna lepša služba odpre zaradi tega.
Ko se je meni zaciklalo pri faksu nisem nikoli več naredila nobenega izpita in vse kar pustila. Ampak nisem bila tako daleč kot ti. Tako da po dolgi pavzi it nazaj pa takole takoj uspešno semeni ne zdi mala reč! Glej da se boš nagradila s čim kar ti je všeč!
In nov fant bo tudi kmalu prišel - tak ki mu boš lahko rekla "moj fant" in ne šef in se ob njem ne boš počutila podrejeno in ponižano! Še kdaj pojdi s temle prijateljem ven, ki te spravi v dobro voljo! Ni treba čakat da te on povabi.
Pošiljam sončne spodbudne pozdrave z Obale in glej da napišeš nadaljevanje   ;). Te beremo!

Živjo..
gor pa dol in danes sem bolj dol,ker je nemogoče tak preobrat narediti..
Kar begam sem pa tja,pa premišljujem pa stiska me v prsih,čeprav je doma bil čudovit sončen dan.
                    Dvodnevna moč mi je kar nekam ušla,zbežala,odplavala..
   
 Pa šefa moram nekako oddaljiti od sebe,ker pa je to trajalo kar dve leti je težko narediti to čez noč.

Danes imam veliko vprašajev.

lp  :(

Padci so del procesa. To in nič drugega. Temu se ni moč izogniti.
Na kar lahko vplivaš pa je, kako boš odreagirala ob teh situacijah, koliko časa izgubila za razglabljanje zakaj se ti to dogaja, ter na to kako hitro, se bo spet začelo obračat na bolje.

To je nekaj povsem naravnega, ne daj se vrčt iz balanse.

ja, petram, nihaš. najbolj normalna stvar ob večjih odločitvah v življenju. evforija ni stalnica, po prvih korakih se ji vedno upira dvom.
Zadnjič so te v ples spravile Jagode in čokolada...volja v tebi je, moč za izvedbo tudi, ta hip manjkajo le *jagode...*. takih trenutkov ne moremo predvideti, včasih jih je možno umetno ustvariti, včasih ne. Bodo pa se spet pojavile, *jagode..* ( ne me zdaj za jezik ...)

Trenutek mirovanja. ko ni potrebno nič storiti, le malo počakati. pregledati, kaj je storjeno...kaj se še da storiti...počasi. dobro ti gre.

 :rozicodam:

No... tole pa je res odvisnost od odnosov. Vsaj bila. Zelo podoben primer je bil v Peklenski gugalnici. Govorim o tisti nezdravi enosmerni odvisnosti, če se mseveda prav razumel zgodbo.

Petram, drži se.  :rozicodam: Joj, kako si ti lahko srečna, da mate celo kmetijo doma.  :clap:

Petra,

sem danes prebrala tvojo zgodbo in vse druge vpise. Pridružujem se mnenju tistih, ki ti pravijo, da uredi svoje življenje na način, da bo tebi najboljše - pusti šefa, končaj študij, odidi na svoje.... Že to, da partnerju praviš "šef", kaže na nezdravi odnos in pravzaprav pove vse. In Ton ti je čudovito, na njemu lasten način napisal, zakaj si se nanj navezala in da očitno "odraščaš" in ga več ne potrebuješ.
Močna si, dekle drago. To so kmečke korenine. Razumem to, ker tudi sama izviram iz takega okolja in starejša kot sem, bolj se zavedam, da nam ta povezanost z zemljo daje neko drugačno,  preživetveno moč.
Vsekakor preberi kaj od Sanje Rozman, ker tudi jaz menim, da gre pri tebi za odvisnost od odnosov. In poišči pomoč, če se ti zaplete, čeprav nihanja bodo in krize bodo prišle. A tudi odšle in vse bolje ti bo.

