FORUM Nebojse.si

Nekateri veste, nekateri ne.... nikomur ne morem po telefonu povedati.
Povedala bi po mailu, pa ne morem vsakomur posebej.
Torej se takole dajem na javno desko... depresija je nazaj.
Par paničnih...ne čisto pravih, ker imam znanje in se jih trudim uničevat...a zato potem trajajo še dlje.
Slabost, tresavica, nespečnost, polno bedastih misli .... vse je nazaj.
Še par novih bedasto, bedastih misli.
Najhujši je nemir, ko bi le begala pa pojma nimam kam.
Fino, ne? Pa tako srečna sem bila.
Ne morem reči, da je hujše kot je bilo prvič (no, dajmo času čas), je pa bolj strašno, ker vem kaj me čaka.
In je žalostno, ker sem razočarana, da nisem ozdravljena.
Opravičujem se vsem, ki ste skušali vzpostaviti kontakt z mano, pa vas zavračam.
Boli me duša. Težko se skupaj držim. Vseeno sem v službi.
Marsikakšno vprašanje bi me razsulo. Tega sedaj ne smem dopustiti.
Borim se v korakih. Za sedaj jih v večini izgubljam.
Vendar...menda....bom....kmalu upam....spet vsaj pol punce kot sem bila.

Boš, Francka, boš, cela punca prav kmalu, ne samo pol! vem, da se boš pobrala, enostavno vem  :) -  ker ti to ZMOREŠ !

Velik objem  :rozicodam: :poljubnjej: in malo sončka pošiljam  :sonce: :sonce: :sonce:

Francka pogumno naprej...
Panika in tesnoba sta se vrnili (z razlogom)...in bosta tudi odšli!!!

Sama sem dala isto skozi te tedne, le da paničnega napada ni bilo,
zato pa spet huda agorafobija...ki mi je onemogočila živet svobodno Življenje.
Pa se že vračam nazaj na zeleno vejo...

Pobrskaj po sebi KAJ te muči....KJE te čevelj žuli.
Včasih se resnični vzrok skrije v prelep celofan in ga ne vidiš na prvi pogled.

Misli..vem..in ja tudi pri meni (nove)....ampak MI JIH ZNAMO preusmerit, spremenit...jih zamenjat...
In čez čas je spet Ok...s to razliko, da je za nami ena izkušnja več in še eno orodje za premagovanje tesnobe je osvojeno.

Vzemi si čas, spočij se....aktivno se sproščaj...in bodi BREZ zunanjih obremenitev.
Poglej vase, kaj te je zadnje čase mučilo, kje si trepela v sebi, česa te je bilo strah...
Potem pa pojdi (oborožena z dejstvi) do svojega terapevta na pogovor.

Močno držim pesti...in verjamem vate, da kmalu premagaš to krizo.

Aslan
 :rozicodam:

Francka, na tvojo krizo se da pogledati tudi drugače: zdaj ne veš samo, kako globoko je moč pasti, veš tudi, da se je moč pobrati, prikolovratiti spet na svetlo. Si leto, dve nazaj sploh pomislila, da boš še kako obdobje označila za 'srečno'? Težko verjamem. No, zdaj imaš empiričen dokaz, da je depresija premagljiva. In da jo boš, ko in če pride, spet premagala.
Srečno.

Tudi meni se je ponovilo pred casom, pa sem isto govorila kako srecna sem bila...sej ves, da vsi tu vemo kako je...bilo je hujse, morem pa priznat, da sem se hitreje pobrala, sama ne vem zakaj, ampak sem se in tudi ti se bos... BORI SE

Draga Francka,

Ne boš samo pol punce, ampak boš cela punca. Tako ali tako si pa ena krasna pupa  :rozicodam:.

Prvi zdrs je najhujši vem, ker prinese s seboj hud strah, da nam ni uspelo, da smo ga polomili, občutki krivde se pojavljajo, da ne bomo nikoli več zdravi...... vendar ni tako in verjemi mi saj po padcih in vzponih sem še vedno "pokonci" pa čeprav je včasih hudo, ampak sem in tudi bom.....

Take misli kar odpiši. Sovražnika (depro) poznaš, veš tudi kako se jo premaga. Glavno, da te ne povleče na dno.
Jaz sem bila tudi že veliko časa OK, celo brez zdravil, pa me je spodneslo. In kaj potem! Saj smo samo čisto "normalni" ljudje. Padci so del življenja. Samo ne očitaj si ničesar in počasi zopet lezi na zeleno vejo. Saj veš, da bo šlo...Srečno!

Pozdravljena Francka!

Tudi jaz sem ena, ki se ji depresija tako lepo počasi vrača.
Pa tudi jaz sem bila vmes srečna, čutila sem se že
ozdravljeno. Pa je prišla jesen, pa je zmanjkalo sonca, ti
zadnji dnevi pa so itak nasploh težki.

Pa motnje spanja, pa čudne misli, pa utrujenost, pa nemir...., da tu nekje....

Ampak smo že preživeli epizode in tudi tole bomo.....

In ko že tako in tako zopet težko preživim dan za dnem (tudi jaz sem ostala
v službi) sem imela ravno včeraj konflikt v službi z sodelavko....tako težko
je sprejeti dejstvo, da ko ves čas komaj plavaš nad gladino vode se nekdo
zlahka odloči in ti pomaga, da utoneš....

In oklepati se je treba upanja.....in korak za korakom......

Francka...tako sebi kot tebi držim pesti..... :rozicodam:

lpb

Dobro je vedeti, da ste nekateri preplezali ven tudi po drugi epizodi.
Meni je tako težko, da povedati ne morem.
Kako zelo sem prestrašena! Tako zelo, zelo, zelo.
Pozabila sem že kako točno je bilo.
Kaj se simptomi kaj pomirijo, ko AD primejo?
Mene trese na ful.

Francka, bo bolje, zagotovo  :rozicodam:

Pa sama malo pobrskaj po arhivu za svojimi prvimi vpisi - boš videla, kako si se počutila takrat, lahko boš primerjala, odkrila kaj koristnega.
Le pogum, Francka.

Francka seveda, simptomatika se zmanjša ko AD primejo.

Na začetku jemanja AD pa se malo celo poveča neželjena simptomatika.
Pa še kak dodan stranski učinek....
Ampak MINILO BO....nekaj tednov je mal ringlšpila v glavi...pol pa prideš na zelo ZELENO VEJO.

joj, joj,...

Živim iz ure v uro. Pa še to ne. Približno na 3 min pogledam koliko ura kaže.
Da le mine to dopoldne. Zdi se mi, da ne bo nikoli minilo. A vse mine. Vem, da mine.
A počutim se ujeto, kot , da ne bo minilo. Da je predaleč.

...obupen je občutek, ko se zdi, da se je čas ustavil... žal tisti hip pomaga bolj malo... a tudi to mine  :rozicodam:

Objem  :poljubnjej:

Pa nam popiši, Francka, kaj te tako grozotno teži. Kakšne oblike je bolečina.

Francka. Vem kako je. Zdrži deklica. (http://tbn2.google.com/images?q=tbn:T_FmlYGx2g1z2M:http://farm1.static.flickr.com/205/466851309_a6e516cbe1.jpg)

Tresejo se mi roke,
tresejo se mi noge.
Neka pekoča bolečina v prsih, kot, da se nekaj vročega razliva po njih.
Slabost. Manjše vrtoglavice.
Nemir. Hud nemir.

Francka daj si kak CD sproščanja...umiri misli, telo....
Če imaš Reboljev TRIS je fajn sproščanje zraven...

Francka če uvajaš zopet AD je to NORMALNI POJAV!!!
Morda razmisli o pomirjevalih (Xanax, Helex) v tej res krizni fazi.
Sama sem proti uporabi le teh, vendar v taki situaciji bi jih tudi sama vzela.

Kateri AD imaš, kako ga uvajaš?

nekaj od naštetega je bilo tudi pri meni + nespečnost + potenje... uf, je bilo to zoprno na kubik  >:( ... nekako se zamoti, če se lahko... si doma? kuhaš? kvačkaš?... karkoli, da misli preusmeriš.. al pa tu gori še kaj napiši... pa bo dan nekako minil...

Objem

Se strinjam z Aslan. Jaz jih nisem jemala. Sedaj se vprašam zakaj.

alexx...a se nisi ti zdravla zaradi pomirjeval?

Jemljem po 5 mg Cipralexa vsako jutro.
In Helex po potrebi-to je 3-4x na dan.
Danes mi niti to ni prijelo, sem vzela 2 po 0,25mg.
Me je malo umirilo. Sedaj me spet prijemlje.
Vendar hočem še malo zdržat.
2 Helexa sem torej že vzela, še 2 lahko.
Moram šparat za popoldne.
Čeprav sem včeraj zvečer vzela polovičko Zyprekse in sem spala več kot 10 ur.
Vsaj to. Sem se spočila. Kako bo danes ne vem.
Trudim se sproščat, preusmerjat, pa so negativne misli hitrejše.
Vidim pa majčkeno razliko-če to ni dvojna mera Helexa, da si počasi dovoljujem, da pač sem spet tu.
Ne me narobe razumet: še vedno me panika, ko pomislim, še vedno me stiska, ko vem, da bom še 3 tedne le čakala, da tableti primejo, ker sem sedaj prešvoh za karkoli.
E, piševka, piševka...

Točno vem kako ti je ... Ti simptomi in še drugi ...  :o
Ampak se da ... saj veš, samo v takih trenutkih težko verjamemo v to.
Kakšna pa je tvoja diagnoza? Tole bolj na aknsioznost sliči, kot na depro.
Sama bi tudi lahko rekla, da sem zdaj v pobiranju iz druge epizode ... ampak, če zdaj pogledam nazaj niti ni bilo pravega presledka, le v dosti dosti milejši obliki so bili simptomi in se je dalo 'furat vsakdan'. Nisem pa nikoli prav prenehala z ADji. A veliko jih je ... eni so nazaj na njih, drugi furajo brez kemije.
Včasih pride le kakšna epizodica, ker je prišel spet kak spomin, je bil kak tak dogodek itd. ... in če si ''pravi paničar'' te to vrže, poteniraš vse na petnajsto, začneš delat črne senarije ... in si ujet. Ti si se tega hitro zavedla, ukrepala ... zdaj rabiš čas in podporo. Bo ok, bo!
Ne vem kako imaš glede službe ... če ti ne bo uspelo si poskusi uredit bolniško za kak teden ... pa v tej fazi kako pomirjevalo ne bo slabo naredilo.

Drži se, piši ...

Koliko je pa bilo 'pavze', časa, ko nisi jemala ADja? Si imela tudi prej Cipralex (5mg)?
Sama sem imela pri Cipralexu hude stranske učinke ... a saj je skoraj pri vsakem drugače, dosti jih pravi, da ni bilo sile. Lahko boš boljša tudi prej kot v treh tednih, saj ni pravila.
Ne vem kakšno delo imaš ... Če ne zmoreš si vzemi malo prosto, da boš imela čas za se sproščat al pa zaposlit misli s čim lažjim.

Sem krasendan. Tri leta nazaj...skupaj z pijančki :sesmejem: na Poljanskem nasipu. Velika življenska šola, ki sem jo dala skozi še brez foruma...na žalost.

Sedaj vem vse o odvisnostih...in tudi, da te škatlica Helexa 0,25 mg v pol leta ne more pripeljat do odvisnosti.

Sem pa PROTI pomirjevalom kar tako. :)

Francka mislim nate in upam, da ti je že bolje, saj je večina dopoldneva in službenega časa mimo.
Če si uspela enkrat priti ven, ni razloga, da ne bi tudi drugič.
Sproščaj se; če si lahko privoščiš, vzemi dopust ali bolniško, saj je itak takšno vreme, da smo vsi po malem prehlajeni in bolni.
Vzemi čas zase, štej sekunde, zaupaj se komu, brez problema tudi meni, čeprav se ne poznava,
jaz sem se naslonila na mojo mamo, ko mi je bilo najtežje in pomagalo mi je,
pritiski, ki so se nabirali zelo dolgo, so popustili,
s pomirjevali jaz ne bi pretiravala, raje skuhaj metin ali melisin čaj, vadi jogo (zlasti položaj zajca, ko se s čelom dotikaš tal) meni zelo pomaga.

Res držim pesti zate,

marika

Za Cipralex je meni Rebolj rekel 1/4 en teden..pa potem po 1/4 višaš vsak teden.

A veš k si u riti, ti stranski učinki še bolj jamo poglobijo...
Zato biti prijazen do sebe se splača..in jih uvajat "nežno"...

Sama jih nisem vzela in sem čez najhuje v teh tednih se nekak pribrcala....(upam)...
Če pa se jih bom poslužila ti povem, da začnem z 1/8-ko!!!
Zato k mi je škoda trpet stranske učinke po nepotrebnem.
Sploh ker VEM kakšen pekel je to, sem ga dala skozi na lastni koži z Paroxatom
in previsoko začetno dozo...

Francka evo, še en dan smo pregural in en dan si bliže temu, ko bo AD deloval v polni meri... :oki:

.....sama sem tretjič na Ad-jih, se pravi dve prekinitvi in trikrat je bilo ob začetku jemanja zelo hudo. Ne vem ali si doma ali v službi, ampak moj nasvet je, da ostani doma vsaj 14 dni, da se telo privadi in hkrati spočije.Sama sem ob tretjem uvajanju Ad-jev veliko spala in očitno je bilo dobro, saj je bilo telo utrujeno in se je tako spočilo.


 :rozicodam:

Za majčkeno, majčkeno sem bolje.
Ne vem kaj mi popoldne prinaša, a sedaj sem ful vesela že tega.
Niti približno ni dobro.... daleč od tega, a kar je delalo z mano dopoldne, včeraj, predvčerajšnim....
No, vsaj to....pol urice izboljšanja, da vsaj vidim vzhod.
Ker je bila grozna tema.
...upam, prosim, da mi je jutri naklonjeno spet vsaj pol ure lažjega življenja.
Hvala vsem.... to me preusmerja.
In evo..zdržala sem skoraj do treh v službi.
Ni 8 ur...a dovolj za danes.

A veš kaj Francka....tole je pa res podvig...da si ob vsem tem še v službi.
Svaka čast.

Čeprav "čas zase" pa bi blo vseeno fajn imet: počitek, umirjeno okolje...par dni dopusta...
Po eni strani si v mirnem okolju,po drugi pa imaš več cajta za "tuhtanje"..tud to je res...

Ti najbolje veš zase, kako ti ustreza. :rozicodam:

Francka, meni je tretja epizoda dala ornk po buči. Kot da je za nazaj izginilo vse, kar sem pozitivnega prigarala. Ampak je po peklenskih mukah minilo.
Tudi pri tebi bo. Držim pesti. Res držim pesti zate. :sunny:

Francka, velik objem... mislim nate  :rozicodam:

Francka,
tudi sama poznam ponovitvene epizode in muke jutra ter dopoldneva. Ko se življenje začne šele po šesti zvečer, a v resnici si tako samo želiš, da dan ugasne in da izgineš za tistih nekaj kratkih ur, ko spiš (če lahko). Jaz sem tudi hodila v službo in sem se reševala tako, da sem si dnevno dozo Helexa razdelila na četrtinke (ful težko je tisto majhno tabletko razlomit na 4 dele) in sem potem vsaki 2 uri četrtinko pojedla, da sem zvozla tistih 8 ur.... In štela dneve, seveda.... Ni še bilo foruma, ni bilo nobenih člankov, knjig o depresiji.... Pa otroci so bili, ki niso razumeli, kaj se mi dogaja in mož, ki sem mu šla na živce že po 3 tednih.... Zdaj sem že dolgo o.k., res pa je, da jemljem AD-je neprekinjeno že 8 let in ne bom jih več prenehala jesti, saj sem vsako prekinitev zelo drago plačala. Sprijaznila sem se z diagnozo "kronična".
Zelo mi je pomagala joga in tibetanske vaje in CD za sproščanje telesa vsak večer pred spanjem.
Saj veš, da bo bolje, da bo minilo, samo zdržati moraš teh nekja začetnih tednov... Saj veš...

Ribica

Francka, kaj pa če si bila preaktivna...s premalo časa zase...tko res zase? pa si se skurla? ne vem sicer, sam lahko bi bilo to...

k je pomembno, da tudi ko si dobro, da se ne prefosriraš, čeprav imaš občutek, da lahko svet okol obrneš...

sicer pa upam, da gre nabolje, sam zdrži, da ad začne delovat.

pozdravček

Kako nesramno, a neverjetno pomaga, ko preberem, da ste šli čez drugo epizodo.
Ves čas razmišljam: a to je moje življenje sedaj?
Pol leta evforije, občutka, da letim, da držim vse vajeti v rokah in sedaj spet dol, spet pol leta, morda celo leto močnih muk.
Kaj se je zgodilo z mano. Ne bi me prepoznali.
Res je: štejem dneve, da bodo AD-ji prijeli.
Upam le, da se potem zadeve umirijo. Da se neham trest in ta slabost.
In seveda jok. Parkrat na dan panični jok. Vendar se skušam preusmerit. Se skušam umirjat.
Včasih uspe....včasih ne. Takrat se pač zjočem.
Tudi tu v službi. Grem v prazno pisarno, pokličem koga in se zjokam.
Malo gre napetost ven.
Vem, da pomirjevala niso dobra. Vendar brez njih ne zdržim.
Včeraj sem preživela s tremi Helexi....brez Zyprekse.
Danes sem na isti poti. 1Helex ob 5:30.....drugi ob 8:30.
Le upam lahko, da bom močna do pete popoldne, kot sem bila včeraj.
Prosim, ne me preveč strašit, da je to full too much, ker se zelo prestrašim.
Toliko sedaj potrebujem, da funkcioniram.
Sem v službi. Naredim bolj malo.

hja... res ni namen strašit... a saj veš, kaj je helex... praviš, da si v službi - bolniška ni opcija? mogoče bi bilo laže....

Vsekakor pa pomagam štet, da AD-ji primejo ..

in veš, se mi zdi, da bo daleč od tega da boš sedaj hitreje zadihala zrak s polnimi pljuči   :)

Poskusi se v sebi odločit, da greš za 2 tedna na bolniško. Z ogromno samodiscipline, da tiste ure, ko zmoreš, res greš ven in se nadihaš. Spraviš iz sebe ves nasičen zrak. Drug čas pa s pomočjo tablet, če ne gre drugače, počivaš. Najbrž si zdaj tudi utrujena od evforije, ki si jo jezdila. (?). Zato rabiš počitka.

Verjemi, res pomaga. V tem času, ko se nisva videli, je za mano en kup padcev, ki so v večini prišli iz okolja. Pa sem se do zdaj še vedno pobrala. Zdaj vem, da večina z gibanjem in sproščanjem.

Imaš mojo številko. Če želiš, pridem do tebe, greva na polje in narediva par smejalnih vaj. Meni pomagajo. Čisto zares.