Imam hčer, ki je le eno leto mljaša kot ti, zato zelo čutim s tabo. In verjamem, da se boš rešila in dvignila nad vso žalost, bolečino in osamljenost. Poglej svoje zapise nazaj: samo malo si se odprla in ljudje so že prišli v tvoje življenje - fant, prijateljica..... Še bolj odpri vrata in še bodo prišli.... Tudi mi, tvoji virtualni prijatelji in podporniki smo prišli, ko si prišla na forum. Tako gre to: najprej moraš sam kaj narediti, vsaj prvi korak, potem pa stvari stečejo.
Lep sončen pozdrav iz Maribora!
Ribica

Bravo! :clap:

Kolikor vem so tablete bolj za endogeno depresijo, pri tebi gre pa očitno za reaktivno  - za težko situacijo, za katero pretežno nisi ti kriva in je pretežno ne moreš spremeniti (situacija doma, šef, ki te je analiziral po svoje in te očitno ne spoštuje, to pa ni zdrav temelj za odnos). Poleg tega AD-ji nekaterim dajo ravno toliko energije in poguma, da samomor tudi izvedejo.

Iti stran, na svoje, gotovo. A podreti mostove za sabo, se mi ne zdi rešitev. Komunicirati, se mi zdi najbolje. Bodisi na forumu, še bolje v živo, iti na skupino (tudi al-anon, tj. svojci alkoholikov, še bolje pa morda pod strokovnim vodstvom), iti k terapevtu. Najti si sobo, službo, nove ljudi, ki te bodo cenili kot človeka.
Vsekakor, opomoči si, in potem z drugega vidika gledati na svojo družino, vas, sorodnike. Se boš lahko bolj samozavestno soočila z njimi.
No je lažje reči kot storiti, in sploh je pač le moje mnenje. Pogum!

živjo,
spet sem tukaj in prazna v sebi.
Vem,da imam probleme z odvistnostjo odnosov-sigurno,samo kako to premagati in postati neodvisna od njih?'   
   stanovala sem v lj,domov sem hodila samo zato,da sem videla kaj se doma dogaja-ali se pretepajo lai so prijatelji.
In odšla sem iz lj.tudi strah me je bilo spoznati koga,ker vlečem za seboj "prikolico" od doma...nikoli nisem nikogar pripeljala domov...ali prijateljico ali prijatelja...ker živimo v čudnih okoliščinah-brez radiatorjev,včasih brez kosila in veliko pretepanja predvsem od mamice...
Zadnje dneve se spet nekaj začenjave pogovarjat z mami-ampak mi gre na bruhanje,ker vem kaj bo čez par dni dom.
V zadnjem času so se podali doma v ful veliko investicijo....ampak vem,da jo niso sposobni pokriti...in začenjam sovražiti oba,ker v vseh letih (25) nista zaslužila,da bi to zmogla mislim na moja starša...
Vsa ta leta delata brez dopusta,brez bolniške,brez prostega dneva!!!! Tudi nam trem-smo trije otroci nista privoščila čisto nič,kvečjemu veliko odrekla in prepovedala-mislim na mamico...

Samo,da imajo krave za jesti,po stanovanju pa veselo plešejo miši-čisto prave,debele,črne,sive,rjave miši...

Ampak nihče tega ne bo spremenil.

Oči je tiho,mami pa gospodari--tako,da nič ne smeš predlagati,spremeniti...ko on pije,ga ona še pretepa...res to si težko predstavljate...a ko kdo pride k hiši je tako medena in sladka....JOJ

No,da napišem še malo o šefu....ta človek pa če se zaveda ali ne je mene spremenil toliko,da si jaz ne upam čisto nič spremeniti sebi v prid...Pač,dokler ne bom kam odpotoval za vedi živela no ne bom svobodna...Zamenjati stanovanje pa je sedaj nemogoče,ker si ne morem predstavljeti,da bi živela kje kot doma-to je v neskladju,kar sem prej povedala o domu,ampak vem da je res..
RES mi je težko,ker se počutim ujeto,kot da sem  v oklepaju (.)

ne vem koliko časa bom še zdržala v tem okolju!!!

Tko, da primarno vzpostaviš odnos sama s sabo, mimo odnosov z drugimi. To ne pomeni, da se izoliraš od drugih, ampak, da si določiš čas, ko ga boš preživela sama s sabo in se poslušala (kako, ne vem... lahko prek meditacije, lahko kako drugače)- smisel- ne bežat pred sabo, tko da smo z drugimi, k nam bojo dal občutek, da smo neki vredni kot oseba. V ozadju strah bit sam s sabo, strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo...


Ja, nihče ne bo tega spremenil, ti sigurno ne, lahko spremenita samo onadva, vse, kar lahko narediš je, da sprejmeš tako situacijo, pač taka sta in taka bosta, pač ne bosta odplačala tega, sej nista edina in zaradi tega ne bo ravno konca sveta...

Da si težko predstavljamo? Ne bi rekla, večina od nas, nas ima verjetno bolj ali manj podobno izkušnjo... Vsaj zase lahko rečem, da si to čist lahko predstavljam.


Noben te ne more spremenit, če ti tega ne dopustiš, lahko vpliva na to, sam spremeniš se pa sama, glede na to, da misliš, da se moreš spremenit, zato, da te bo nekdo drug (partner ponavad) sprejel. V naslednjem sestavku se jasno vidi, da njemu daješ odgovornost za to, kdo si ti in kako se boš počutila... ne bom svobodna, če on ...to je tvoja odločitev...

Spremeniš lahko sama sebe in svoj odnos do stvari, imaš vso moč v sebi, samo verjeti moraš v to.
Vse dobro!  :)

petram... res imaš opravka z odvisnostjo od odnosov, samo... moj pogled: odvisnost od odnosov je v bistvu enosmerna ljubezen, oziroma enosmerna čustvena navezanost. Spoznati moraš nekoga na katerega boš tako ti, kot od nate navezan. Takrat bo pa to zdrava odvisnost. :)

ni rečeno
če je navezanost obojestranska še ne pomeni, da je tak odnos zdrav ... lahko je, lahko ni

odvisnost od odnosov ni nobena ljubezen. tudi zdrava odvisnost ne obstaja. dobra veza - odrasla in neuničujoča je taka, da posameznika obstajata neodvisno, sama zase in nista na nekoga drugega navezana. rada sta skupaj, rada narazen. in predvsem lahko živita (ne mislim fizično ali na razdaljo, ampak psihično) narazen. se pravi, ko nekdo ne more recimo biti ob drugem, se drugemu to ne bo poznalo na uspešnosti v življenju, na čustvenem psihičnem stanju itd. in tudi da se dojemata kot jaz sem ena oseba drugi je pa druga - ne pa jaz v kontekstu z njim.

enosmerna ljubezen je po moje to, da si recimo zaljubljen v nekoga, kateri tega ne čuti in ti tega ne more niti ne namerava vračati, in zato tam odnosa ni. Odvisnost pa razumem, da sta en na drugega vzajemno priklenjena in se uničujeta s kakšnimi zadevami kot so posesivnost, ljubosumje, nesamostojnost, izsiljevanje, manipuliranje in podobno.
to pa z ljubeznijo nima niti najmanjše veze.

Odvisnost od odnosov kot enosmerna ljubezen ni ljubezen. To ja. Res je, da sta rada tako skupaj, kot narazen, ampak podzavestno še vedno čutita navezanost in odvisnost. Zdravo odvisnost. In zdrava odvisnost je ljubezen.

"Enosmerna ljubezen je, da si v nekoga zaljubljen..." Zaljubljenost ni ljubezen.

Ne strinjam se s tem, da če nekoga izgubiš, da se ti to ne sme poznati. To potem ni ljubezen. To sta potem, kot kakšna cimra. Ljubezen je tudi to, da nekako drug drugega spodbujata, sta drug drugemu v oporo.


Ni nujno, ampak ne bo pa odnos nezdrav, ker sta navezana.

petram, ne posušaj jih. Ljubezen je temeljna. Ko boš imela ljubezen in nekoga, na katerega se lahko navežeš ti bo tudi vse ostalo šlo. Moj psihiater v urgentni ambulanti, moja osebna psihiatrijna in pishologinja... vsem trem sem povedal, da mi manjka ljubezni. Noben od teh treh ni niti približno govoril o tem, kar govorijo tukaj na forumu. Vsi trije se strinjajo z mano. Ljubezen je temeljna.