A.

 :rozicodam: je za spoznanje kaj bolje? močno upam, da je  in držim pesti zate  :poljubnjej: objem  :rozicodam:

Za stotinko je bolje.
Sicer sem se zbudila še prej kot prejšnje dni. Seveda spet takoj tesnoba in tresenje.
Sem takoj vzela Ultop, da si želodca ne pokvarim s kislino, ki jo živčnost sedaj proizvaja in Helex.
2x na WC.....driska.
Potem sem dala CD sproščanja, se vlegla v posteljo in sledila navodilom.
Nato pa osnovna higiena, preoblečt in v službo.....brez joka.....torej napredek.
Strah je še vedno.....a majčkeno, majčkeno, majčkeno manjši, slabost je tudi......ma saj poznate simptome.
Sedaj se z eno sirovo štručko matram že pol ure, ker ne gre dol. Ampak tako je vsako jutro. Do pol devete jo nekako zbašem vase.
Danes je 5-ti dan z AD-ji.  Štejem in štejem in štejem a vedno mi jih nekaj manjka.
3 tedne....torej 21 dni.  Manjka 16.

mnogi nestrpno pričakujemo konec zime... občutek imamo, da je nikoli ne bo konca... pa itaq da bo sneg skopnel, pomladanske rožice nas bodo spet razveselile, dnevi se že daljšajo... in tako BOŠ tudi ti dočakala 100% izboljšanje  :oki:

Francka, držim pesti zate, da ti ne bo potrebno odštevati 16 dni, ampak boš že prej lahko napisala da je dobro.
 :rozicodam:
Kljub temu, da ti moje besede ne bodo nič koristile, bi vseeno rada napisala, da mi je všeč kako se spopadaš s težavami.  Iz mojih izkušenj je namreč zelo težko v času hudih tesnob zbrati moč že za osnovno funkcioniranje, kaj šele za sproščanje

Ma meni vse vaše besede pomagajo (no razen tistih, da so 3-4 Helexi na dan preveč....to mu ustraši).
Najbolj pomaga, da slišim, da simptomi izginejo. Če to slišim 100x bom naslednič, torej 101 spet vesela. Glede tega sem pa kot prvošolček. Enkrat sem to že preživela, pa se ne spomnim kako natančno je potekalo. Kdaj poneha ta bolečina? Kako bom živela, če se bo to kar ponavljalo?

simptomi izginejo  :) zagotovo  :oki: 300%  :palecgor: je pa žal malce teže napovedat, kdaj točno  :kiselnasmeh: ker je to čist od posameznika do posameznika odvisno. hmmmmm  :caram: torej.. 5-ti dan je... sedaj čez vikend poskusi počivati in kolikor je možno, nič takega delati - počivati, vzeti si čas zase, privošči si kopel, čaj, meditacijo, sprostitev ob CD, kolikor je pač to možno... v ponedeljek boš poročala, da se ti zdi, da je pa že res malce odleglo, konec tedna pa boš že tega smeškota gor dala   ;D ....

Objem  :rozicodam:

Kot izkušena *tabletkarca* bom rekla, da 3-4  0.25mg Helexov ni nič hudega v fazi v kateri si. Ko boš začutila, da si malo boljša, pa lahko kakega tudi izpustiš. Ampak ne hiti.
Simptomi pa bodo vsak dan manjši...mene bi morala videti, kako sem lani štela. Sicer sem prišla do alexx-Cipralex/san 33 dan...tako sem se podpisovala :sesmejem:, ampak dejansko je bilo bolje že kake 10 dni prej.

Drži se mi deklica.

Saj vem, da AD-ji primejo različno. Jaz sem si pač dala en cilj, da strmim k nečem. In to je 3 tedne. Tako nekako srednje realen cilj.
Ker to je vse kar sedaj potrebujem....izginotje simptomov in seveda straha.
Delala, borila, spreminjala bom že potem.
Samo ta butasti, BUTASTI strah!!!!!!!!!!!!
Jaz se drugače ne bi opisala kot strahopetko. Sploh ne. No, me zanima kako me drugi vidijo.
Ampak sedaj sem pa nebogljeno, prestrašeno jagnje. Kdo bi si mislil ?!
Tako, da Arwen tistih 300% zagotovila mi daje moč! In celo nasmeh. Ne 100%. 300!!

Malo  za smeh....še pomnite tovariši...heheheeeeeeeeee....zadnji prispevek na strani Francka. http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,2366.msg43190.html#msg43190

... in še to le trenutno, začasno, mimogrede, bežno...  :pomezik: in to nisi ti! Ti si zelo pogumno, čustveno, simpatično, borbeno bitje, ki se je pač spotaknilo, to je vse. Pika.

In jap, zgoraj navedeno garantiram !!!!!  :caram: :sonce: :sonce: :sonce: :poljubnjej: :rozicodam:

Arwen ....... saj pravim...sem kot prvošolka.
Al pa pač blondinka, da moram tolikokrat slišat.
VSAKIČ ko preberem mi je lažje.    BO BOLJE!!

 ;D nič ni treba razlagat... sem tudi blond  :kiselnasmeh: ...

Torej:

simptomi ZAGOTOVO IZGINEJO! garantiram - 300%   :pomezik: in sem 500% prepričana, da je samo vprašanje parih dni, ko se ti bo na ustnice zarisal nasmeh  ;D in bo sonce oblake prepodilo  :sonce: :sonce: :sonce: - to pa vem tako zagotovo, kot je sedaj zunaj sneg in megla (gledam skozi okno)


 :038:

Francka jest sem si koledarček napisala in črtala - odštevala dneve.., včasih tud ure..
kot v vojski...ko čakaš odhod domov...

In minilo je...čerav spomini na to so še vedno boleči....mučni..in jih ne želim še kdaj doživet...

Ko ti bo ful težko, si misli:"drugi teden ob tem času bom že dosti boljše..." Samo 1 teden. Ampak ne deli si ga na manjše enote!
Meni je to malce pomagalo. Še zdaj se zatekam k temu, če me je česa strah. Najdem neko časovno enoto, ki ni videti neskončno dolga in se vživim v to, kakobo takrat, ko bo to mimo....in v tistem enem samem trenutku, ko mi ob fantaziji malce odleže, se nekako notranje spočijem, da zmorem naprej...
Drži se, punca. Saj veš, da bo!

Ribica

Francka, sem držala pesti zate čez vikend  :) - kako kaj? malček bolje? ja?

Hvala Arwen.
Ja, danes je malček bolje.
Sobota je bila težavna na 300 potenco.
Nedeljo sta mi rešila 987 in Lost, k smo se skupaj trudili.
Človek je najbolj bogat če ima prijatelje.
Jaz bi dala vse kar imam, da imam en dan lažji.
Vendar denar ne pomaga.
Pomaga prijatelj, ki kljub težkim, težkim dnevom gre z mano na izlet in prijatelj, ki razume nejevoljo, slabo počutje,....in samo vozi, vozi, vozi,...

vsak dan bo malček bolje, vsak dan se bo obdobje brez notranje bolečine in pritiska pričelo nekaj minut prej in bo nekaj minut dlje trajalo.... Koža bo manj pekla in bolela, roke se bodo manj tresle in malo boš celo že lačna....
Pozdrav!
Ribica

mah, sobota je bla itaq en bljeka dan  :A) ... vsak dan bo malce bolje, važno je, da še ta teden zdržiš, potem gre pa samo še navzgor s počutjem  :clap:

Velik objem  :rozicodam:

Hvala punce.

Včeraj sem upala, da bom celoten dan zvozila brez Helexa, Xanaxa.
Borila sem se cel dan. Seveda je bilo na čase slabo, na čase hudo ampak na čase je bilo pa tudi grozno.
Dihanje, sproščanje, pozitivne misli, dihanje, sproščanje, pozitivne misli, dihanje, sproščanje, pozitivne misli,.... in sem zgurala dan. In bila ponosna nase.
Utrujena sem bila neznosno. Mišice od stalne napetosti so me pekle. Telo je hotelo zaspat...glava pa nikakor. Sem poskušala, poskušala....samo čedalje huje je bilo.
Lahko bi šla likat, da se preusmerim.....ampak moje telo je bilo ttaaaakkkkoooo utrujeno.
Sem dala CD sproščanja, se vlegla na posteljo in sproščala mišice. Nič. Še 1x CD sproščanja...miru pa od nikoder.
Še pol ure sem poskušala zaspat.....ni šans.
Sem šla natočit toplo vodo v banjo in se pol ure relaksirala. Spet poskušala zaspat....NIČ!!
TV ne prenašam kadar sem v bedu. Sem šla reševat sudoku....to je nekako šlo, a noči nisem želela prebedet. Morala sem spočiti telo, ker imam danes nove težave. Torej sem vzela polovičko 0,25 Helexa. In sem spala 4 ure. Potem pa spet boj. Premetavanje po postelji par ur.
Zjutraj, da se spravim iz postelje spet 2x sproščanje, malo postavljanja na glavo, kot da se prevračam, malo zvita v klobčič guganja po hrbtu,...osebna higiena...obleka...predno sem šla ven...spet malo kotalkanja po hrbtu (malo slabost in napetost v trebuhu izgine), parkrat globok zadržan vdih in izdih...umiritev dihanja...pozitivne misli...in ajde v službo.
Torej je danes spet isti cilj.....brez pomirjeval. Mati zemlja, vesolje, bog, .... daj mi moč!!!

Francka,

naj ti povem, da te občudujem. V tako kratkem času si prišla iz 4x Helexa na to, da se trudiš biti brez. Ali ni že to velik uspeh.

Verjamem, da ti sproščanje pomaga, tudi meni je, ko je bilo najhuje in povsem strinjam se s teboj, da so prijatelji zelo, zelo pomembni.

Ampak vseeno bi ti svetovala, da si vzameš malo bolniške ali dopusta, saj bi to, da ti ni treba na delo podzavestno delovalo na sprostitev telesa in duha. Zelo hvalevredno je, da hodiš v službo, ampak vedi, da uvajaš AD, kar ni enostavno in telo ter duh potrebujeta sprostitev in umiritev, ki ju še tako enostavna služba ne dopušča.

Drži se,

marika

Francka...res delaš VSE kar je v tvoji moči... :clap:
in sadovi so že obrodili...pomirila na minimumu, v službo hodiš....
še neki dni..pa bo tahudo minilo...pol si pa na konju....
in pripravljena iti novim pustolovščinam naproti...

Drži se...

Hvala punce, da me spodbujate in ste z mano.
Je lažje, če lahko človek potoži in je na drugi strani nekdo, ki sliši.
Jaz zdaj nisem sposobna brat po forumu, da bi vedela kako ste ve, ki mi vstrajno stojite ob strani.
Močno upam, da se držite, ali da vam je vsaj kdo drug v spodbudo, ko vam jaz ne morem vračat pozornosti in skrbi, ki meni tako prav pride.

Jaz grem probat kaj vase spravit v menzo.
Kdo bi si mislil, da obstaja sila, ki bi mene držala stran od hrane.

Vse dobro.....vsem.

Drži se, punca. Ker nisem pristaš takole proletarskega samo - trpinčenja, ne bom kar nekaj pametoval, samo to bi rad povedal, da ti želim vse najboljše.

Draga Francka,
meni je dvakrat hudo, ko te berem. Hudo mi je, da se takole grozno počutiš, in potem mi je hudo še zato, ker se takole mučiš - mučiš samo sebe s tem, ko se tako silno bojiš pomagati si s pomirjevali.
Vsaka raba benzodiazepinov še zdaleč ni zloraba. Benzodiazepine se pač uporabi za lajšanje akutnih težav, to je njihov namen. Odvisnost od njih se začne razvijati komaj po nekaj tednih rednega (ne občasnega, ampak večkrat na dan) jemanja in se je na točki, kjer si, kaj bat.
Ne muči se vendar tako zelo, olajšaj si ta prehodni čas, dokler ne začne delovati antidepresiv, brez slabe vesti. Vzemi helex čez dan, vzemi uspavalo, če ponoči ne spiš - jamčim ti, da zaradi tega ne boš ne jutri ne čez teden dni odvisna in zrela za odvajanje. Tak križev pot, kot ga opisuješ, ne samo, da ni potreben - s tem tvegaš še nekaj: če se boš takole dan za dnem in noč za nočjo izčrpavala, boš do takrat, ko bi moral ad prijet, preveč izmučena, da bi se sploh mogla bolje počutiti in boš morda celo ugotavljala, da je ad ostal brez učinka - v resnici boš pa samo telesno preveč izčrpana.
Ne muči se tako po nepotrebnem, Francka - iz lastne izkušnje ti zagotavljam, da ne bo nič narobe, če si boš dovolila tovrstno pomoč, dokler jo rabiš.
Drži se.

hmm. Mater. Se strinjam z zornjima postoma.

Jst se nebi tok matral, sam zarad tega ker kao ni kul jemat pomirila.
Plus stranskih učinkov AD-jev (čeprav ko sem jih začel uvajat nisem mel nobenih. Oz. sem jih mel ampak so jih itak povozili dosti hujši učinki drugih medikamentov ki jih jemljem) se ne da kenslat z pozitivkami. Pomojem. Nevem.


zdravniki ne predpisujejo zastonj pomirjeval ob uvajanju Ad-jev  :A)

Jaz sem zmeraj jedla pomirjevala tako dolgo,dokler niso AD prejeli,ker drugače bi se mi zmešalo.Zato Francka vzami jih tudu ti ,da ne boš trpela,ko pa bo boljše pa počasi ukinjaš polovičko pa spet polovičko.Verjemi mi ne boš se jih navadla,samo,da AD primejo. :rozicodam:

Kako ste lušni in prijazni... :)

Veste kaj....prijatelj mi večkrat pravi, da grem pri sebi s stvarmi, spremembami na nož........hm
Pa ga ne slišim. Furam svoje....ker seveda: kar imam v svoji glavi JE PRAV!! Kar pričakujem od sebe JE PRAV!!

In potem je tu drugi prijatelj, ki mu jaz govorim te iste stvari.....z drugimi besedami....vseeno zahteva od sebe preveč. Seveda ta prijatelj mene ne sliši, ko mu dopovedujem kakšne neverjetne stvari počne.
Ne, ne sliši.

Mogoče je čas, da slišim kar mi govorite.
Mogoče res preveč zahtevam od sebe.
Mogoče zaradi vas, mogoče zaradi utrujenosti, mogoče zaradi neverjetnega današnjega urnika......danes BOM spala.
Najprej sprostitvene tehnike.....nato....če RES ne bo šlo....pač tableta.
Danes si bom dovolila.

mislim, ne jemat kot šibkost in oseben poraz, to da vzameš pomirjevala. Ad-ji se poigrajo s tvojo kemijo in so tujek v tvojih možganih. In preden jih telo sprejem je drek. Ti verjetno jemlješ kot osebno zmago in moč karakterja to da si ne ublažiš proces. Kar ni ok. Une koklje k te pri tem spodbujajo, pa ne poslušat; k so pametne sam zato k majo rit na toplem  :A) ;D

Osebna zmaga in moč karakterja je uvidet, kdaj od sebe zahtevaš preveč; razumet, zakaj je to preveč in dopustit samemu sebi, da znižaš pričakovanja oziroma si postaviš realne zahteve. To je moč značaja.
Obratno postopanje je trmasto kaznovanje samega sebe za neuspehe, ki se jim po logiki previsokih zahtev itak ne moreš izognit oziroma se nanje vnaprej obsodiš.

Ok, zdaj sem zabluzila, v resnici sem hotela napisat: nocoj vzemi tabletko in se potem še sproščaj. :)
Tudi če ne boš že takoj spala kot dojenček, boš gotovo bolje kot včeraj. In posledično boš jutri bolj spočita itd itd itd.

Le pogum (in prijaznost do sebe :)).

...priporočam ti, da si nekaj dni doma da se telo odpočije, kajti le kaj imaš od tega, da telo šponaš preko meja????, Francka bolana si in telo te opozarja in dovoli mu, da si spočije.


objemček in ne trmari mi  :-*

Če sem v službi si preusmerim misli in je dan lažji.
Doma bi cel dan samo tuhtala napačne stvari.

Francka, mislim nate, držim pesti zate  :rozicodam: vsak dan je boljše... pravilno delaš, a - včasih je tudi pametno koga drugega slišat  :pomezik: .. kakorkoli pa se odločiš - si na poti k zmagi  :clap: .. samo še malo, čisto mičkeno... pa bo  :oki:

Velik objem

Včeraj sem imela dokaj naporen dan. Ni bila le služba. Bile so še druge obveznosti in tudi malo zabave.
No, zabavno je ob zdravih dnevih. Včeraj je bilo bolj bogo.
Dokaj pozno sem prišla domov, bila sem zellllloooo utrujena in kljub sproščanju glava ni zaspala. Mogoče je nekajkrat zadremala za nekaj minut....kaj pa vem....ali pa sem bila le toliko utrujena, da se mi je le zdelo. Po dobre pol ure sproščanja, kinkanja,...sem vzela uspavalno tableto. In sem zaspala za 2 uri. Potem pa spet nič. Buljenje v strop, premetavanje,... In sem vzela še 1 tableto....in sem spala do jutra :)   :)    super, ne?
In zjutraj je bil CD sproščanja potreben le 1x in kotalkanje po hrbtu le 1x.
Zanimivo je, da so simptomi mogoče malo močnejši danes, kot so bili včeraj, bi pa rekla, da imam volje, energije več. ......je to zaradi poskušanja "zabave" včeraj ali zaradi spanja?

Super!

Seveda je zaradi spanja!
Ni hujšega kot ne spati - to ne izčrpa samo duše, ampak predvsem telo.
Res, super te je takole prebrat... :)

krasno, Francka  :clap: :clap: :clap: spanec je veliko vreden  :); no, saj bo počasi, kakopak, še malo, pa bo en tak krasen  ;D se narisal na tvojem obrazu; sploh pa upoštevaj dejstvo, da smo itaq trdoživi in zmagujemo vsak dan  :oki:

Objem  :rozicodam:

No, pa gremo spet navzdol.
Vsako uro sem slabše.
Ni kaj za napisat.....simptomi so močnejši, živci delajo.
Ma, vse mi gre na živce!

Čakam jutrišnji dan.

Francka, če pogledaš skozi okno, kaj vidiš? jaz meglo, dež, meglo, dež...  >:( >:( >:( in me to tako zelo  >:( ... grrrrrrr... pa tudi to bo enkrat mimo, še malo, pa BO sonček !!

Ojla Francka,

saj bo, nekaj časa boš še na vrtiljaku gor-dol, gor-dol, gor-dol, potem bo pa šlo samo še gor in takrat bomo vsi veseli.

Veseli me, da si se vsaj naspala in to že veliko pomeni, tudi če je dan potem nekoliko težji. Če so noči hude, se zdijo dnevi brez konca.