In za piko na i še moja učiteljica za slovenščino. Povsem samostojno je opazila mojo stisko. In kaj je rekla "Moraš si najti kakšno osebo. Tdui jaz ne vem kako bi preživela, če ne bi imela otrok in moža, ki ga imam rada."

Pa še kup drugih zadev :]


Če partnerja visita en na drugmu tud ni ok.

V duhovnem smislu sta vedno skupaj. V telesnem pa ne vedno.

Ja, zdrava samopodoba. Če imaš to dvoje, imaš zmagovito kombinacijo.

Pain, imaš prav. Priznam, da sem se velikokrat smejala, ko ste se prepirali doli v Splošnih - ampak tukaj imaš povsem prav. Čeprav se strinjam s tabo, da je patroniziranje nesramno in predvsem nizek udarec, je vseeno res, da sem več kot 20 let starejša od tebe; in s perspektive svoje 19-letne srečne zveze (zdrave navezanosti, hehe) ti izrekam velik bravo.  :clap:

Hvala. :)

In zakaj si se smejala tam doli?

Se strinjam z Atropino, da zdrava odvisnost ne obstaja.


Hm, odvisnost od cigaret, droge, hrane, odnosov, finančna odvisnost, materialna odvisnost...
Odvisnost v vseh kontekstih katerih se spomnim, kaže na to, da je nekdo (nekaj) v višjem in nekdo v nižjem položaju. Zato bi to težko povezala z ljubeznijo.

Načeloma bi morala biti oba od partnerjev stabilna, odgovorna za svoje življenje, imeti sebe rada in sebe postavljati na prvo mesto. In tukaj ne najdem prostora za odvisnost. Najdem jo pa tam, kjer nekdo ni dovolj stabilen, nima dovolj vrednosti in jo potem varnost, potrditev nonstop išče pri drugih.



Se strinjam. Ljubezen je temeljna.
Ljubezen do sebe.
Ker ljubezen do drugih je šele "upgrade" tega.

V odvisnostnih odnosih gresta odvisnik in odvisnik kot ata na mamo.
Like attracts like.
Nekdo, ki ni odvisnik bo težko zdržal z odvisnikom. Bo pa z njim dolgo ostajal tisti, ki je prav tako odvisnik. In čimdalj sta skupaj, tembolj verjameta, da je njuna zveza res taprava. Predvsem zato, ker jima v tem, ko se obešata drug na drugega ni treba podelat s svojimi jajčki. Lahko pa gojita svoje odvisniške potrebe. Ampak to je samo pripravna (na dolgi rok fejst bolana in boleča) kompenzacija.

Moja odvisniška zgodba.
V kateri je bla vseeno tudi ena oblika ljubezni, ne bom zanikala da nisem ljubila.
Samo je pa to fejst daleč od tiste "zdrave normalne ljubezni", v katero mi beseda odvisnost gotovo ne spada.

Odvisnost od hrane, odvisnost od vode, odvisnost od spanja... in tudi odvisnost od ljubezni.

"odvisnost od odnosov. Ljudje pa res delajo patetiko tam kjer je ni treba."

by dr. ****** *****

Aja. Daj ti definiraj kaj sploh je odvisnost od odnosov.

Ljubezen je temeljna in odvisnost od odnosov ne gresta skupaj. To sta dve nasprotujoči se tvoji mnenji.

Odvisnost od hrane kot fiziološka potreba - ja.
(vse fiziološke potrebe so konec koncev odvisnost)
Odvisnost od hrane v smislu obs. komp. prenajedanja, bulimija etc. - so odvisnosti, ki so človeku škodljive.

Odvisnost od odnosov človeku škoduje.
Ljubezen ga osrečuje.

Big difference.

uf kakšna debata je nastala od tule  :). bom samo eno stvar na hitro, ker se ne počutim najbolje, da bi še kaj več, bom kaj več drugič, če bom še hotela.
samo tisto glede zaljubljenosti. Seveda, ločim da zaljubljenost ni enaka ljubezen. To besedo sem pa uporabila, ker mislim, da je samo faza zaljubljenosti lahko taka, da je enostranska, faza ljubezni (laično bom rekla faza, tako da če se reče kaj bolj pravilno ne me lovit, ok :)?) pa mislim, da če na drugi strani ni nobenega interesa o enakih čustvih itd. sploh ne more prist. Zato mislim (to je pa čisto osebno mnenje), da enostranske ljubezni ni. Govorim za dva odrasla človeka - neki patološki odnosi med starši in otroci, to pa izzvzamem.
zdej grem pa prebrat še ostalo.
da še do konca pokomentiram to kar je bilo na moj odgovor rečenega - am, ja seveda gre za ogromno vez in močno povezanost (sama ne bi uporabila besede navezanost ali odvisnost (zame pač odvisnost ni nikoli zdrava pa konec)). Zanjo se morata oba ves čas trudit in polno je skozi enih dejavnikov tako iz okolice kot iz psihe posameznikov, ki to vez poskuša motiti. Tako da ni da ko enkrat je pa je taka za vedno. Dobro to je druga tema. glede primerjave s cimri, jaz imam izkušnje ko sem s svojimi tremi fanti ko smo živeli skupaj čutila toliko ljubezni in povezanosti (platonični odnosi) ampak intelektualno in psihično pa izredno globoki odnosi, da se mi sploh ne zdi tako daleč stran od ljubezni. ampak dobro, vem kaj si hotel reči, to je bolj izjema kot pravilo. Lahko tudi partnerja oz dva v paru živita toliko en mimo drugega in se sploh ne poznata kot dva cimra, ki se komaj pozdravita.
Kar se meni ne zdi ok je pa to, da se človeku tako sesuje življenje, da se tako zamaje, ko takega oz tega človeka, svojega partnerja (to se mi zdi krasna beseda - partnerstvo - ni romantična ampak je pa točno to kar je zdrav odnos) začasno ali trajno ne more več imeti ob sebi, da se sesuje kot roža plezalka ko ji izpuliš palčko, če me razumeš. Zame je ljubezen kot dve roži, vsaka na svojem trdnem steblu rasteta in cvetita v istem loncu. Če se poskušam z metaforo nekako izrazit. Nezdrav oz odvisen odnos pa bi bila tale ovijalka, ko brez opore sploh pade dol in ob ovijanju tudi povsem zaduši tistega na kogar se ovija. Pa bi lahko romantično temu rekli - oh kakšna globoka ljubezen... Ah kaj vem, jaz sem že malo mimo takega razmišljanja. Bi se pa gotovo zlagala če v določenem obdobju v življenju nisem prav jaz bila že v obeh vlogah - tako podporne palčke kot ovijalke...
Ampak ko se spremeni odnos, ko postaneta oba svobodna, neodvisna, sama zase celovite osebnosti in obenem ohranita globoko poznavanje duše drugega in rasteta skupaj kot posameznika in vlagata v skupen odnos kot posebno bitje, ki se razvija in raste prav posebaj zaradi njiju obeh, to pa je potem tisto čemur lahko rečeš ljubezen.
Dobro toliko zaenkrat. Pa nikakor si ne mislim, da sem pojedla vse žgance na to temo, ah kje pa  :pomezik:. Učenje vseskozi je spet en ogromen del tega.

Dobro odvisnost ima verjetno res negativen prizvok. Ampak vseeno.

Zame pa je ljubezen ovijalka in palica. Ko imaš enkrat palico lahko zrasteš do neba. Če je nimaš se lahko na kakšno manjšo stvar oprimeš, ampak nikoli ne doežeš tega, kar bi s palico. Je pa del ljubezni, da lahko imaš seveda tudi veliko stranskih vej, ki se ne držijo palice. Torej kaj zase.

Če si na nekoga navezan si tudi v neki soodvisnosti, ki ni nujno bolna..Problem nastane, ko je ta odvisnost podobna tisti, ki jo ima otrok do staršev...Brez samostojnosti je zveza dveh odraslih problematična..

Zato ni rešitev le v tem, da Petram zamenja svoje starše za partnerja, ker bo v podobni situaciji..Verjetno si bo podzavestno izbrala nekoga, ki bo podbno deloval,kot oni in bo z njim nesrečna....