Vse dobro ti želim,

marika

pol dne je že mimo.... objem pa .. drži se  :rozicodam:

Francka, kaj dogaja?  :rozicodam:

Včerajšnji dan je bil za pošizit.
Simptomi močni, moči zmanjkovalo in sem se pošteno, pošteno jokala.
Potem je bila pa še glava obupna ....polna vode.
Utrujena, utrujena a nikakor zaspat.
Sem vzela uspavalo in nič!  Čez kakšno uro in pol sem vzela še Helex in sem spala par uric. Potem pa spet peklenske muke. In sem spet vzela uspavalo. Ker jaz moram spat....drugač se ne morem borit proti temu. No, potem sem spet malo spala ... do 4 zjutraj.
Torej se je današnji dan začel na polno.
Dost imam tega. Res. Rada bi kakšen dan mir. In dober spanec.
Joj,....... ja.......lepo, lepo prosim. Par dni mira in dobrega spanca..

pride mir  :pomezik: pride spanec  :pomezik: ZAGOTOVO  :rozicodam: samo malček še zdrži, samo malček še  :rozicodam: - s tabo smo  :rozicodam:... si v mojih mislih  :)

Pozdravljena, Francka,
hudo mi je zate. Seveda, definitivno moraš spat, drugače boš vsak dan bolj izčrpana. Torej, kar se tiče benzodiazepinov: če eden ne 'prime', je možno, da bo kak drug. Namesto helexa (oziroma xanaxa, kar je isto), ti lahko zdravnik predpiše kakšno drugo pomirjevalo; različna uspavala pa ravno tako zelo različno vplivajo na posameznika. Menjaj.

Lahko pa zgornji odstavek kar preskočiš: nisi pred dnevi omenila, da si zaspala, ko si vzela zyprexo? Torej jo imaš predpisano? Zyprexa te bo definitivno uspavala, tako kot vsak drug antipsihotik - ne boj se jih. Klasične odvisnosti (tako kot po pomirjevalih) po njih ne razviješ, imajo najmočnejši sedativni učinek in to zelo hitro po zaužitju: enostavno zaspiš. Pika.
Se mi pa zdi, da se zyprexe bojiš še bolj kot helexa - je tako?

In tretje: punca draga, koliko pa ob vsem tem ješ? Jest je nujno treba, če ne spiš, še toliko bolj - ne izčrpuj se, res ni vredno. Zagotavljam ti, da ti ne pomirjevala v krajšem obdobju ne zyprexa (domnevam, da jo imaš predpisano) ne bodo napravili prav nobene škode, ampak samo korist. Spanec je daleč najvažnejši, poskrbi zanj!

Drži se in javi, kako gre, prav?

Draga Francka,

tudi jaz sem s teboj. Daj se mi javi na ZS, da ti dam svojo telefonsko, da mi boš lahko pisala ali me poklicala. Zdaj me pa res že malo skrbi zate. Daj vzemi še kakšen sedativ, saj te peklenske muke ne morejo večno trajati.

marika

Pot pod noge, pa po bolniško. 2 meseca, mi zagotavlja dr. Žmitek Helexa (po potrebi) ne naredi odvisnosti. Zraven pa kar se da veliko miganja. Ne samo sproščanje, tudi hoja in telovadba. Razmigati ramenski sklop, izdihati z vajami zrak iz sebe.
Ponudila sem se ti že pred tednom, da ti pridem pokazat vaje iz joge smeha. Mene je to ozdravilo.

Pozdrav, Anuška

francka

navajaš simptome in kako se je vrnilo

ni fajn, ne

a si pozabila na terapijo, katere si se učila... si preverila ali jemlješ pravilno dozo in ali je zdravilo pravo

morda ti prav ta vrnitev pravi, da nekaj od tega ne štima

izbor zdravil in terapij je obširen... postrezi si, vzemi bolniško in od simptomov spočij

upam, da ti bo kmalu bolje

Francka!
Pa ne tako na ostro sama s seboj!
Saj ne boš nič zamudila!
Malo bolj nežna bodi s svojim telesom in dušo!
Obadva jokata, ti ju pa takole trpinčiš. Obneslo se bo, če boš skrbela zanju, ne pa takole....noooooooo!

Francka,

saj veš, da ti želim vse najlepše in najboljše.
Te pa težko bodrim, ker se sam zadnje dni počutim za en klinac.

Vem pa, da bo spet boljše. Tudi tebi. Nam vsem.

Bom mislil nate. :pomezik:

BO bolje - in za vse en velik objem  :rozicodam: :srce-utrip: :poljubnjej: :sonce: :sonce: :sonce:

Moja izkušnja je, da ko sem bila najbolj na tleh se nekak sploh nisem ozirala koliko
tablet sem dobila - samo, da sem spala in da je dan bil znosen.
Jedla sem AD, pomirjevalo in še antipsihotik za spanje. Telo se pač mora spočit.
Dva meseca jemanja pomirjeval in antipsihotika te ne bosta spravila v odvisnost.

Ko se postaviš nazaj na trdna tla boš lahko znižala dozo. Jaz sem si v lekarni
kupila lomilec tablet in po dveh mesecih lepo začela oboje nižat. In ni bilo
hudo.

Dovoli si.....zdaj si na tleh in v zelo hudi situaciji.....kaj kmalu pa te čaka nekaj
boljšega in lepšega.....
Morda bi lahko hodila v službo samo 4 ure......

Drži se Francka.....in upam, da ti dnevi čimprej postanejo znosnejši.... :rozicodam:

lpb

Torej: nov dan.

Včeraj .....no, ni bilo lahko.
Zvečer sem ob 22h vzela 1/4 Zyprexe in ker ni prijela ob 23:30 še 1/4.
Potem sem spala do jutra.
Zjutraj se je začelo spet živčno.
Sedaj se borim s skutinim žepkom. Ful nimam apetita.
Vikend je pred mano.....uf kako se ga ne veselim.

Drži se.
(In pojej še kaj razen skutinega žepka. :))

evo, vikend je mimo.. danes je nov dan  :rozicodam:

Francka, kako si?

Lep dan!  :rozicodam:

Danes sem doma.
Sestra je v porodnišnici, bomo danes dobili novega dojenčka.
Torej pomagam staršem zabavat, umirjat, vzgajat 2 mala otroka.
Zaradi pričakovanja in upanja, da se vse izteče najbolje sem danes spet bolj nervozna.
Zjutraj sem vzela Xanax in sedaj se lažje spopadam z zverinicama.

Malo utrujena - a zaposlena.

 :clap: držim pesti za sestro, da bo porod čimlažji in da bo vse ok  :rozicodam: in nestrpno čakam na novice  :oki:

Itaq, da si zaposlena, pa vseeno - pazi na Francko  :)

zaposlitev :oki:
pa vse dobro tudi tisti kepici, ki bo danes prikukala med vas!

Hvala vam.

Francka,

to je pa krasno. Sprosti se z malima vražičkoma, saj onadva pojma nimata kaj je depresija, kaj anksioznost ali nervoza. Poskusi se spustiti na njuno raven in se ne obremenjuj s sestrinim porodom, saj pri tem ne moreš nič pomagati. Verjemi, da je v dobrih rokah in da bo šlo vse tako kot je treba.

Kako pa drugače?

Vse dobro in mislim na vas,

marika

Tudi jaz ti želim čimprejšnje okrevanje Francka in upam, da si medtem časom že postala teta.  :)

Francka, sem držala pesti za sestro  :), za novo bitjece  :srce-utrip: in seveda zate  :rozicodam:

:)   :)

Imamo Erika.  Vse je OK.
Mene živčnost zbuja še vedno ob 5:30, ko sledi 2x "lahko" praznjenje črevesja na WC-ju.
To je sedaj že rutina. Vendar jaz zlezem nazaj v posteljo se poskušam sproščat, malo se premetujem, a mi uspe zaspat nazaj. To je pokazatelj izboljšanja....oz. delovanje AD-jev.
Ljubčka mi vsekakor zapolnita te dneve, torej mi preusmerjata misli.
Se mi pa toliko večkrat prikrade skrb kdaj bom ali bom kdaj jaz na vrsti za mamovanje.

Hvala za skrb.

 :ohoho: :ohoho: :ohoho: supeeeer, bravo, čestitke mamici, očku, teti  :rozicodam: in da bi mali Erik se dobro počutil med vami  :)

in super zate - da se stanje izboljšuje  :clap: še malo, samo še malo, pa si na konju  :oki:

Objem  :rozicodam:

 :onaposlusa: Bravo, čestitke mamici in očku, seveda tudi tebi teta, pa seveda otročku največ zdravja, ker če maš to, imaš srečo, imaš vse.

Francka, bravo, vesela sem zate, da si bolje in vedno bolje bo.

Hvala za čestitke.  Komaj čakam, da ga vidim.

Jaz sem danes malo slabše.  Zakaj????????
No, tako to je pri nas. Verjetno zato, ker sem še vedno na dopustu, da pomagam pri otrokih.
Ta občutek obveznosti do službe ostaja.
No, sedaj imam obveznost tudi doma. Sami ne zmorejo.
Nimajo več energije, potrpežljivosti in pozabljivi so moji starši.
Še zobke pozabljajo umivat.   :)

No, zakaj pa smo tete?  Le za crkljat so stari starši.
Jaz pa si poleg igranja privoščim tudi sitnarjenje. Pospravljat igrače, umivat zobke...... HA-pa me imajo še vedno zelo radi.  Cool, ne?

 :clap:, super Francka in čestitke seveda vsem vam  :rozicodam:,

 :oki: itaq  :clap: :clap: :clap:; šiht pa BO počakal  :rozicodam:

Francka tkole je bilo tudi pri meni.Pred petnajstimi leti prvič depresija z anksioznimi motnjami.Pobrala sem se dokaj hitro.Lani junija pa se je vse ponovilo.Moja napaka je bila da sem se med tem časom zasvojila z lexaurinom 3mg 4x na dan,ker si nisem med tem časom poiskala pravočasno pomoč.Lani pa je spet počilo depresija,anksioznost,panični napadi.Poiskala sem si pomoč in dobila terapijo cipralex. Lexaurin sem v treh mesecih zmanjšala iz 12 mg na 4,5 mg seveda postopoma.Upam da se ga bom kmalu znebila.Lahko ti povem da sem ga redno jemala skoraj 10 let zato se ne boj vzeti pomirjevala samo občasno tako se ne boš zasvojila.LP

evo, Francka, 14 dni je minilo... sedaj je pa res le še pot navzgor  :oki: objem  :rozicodam:

No, pa sem v službi. Prvič ta teden.
Posledično sem bila zaradi nemira budna že ob 3h zjutraj.

Živčki mi delajo pač močneje kot prejšnje dni a je MNOGO bolje kot je bilo.

 :clap: :clap: :clap: itaq  :rozicodam: hihihi, coprnica to ve  :pomezik:

 :oki: Francka. Še bolje bo. :clap:

Super Francka.. :clap:

Zelo sem vesela,da ti je bolje,SUPER,SUPER,SUPER.... :clap: :pomezik:

Francka zmaga je tvoja - kmalu,žal je tako,da se nam mora vse podreti,da potem lahko spet sestavljamo.
Že kot oseba si fajn punca  :oki:,kot teta pa sploh ne dvomim - si najboljša  :oki:
Drži se !

lp

No, naj se javim tudi sedaj, ko sem malo bolje, da bo zgodba cela.

Zdravila so malo prijela. Simptomi so lažji, žalost se je malo umaknila.
Mislim, da je najpomembneje, da sem se sprijaznila, da sem zopet tu......, da se je ponovilo.
Najhujši pa je bil strah. VSESPLOŠNI strah. Tudi za življenje. Kdor tega ni občutil, ne more razumeti obupa, žalosti, prestrašenosti v kateri se znajdemo.
Kako zelo me je bilo strah.
Česa? Vsega!
Resnica je, da naše misli niso realne takrat. Sedaj to vem. Vem, da sem se bala stvari, ki se mi sploh ne morejo zgoditi. Vendar takrat je bilo še kako realno. Strah je bil realen. In misli so bile ZAME realne.

Hvala vsem, ki ste reagirali na moj klic na pomoč. Še posebno puncam, ki so dnevno skrbele zame in mi zagotavljale, da se bodo stvari uredile. To sem najbolj potrebovala........večkrat, ponovno in ponovno prebrat: vse bo OK. Zdrži.
(fanta: vidva sta tak poglavje zase. Za vaju shranjujem objeme.)

O, Francka, čisto razumem... in me resnično veseli, da se obrača na bolje  :clap: (ja, itaq, da se, ane  :oki: :rozicodam:)

Objem  :poljubnjej:

Tako zelo te razumem Francka...ker doživljam podobno...
Pošiljam ti velik objem....

 :-[..za oba fanta se bova pa greble pri objemih...

Aslan, srce  :rozicodam: samo še malo zdrži, pa boš tudi ti prav kmalu iz tega ven  :rozicodam:

Objem  :rozicodam:

Francka,

tudi jaz sem zelo vesela zaradi malega Erika, izboljšanja tvojega zdravja,.... upam, da boš našla partnerja, da boš tudi ti postala mamica in da ti bo sestra kot teta vrnila tvoje usluge.

Moja sestra je dve leti mlajša od mene, sedaj je končno noseča in ko sem jaz imela majhne otroke, ni bila nikoli pripravljena kaj pomagati. Vse sem morala postoriti sama (verjetno je bil to tudi delni vzrok za bolezen, ker sem vse preveč prevzela nase). Vedno mi je očitala, da imam tri in da je to preveč.

Francka res sem vesela, da se simptomi umikajo in KRASNO si napisala tole o strahovih. Tudi same so bili strahovi, ki sem jih tedaj doživljala, povsem realni. Imela sem občutek, da bomo v nekaj dneh kar vsi pomrli... in še več podobnih brezveznosti.

Lepo bodi in začni uživati izboljšanje zdravja,

marika

Ja, jaz sem v življenju mojih nečakov precej navzoča. Vikende sem pri starših in takrat je v večini vsaj eden od njih pri nas na počitnicah. Mislim, da je bil tamali star 6 mesecev, ko sem ga že imela na počitnicah. Seveda za 1 dan - ne dlje.
Nimam nobenega straha prijet novorojenčka, ga previt...
Vsaj ene strahove sem predelala med tem časom.
Upam le, da bom imela priliko to znanje uporabit na svojem.
No, najprej moram določene stvari uredit.

Potrpežljivost, vera in ljubezen menda rešijo vse.

Dobro, za to konkretno reč je pa nujna še kakšna drobnjarija...

Veseli me, da si bolje.

Francka,

jaz sem veliko v družbi majhnih otrok, tudi dojenčkov - ej, koliko sem se od njih naučila

komunikacija z njimi je zelo enostavna - stisneš jih malo, objameš, se pohecaš, naigraš - nazaj pa dobiš ogromno - ne vem kakšen večkratnik vloženega - tako iskreno se smejčkajo, uživajo v danem

druženje s tamalimi ti priporočam kot zelo dobro terapijo

res je - mene nečaki vedno spravijo pokonc  :-*

Ja, otroci so ena velika ljubezen na kupu.
No, pa tudi velik egoizma na kupu.   :)  Lahko bi se kaj naučili od njih.


Jaz sem mnogo, mnogo bolje. Celo spim ponoči. ALELUJA!!
Se sicer večkrat zbudim...sploh z glavobolom....a to ni nič.
Helexa nisem vzela že ful dolgo-en teden verjetno.
Zvečer 5mg Cipralexa, čez dan nekaj hrane in tekočine in preživim.
Objamem se pa tak tudi sama, če je potreba.   :)

 :clap: :clap: :clap: yes  :clap: ; ja - itaq, lahko dodam! ...  a smo al nismo borci, a?  :A)  ;D SMO  :rozicodam:

Francka,

če to ni super. Saj smo vsi vedeli, da bo prišel ta čas, ko ti bo odleglo, ampak je bilo pa vseeno hudo, da raje ne pomislimo več na to.

Krasno. Zdaj boš lahko normalno zaživela. Upam, da boš uspela najti tudi kakšnega fajn fanta.

Držim pesti zate!!!!!!

marika

Lepa novica. Res lepa.  :oki:

Francka, lep pozdrav

Evo, jaz sem ena od zdravljenih depresivk in strahcev (močne panike). AD-je sem začela jemati pred dvemi leti in kolikor sem lahko razbrala iz tvojih postov si jih ti začela papcat pred kratkim. Iz prve roke ti povem, da je bilo meni prvih 14 dni jemanja tabletk, milo rečeno, ZA NE ZDRŽAT  :o. Še več panik, še več vrtoglavic, nobene, ampak res nobene volje do življenja, kaj šele do kakšnega opravila doma...

Ampak po 14 dneh se je začelo umirjati. Prvih 6 mesecev je bilo tako, da se je počutje še pogosto spreminjalo. Tri dni sem bila super, polna energije potem pa kakšen dan bolj dol, ne pa čisto v podnu. Panik ni bilo več, sama sem si upala kamorkoli, volja do življenja in do vsega je kljub temu ostala. Po 6 mesecih pa je minilo tudi to. Počutje se še kdaj poslabša, vendar volja ne izgine nikoli več, panik ni, veselje do vsega ne presahne nikdar. Temu bi lahko sedaj rekla, da sem čisto navaden človek z dobrimi in kakšnim slabim dnevom.

Ravno včeraj pa sem zašla na naš stari forum in brala svoja stara sporočila. Joj, kar solzne oči sem dobila, ko sem brala kako zelo sem bila v podnu. Ne v podnu, prav v veliki črni luknji. Nekdo, ki tega ni izkusil ne more nikoli vedeti kaj pomeni depresija in kako zelo ti panike otežijo življenje. Zato te razumem kako hudo ti je bilo v preteklih dnevih.

Ti pa polagam roko na srce: NE OBUPAJ, IZPLAČA SE STISNITI ZOBE  NEKAJ ZAČETNIH TEDNOV. IZPLAČA SE  :oki:!!! Že tri mesece sem brez AD-jev in jaz sem spet jaz, takšna kot prej. Ne, še boljša in z eno izkušnjo več. In vem, da boš po tej poti prišla tudi ti. Začetni klanec je strm, potem pa prideš na ravnino z manjšimi vzpetinami in manjšimi dolinami, ampak to je v primerjavi s prvimi tedni mačji kašelj. Potrpi še malo, malo počvekcaj z nami, stali ti bomo ob strani in se skupaj veselili tvojega uspeha.

Lep pozdrav in topel objem  :rozicodam:    Lily

Hvala punce, hvala Lily.

Lily: jaz sem jemala Cipralex 3 leta. Sedaj sem bila 9 mesecev brez in sem se počutila fantastično! Vendar me je dober občutek prevzel in sem verjela, da je sedaj vse OK. Nisem prenehala s čiščenjem mojega praga, nisem pa porihtala pomembnih zadev. In EVO. Padec.
Sedaj lahko rečem, da me je ponovitev neverjetno prestrašila. Sploh se nisem znašla prvi teden. Strah me je prevzel. Udala sem se. No, potem mi je s pomočjo prijateljev uspelo pridobiti toliko volje, da sem se pričela borit, spet verjet.