V tem človeku bo iskala zadovoljitev vsega tistega kar , kot otrok ni dobila doma...Bo treba delati še veliko, da bo to prerasla in odrasla....Njen šef je že taka transferna figura, ki je podobna njeni mami..Ob katerem izgubi sebe in svojo avtonomijo..

Pri meni doma je bila situacija podobna Petram....le da je bil oče v vlogi dominantneža...Se mi zdi zanimivo, da o svoji materi, ki se vede dominantno, naslino in egocentrično (oče pa je šibek in pasiven) govoriš, kot o "mamici", kot majhna deklica....in ne nekdo, ki bi si po letih lahko ustvaril lastno družino...

Jaz sem dobil ob tvojem pripovedovanju vtis , da je tvoja mama prej ZMAJ in ne "mamica.."

Scorpion, povsem in v celoti se strinjam s tabo.

(glej si no!)

Če te prav razumem, brez partnerjeve ljubezni ne moreš dosečt neba (sreče, razvoja...)? Mal praksi nasprotujoča ideja, vsaj kolikor jaz poznam pare. Velik jih je v kao ljubezenskem odnosu, pa so zlo na dnu. Tukaj na forumu najdeš veliko zgodb, k se začnejo: ne zaupam partnerju, me je zapustil-a...Too bad, neki se mi zdi, da manjka tej teoriji... v prvi vrsti ljubezen do sebe, ker drugač potoneš, ko ugotoviš, da te noben nima brezpogojno rad, dokler sama sebe nimaš, ker te ne more imet...ker ti nikoli ni dovolj... še hujš pa je to, da običajno skup potoneta oba, k se oprijemata en drugega in iščeta drug v drugem ljubezen, ki si jo ne moreta dat, ker jo sama nikjer nikoli nista izkusila (nista dobila od starša-ev). V prvi vrsti jo lahko izkusiš najprej v sebi in iz sebe in šele potem v odnosu z drugim.

Imeti rad samega sebe. O tem se veliko govori, a nihče ne ve kaj točno to pomeni. Mislim, da je dandanes to moderno govort. Ker če od stotih ljudi slišiš natanko en in isti stavek in v stotih revijah in na spletu, potem normalno, da gre za neko floskulo.

Sam sebe pomeni, pomojem, da imate v glavi prav to. "Šele, ko boš zatrl potrebo poljubezni in boš srečen brez nje, jo boš lahko imel." Torej, ko boš imel sam sebe rad brez ljubezni do drugega, šele ko nekoga ne boš rabil ga boš lahko dobil.

Ja na žalost, take bedarije vi pišete.

Pain...sedaj se pa res obnašaš in razmišljaš kot najstnik.
Saj se meni tudi butasto sliši "delo na sebi" in "imeti se rad". Imeti se rad ni mišljeno kot: Jaz sem Alfa in Omega...vsi ostali pa zadaj. Ali...Zrcalce, zrcalce na zidu povej, kdo najlepša/i v deželi je tej. Ali...ne rabim te...imam sebe.
Mišljeno je spoštovanje do sebe, pravilno vrednotenje tistega kar naredimo, zdrava samozavest...in tega nam v večini manjka...vsaj tu gor.


Čudovito je če te tisti ki ga ljubiš, ljubi. A kaj če te ne? Si zato nevreden? Nisi. Ali pač? Po tvoje? Si svojo *ceno* nastavljaš po ceni tistega, ki ga želiš? Ne smeš.

Niti približno nisem tako mislil. Ne vem od kje si to povlekla. Ne išči v meni dokaze, da sem nezrel, ker je dejstvo, da podzavestno to iščeš.


Nisi nevrden. Nisi pa to kar bi bil, če bi imel ljubezen. Nisi ti ti.

Nisi nevrden. Nisi pa to kar bi bil, če bi imel ljubezen. Nisi ti ti.
[/quote]

Torej nisi bil TI TI, ko si se rodil, če nisi imel starševske/partnerske ljubezni?Torej osebe, ki nimajo partnerja niso "CELOVITE"? Niso to, kar so? Kaj pa pol so?

Ljubezen je stvar, ki jo dobimo z drugim človekom? Kako to, da jo čutimo ravno MI SAMI, če izvira od drugih? A nam jo drugi dajo?
Kdo nas lahko spremeni v to, da SMO, KAR SMO, če pa že itak v vsakem trenutku smo, to kar smo? Al kaj smo takrat, ko nismo s partnerji (pol ljudje)? Ne razumem tvojih idej Pain, lahko malo bolj razložiš...

P.s.: mal sem narobe citirala, se opravičujem...

Enostavno. Sej si že sama povedala. Tako, kot otrok rabi čustveno navezanost za nekoga, da je lahko to kar je, tako rabijo tudi odrasli ljubezen od partnerja, da so to kar so. Vendar v nekoliko manjši meri.

Česa ne razumeš?

Otrok je v osnovi sam zase že, to kar je. Materina ljubezen (in očetova) mu omogoči, da se razvije v relativno "zdravo" neodvisno osebnost, sam tud otroci, brez čustvene navezanosti (in kr zgledno število jih je, če smo iskreni, nas večina ni imela idealne čustvene navezanosti z mamo) smo to, kar smo. Sej ne moremo bit kaj drugega. Mislim, kaj bi lahko bili, če bi imeli partnerja? Ne vem, ni mi jasno...To, da rabimo drugo osebo, zato da smo to, kar smo mi ni jasno. Jaz sem že to, kar sem, ne glede na to, ali imam partnerja al ga pa nimam. Zgleda, da pa ti misliš drugač in ta ideja mi ni jasna ...
Če želiš, lahko malo bolj razložiš to. Kaj sem jaz, kot JAZ, če imam partnerja- ljubezen in kaj nisem jaz, če ga nimam.

Čisto ste se oddaljili od teme in s tem Petri prav nič ne pomagate. ??? Če se ne motim, imamo za odvisnost svojo temo. Tam lahko razglabljate in teoretizirate kolikor vas je volja. (Osebno pa mislim, da se s tem ne pride prav daleč. Vsak naj pometa pred svojim pragom.)

Petra, tebi pa želim le, da bi zbrala dovolj moči, da bi se postavila na svoje noge. Da bi našla pravo pot in se zavedla, da že imaš vse prave stvari, ki jih rabiš za življenje in da se lahko samo sama rešiš iz "oklepaja", v katerem si se znašla. Srečno!

JOJ TOLIKO SEM ZDAJ napisala pa sem po nesreči vse izbrisala....prav hudo mi je,ko ne boste prebrali mojega groznega današnjega dne......

Sam kako pa naj presekam ta odnos s šefom? kako,če pa ne zmorem občutka,ki pride za tem...

Res sem prejle veliko napisala ampak se mi tudi slučajno ne da še enkart pisat :jok:

Jaz sem petri napisal svoje. In še enkrat ti bom. petram. Spusti se v tako odvisnost, kjer bosta drug na drugega navezana. Ne le ti na njega on pa ne. Takrat bo to zdrava odvisnost. Rabiš ljubezen, da boš to kar si. Ok, kako naj to drugače povem. Da boš imela to, kar ti zdaj manjka. Samo pravo osebo rabiš. Šefa pa preboli. To je vse. Jaz recimo sem povsem na istem.

Aja, pa še to. To imeti sam sebe rad je pa taka floskula. Že vrabci jo čivkajo na strehah. Vsi izgovarjajo to poved povsem enako. To je dokaz, da gre za floskulo.

Živjo,
pa jaz nočem biti tako od nekoga odvisna kot sem zdaj-v tem zelo trpim..Kar stiska me ko sem doma,pa še doma ni vredu vse...
Čez dan velikokrat zbežim v sobo,se uležem na posteljo,se zvijem in samo ždim...
Pa smsje si piševa s šefom,pa pravi da je njemu tudi hudo...
ampak res že sama ne vem več kako naj oživim..imeti rad sebe,biti s sabo zadovoljen, Kako če sem pa strta,uničena,brez moči???
Ne občutim narave,živali, smeha ni v meni...čez dan sem tiho, Žalost v meni pa se veča..
Pri 15.sem bila s fantom ki je bil 10let starejši...4leta skupaj...
Že dve leti si nisem priznala,da sem zaljubljena...da imam fanta,da sem srečna,da živim...
vZROKE ZA MOJ strah poznam,za mojo žalost tudi...ampak oživeti nazaj to se mi zdi pa skoraj nemogoče...in to najbolj boli.