Francka, hvala ti lepa za ta podatek  :rozicodam:
ker mi zdravnik "grozi" s prenehanjem AD-jev in me je (bilo) resnično strah nehat - rajem jem, kot pa še enkrat pasti v pekel... Torej, če bom lepo pridno hodila po zastavljeni poti, se tu pa tam poslužila kakega stokovnega posveta... in seveda in predvsem sproti razreševala zadeve... hja  :unsure: .. ja pišuka - mora ratat, al kako? 

Itak Arwen, da bo ratal...

mam prijateljico, ki je jemala paroxat dobri dve leti...in je pred pol leta prenehala z jemanjem...počuti se super kot da bi jemala...je pa res zmanjševala ful počasi...tolk, da je bla sigurna vase...po čtrtinko tabletke tut en mesec...potem je čist prenehala...in je zdej vse ok...

Arwen posluši zdravnika, sicer pa se opazi, da si dobro!zaupaj vase, marskej si dala čez in veš kako pa kaj...naj te ne bo strah...

Pozdravček

krasna  :rozicodam:

Arwen, to pa je v bistvu dobra novica, da boš počasi prenehala z ADji, to je samo dobro, torej si tudi ti dobro. Sej vem, mene je tut že zdej strah tega trenutka.

Smem samo vprašati, kaj vse počnete vsak dan, da ste sami s seboj in da se počutite bolje?
Jz recimo poslušam glasbo ali berem, izvajam jogo (sicer ne vsak dan), probleme rešujem sproti, počivam kdaj čez dan, vsak dan sem na sprehodu vsaj za pol ure, izvajam tudi vaje KVT, zakrčenje mišic in sproščanje, barvam pobarvanke.

Je morda še kaj takšnega, kar bi lahko počela zase? Žal mi je, ker nisem včeraj uspela pridet na skupino v Kranju.

Po enem tednu miru me je danes spet zbudil nemir.
No, to se zgodi, če človek ni priden. Če čaka, da zdravila primejo, spremeni pa potem nič.
Joj. Res se bom morala spet prijeti v roke. Ali pa bodo simptomi nazaj.
To danes je prav gotovo opozorilo.
Joj, ko pa so to težke stvari za spremenit.
Najraje bi jih prestavljala v neskončnost. Pa ne bo šlo.

o, Francka, ko bi bil kak simpl recept, ga rade volje povem... pa ga žal ni...  :kiselnasmeh:

nič prestavljat - čas je za akcijo  :clap: :clap: :clap: sploh pa TI ZMOREŠ  :rozicodam:

No in kaj naj bi še počeli zase? Jz sem pred kratkim napisala par stvari, kaj vse počnem za počutje, pa mi ni nihče dal odgovora.  :(

No, opzaila sem, da me včasih še vedno malce oblije, kadar sem napeta, takrat si pač poskušam pomagati s predihavanjem. Kaj še?  :kiselnasmeh:

in to je zelo ok...

Zadovoljevnje SVOJIH potreb...za to gre.
Nekatere potrebe so skupne vsem, druge pa imamo različne...
Prepoznaj svoje potrebe, svoje gonilnike, ki ti dajejo moč...

- imeti čas zase vsak dan
- početi nekaj kar ti je ljubo
- reči komu tudi NE in naresti takrat raje kaj ZASE
- dobra hrana, čas za hranjenje v miru, v družbi
- čas za spanje, tvoje spanje...ne samo past v posteljo ko vse postoriš
- šport, smučanje, gibanje v naravi...izlet ZASE, z sebi ljubo osebo ali sam
- čas za sproščanje, savna, ples...tišina doma...sprehod v tišini
- branje knjige ki te zanima....imeti ČAS za to
- druženje, klepet s prijateljicami,imeti ČAS za to...
- shoping day...brez slabe vesti...da kupuješ samo zase...
- dotik, bližna, nežnost....poljubi...spolnost..
- kino...gledališče...v tebi ljubi družbi...
- telovadba, aerobika...vpiši se v tečaj če si želiš to...
...
Naredit SVOJE življenje SEBI prijetno....rad se imet....

Hvala za odgovore, to sem rabila. Samo eno potrditev, da delam v pravi smeri in seveda, razmišljam očitno zdaj tudi prav, ker mislim več nase, kot sem kadarkoli prej.

Vas tukaj res potrebujem in včasih se mi zdi,da mi ta forum da neverjetno moč in zagon.

Lep sončen dan vsem.  :rozicodam: :)

No, tole očitno ne bo šlo tako zlahka mimo mene.
ADji so prijeli in krasno je bilo en teden, mogoče dva.
Sedaj so simptomi zopet tu.
Zakaj?
Ker sem se ta čas skoncentrirala na ozdravitev: vzela sem si čas in nisem od sebe pričakovala nič drugega, kot počitek, sproščanje, dobre misli. In sem se počutila spet fantastično. In potem človek spet pričakuje iste stvari, kot jih je na začetku.
Simptomi nas kdaj tudi brcnejo, da naredimo nekaj kar se FUL bojimo, vendar je potrebno.
In jaz se bom morala lotit diplomske.
Počutim se totalno nesposobno. Nimam pojma kaj napisat. Pa sem naštudirala že nekaj knjig, si naredila izpiske....še vedno ne znam napisat niti 2 stavka.
Tako me zopet trese, spet je tu slabost, nemir, nespanje,......
Kaj sem se ploh spuščala v ta butasti študij ob delu?!!!!!!!!

Francka  >:( a bi resnično rada, da prifrčim do tebe in te malce  :poglavi: al kako sedaj, aaaaaaaaaaaaaaaaa .... torej - diplomska naloga (predvidevam, da je ostalo le še to, izpiti narejeni?) - naslov imaš? knjige, praviš, tudi... torej... se lepo usedeš in začneš s kazalom, z uvodom - o čem bo tekla beseda, in potem malce teorije, pa kak praktični primer... in potem daš menotrju v pregled in še on kaj doda, predlaga.... in sledijo popravki ... in to je to . simpl...

Joj!!!!!!!
Ja, izpiti vsi narejeni. Vendar sem pred vsakim izpitom paničarila, jokala, da ne zmorem...itd
Sedaj je tu diplomska. Odlašam z njo že 4 leta. Sedaj ne smem več ali pa bom morala vrniti denar firmi.
Grozno, grozno, grozno mi je!!
Začela sem pisat diplomsko že vsaj 3x. In nekaj imam že narejenega. A vedno odneham. Ali zbolim, ali odneham, ali....
joj, joj, joj, joj, joj!!!!!!
Spet je tu glavobol, tresavica, driska, slabost, koncentracija na nuli,..... kako naj sedaj pišem diplomsko?
A jo moram. Danes popoldne napišem vsaj nekaj!!!  (to si govorilm že 3 tedne)

kako naj jo pišeš? ja lepo... kot tu gor.. enostavno pišeš.... in potem daš komu prebrat, lektorirat... ej, nič paničarit , ampak PRI TEJ PRIČI ZAČET! in jap -vem, da zmoreš!!!!!!!  :clap:

Najtežje je spet začet, ker ne veš niti kje bi začel ponavadi...
...čez čas pa pol delo kar steče samo od sebe...
In na koncu veš, da če bi v naprej vedel, da se bo tko fajn se izteklo...so bili ves strah, misli, občutki pravzaprav odveč...

Mene je blo groza iti na Dunaj s faxom na predavanja, pol sem se imela pa zelo fajn....še anxa ni šla z mano tja...in vsa predvidevanja in katastrofiziranja - so bila samo "moja"..traparija..."moji" strahci...

Francka sam pogumno....tudi najdaljša pot se začne z prvim korakom...

hej, kaj pa je to ena diplomska, če si vse izpite nardila, boš pa še to, saj ni tak bavbav!
pač počasi in malo po malem...kak že gre: kamen na kamen palača  :oki:
Držim pesti :pomezik:

Hej, to je moja zgodba, ukradla si mi jo!!!  >:(   
 :smehko: OK, zdej pa zares, ... šalim se, nisem tako resno mislila.
Ampak res, imava identičen problem. Moja diploma je že na polovici, ampak se je zataknilo in  :zglavovzid: to me najbolj mori oz. obremenjuje. In vem, da dokler ne opravim s to diplomo, ne bom svobodno zadihala, vse do takrat se ne morem lotiti drugega projekta. Evo naslednja stvar je npr. učenje italijanščine, ampak NE preden ne opravim diplome.

Razmišljam celo, da bi jo kupila za kakšnih 1000 €   :zardevam: Je kje kakšen kandidat? 
Prosim, ne vzemite resno zadnjega odstavka.  :sesmejem:

Sam Francka, ti pa povem, tolk dobr se bova počutile potem, ko bo enkrat tole za nama. Garant!!!

Francka je pa včeraj diplomsko pisat začela... ja? je tako?  :rozicodam:

Hoj.

Ja, včeraj me je hudo grabilo. In sem se spet - ker je težko, da se ne bi - ukvarjala s simptomi.
In imela sem plan, da popoldne začnem.  :)  :) No, takih planov sem imela v preteklosti kar nekajkrat. Tudi mesec nazaj, ko sem zapadla v to ponovno sranje. Vendar, kot veste, če ste brali to temo od začetka so se stvari izboljšale. Celo super sem zopet bila. Zato se se odločila, da je sedaj, ko se dobro počutim čas, da pričnem pisat. In evo simptomi so nazaj. Sedaj si ne morem več zatiskat oči, da mi diplomska ni pomembna. Torej: če se hočem rešit teh for od depre ali anksioznosti - karkoli me že davi (saj je vseeno-simptomi so približno isti), bom morala spacat skupaj to meni nemogočo nalogo.
Joj, joj, joj....
Ja in včeraj sem se dopoldne davila s simptomi nato sem kar v službi začela iskati snov za diplomsko po internetu. Sem si rekla, da če me misli tako matrat, naj ima vsaj razlog. In sem našla nekaj stvari, malo prebrala kar imam že narejeno.
Popoldne sem se zbrcala najprej na sprehod. Ful se mi ni dalo. Vendar: sprehod ali diplomska.  :) ha, ha
In sem bila 1 uro zunaj. Potem sem si naredila kosilo, rešila 2 sudokuja in še naprej iskala kaj bi počela, da mi ne bi bilo treba se zavzet.
In veste kaj je pomagalo? Odločila sem se, da 1 uro zmorem delati na diplomski. In sem si nastavila budilko in sem res 1 uro študirala. Prebirala material, si označevala pomembne odstavke, si delala zapiske. Pa me ni noter potegnilo, kot so mi eni zagotavljali. Večkrat sem pogledala na uro kdaj bo zvonila. No, ura je minila, jaz sem zaprla fascikel z materialom (ja za cel fascikel je tega) in šla spet reševat sudoku.
Danes so simptomi zopet tu....saj nisem pričakovala, da bodo kar izginili. No, malo sem upala, da bo lažje. In mogoče malenkost, malenkost je.
Je pa nekaj: 1 Xanax zjutraj in nič drugega. Tudi spala sem brez dodatkov. Seveda z rednim zbujanjem, a to sprejmem raje kot mučenje celo noč.
No, danes je nov dan in ponovno se bom morala zbrcat k delu, ker se mi zopet upira na stoto potenco.

 :ohoho: :ohoho: :ohoho: in ti  Z M O R E Š     :clap: :clap: :clap: in vsak dan bo bolje in en dva tri bo zadeva narejena, potem se boš pa  :zglavovzid: da nisi prej se lotila, ker je to pa ja tako simple  :pomezik: :rozicodam:

Francka...tvoja anksa je povezana z diplomo. Fu*k.  >:(
Mater...daj zberi nekaj folka....tudi med nami so...pa bomo s skupno močja naredili diplomo za 10+. Jebela cesta... >:(

Jaz pa mislim, da med obojim ni neposredne zveze. Seveda je neopravljena diploma in grožnja z vračilom šolnin neko stalno breme, ki visi nad človekom, dvomim pa, da je pripeljalo do ponovitve depresije.
Zato, Francka, na tvojem mestu tudi zdaj ne bi povezoval obojega. Po mojem ne naravnost imenitno, če pisanje diplomske naloge postane MOTIV za pot IZ depresije, ne pa obratno, še ena utež, ki te vleče nazaj v temo.
Mislim, da si s strukturiranjem dneva in eno uro za uk in pisanje naredila modro potezo: nagrabi si gradivo, potem pa ga tisto uro urejaj, sistematiziraj, domisli obliko in pot - in čas PO tisti uri bo že čez dan ali dva bolj prijazen in prijeten čas.
Vso srečo!

Hvala vam. Ful ste prijazni.
Kaj naj rečem? Je kar je. Kaj je čemu vzrok je končno nepomembno. Zadevo moram naredit in konec.
Do sedaj sem bila prepričana, da me bo pri tem pobralo. No, sedaj bom izvedela. Al me bo pobralo, ali pa bo diplomska narejena. Me pa tako grabi po želodcu in ostale bedarije, da je prav smešno.
Piševka sem strahec.
Se kdo spomni kako sem komplicirala ob vsakem objavljenem mojem postu, da pišem brezvezarije?
No, sedaj ne pišem nekaj kar tako. Sedaj moram diplomsko napisat.
Kaj imam jaz takega za povedat, da je za v diplomsko??!!
Nič! Nekaj bom napisala.

smo bili na tem, jap... a ker je pogoj za dokončanje faksa diplomska naloga, jo pač napišeš...  :oki:

Punca, diplomska je zgolj neke vrste dokazilo, da znaš o neki reči kolikor toliko povezano nekaj napisati. Ne vem, za kakšen program gre, verjetno pa ni kakšen doktorat (tudi zato se različno imenujeta). Skratka: poglej, kakšna so posebna pravila v ustanovi, ki jo napadaš z diplomo, raztegni svojo temo po obliki in vsebini na ustrezno dimenzijo in daj zadevo v pregled.

:)

Hmm. Jaz bi rada napisala nekaj.....kar me ne bi bilo sram.
Saj dokaj obvladam moj posel, a to ni nič novega - jaz bi rada napisala kaj, da bi bilo zanimivo.
Kaj mi bodo pa rekli, če ne bo nič pametnega, novega notri?
Saj mi je komentorica rekla, da ima moje delo drugačne specifike. Pa je to dovolj?
No, polno vprašanj imam v glavi.
Vendar sedaj je čas, da pustim, da se mi vprašanja vrtijo naprej, ker ustavit jih ne morem.
Naredim vsaj nekaj. Pol bom pa videla kaj bo mentor rekel. Drugega mi ne preostane, ne?
Če bom čakala, da bom jaz zadovoljna, lahko čakam v nedogled.
Prav: bom razkirala. naredila ne tako dobro, kot si predstavljam, da mora biti, pol pa.....upala, da speljem.

Seveda hvala za spodbude.

Če bi rada pisala kaj zanimivega in novega in pametnega, počakaj na magistrsko in doktorsko nalogo. Pri diplomski - nikogar ne mislim žaliti, da ne bo slabe volje - od študentov pričakujejo, da zberejo, sintetizirajo in prebavljivo oblikujejo neko že objavljeno pamet in zanimivost, vsaj na večini visokošolskih ustanov je tako. Diploma torej je nek prehod, ne pa življenjski majsterwerk - tisto te čaka kasneje bodisi v službi, znanosti, doma... Skratka ne razmišljaj o čeladi pred izpitom iz hitre hoje.

jap, nekako tako... je pa težko iz svoje kože... In, Francka - čakam(o) na poročilo  :pomezik:

Ton, to je realno razmišljanje. Ja, se skušam usmerjat v to smer. Hvala, da mi pomagaš.
Arwen, ti pa res ustrajaš z mano, ne?  :)
Torej poročilo: včeraj sem spet delala 1 uro na diplomski.
In tak je tudi plan za danes.
Sem pa po treh dneh brez Xanaxa ali drugih pripomočkov - le Cipralex.
Na to sem kar ponosna. Ker me simptomi je...mljejo za svojo.
Torej se še vedno zbujam večkrat na noč, po tretji zjutraj skoraj ne spim več, seveda še vedno tekoče opravljam določene potrebe, tišči me v prsih in mi otežuje dihanje, slabo mi je, terejo se mi roke,....ma nič posebnega. Vsekakor sem za 2/3 bolje, kot sem bila mesec nazaj, ko je bilo najhuje.
In 1/3 moči simptomov zmorem .... za sedaj.

:)  to je pa že dnevnik ratal.
In to od mene, ki tako ne rada pišem. :) Človek se zamisli koliko je to res, ne?

 :clap: :clap: :clap:

ostalo pa - vsak dan gre razpoloženje za stopnico ali dve navzgor  :oki: še malček, pa si čist na konju  :clap:

Francka, držim pesti za tvojo diplomsko.
Pred približno pol leta sem jo pisala tudi sama-brez prave koncentracije, kar naprej utrujena, a spati nisem mogla; z občutkom, da moje delo ni vredno piškavega oreha; s stalnim strahom, da mi ne bo nikoli uspelo,... Neverjetno se mi je zdelo, da bom kdaj prilezla do zagovora. 
Tudi zaradi drugih težav je bilo to eno težjih obdobij zame.

Želim ti veliko volje in dobrih idej pri pisanju!
Pomisli na olajšanje, ko boš zadevo končala.............čudovit občutek :pomezik:

Francka  :rozicodam: kako kaj?

Oj, Francka, naj  ti še jaz dam malo spodbude. To, da pišeš o svojih simptomih, je že mnogo, mnogo,
jaz pišem tako nerada, da mi še ni ratalo. Tebi pa je. Bravo. :wav:
 
Držim pesti zate, da boš počasi, a vstrajno, naredila diplomsko. Po tistem hudem padcu si videti mnogo bolje, vse se bo uredilo, pogumno naprej, jaz te spodbujam, brez Xanaxa, :clap: :clap: :clap:, cipralex pa je očitno prijel.

:)

Kako sem?
Napeta, a simptomi so milejši.
Spet imam dan samooptoževanja in kar nekaj iščem svoje napake.
Nekako pridejo dnevi, ko se imam manj rada, ko sem si grozen človek.
Ponavadi to obdobje pride (zanimivo) takrat, ko sem pravzaprav pridna.
Sedaj se ukvarjam z diplomsko in sem kar precej naredila in mogoče sem malo vesela, malo ponosna zaradi tega. Ker pa SEVEDA meni to ni dopustno: občutit ponos nase, potem očitno iščem slabe lastnosti, ki me potem pripopajo nazaj na "realna" tla.     No, vsaj tako se mi zdi. Je kaj v tem razmišljanju?
Razen tega, da sem danes še bolj dolgočasen, grozen, neprijazen,....človek, sem vseeno še na svoji poti. Za diplomsko BOM delala VSAK DAN vsaj 1 uro! Razen mogoče v nedeljo. Takrat je "kao pomemben stric" zakazal dela prost dan.   :)

  ??? ??? ??? kako, prosim lepo?  :o eeeeeeee... kaj da si? grozna... neprijazna... ajaaaaa?  :ne:

Ha, ha,  kako si hitro reagirala.