Tudi nočem nikogar obtožiti za moje stanje,ker mislim da sem sama kriva,da sem se tako zaprla,saj nikamor ne hodim,samo čakam večer da grem spat in zjutraj s težavo vstajam...
 :(

Petram, ne obremenjuj se s temi floskulami o ljubezni do sebe. Samo med ljudi pojdi, ven iz hiše, v družbo. Nujno. Boš videla, da bo pomagalo.
Pusti domače, naj se imajo, kakor hočejo; pusti šefa, očitno ni pravi - pojdi na čvek s prijateljicami - kaj je s tistim fantom od zadnjič?

Seveda. Tako, kot si zdaj od njega ne, od nekoga, ki ti bo pa vračal pa boš pa lahko. Brez skrbi.

Točno to. Te floskule so že povsem zlajnane. Pomojem sploh nobeden ne ve kaj to točno pomeni. Vsak je samo nadrkan "najprej moraš sebe imeti rad tralalalala", bodisi ne veš kaj to pomeni, bodisi je 100 različnih internretaciji. Nekje sem bral recimo, da to pomeni, da veš kaj hočeš. Tukaj govorite čisto tretje. Da moraš biti samozavesten. itd. Se pravi vse skupaj en bulllshit.

Prosim...prosvetli me Pain. Res bi rada vedela kaj naj naredim in dvomim, da bom do smrti vedela. Rada bom upoštebala nasvet. Res.:)
Rada imam, da me kdo ima rad in rada bi, da me kdo *neskončno* ljubil in mi odpuščal *napake*. Ampak, a ni to nerealno?

Pain...želim, da čimprej doživiš izkušnjo nezdrave odvisnosti in navzenosti in da se " grlom u jagode" vržeš v eno dušečo simbiozo....

Me zanima kaj boš potem govoril....Z nekom, ki govori o nečem česar še ni probal je težko razpravljat..

Kdo pa pravi, da še nisem imel. Sem imel. Ampak fora je v tem, da najdeš človeka, ki ima podobne žele.

Prvo moraš biti svoboden, da bi lahko bil v zdravi vezi in svoboden. Sploh ni fraza in ni zlajnano. Zaradi svobode ljudje umirajo.
Tudi svoboda pa lahko duši. Razumem Pain. Mene moja trenutno duši. Zato ponavadi naredim *clean cut*. A se raje prej obesim na štrik, kot na nekoga. Pa na zaradi sebe, ampak zaradi njega (nje). Ni pravično. Pomembno je najti pravo mero. In tu se vedno lovimo. Jaz tudi. Še vedno. Razumi me...nas.

Ah  :jok: ne znam prov citirat, upam, da je vseeno jasno.

Zadnji paragraf:

Jaz točno vem kaj mi manjka, tako kot vsi moji svetovalci razumejo in temu ne kontrirajo.

Zaljubljenost bo minila.

Če bi kaj brala moje poste preden mi začneš pametovati. (Dokaz kako ti mene obvladaš, kar sama misliš, očitno.) potem bi o meni vedela, da mi sploh ni do zaljubljenosti. Ker v zaljubljenosti vidiš osebo v nerealni luči. Če pa se ljubezen razvije iz poznanstva, potem imaš realno predstavo o tem človeku.

"Z vašo osebnostjo ni nič narobe."

by dr.***** *****

Vidiš to je to. Naj mi nobeden ne reče, da tega ne govorite, kot mi je se mi zdi Anchi rekla v sosednji temi. Ves čas mi hočete dopovedati. Najrej osebe ne smeš potrebovati.

Prosim, da se ta debata preseli v že obstoječo debato v rubriki Splošno o motnjah, ta pa naj ostane za svetovanje/podporo Petrim.
Hvala.