No, prav.
Verjetno res ne bi smela tako s sabo.
No, saj se trudim druge dni. Danes pa .......... hm.

OK.  Bom se potrudila presekat te misli.

za danes pa eno rožico  :rozicodam: pa sonček je  :sonce: :sonce: :sonce: pa

Francka super oseba SI, topla, prijazna, čudovita, energična, sproščena, srčna, smela, pogumna, pozitivna, razgledana, izobražena, prisrčna ....  :oki: in če imaš namen še naprej slabo govori o sebi, sledi  :jezko:   

Francka-poznam to, ko si malo ponosen nase, potem pa že takoj rečeš, nimam se kaj hvalit...
Jaz počnem isto, ne vem zakaj bi si ploskala, kaj sem pa sploh naredila pozitivnega, škoda mi je vsega za sebe...ker sem navaden strahopetec, nihče, miška prestrašena-ki se spravlja na šibkejše od sebe (otroka)...
Ampak, ti vsaj delaš nekaj, se premikaš....držiš se svoje ure  :clap:
Upam, da bom tudi jaz lahko kdaj na kaj ponosna...
efka

Francka  :rozicodam: kako kaj .. saj veš, da sem firbčna 100/h  ;D

Ha, ha, ha,..... lepo, da te zanima. A ker nimam nobenih posebnosti, ne želim tečnariti tu z nekimi brezveznimi zapisi. Kdo bo to bral?
Forum je namenjen za pomoč, jaz sem sedaj kolikor toliko sposobna preživeti dan.
Včeraj me je mučil glavobol cel dan. Nekako sem se še zbrcala ven, na sprehod - čeprav je bila potrebna marsikakšna sočno-balkansko-pasja beseda  :).  Ja, tudi tak besedni zaklad imam-vendar shranjen zase.
Sprehod ni pregnal glavobola, zato sem včeraj počivala. Z diplomsko ni bilo nič.
No, saj umetnost je dovoliti si počivati, ampak naslednji dan vrniti se nazaj na pot.
In ja, danes bo diplomska napredovala. Vsaj 1 uro!

jaz že...


 :oki:

Ne vem sicer, koliko ti diploma pomeni v smislu službe oz. zaposlitve (ti želim višjo plačo, ko diplomiraš  :P ).

Ti pa povem, da kadar sem slabe volje, se mi nič ne da, tečna, z občutkom, da nisem nič naredila v življenju, vzamem svojo diplomo s police in jo prebiram in občudujem. Poglej, kaj si spravla skupaj, celo knjigo. Dobra si, Jagodka moja. Pa tud plačo mam višjo zaradi nje.

francka, jaz trpim enake muke okoli diplome. včeraj nič, tako kot ti.  :kiselnasmeh:
danes pa bomo, a nede?

Se spomnim tudi svojih muk s pisanjem diplome...
In ko sem hotla magisterij spisat sem obupala...po vseh izpitih...
Ne bi mi prinesel višje plače, nič..samo naziv...
in sem se na hitro (čez noč) odločila za še enega otroka (dobila pa dvojčke) in adijo magisterij.
Pa ga ne pogrešam nikol.

Mam pa zdej tudi sama , zaradi zdravj ain stresa okol mene, prestavljanje izpitnih rokov...
Slaba vest je..ampak se jo trudim pregnat...
Vse ob svojem času...čez sebe ne grem več sem si obljubila!

Francka, Sinuska..vama pa vso podporo in spodbudo za pisanje!

No, pa imam zopet za pisat. ........  Sem slabše. Porka flek!
Dobro: v petek sem imela eno močno izpostavljanje, kjer me je HUDIRJEVO zvilo.
Vendar sem se skušala z realnimi mislimi prizemljit. Nekako mi je uspelo.
Bila sem utrujena, živci so bili razdraženi -a sem se uspela pomirit.
V soboto novo izpostavljanje. In me je razštelalo. Malo me je začelo trest, misli so bežale v pretiravanja, od mene pa so bili odvisni trije otroci. In sem razočarana nad sabo vzela Helex.
Saj potem smo se uspešno igrali, šli na sprehod, jedli, celo peli in plesali....vse potrebno.... a strah, da normalnega družinskega življenja nisem zmožna brez pomirjeval je ostal. Ponavadi sem z otroci brez problema shajala. Sem v tem obdobju prenapeta? Kaj hudirja se je včeraj zgodilo, da nisem zmogla?
In danes? Zbujanje ob 4-ih zjutraj zatadi živcev. Parkrat na stranišče spraznit črevo. Umirjanje. A nič ni pomagalo. In sem si spet priznala, da se bom le cel dan mučila, če si ne pomagam. Xanax je prijel po 2 urah trpljenja. Sedaj me tišči a funkcioniram. Torej grem delat za diplomsko, ker včeraj nisem, ker sem bila varuška.
Lepo se imejte. Jaz grem parkrat globoko vdihnit in k diplomski.


SP: pogrešam moja prijatelja in nedeljski izlet.

Francka, se zgodi  :kiselnasmeh: tudi tanarboljši se kdaj spotaknemo, je tako? je tako.


je pa samo strah - realnost je druga - to je, da SI zmožna  :oki: itaq  :pomezik:.

Francka pozdravljena,

jaz mislim, da si prenapeta. Služba, diploma, varovanje otrok, ....vzemi si čas zase in za prijatelje ter stvari , ki jih rada počneš, da tudi helexov ne bo treba. Malo manj napeto življenje si moraš organizirati, da bo čas za premislek...če je stvari preveč, začne um begati, pretiravati..vse pa se kaže tudi v nespečnosti, pomanjkanju apetita. Sem izkusila na lastni koži in se tega ne grem več.

To je moje mnenje, da ne boš narobe razumela in ne boš užaljena.

marika

Ponedeljkov pozdrav.

Marika: seveda nisem užaljena, če napišeš svoje mnenje. Jaz se že s tem pisanjem terapiram, ker se spremljam kaj se dogaja z mano. Če dobim kakšen odziv, nasvet,... sem le srečna. Saj nisem nebogljeno jagne, ki bi hodilo za vsakim. Razmislim o besedah, ki so mi dane in naredim najbolje kot se meni zdi.

Danes je težko-a sem brez pomirjeval. Pomeni, da se spet krepim.
Popoldne dobim sicer obiske, vendar 1 ura diplomske mi ne uide!
Upam, da bo tudi za sprehod čas.
:) saj, da ne boste mislili, da sem tako pridna. Ne! jaz se vsakič zbrcam ven- ker se mi NE DA!! Ker je noter tako lepo toplo in imam kavč in TV in sem prav lepo ugnezdena.
A ko sem nekaj časa zunaj, si moram priznati, da je tudi pozimi v gozu lepo.

Ah, joj!
Danes je spet slabše. Vendar sem brez pomirjeval. Sedaj imam pa dost tega! Ne bom jemala pomirjeval zaradi butaste diplome!
Ha, ha..... pol me pa zvije, da me trese na ful, pričnejo se same negativne misli brez kontrole, nato ogromen strah.... in smo tam.
No, za sedaj se ne dam.
Koliko sranja zaradi nizkega smamospoštovanja.
Včeraj sem par stvari dobro napisala v diplomsko.....danes, sem spet na misli: ti tega ne zmoreš.
Zakaj ne znam biti ponosna na včerajšnje delo?
Kdaj bo zame dovolj dobro?

Francka - ZMOREŠ! in : diploma je le zaključek nečesa... ni tako življenskega pomena, da bi morala samo sebe in vse ostale diplomante nadkrilit... kar pišeš, je čist OK

Francka, a veš kaj :unsure:

a boš nehala prosim, s tem ne zmorem. Ker jaz vem, da to ni res. Pri tebi že ne. Samo tko te je strah diplomske, da se ti misli vrtijo kot v pokvarjeni plošči. Škrk,škrk,škrk......škrk. Zažen tisto ploščo skozi okno, sedi k diplomski, vzemi k sebi skodelico kave, čaja, tolpe čokolade, občasno naredi požirek in lepo mirno delaj diplomsko. Vmes si vzemi kakšne pol urice za sprehod, da možgani dobijo kisik. Potem pa naprej. Naprej,naprej________na koncu bo uspeh tu. Zagotovljen. Zaboga, to je tko kot moja služba. Včeraj sem imela dopust. Zjutraj ni bilo tesnobe. Danes služba, s tem pa povezana jutranja tesnoba. To moram preživet še 5 let. Tvoja diplomska bo prej nared. Ne obupavaj nad njo in tudi tesnobe ne bo.

Dajmo, korajžno, pa če je vmes kakšen helex, prava reč. Po diplomski pa ne bo helexa, ampak cvičk, jupi :zvizgam:

Drži se

nenci

Francka,
ko sem prebirala tvoja sporočila, sem  sebe podoživljala v podobnih mukah. Jaz nisem pisala diplome, ampak predavam na  šoli. Imela sem iste težave kot ti. Pa tudi podobne osebnostne lastnosti kot ti.

Z tovrstnimi zdravstvenimi težavami  se s strokovno pomočjo borim kar nekaj let . V lanskem letu sem se polovično invalidsko upokojila.

To je bila moja življenjska prelomnica. Vendar zelo velika. Sedaj živim veliko, veliko bolj kvalitetno in upam, da bom tudi kdaj brez zdravil - antidepresivov. Pomirjeval nisem nikoli jemala.

Pri prebiranju sem se  tudi nasmejala. Spomninjala sem se mojih prijateljic, ki so me na enak način spodbujale.

To pa je velik kapital, da imava tako iskrene prijatelje. Jaz si štejem to v veliko čast.

Srečno...

Ja, nič dragi moji, najbolje, da jaz zaključim pisanje na to temo. Sem mislila, da bom z vami delila izboljšanje, voljo in pogum. Pa že dober mesec večino jambram.
Danes je zopet slabše. Vzela sem Xanax.
Včeraj sem se z muko spravila k diplomski. Vendar potem sem napisala pol strani-v eni uri.
Saj je fino-a prepočasi. Pol strani na dan?
Seveda ne bom odnehala! Ne razumem pa, zakaj moram tako trpet zraven.

Ponovno in še enkrat neskončno hvala vsem, ki me sledite, spodbujate in tisti, ki delite svoje izkušnje, da je bilo težko, a je šlo.
In opravičilo vsem drugim za težačenje. Res je bil namen dober, da imamo enkrat celoten zapis epizode od najhujšega pa do izboljšanja. Vendar to se pa že vleče. Verjamem, da vam je tečno.

Francka, zdaj pa nehaj, no  >:( kaj nam je tečno  ??? ti kar lepo piši, če je treba, jamraj še mesec ali dva in spotoma lepo diplomsko skup spravljaj in boš videla, da boš kmalu poročala, da je zadevca v lektoriranju !!!  :clap: :clap: :clap: korajža velja  :oki:

objem  :rozicodam:

Francka, lepo, da deliš svojo borbo z nami.  8) POmembno je, na gre na dolgi rok navzgor, čeprav gre včasih tudi malček navzdol.

In pol strani na dan je tudi veliko več kot nič!  :) 
Kamen na kamen palača, stran na stran diploma!  :pomezik:

Lep dan in napiši nam še kaj!  :rozicodam:

Francka...prosim nadaljuj s pisanjem. Nikomur ne greš na živco. Celo počaščeni smo, da z nami deliš hude čase.
Saj BO bolje. :rozicodam:

Francka ti nehaj nam težit s svojim opravičevanjem  :oki: in še naprej piši tako kot si do sedaj.
Velikokrat sem ti povedala - rada te berem - tvoji prispevki so odlični  :pomezik:
Tudi pol strani na dan je bolje kot nič !!!
Drži se  :rozicodam:

lp

oj, Francka , ne smeš nehat pisat, ti kar piši, ti kar pojamraj, samo da zraven pišeš diplomsko.  :clap:
Da boš potem, ko bo diplomska nared, dosti bolj sproščena. Nisem ti hotla povedat, da ne pisat. Da ne jamrat. Oh, bejbika, ti kar pojamraj. Saj je potem takoj vsaj enmal boljš.

Pa da si napisala pol strani :clap: :clap: :clap:super, pol, pa pol....pa bo enkrat celota.

Radi te imamo, Francka

objemček :rozicodam:

Ne, ne Nenci - nisi ti kriva. Sama se počutim tako.
Saj veš: sami si delamo misli. In moja misel je, da vse to too much predolgo traja.
Rada bi vam ponudila dobre novice, a za sedaj se bolj matram.
Od sebe pričakujem, da bom nekaj, s čimer sem odlašala 4 leta, ker se mi je zdelo pretežko, sedaj naredila z lahkoto. Seveda to ne gre tako. Strahove, ki sem jih imela 4 leta nazaj sem do sedaj le poglobila. Čakala sem, da se bom bolje počutila, da bom bolj samozavestna, da bom, da bom, da bom,...
Nič od tega ni prišlo. Bolje se bom počutila in bolj samozavestna bom, ko bom diplomirala. In ne obratno.
Vse to vem. Vem, da bi se morala prej lotiti pisanja, pa..... (polno izgovorov).
Sedaj imam pa polno dela s sabo in simptomi in še z diplomsko.
Glede na to, da sem začela in opustila že 3x in mi ni pomagalo-sem spet vsa napeta in živčna...to ni dober izhod. Torej sedaj ne smem in ne bom opustila. Ker kako so nas učili: če ugotoviš, da tvoj način ne reši problema, najdi drug način!  Ha! Koliko načinov pa je pri diplomski? 2! Ali jo napišeš, ali pa ne!
Šit!

Pol strani na dan je celota v stotih dneh! To je pa kar močno, ne?
Ti, odkod pa ideja, da se boš PO opravljeni diplomi bolje počutila in dosegla samozavest? To ne gre enoznačno skupaj, veš, Francka.
Imam super vzpodbudo: daj, primerjaj brezvoljnost in obupanost zdaj in PO diplomi, prav? Me prav zanimajo rezultati.  :)

Francka,

spominjam se, kako mi je prijateljica svetovala sredi take krize, kot jo ti doživljaš.

In sicer...

Drugega cilja pred seboj nisem imela kot, da ležem na kavč, čakam večer in zaspim. Zjutraj sem se zbudila v novem peklu dneva.

Vsi so me spodbujali kaj naj vse probam in me hvalili morda za 10 minut sprehoda....

Nakar sem enega dne moji prijateljici potožila, da si drugega ne želim, kot se vleči na kavč in zaspati.

In mi je rekla: "No, kar daj, če ti paše. Ti kar sledi sama sebi".

In takrat sem se odahnila od mojih velikih občutkov krivde in vsemogoče navlake....

Seveda je šlo potem počasi ...

Tvoj cilj diploma je dolgoročen. Vmes si postavi več majcenih ciljev. Napiši si jih na list.


Bo šlo boš videla...

Ogrlica

nam nisi dolžna in tega mi ne pričakujemo, zato lepo daj času čas in misli na najbolj pomembo osebo - to je NASE!


spet pričakovanje in kr neki  :o ... kaj pa če bi le pisala? brez vse te navlake zraven? enostavno samo pisala? strahove pošlji na izlet na Triglav in naj po možnosti tam ostanejo  :A) ... ti pa pišeš eno nalogo, seminarsko, pač nekaj, čemur se slučajno prav diplomska (big deal) BREZ pričakovanj - kar bo , pa bo.


o, več - ali jo pišeš s pričakovanji ali brez; ali delaš pod pritiskom ali sproščeno; ali jo pišeš s kopico strahov, ki kukajo čez ramo ali sama; ..... itd

 :rozicodam:

Res Arwen, ful dobro si to napisala.
Francka, jaz že od leta 2003 "pišem " mojo magistrsko nalogo. Imam napisanih 40 strani, ki lepo počivajo v predlu in čakajo na boljše čase. Čakam, da bi dobila energijo, pa kar noče priti, tako da bom morala kljub temu verjetno začeti.... Letos zagotovo, si obljubim vsak teden....
Razumem te v celoti. Si pa daleč pred mano, ket ti ŽE PIŠEŠ!
Ribica

Včeraj sem bila slabša in imela sem obisk torej nisem naredila nič.
Bom pa zato že danes dopoldne kar med službo in popoldne tudi.
Vsaj upam. Ker se mi spi neznosno.
Živčki so me zbudili že ob treh zjutraj.
Sem se malo mučila, premetavala, pa ni šlo nazaj zaspat. Zato sem raje prižgala CD sproščanja.
Potem pa kotalkanje po hrbtu, nekaj stoje v svečo.......to mi pomaga pregnat krč v želodcu.
In sedaj sem tu.
In tudi ta dan mora minit!

Francka, tudi jaz sem danes popipsana pa nekaj me je ponoč zbudilo... očitno je kaj v zraku pa mlaj še deluje... ; jutri bo bolje  :oki:
 :sunny: :sunny: :sunny:

Uf, kot da bi to sama napisala pred nekaj meseci. Tudi jaz sem čakala in odlašala: saj bom, ampak trenutno si ne upam, saj bom, ko se ne bom počutila tako trapasto, saj bomo, ko bom bolj pogumna... Hm, pa kar ni hotelo priti do tega čudežnega obrata. Ni bilo pisanje najtežje, ampak intervjuji, ki sem jih še morala opraviti. Jaz pa depresivna, anksiozna, panična, nesposobna, neumna, nevredna....

Še sreča, da sem takrat prav na teh straneh prebrala, da MOTIVACIJA pride z DEJAVNOSTJO.
Torej, ko imamo odpor do neke neprijetne naloge in z njo odlašamo...pa se enkrat vendar začnemo ukvarjati z njo...se čustva običajno spremenijo, saj ugotovimo, da je manj neprijetna, kot se nam je zdela. Naenkrat dobimo več motivacije in posledično se nam poveča aktivnost.
Ko je zadeva končana, pa se nam preteklo delo zdi še manj naprijetno.

Še to. Praviš, da boš bolj samozavestna, ko boš diplomirala. Hm, ampak če že sedaj ne ceniš svojega dela pri diplomski, misliš, da bo, ko bo končana, kar naenkrat drugače? Ne vem, morda pa bo (vsaj začasno).
To me spet zelo spominja nase: še ta izpit narednim, pa bom bolj pogumno pristopala nanje, samo še tega, pa se bom bolj cenila...
Pa mi vse desetke na faksu niso pomagale k višji samozavesti.  :kiselnasmeh:

Francka, kot kaže nas je cel kup, ki smo na istem....čakamo na tisti trenutek, ko bo...tako kot jaz čakam na trenutek samozavesti, ki mi bo pomagal postaviti se čvrsto nasproti psihičnemu pritisku moža--ti pa čakaš, da bo tisti trenutek, ko boš zmogla napisati diplomo..
No, tudi jaz še moram "samo" spisat specialistično nalogo, ker izpite sem zaključila že pred 3 leti :D
Pa sem najprej čakala, da končamo hišo (da bom bolj pri stvari), pa sem nato čakala, da se navadim nanjo, sedaj čakam, da primejo AD, da bom lahko vsaj normlano funkcionirala...
Ha, jaz si še tema ne znam, zmorem izbrati, kaj šele, da bi začela pisat...ker seveda ta trenutek ne morem mislim na specialistično temo....kot nisem mogla lani, predlani in predpredlani...
Ti pa pišeš :oki:
In samo to velja..
efka

Francka, sonček je  :clap: upam, da si kaj bolje  :rozicodam:

No, včeraj sem napisala 2 strani in sem očitno zadovoljna, ker sem spala do 4:30 in sem danes brez Xanaxa. Ali pa je ta sonček sedaj balzam za mojo dušo.
Seveda me črviči, seveda so vsi simptomi še tu, a lahko z njimi funkcioniram.
In že tega sem zelo vesela.

superca  :clap: :clap: :clap:

Francka, ti boš zmogla vse to. ker imaš  globoko v sebi tooolk energije skrite... poznam te bedne občutke nemoči.... vrjemi vsaka stvar mine, sam borit se mormo pa "migat". en objem za vspodbudo.

Ponovno ponedeljek.
In marec je že tukaj! Pomeni, da že mesec in pol jemljem Cipralex, pa me nervoza še vedno zbuja zjutraj.
Moram se zopet pogovorit s psihiatrinjo. Kljub vsemu upam, da mi ne bo dvignila moje 5 mg doze. Vendar želim, da ve kaj se dogaja z mano. In tudi želim se pravilno zdraviti. Torej: bo kar bo.
Zanimivo je, da energijo imam. Vendar ta napetost v trebuhu, nervoza,... to ostaja. Je težko,a se da preživet, dokler ne pride spet dan, ko je nervoza močnejša od mene in me dobesedno meče. Takrat se pojavi še strah in ta kombinacija je grozljiva.
Danes je le težko.   :)

e, Francka, je težko, seveda, a za zmagovalce kot smo mi, šala mala  :pomezik: drži se  :rozicodam:

p.s.
seveda upoštevaj k vsem razpoloženjem še splošno pomladansko utrujenost, pa vreme in luno, krivce za mnoge težave ...  :zvizgam:

Francka. Danes je težak dan. Saj bo minilo. :rozicodam:

..Hm nekaj mi ni jasno kajti pišeš, da imaš zgolj 5 mg predpisane doze?? ja pa saj to je enako nič-to ni doziranje, ki bi zdravilo.

Aja? Kako ni? Kaj pa je?
No, toliko jemljem.

samo, če prav vidim, je cipralex 5 ali 10 mg http://www.zdravila.net/navodilo.php?navodilo=a-002598.pdf&dir=pdf tako da imaš ti očitno pač 5mg-ega ...

..ja seveda je pakiran 5 in 10, samo gre se za doziranje, kajti z 5-etimi mg začnemo z zdravljenjem in nato postopoma zvišujemo.

...10 mg je kot vem najnižja "terapevtska" doza...
...5 mg pa nekak vzdrževalna doza...? (vsaj nekateri imajo tako..ko so že s tahudga ven)

Sama sem kot povratnik vseeno zdaj bila mesec dni samo na 5 mg (opazna sprememba glede anxe)
in bi ostala, če me ne bi stresni dogodki, na katere žal nimam vpliva preveč iztirili...
zato zdaj višam na 10 mg....da je vsaj "terapevtska doza"...

Jap Aslan res je 5 je vzdrževalna doza.

Zanimivo.
Jaz se niti ne spuščam v to. To je delo psihiatrinje v katero imam popolno zaupanje. Jaz se orientiram na to, kar je na meni, da naredim.
Vendar je vedno dobro biti informiran.
Torej vsekakor danes pokličem in se pogovorim z njo.

Masi, imela si prav. 10 mg je minimalna doza in od včeraj dalje sem na 10 mg dozi. Ker se mi je toliko izboljšalo že s 5 mg, bi lahko nadaljevala s to količino naprej. Ker pa ni potrebno, da se mučim, sva vseeno zvišale dozo na 10 mg dokler ne naredim diplome. Potem predvidevava, da ne bom potrebovala več pomoči, ker to ni depra. Juhu.
Anksioznost zaradi diplomske.
No, saj sem vedela, da me to muči. Zato sem pa odlašala tako dolgo, ker me je vedno slabost prijela.
Bomo videli kako bo sedaj. No, od diplomske ne odneham, pa če jo na WC-ju pišem!
Imate drugi tudi hitro odvajanje kadar ste živčni?

Ja. :-[ :-[ :-[


A si predstavljaš 3 depresivce ali strahce pa 1 WC. :-\ :-\ :-\ ???

 :A) jaz sem na faksu shujšala prav zarad tega 10 kg ... sem bila nonstop na wc-ju pred vsakim izpitom  :zvizgam:

Si. WC bi bil ves čas prazen, saj si noben ne bi upal nanj, da ne bi vzel možnosti drugemu.  :sesmejem:

Sory Francka, nerad smetim teme, samo tole sem pa moral komentirati.

Te podpiram, vendar prosim z glavo. :oki: :oki:

Zadetek v polno številko dragi. :seznojim: Malo sem se zamislila nad tem. Kako za vraga sem prišla do te stopnje? In kdaj? Kje sem tista JAZ 5 let nazaj, ki je pogumna za vse. Pogrešam se.  :(

Jaz sem tudi pred vsakim izpitom imela tremo. Diplomo pa imam že napisano. Sedaj me čaka  v marcu še zagovor diplomske naloge. In tega priznam me je kar strah in imam veliko tremo.

...kar je popolnoma normalno-trema mislim in vse se bo izšlo  :oki:

Dragi moji.
Vidim, da imate nekateri podobne težave, ali pa jih vsaj razumete.
Jaz sem mnogo bolje.
Kako dobro vam povem jutri, ko se prične nov teden, novo pisanje diplomske.
In cifra se mi obrne.
Sedaj, ko je vikend sem OK.
NO, malo težav-vendar sedaj, ko hudo obdobje še ni tako daleč za mano-je še zelo v spominu, so te male težave zelo sprejemljive.
Lepo bodite.

...tudi ti bodi lepo in naj večer mine brez tesnobic.... :rozicodam:

Očitno mi 10 mg Cipralexa dobro dene, ker sem z vsakim dnem boljša.
Uf, prav oddahnila sem si.
Spet je dobro.  :)

superca  :clap: :clap: :clap:

Če sem že tako redno zapisovala moj boj, so občasni zapisi nadaljevanja tudi v tem mirnejšem obdobju sprejemljivi.
In sedaj lahko natipkam, da se zelo dobro.
Ni enkratno-ne prekipevam od energije, kot sem pred pol leta, vendar tisto baje tak ni bilo normalno. (je bilo pa lušno)
Simptomi?  Hmmm. Moram prav razmislit. Zbujam se ob šestih. Vendar to je tudi moja ura vstajanja med tednom. Med vikendom se zbujam isto ob šestih, kar nikoli nisem počela. Ponavadi sem potegnila spanje čim dlje-vsaj do osme. Kaj me zbudi med vikendi, ne vem. Jutranje živčnosti nimam že nekaj dni. Ali pa je tako ošvohnela, da je ne čutim-oz. cipralex dobro deluje.
Prav tako nimam slabosti, glavobolov, napetosti,...
Pravzaprav je ostanek simptomov le še občasna "trenutna" napetost, ki jo z enim ali dvojnim zadržanim dihom sprostim. To se mi zgodi mogoče 2x na dan.
Enkratno, ne?
JA, res sem neprimerljivo boljša, močnejša,...
Diplomsko pišem in krasno napredujem.      :)  saj to je povezano-to vsi vemo.
Kaj se bo zgodilo pred zagovorom????  ...... v nadaljevanju.......čez kakšen mesec

Francka, bravo :clap:

saj sem vedela, da bo šlo na bolje. Super, da je cipralex prijel. Kar pa se tiče zagovora čez en mesec, se pa ne obremenjuj že sedaj. Kot je steklo pisanje diplomske, tako bo stekel tudi zagovor. Ah, saj jaz sem ista, veš, al pa še slabš. Zato pa vem, da je to strašno hudo, potem pa se vse izide. Jupppiii!

objemček

nenci

 ;D Francka  :clap:

nič, kaj pa naj se? uro bojo premaknili, tako da bomo malce bolj zaspani, pomlad je pred vrati in se bo čez mesec dni že razbohotila... to se bo zgodilo - in seveda še polno lepih stvari  :rozicodam:

Ravno sem sem zmanjševala antidepresive, pa se ni obneslo, zato sem poklicala psihiatra in mu razložila, da ne gre, da sem premalo močna in imam zato slabo vest. Pa mi je povedal, da sem veliko dosegla, čeprav še ne gre in da to ni znak nemoči, pač pa depresija še ni v celoti ozdravljena in da je vesel, da sem se pravilno odločila in šla nazaj na antidepresive. Ta pogovor mi je koristil bolj kot vse drugo in zato je treba vztrajati na svoji poti, enkrat bom že zmagala, če ne letos pa drugo leto. Nočem več negativno razmišljat, čeprav to ni enostavno naredit, samo vem, da si največ težav naredimo sami, ker se sekiramo in ker nimamo moči, da bi povedali kar mislimo in ne da to jezo držimo v sebi. Nočem več premišljevati o preteklosti, ker mi to samo škoduje, spremenit se pa tako ne da nič.
Mogoče sem ti dala kakšen nasvet, da bo tudi tebi pomagal, imej se rada.

Hvala, Lila.

Jaz sem pravzaprav šele dobro pričela z antidepresivi in ne razmišljam o ukinitvi.
Vseeno me pa zanima po kolikšnem času si opazila, da ti zmanjšanje doze ne odgovarja?

Joj!
Pa to je kot v Santa Barbari ali teh španskih nadaljevankah sedaj.
Ves čas se nekaj dogaja, ves čas je "napeto".
Danes zjutraj sem se zbudila ... in takoj misel, ki je naslov te teme.
Zbudil me je namreč nemir.
Pa dobro! Kaj je pa zdaj?! Kaj me sedaj muči?
Najdem 2 misli. Ena stara in ena nova.    .... torej tu tiči zajec.
Gre za ponedeljek, ko je ta zajec dogovorjen z mentorico na faksu zaradi diplomske.
Realizacija misli, malo sproščanja in mojega guganja, pa nato kopanje in relaksiranje v topli vodi z mehurčki in sem sedaj kot nova.
Kakšna laž!
Niti približno nisem nova! Imam gube okoli oči kot kakšna starka, utrujen pogled in mladina me že dalj časa pozdravlja! Ko sem bila malo starejša od teh šmrkelj z zlikanim obrazom so me ignorirale. To mi ni bilo všeč. Vendar sedaj, ko sem še starejša je še hujše. Pozdravljajo me z "dober dan". Kaj se je zgodilo z živjo, čao ali vsaj hej? Pa kaj sem jaz njihova mama?!!!

:) sem zašla s teme.
Povzetek: bila sem skoraj na konju, danes zjutraj ga ni bilo nikjer več.
Sedaj sem boljše, mislim, da vidim konja v daljavi-a je bolj kljuse kot lipicanec.
Torej grem naprej. Saj se nikoli ne ve. Mogoče pa ta starka dobi žrebca  :)   :)

 :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: Francka, kar navadi se  :pomezik: tak je to, tak  :A)

Francka, morda pa mislijo, da si neke vrste šefica (ko si že toliko let pri hiši) in so zato vljudne... (saj sicer nihče ne šmirgla staruharjev).
Posluš, tudi takole nujnostno iskanje vzroka za vsako spremembo v počutju ni povsem okej: tebi je sicer uspelo najti nek potencialno dražeč povod, včasih pa se zgodi, da takega vzroka morda pa res ni in smo crknjeni od bogvečesa, morda zgolj spremembe pritiska, lune... Skratka tudi temu iskateljstvu je pametno malo popiliti robove in rogove.
Srečno do ponedeljka (torej boš ves vikend psihirala, ne?)!

Veš kaj, Ton? Imaš prav.
Hmm. Ja, imaš prav.

Vikend?
Kaj pa vem. Psihiranje ni bilo v planu.
In vsako spreminjanje planov prinese toliko administracije....tako, da ...... ne vem. Ne da se mi.
Torej bom to raje preskočila.  :)

Upam, da tole ne pomeni, da se za ponedeljek odpoveduješ seansi z mentoreso.
Pismu, zdaj pa že MORAŠ diplomirati, da boš lahko frkljam v službi še bolj vzvišeno pogledala v nedoletne mozolje ("Kolegica, se vi od tako blizu gledate v ogledalo v vcju? Vse je razmazano, ccc.")
Lipicanci so pa v nedeljo zaprti (bi jih preveč depresiralo, ko bom tako hitro tekel mimo).

Francka, da bi bil vikend sončen in mavrično obarvan  :rozicodam:

Pravzaprav je bil že včerajšnji dan čisto OK.
Le zjutraj me je basalo.
Danes me je zbudila ura. Jaz bi kar še spala.
To se mi ni zgodilo že nekaj mesecev.
Te mesece sem zjutraj čakala in pogledovala kdaj bo ura zvonila.
Mogoče pa je moj spanec prišel nazaj. Jaz sem se namreč ponavadi zelo rada še malo (ali veliko) mucala na toplem pod kovtrom.
No, vikend bo prinesel, kar bo prinesel.
Sem dobra, stabilna, močna. Pretresov ne pričakujem. Če pa bodo, bom pa takrat upravljala z njimi.
Hvala za lepe želje, želim jih tudi tebi.

Včeraj sem bila na faksu in sva z mentorico šle skozi diplomsko.
Ni prebrala vsega kar imam napisano, le tezo in kazalo in podrobneje sem opisala kaj opisujem in kako .... in je zadovoljna. :) :)     posledično sem tudi jaz zadovoljna.
Smešna zadeva.
Napisanih imam 60 strani. Vsebinsko sem na 2/3 diplomske.
Zato sem bila opozorjena, da je 60 strani skoraj maximalno v diplomski. In mi je dala knjižico pravil o pisanju diplomske. Mislim! Jaz se tako trudim, sedaj bom morala pa krajšat in celo stvari ven metat.
No, bolje preveč kot, da nimam kaj napisat, kar je bil največji strah pred začetkom pisanja.
Prav kamen se mi je dovalil od srca.
Ja, dokaj težek dan je bil včeraj-po 4 letih it na faks in nadaljevat. Kaj rečeš prfoksu-kje si bil ves ta čas. Si zabušaval? Ali priznam, da imam zdravstvene težave? Polno vprašanj, polna glava. Vendar sem se odločila, da to speljem. Morala sem si dokazat, da to zmorem. Stiskala sem prste v pest tako, da sem zapikovala nohte v dlan. Tako je fizična bolečina v dlaneh prevladala bolečino v prsih.
Sedela sem v avtu in prigovarjala rit, naj se dvigne s sedeža in prične korakat proti faksu.
Resen pogovor s sabo je bil potreben, da sem dejansko to storila. Nadela sem si šmensi očala, dvignila glavo in to storila s stilom. S stilom! Pogled na faks je zbudil stilsko stisko, vonj v samem faksu pa stilsko slabost.
V dvigalu sem bila obdana z ogledali. Pogledam se in vidim miš. Zbegane oči, ki nekako lovijo glavo/misli: kaj me bo vprašala? Kaj počnem tu? Kaj če ne bom razumela kaj govori?..... Potem se spomnim izseka iz televizije, ko se miš pogleda v ogledalo in vidi leva. In se spomnim Begunj. In se spomnim kaj sem počela vsa ta leta. Tudi jaz hočem to samozavest! Mogoče ne serijsko, a vseeno. Kdo je tisti, ki pravi, da sem šibka? Da ne zmorem? Kdo pravi, da sem neumna? Jaz! Itd, itd. Celoten pogovor vas ne zanima.
V glavnem: ko sem prišla iz dvigala sem takoj na hodniku zagledala mentorico. Stopila sem do nje, ji stisnila roko ...
Evo, tudi sedaj, ko sem to napisala, sem globoko vdihnila in izdihnila. Kot sem v trenutku, ko sem stopila iz njenega kabineta. Ker noter ni bil lev, noter sem bila jaz. Ne miš, ne levinja.
Spet dolg sestavek, ne? Kaj morem. Tako je. Takšna sem. Kaj bom videla v ogledalu, ko bom imela zagovor bo odsev strahov, ki jih še vedno imam. Vendar jih je od včerajšnjega dne veliko manj.

Naj povem, da sem se potem nagradila s tortico v slaščičarni ob prijateljici, ki mi je presekala misli na faks in me vrnila v realnost. Nekatere ljudi enostavno moraš imeti rad.

Čestitke. Bravo, punca.
(morda pa jih prevaraš z bolj drobnim fontom in dodaš še ene par strani?)

Francka  :clap: :clap: :clap:

Francka...ma faca si. Korakaš zmagi nasproti. :oki:Ma...saj si že skoraj zmagala. :clap:

:)
Ni zmaga, ker še nisem diplomirala. Je pa ena od zmag na poti do zmagovitega cilja.
Pravijo, da je zmaga sestavljena iz veliko majhnih zmag. Torej sem tu nekje.
Zelo lepo od vas, da me spremljate in spodbujate.
Vem, da navijate zame, saj tudi moji starši, vendar se pri njihovem hrabrenju počutim kot gladiator v rimskih časih. Besede, ki jih zbirajo, ko taaaakkooo trpijo z mano ob tem mojem študiju.
Par let življenja sem jim vzela. Daj že končaj to, da se malo oddahnemo, pravi oče.
Pravi, da trpi bolj kot jaz.
A-ja? Naj stopi v areno z zvermi!
No, saj vemo, da je to naš boj. Da so naše zveri nevidne drugim. Vem in nekako razumem.
No, lepo je imeti ob sebi vas, ki tudi veste in tudi razumete, ki skupaj živimo v rimskih časih.
Upam, da bomo na koncu mojega boja držali palec navzgor.   :)
No, danes sem imela drugačen boj in neskončno prav mi pride povabilo na kavico, ki sem ga ravnokar prijela.
Človek bi mislil, da samo okoli hodim jem tortice, pijem kavico in klepetam.

Obljubim: danes bo diplomska zopet napredovala.
Vendar najprej razvedrilo.

grem!  čao.

Francka tole se pri tebi zelo hitro odvija in v zelo pravo smer.
Odlično! :clap:

Go girl, go   :wav:   :oki:

Ha, ha,...
Pišem v večini, ko sem slaba.
In sedaj res nisem najbolje.
Sredi sestanka sem občutila tesnobo, napetost, živčnost.
Bil je kar sproščen sestanek, nihče ni želel nič od mene.
Nimam pojma zakaj me sedaj to daje.
V glavi imam Tonove besede: ne rabiš vedno vedet kaj se dogaja.
Ja. In to me umirja. Vseeno pa bi rada vedela. Bi potem lažje odpravila.
Jaz nisem navajena na nihanja. Očitno je to to.
Jaz bi rada zadeve, ki me mučijo rešila in se tako rešila tudi depresije-za zmeraj.
Ah.
Očitno sem se spet navadila, da sem OK. Kajti to malo ščemenje po trebuhu me prav živcira, pa to ni nič v primerjavi s simptomi 2 meseca nazaj.
No, upam, da me bo minilo tako hitro kot je prišlo.

Francka...očitno sem jaz večno v stiski.  :sesmejem: :sesmejem:, ker ves čas pišem.

Amapak vseeno si že čisto OK. Tole je samo intermezzo.

V izogib nesporazumom ožim definicijo (bohpomagaj, tudi jaz sem 'work in progress'):

"ne rabiš vedno vedetI VEJICA kaj se dogaja" = premagaj potrebo po intenzivnem samoanaliziranju, ki utegne porabiti preveč časa, moči in pozornosti, ki bi bili v istem trenutku lahko mnogo bolj koristno porabljeni.

Vsekakor sem pa ponosen, da modri ljudje jemljejo moje misli v glodanje. Hvala.

pokaži enega samega samcatega zemljana, ki je ves čas cool  :A) he, ga ni, aneda? torej.... ?

Jih ni?
No, eno je biti cool. Drugo je ta tesnoba.
Dobro: res ta današnja ni huda, a vseeno. Vsi ljudje tega nimajo, ne?
Jaz jih nisem imela nikoli v mladosti. Sedaj pa.

Ton: sem modra? :) definitivno vzeto za kompliment (se mi zdi in se mi malo smejčka)

Ok, popravljam: pokaži enega samega samcatega prebivalca tega Vesolja, ki svoj živ dan še ni občutil vsaj malček tesnobe, pritiska, stresa,.... (najstniki izvzeti; čeprav glede na to, kar slišim - zahteve šolskega sistema ipd, jih pravzaprav lahko tudi štejem tu zraven)

V vednost: še vedno me matra. Od srede dalje imam nekaj jutranjih simptomov, ki se potem bolj ali manj vlečejo preko celega dneva.
Priznam: mislila sem, da bo s ponovnim jemanjem zdravil ves čas (ja, s tem mislim vsak dan) vse OK.
Vem, smejete se mojemu optimističnemu upu.  A kaj morem, res sem verjela (v kar se po razmisleku izkazuje) v čarovnijo. Posledično sem kljub uvidenju previsoko in nerealno zastavljenih ciljev, vseeno razočarana.

Francka  :caram: :caram: :caram: pa saj čarovnija resnično je  :pomezik: in - veš.... če prav vem, ima prav vsak smrtnik kake vsakdanje težave in skrbi... in veš, še nekaj povem - mene tudi matra na momente kaj, pa ker vem, da je glavnina OK, se tudi te male zadeve potem laže pošlihtajo  :pomezik:

francka...nič hudega...vedno bodo kakšni slabi dnevi...ampak nima veze...ti le pogumno naprej...saj ti gre naprimer tole z diplomsko zares izjemno!

držim pesti

Francka,

kaj pa, če te pomlad razganja  :A) in si ti te občutke malo pomešala. Vznemirjenost v predelu prsi ni nujno, da je tesnoba. :P

Ja, ljubi moj Bacardi...ti misliš, da cvetim?
No, saj kakšen mozoljček bi se našel, vendar je bolj kot z depresijo povezano s zaužito čokolado :)

Sicer pa je zopet malo bolje. Kakor sem v začetku tedna morala po dolgem času v pon. in torek pred spanjem vzeti Sanval, sedaj 2 večera ni bilo potrebe po njem.

Hihihi, mozoljčki mene ne motijo. :pomezik:

Je pa res, da sem tudi sam, ko sem pisal diplomo (kakih "par" let nazaj :sesmejem:), imel razne stiske.
Vendar, bolj kot se je bližala zadnja stran, manj teh stisk je bilo.

Držim pesti zate! :oki:

Hvala ti.

Zelo prijazno.  :)

Francka,

Tudi mene je v teh letih odkar imam diagnozo že parkrat "vrglo", ravno tako kot je tebe. Te razumem in vem kako je. Enostavno sem imela konstantno občutek, da se nikamor ne premaknem, da ni napredka. Še takrat ko sem bila bolje, ni bilo dobro.
Takrat sem si začela barvati dneve..črna za zelo slab dan, modra za boljši in zelena za dober dan. No vcasih pa je oplazila tudi vijolična, ki je naznanila "super" stanje. In vsakič ko mi je bilo hudo (ker sem imela večinoma kar dnevne ali tedenska nihanja) sem pogledala zeleno barvo..in čedalje več jo je bilo..tudi vijolična. :)
Zavedam se, da bom vedno bolj občutljiva ter da se moram vsaki dan BORITI za to, da je bolje...da ni nič več samoumevno, da velikooo lahko naredim sama.
Predvsem veliko pogovora in to z ljudmi ki razumejo oziroma se vsaj trudijo, da razumejo. Če mi gre na jok bom jokala, če mi nekaj ne paše, tega enostavno ne bom naredila, če sem jezna, bom jezo nekako na zdrav način sprostila,.. bolezen me je prisilila, da sem sebe postavila na prvo mesto!! Prej tega ni bilo.
Ni bilo samozavesti, ni bilo samopomembnosti ni bilo samovrednosti.

Sedaj se zavedam, da je zdravljenje "duše" dolgotrajno delo, ki zahteva celotno telo in dušo. In traja in traja in dela počasne korake. Če bi bilo vse na hitro, se teh stvari ne bi zavedala in jih ne bi občutila in verjetno precej hitro pozabila.
Je trpljenje a z njim duhovno rastemo.

Želim ti vse dobro in VEM, da ti bo uspelo. Ne pričakuj preveč od sebe. Poslušaj se. Rada se imej.
Pa seveda še kaj piši ne??!! :sesmejem:

lp, gigli

Lep dan .
 na uvodu sem navedel nekaj o mojem razmišljanju. Ponovno trdim, da so odgovori suhoparni, brez duše. Pišete vse kar ste napisali oz prepisali bogsigavedi kolikokrat že. Potem pa dobivate točke in med vami je rivalstvo, kdo bo dobil več zvezdic.
Francka nič osebnega. Želim ti, da boš med mnogimi našla samo sebe in odgovore na vsa tvoja vprašanja.

..kaj te muči??

Pomagaj nam, da ne bomo suhoparni KOS. Da pomagamo. Nimaš pravice očitati. Izmišljati si pa nimamo več kaj. (So najlepše pesmi že napisane...heheheee). Nekateri s(m)o dali že svoje *pekle* skozi. Po pravici povedano mi se  :zvizgam: za zvezdice. Imam pa rada ta forum. Hja...vsi imamo svoje slabosti.

eh, samo en kos... tole ga muči:

:)   :)


No, jaz imam dneve take in take.
Priznam, da je večina boljših, vendar tisti slabši mi pa več energije vzamejo.
VENDAR: diplomska je pri koncu.
No, bomo videli kaj ima mentorica za dodat.

Lep pozdrav vsem.

Čestitam.

 :wav:

draga Francka, občudovanja vredno je, da si uspela ob vseh težavah, ki so te zadnje čase pestile, oddati diplomsko....sedaj pa odloži delo, sprosti se, pojdi na dopust in težave bodo prešle.

Vse dobro,

marika

 :clap: :clap: :clap: the best - s tem, da opozarjam, da je menda zelo v navadi mentorjev, da obvezno kaj dodajo, popravijo, zradirajo.... ker se jim finančno pozna, če nekdo dlje časa obdeluje diplomsko.

No, potem bo še žur.

Draga Francka,

ti kar pozitivno razmišljaj. Jaz sem pisala magistrsko, pa sem dobila v popravo same malenkosti, treba je bilo spremeniti vrstni red virov, treba je bilo dati v ležeč položaj (italic) tujke, treba je bilo nekaj dati v novo poglavje,....same zadeve, ki se niso nanašale na vsebino.

Tako da sem prepričana, da si dobro napisala in da ne bo potrebno delati večjih korektur,

marika

Piševka, piševka, piševka!!!!!!!!!!!!

Pri skoraj končani diplomski mi iz podjetja vrnejo prošnjo za odobrotev naslova diplomske z napisom ZAVRNJENO.
Baje je vse preveč zaupne narave.
Groza!
Kaj sedaj?
Vse od začetka?
ne vem.
Moram se pomiriti in jutri s trezno glavo reševati zadevo.

In potem se sprašujejo zakaj ne maramo ponedeljkov.

Čakaj, kaj pa ima podjetje pri naslovu? Ker te sofinancirajo in se jim tema ne zdi dovolj aplikativna?
A ni mogoče pri isti vsebini samo spremeniti naslova in nekatrrih najbolj visnih poudarkov? Morda kar skupaj z mentorico?

Ja, to sedaj poskušam.
Nekaj sprememb sva naredili z mentorico, danes pa grem na pogovor z direktorico.
joj, joj,...
Ona je ena zadnjih ljudi s katerimi bi si želela biti v isti sobi.
In jaz se pod prisilo tako slabo izražam. Povozila me bo mimogrede.
Ja, danes imam po dolgem času zopet Xanax v riti. Vendar sem veliko bolj mirna, kot sem pričakovala, da bom. Valda me je strah. Trese me pa NE.

Vso srečo, stara. Morda je v šefih samo strah, da so ti takorekoč plačali karto za odhod v drugo, boljšo službo. Držim pesti.

Držim pesti  :oki: in se mi zdi, da ti bo uspelo

Ojla.

Spremeniti sem morala naslov, vendar večina diplomske ostaja ista.
Kljub vsemu je najboljši del šel v nič. In ne vem s čim naj ga zamenjam.
Bom počasi prežvečila situacijo in poskušala izpeljati najboljše iz nje.
Direktorica hoče prebrati diplomsko predno jo oddam.
Kaj sem jaz njej naredila, da me je vzela na piko????

Kako se kaj držim?  Zbudil me je nemir, ki ga sedaj že nekaj časa ni bilo.
Sedaj sem pa kar OK.

Hvala vsem, ki mislite name in se mi javljate.

LP

Brez panike. Meni se ta kompromis ne zdi pretiran. Domisli, kako bi spremenila tisti del (prvotni pa te bo grel pri srcu, sami so krivi, da ga nočejo), in premelji zadevo z mentorico, pihni tudi tej na dušo, da bo videla, v kakšnem precepu med stroko in vsakdanjim kruhkom si se znašla.
Malo tesnobe ob takih dogodkih seveda ni nič nenavadnega, saj nisi nek akademski diplomomat, ne?
Dejmo!

kot pravi Ton +
ja s čim - s še boljšim delom!  :clap:

Ha, ha, ha...
No ni ravno enostavno.

Vseeno sem včeraj dve uri pilila, spreminjala,...
Menda bo.
Polna glava je zahtevala Sanval zvečer.
No, sem pa vsaj danes dobra in naspana in polna moči.
Zelo dober dan je.

Bo, Francka, BO  :clap: zagotovo  :oki:

Verjetno se čuti ogroženo. Boji se, da si sposobnejša od nje in svojo bojazen izraža na ta način.
Hja, takih direktorjev ni malo.
Nekako morajo pokazati svojim zaposlenim, kdo je šef. Ker ne znajo drugače, se poslužujejo zaj*******a, danes temu bolj moderno rečemo mobing.

Drži se, Francka. :rozicodam:
 
 

Francka, kako diplomska?

Živjo.

Moja diplomska je skoraj narejena.  Že drugič.
Upam, da bodo sedaj šefice zadovoljne.

Jaz sem dobro. Pravzaprav zelo dobro.
Nimam nobenih težav. Mogoče 2 manjše tesnobice v 2 mesecih.
Nobenih pomirjeval.
Le Cipralex vsak večer.

No, to je pa lepo prebrat  :clap: ; šefice pa bojo tud zadovoljne, tko da je diplomska bolj kot ne ad acta  :oki:

Verjetno se nimam kaj pritoževati, če v 2 mesecih nisem občutila tesnobe.
No, jaz bi vseeno rada, da izginejo ti napadi za vedno.
Manjši napadi tesnobe se vrstijo od smrti prijateljice. Po pogrebu se mi njen obraz ne prikazuje več v mislih.
Ob grobu sem se poslovila z mojim načinom, z mojim obredom. In s tem nekako zaključila žalovanje.
Očitno se mi je pa duša ob vsem tem toliko razrahljala, da me stvari, ki me sedaj že dalj časa niso iztirjale, zopet močneje majejo.
Stvari s katerimi sem počistila, zopet prihajajo na plano. Očitno z njimi nikoli ne bom opravila.
Večkrat jih bom morala premleti in si dopustiti biti kakršna sem.
In točno tu sem sedaj. Nezadovoljna s sabo, s svojimi zmožnostmi,...
:) potrebno je delati na sebi-to vsi vemo. In ta šiht je treba oddelati, če želiš kvalitetnejše življenje.
Pri meni so sedaj potrebne nadure. Vendar nisem prestrašena, nisem obupana.
Imela sem manjši panični napad v nedeljo, ker nisem vsem domačim dala dovolj sebe, se jim dovolj posvetila. Ves čas sem namenila nečakom, ki so bili pri meni v varstvu. In tako zanemarila drugo osebo.
Hvala bogu, da je ta ista oseba razumajoča in mi je celo pomagala iz napada.

In diplomska?
Šefice potrebujejo več časa, da jo preberejo, kot sem jaz, da sem jo napisala.
2 šefici sta jo brali cel mesec. Danes jo dajem v branje direktorici. O, kako prosim vesolje, boga, naravo,..lahko tudi žužka žaška, da mi jo končno potrdijo, da grem vsaj lahko na faks z njo.

:) Toliko o dogajanju okoli mene. Da ne pišem le takrat, ko vas potrebujem.


Vse lepo in predvsem veliko moči vsem.

LP

Draga moja....
to kar si napisala je povsem normalno....tla se nam kdaj pa kdaj zamajejo, spet premlevamo...rezultat - močnejši :plesi:, kot si lahko opazila tudi sama pri sebi (seveda, če si v fazi gledanja čez pisna očala ne črna  :017: :sesmejem:)
Ti si za mene vzorčni primer kako se lotiti svoje depre in anksioznosti. Jasno uspešen....oz. dovoli mi, da uporabim popularni izraz "primer dobre prakse" :navija:. Upam, da te bom lahko pregovorila, da boš nekoč napisala svojo zgodbo, ne po delčkih ampak v celoti, ki bo v pomoč tistim, ki se ne znajdejo oz. ne najdejo volje stopiti naprej.
Iskreno, zame si zgodba o uspehu....ne zanikaj...poznam te od dolgo in vem, v kakšnem stanju si bila na začetku  :sos:.

Objem zmagovalki, :rogi: :strgan:

Koky :trma:

Ah, Koky
        moje življenje so delčki.
In to prav nič zanimivi.

Kontra objem. Upam, da kmalu v živo.

Francka, veš, jaz pa čisto 100% verjamem in vem, da je Koklja napisala vse točno tako, kot je res... 

Jaz tudi.  :oki: :clap:

živjo jaz sem nova na forumu.tudi jaz se že eno leto borim z depresijo,pred kratkim sem tudi menjala AD,ampak ni dosti boljše.moja nihanja so vedno pogostejša(sicer niso dolgotrajna),so pa naporna.v tolažbo mi je ko vidim,da nisem edina in zelo si želim,da bi mi nekdo od vas potolažil in mi rekel,da bo kmalu vse tako kot je bilo pred depro.zanima me če tudi koga od vas iztirijo že malenkosti kot so navadni prehladi ali viroze pri otrocih.namreč imam 2 otroka(eden je kronični bolnik)in vsakič ko kaj zbolijo me začne prijemat panika in občutki tesnobe.je tako tudi pri vas?                                                          LP

pozdravljena, Tini  :rozicodam: ; kako pa kaj psihoterapija napreduje?

pozdravljena Tini
Moja hči je že starejša, pa če malo zakašlja sem jaz čisto panična.. mislim, da je to "sindrom mama"
Moje prijateljice se ne ubadajajo z depro, ampak vse pa so v skrbeh, če otroci kaj zbolijo.

Pozdravljeni vsi.Psihoterapijo sem za nekaj časa opustila(danes spet začnem)zaradi zdravstvenih težav moje punčke.Na žalost je bila slaba poteza.Upam,da nisem naredila prevelike škode.Povejte mi kako vi delate na sebi,ker jaz ne vem kje naj bi začela,vmoji glavi so vsi drugi prvi jaz pa lahko čakam.Seveda se zavedam da to ni prav.                                                                                                                  Lep pozdrav

In, evo mene zopet zavrnjeno, povoženo,...

S to diplomsko bom preizkusila vse moje zmožnosti, vso voljo in moč, ki jo imam in potrebujem, da se pobiram po padcih, da se tolažim v otožnih dneh, da spravljam zavajajoče misli v realne itd, itd,...

Konec prejšnjega tedna sem bila z diplomsko, ki so jo potrdile 3 šefice in komentorica, PRVIČ pri mentorju.
Bože mili kako mi je zakompliciral življenje. Diplomske niti prebral ni, pa že ima POLNO idej kako jo spremeniti. Saj ga razumem-in vendar ga tudi ne. Del mene močno zavrača idejo, da sem napisala dobro diplomsko, zavrača vse moje, nič ni dovolj dobro.
Potem so tu misli, ki mi jih v večini usmerjajo nepogrešljivi prijatelji, ki govorijo, da sem sposobna več kot si dovoljujem misliti in da je diplomska dobra.

Realno:
.   .   .  .  .  .  .   diplomska ni bog vedi kaj. Ni senzacija. Je pa dovolj dobra za diplomsko.
In kaj sedaj?
Ne vem. Spremeniti moram vsebino všečneje mentorju in kljub vsemu izogibati se vsem temam, ki bi jih zavrnile šefice.  :)  :)   torej nekakšen slalom.  A smučat ne znam.  :)

Glavoboli VSAK DAN že drugi teden, more ponoči, veliko energije ves čas, živčnost, dvom vase PA tak ŽE NEKAJ LET.
Seveda bi najraje poslala vse k vragu in odnehala. A ne bo bolje. Nikoli ne bom vedela a sem sposobna ali ne. Torej se bo pritisk v glavi in dvom vase še povečal.... in tako ne morem živet.
Torej stiskam zobe še močneje in rinem dalje.
:)  rinem dalje meni pomenijo tudi ti 4 dnevi, ko nisem naredila ČISTO NIČ na diplomski. Sem delala druge stvari, sem bila varuška, gospodinja, sem bila lena, sem brez idej kaj spremeniti, sem brez ....
A odnehala nisem. Mogoče ne vem kaj sedaj, a se bom že spomnila-upam.
Ne vem. Mogoče bom morala še 1x na faks k mentorju, da se še 1x pogovoriva, ker si njegovih idej nisem zapomnila. Čim sem prišla iz njegove pisarne je nastal BLENK in sem pozabila vse.
Mogoče spremenim le nekaj stvari kot mi je svetovala komentorica in se potem vrnila k mentorju. Baje v drugo drugače jemlje ljudi in diplomske. Hmm!

Ti samo vztrajaj... ene stvari v življenju so trmaste, se upirajo ko vrag... ampak enkrat jih pa le uredimo.  :)

Francka  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Francka, SI sposobna in to je dejstvo  :oki:; dejstvo pa je tudi, da žal nekateri mentorji s takimi in podobnimi zavrnitvami služijo  >:( žal....

Korajžno v boj, zavihaj rokave in veselo na delo  :rozicodam: zmaga je tvoja  :clap:

Objem  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Hvala punce.

:) saj ne gre toliko za diplomo.
Najpomembneje je, da čuvam sebe. A v resnici se ne.
Živciram se in si s tem škodim.
Ne znam odklopiti, duša ne zna poslušati glave, ki diplomski ne pripisuje tolikšnega pomena.
:) kako fino, da to pišem. Sedaj mi je postalo jasno, da ne gre za diplomsko.
Res ne gre! Meni je prav vseeno če sem tehnik, inžinir ali dipl. inžinir. Ker jaz nisem nič od tega!
Mene ne definira izobrazba!
Bogi tisti, ki se pod vprašanje "kdo si?" definira po svojem poklicu.
Jaz sem obstajala pred vsem mojim šolanjem torej nikakor NISEM neka beseda s seznama poklicev!
Jaz sem dekle, ki ima svoje želje, svoje cilje, ki ima rada svojo družino, svoje prijatelje, ki se rada smeje, ima rada morje, hrano, itd, itd, itd, itd,......
Zakaj se potem živciram?
Do katerega spoznanja sem prišla med pisanjem tega posta? (res je dobro pisat. Človek drugače razmišlja. Moram nadaljevat s pisanjem dnevnika)
Spoznanje je, da se s pisanjem diplomske borim z mojim kompleksom o mojih zmožnostih. Borim se s strahom, ki so mi ga s trepetanjem vsadili starši že v moji srednji šoli, ko niso verjeli, da bom zdelala razrede in maturo. Nerazumljivo, ko sem domov nosila predvsem trojke. Težaven je bil le 1 predmet, ki pa sem ga tudi spravljala na pozitivo.
Malo sem zašla.
Ni pomembno, da so se oni bali. Pomembno je, da sem jim verjela. Da JAZ NISEM VERJELA VASE!
In to še vedno počnem.
Škoda.
Res, škoda.
Ko sem pa tako vredu punca :)

Pozdrav vsem.
_{PS: nekatere že močno pogrešam. Saj veste kdo ste.}
.

itaq si vredu punca!  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: super punca, ki je na poti na vrh  :clap:

Z diplomsko je pa itak tako, da ko jo prvic prineses na vpogled je tako velik stvari narobe:)Tako pac je, ti mas svoje poglede, profesor ima svoje. Pa tudi namen je tak, da bi bilo prevec lahko ce bi bilo vse od zacetka ok. Popravi tako kot ti je svetoval, je lazje kot se upirati in goniti svoje. Po liniji najmanjsega odpora:)

Tak je ritual pri diplomi, grejo vsi skoz to:) Se enkra ali dvakrat bos sla k njemu, malo popravila, pol bo pa ok. :)

Francka,  :rozicodam: !O tem, da si uredu punca, pa itak ni dvoma!  :)

Tako.
Diplomska je ponovno oddana. Kot sedaj že tolikokrat.
Neverjetno sem živčna, ko čakam odgovor. Kaj se bodo tokrat izmislili?
Ne vem, ne vem, ne vem.
S tem, da jim je diplomska všeč. Zakaj potem tako komplicirajo?
Kaj šele počnejo z nalogami, ki jim niso všeč?
Ničesar ne vem. Zdi se mi, da nič več ne zmorem.
Vem - prehitevam. Počakati moram na odgovor.
A kaj, ko se bojim, da me bo negativni odgovor podrl.
Veliko ne zmorem več.
Pravijo, da ko gre hudič srat, gre na kup.
Moral je biti nekaj časa zaprt, ker ga je tokrat ornk nadelal.
Počasi mi jemlje ljudi.
2 z moje družine sta na intenzivni.

držim pesti za diplomsko  :clap: :oki: pa velik objem pošiljam  :rozicodam:

Saj ne vem če bi človek to še pisal.
Oddana diplomska mi je bila vrnjena s komentarjem: vse OK, samo tukaj dodaj še....
2 stavka!
V povzetku želijo še 2 stavka iz teoretičnega dela.
OK, ni problema.
Ampak to diplomsko so videli že tolikokrat!
Kdaj bo konec?
Malo je brez veze to ratalo.
Vlečejo in pumpajo živčnost v nedogled.

MAH-brez veze.
Ne da se mi.
Ne da se mi nič!
Vse je bez veze!

ne, NI brez veze! dodaš ta dva stavka, pa mirna bosna -  in to je to  :rozicodam: zagotovo!  :oki:

Jap, se strinjam z Arwen.. včasih sem prav jezna, kako so eni profesorji pikolovski glede diplomske naloge - kot bi delal doktorat!

Skratka, ne se preveč obremenjevat, ti si se zagotovo maksimalno potrudila, le oni veliko (preveč?  :kiselnasmeh:) zahtevajo.

Pa čestitke  :rozicodam: Sem vesela za vsakega, ki mu uspe dokončati študij  :oki: :clap:

Francka, jaz še kar pesti držim  :pomezik:

ha, ha, ha, ha, ha,...

Hvala.
Kar nadaljuj.
Namreč zgodbe še ni konec.  :)
Še vedno se borim. Vrtinci me včasih bolj, včasih manj potegnejo v globine.
Vseeno se na splošno držim nad gladino.
In DANES.....ne boš verjela.... grem po vezane izvode moje diplomske naloge.
Torej se premika. Vsa vržena polena sem nekako preskočila....nekatere tudi s težavo preplezala.
Vse se vleče mnogo predolgo. Kaj vse se je dogajalo med tem časom nisem želela pisati.
Je preveč, pretirano in večkrat smešno.
To vidim sedaj, ko sem mimo. Takrat pa sem bila prizadeta, povožena, na čase uničena.

Sedaj, ko imam nekaj ostanka časa in energije malo prebiram kaj se je tu dogajalo med tem časom.
Kako ste kaj?

o, verjamem, verjamem  :pomezik: sem čutila, da nekaj dogaja  :huhu:

DRŽIM PESTI  :oki: :oki: :oki:

 :wav:

Bravo Francka, vedela sem , da ti uspe,
boš videla, kako veliko tvojih težav bo izginilo,
ko boš opravila še zagovor, ki ti kot vem ne bo
delal težav, saj sama veš, da je to samo pika na i!

Veseli se dneva, ko boš dobila uradno potrdilo,
SREČNA BOŠ IN MI S TABO! :rozicodam:

:)
Hvala punci.

Težko verjamem, da sem pririnila do tu.
In definitivno ne verjamem, da sem zmožna normalno, zrelo, .... zagovarjati diplomsko.
Strah pred tem je ogromen in se še veča.
Slabost, tiščanje pri srcu in drugi simptomi so mi že partnerji v življenju. VENDAR NE VSAK DAN.
Le kadar mislim in se ukvarjam z diplomsko.
Bomo videli kako bo.
Odločila sem se, da to speljem, pa če jecljam, lovim sapo, driskam,...
Me ne zanima!
Preveč energije sem uložila v to.
Umrla?  .......   ne bom.
Osmešila?  ..... verjetno
Seveda mi ni vseeno. Hudirjevo nerodno mi je, ne zaupam vase in to je vzrok paničarjenj.
Pa kaj morem? Časa je premalo, da si pridobim zaupanje vase, da se poterapiram.
Torej grem tja nepopolna. In tudi odšla bom nepopolna.

Francka,  :wav: :clap:!

Pa še šopek   :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: za vztrajnost!

Francka, dobro se pripravi na zagovor - vadi pred ljudmi, večkrat pojdi skozi svojo predstavitev...; strah pred zagovorom diplome majo pa itak vsi (tudi takega, kot si ti opisala  :zvizgam:). Dvigni glavo visoko, ker si lahko ponosna nase, da si dokončala diplomo  :wav:

tudi prav  :kiselnasmeh: maš vso pravico do tega, čeprav je seveda dejstvo, da je to prepričanje zmotno  :onaposlusa: ker jaz namreč vem, da SI zmožna...  :oki:

No, tako.

Upam, da je to moj predzadnji post v tej temi.
Na faksu sem namreč oddala prijavnico za zagovor diplomske in vezane izvode diplomske.
Torej bi bilo fino, če bi bil naslednji post z naslovom: SEM DIPLOMIRALA.
Zagovor imam enkrat zadnje dni tega meseca.
Kaj če padem? Če me zavrnejo? Če zablokiram?
Ne! Ne smem niti razmišljat o tem.
VDIH.....IZDIH..............VDIH.....IZ DIH.............
Še dobro, da sem takrat pričela s Cipralexom, ker me drži še kar mirno.
Seveda paničarim. Polno vprašanj in temnih scenarijev preplesava po glavi, vendar jih z znajni iz terapij dokaj uspešno vedno znova pošiljam ven.
Dobro: priznam. V glavo prihrumijo ko strela iz jasnega in če sem že uporabila prispodobo plesa....se temne misli privrtijo z močnim, hitrim ritmom. Odplesat pa ne znajo - še posebno ne s hitrim ritmom.
Pač...počasi. In zelo hitro se znajo vrnit nazaj. Vstrajno pometanje teh smeti ven, je pač delo za več let.
Po diplomi bo vse drugače, je moj scenarij (seveda v stranski vlogi bobrček zavija čokolado).
Realnost: ena skrb manj, zavedanje, da zmorem bo tudi nekaj prineslo, malo več časa za druge stvari in manj obsesije s čokolado-upam.

odgovor na vsa vprašanja je isti, to je NE: naredila BOŠ! zavrnili ne bojo, prav tako ne bo blokade...



Držim pesti  :oki:

Francka, zagotovo bo vse  8) !

Še nekaj dni, pa boš tole temo nadomestila z novo!  :)

Vse dobro!  :rozicodam:

 :wav:

Bravo Francka!

Vesela sem, da sem danes govorila s tabo v klepetalnici,
sploh se nisem mogla spomnit, za katero dekle gre, zdaj vem,
da je v tebi toliko moči in energije, vendar še vedno malo
strahu.
Francka samo malo še zdrži, na zagovoru, kolikor jaz poznam
te stvari , ni še nihče padel, pa tudi ti ne boš.
Vsa vesela boš odšla izpred komisije. VEM da boš!
Potem pa boš iz sebe vrgla eno veliko breme, ki te zdaj teži.
Francka vsi bomo veseli, TI in mi s teboj. Poslali ti bomo
1000 rožic! Vedi, da si zelo pogumna in bistra.

Še enkrat Francka, čeprav ne vem kdaj bo to, bom ves
mesec mislila nate in z veseljem pričakovala tvoje sporočilo.

FRANCKA RES TE SPOŠTUJEM! :rozicodam: :rozicodam: :poljubona:

Hvala, punce.



Vedno znova se sprašujem: naj sploh kaj napišem.
Čemu vse služi ta forum?
Vprašanj nimam več. Naučila sem se veliko o tej bolezni in preživela že kar nekaj.
Torej ne iščem več znanja, napotkov,...
Čemu potem služijo moji posti?
Bodrenju?

Prav jezi me, da se še vedno sprašujem.

Kakorkoli: hvala punce.
Za bodrenje.



..... :dft001:  paše    :-[

 :wav:

Francka!

Sprašuješ kaj nam naj pišeš,
piši nam kako si in vse kar,
ti pride na misel, BODI TI
nam v podporo. Veseli  smo,
da te imamo, piši nam in ne
izgini, kot nekateri, ki so se
že postavili na noge.
Tudi takšne izkušnje nam
pridejo prav!

Lp Toja :rozicodam:

Francka,
malo sem brala tvoje poste in ti lahko jaz povem kakšen je smisel pisanja tvojih postov. Meni recimo so dali novo voljo in energijo, saj sem videla da je tebi res bilo zeloooo hudo(tresenja, panika, ...) in si uspela diplomirati!!! To pomeni da lahko tudi jaz,ki nikoli nisem imela tako hudih simptomov....hvala ti za tvoja poročanja, zelo veliko se da naučiti iz njih.
Želim ti čimbolj uspešno zagovarjanje diplome ter velikooo sreče.
Držim pesti zate  :)

No, ne bo šlo tako lahko.
Malo sem se že čudila, kako, da me ne daje panika pred zagovorom.
Sem bila ponosna nase, čutila napredek.
Včeraj sem pa zvečer morala nazaj v službo in med vožnjo domov me je zagrabilo.
Živčki.
Napretost, nemir.
In ne vem: je vzrok bližanje zagovora diplomske, sem utrujena od težkega tedna z nadurami, mi je situacija doma prišla do živega?
Enostavno ne razločim misli, ki me spravljajo v nemir.
Verjetno je vse po malem.

Saj bi si lahko mislila. Ni bilo kot strela z jasnega.
Vedno, ko pričnem intenzivnejše obiskovati in prebirat ta forum, me čez nekaj dni prične trest.
Očitno mi že nekaj manjka in že pričnem iskati vzroke, podporo. Pa čeprav glava še ni dojela, dala v zavest, da so zopet tu močnejši simptomi.

Mogoče bo jutri že bolje, lažje.
Bomo videli.
Če je vzrok diploma, bom čez 2 tedna mimo.
Če je kaj drugega, bom morala pričeti iskati, nato terapirati.

Ja, veliko vem. Poznam se že. Poznam bolezen in jo uspešno (a počasi) zatiram.
Vseeno je v glavi ista misel, kot jo imamo skoraj vsi: pa, zakaj spet? Zakaj jaz?

Pa kaj morem. Tako je. Danes je težji dan.

ki bo minil  :pomezik:


saj vidim, da si že sama ugotovila - vsakega po malo, pa se nabere ...

Francka, upam da boš kmalu bolje. :rozicodam:


lp,gigli

:)  hvala punce.

AH - živčnost je tu.
Driska tudi. In na čase potreba po Helexu. No, 2 sem potrebovala do sedaj ( v tem pripravljalnem obdobju).
Mogoče bi šlo celo brez, pa se ne grem mučit.
Glede na to, da ga prej že dolgo nisem vzela, si sedaj dovoljujem manjšati simptome.
Sem potem bolj zbrana pri študiju literatur.
Zagovor bo 26. ta mesec.
:)
Živčki bodo sedaj še bolj delali, vendar nič zato. To je normalno.
Kakšno pomirjevalo bo še kdaj padlo. To vem. Vendar si sedaj tega več ne očitam.
Sedaj je prvi cilj diplomirati. Biti popolnoma brez tablet je kasnejši cilj.
Vendar: tudi, če bo tako kot je bilo do sedaj, ko sem potrebovala 1 tabletko na 3 tedne, ali 1 mesec, tudi 2 meseca brez....sem zadovoljna.
Taka sem. Pač - šibka na določenih strareh.
In tako bo sedaj hudo 2 tedna, potem pričakujem zatišje.
Vendar nikoli se ne ve.

Držim pesti!  :oki: da bo pa zagovor uspešno opravljen, pa ni nobenega dvoma v to  :clap:

Držim pesti!  :rozicodam:

Samo še dober teden, pa bo na forumu dipl. Francka!  8)

:)  :)  dipl. Francka  :)  :)

 :oki:

mi je všeč

 :oki: res se dobro sliši! in samo še par dni, in bojo te besede resnične  :plesi:

10 DNI PRED ZAGOVOROM:

– težave s spanjem (večkratno prebujanje)
– motena koncentracija (misli uhajajo k diplomski, k predstavam o poteku zagovora,...)
– (posledica druge točke) rahel nemir
– povečana potreba po hrani  :-[

MISEL: bom preživela, to zmorem (bolj bodrenje, kot verovanje v te besede)
OCENA POČUTJA od 1-10:  4/5   (ker se povprečno gibljem med 7 in 8, je to kar nizko)
ZDRAVILA: 15 mg Cipralexa (vsak dan že nekaj mesecev)

Bolj kot nemirna sem utrujena. Mislim, da je to posledica slabega spanja in napetosti.
Prav utrujena sem.

 :wav:


Draga Francka!

Zdrži še malo in vse bo za tabo!
Vsi ti simptomi bodo izginili,
ti boš dipl. Francka, vesela in razbremenjena.

Držim pesti in tudi vsi tukaj prijavljeni,
vsi bomo s tabo v mislih, da ta trenutek
čimprej mine in dobimo veselo in zadovoljno
FRANCKO! :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

ž

nak, to je dejstvo!!! - BOš preživela in ZMOREŠ!!!

Francka, držim pesti :oki:

lp,
gigli

DEVETI DAN DO ZAGOVORA

– utrujena, utrujena
– rahlo nasajena
– nemira za sedaj še ni (mogoče je prezgodaj)
– povečana potreba po hrani  :ne:

MISEL: naj čimprej mine
OCENA POČUTJA: 5 (mogoče je res prezgodaj in bo čez nekaj ur vse drugače)
ZDRAVILA: 15 mg Cipralexa (vsak dan že nekaj mesecev)

Danes se mi malo jebe za vse. Dost imam vsega!
Pač dan, ko imaš vsega dost!

 :rozicodam:

Drži se! :oki:

Francka, hej :zardevam: berem in berem in berem in vidim, da pišeš samo kako slabo se počutiš..... :zardevam:
Daj, poišči kaj pozitivnega v svojem delu, kako si vesela, ker si tako daleč prispela..... :onaposlusa:
O tem, kar pišeš je vse dokaj normalno, to muči tudi tiste, ki so ok z zdravjem :clap:
Držimo pesti in tačke zate...... :onaposlusa:

Saj imaš prav, Morskival.
Vendar je taaakkkkoooo težko videti kaj pozitivnega.
Ne rečem, da je vse grozno. NE, to ni.
Je pa težko se skoncentrirat na dobro, ko vse, kar sem naredila ne velja nič.
Kar je moja napaka.

Saj ne obupujem. In na to sem kar ponosna.
Vseeno sedaj živim z mislijo: da bo tudi ta dan minil. In tudi jutrišnji dan bo minil. In tudi dan diplomske bo minil. Kar pa je nekaj kar z veseljem čakam.

Pač, nisem človek, ki bi se hvalil.     ....... in to ni slabo
Slabo je, da nisem niti človek, ki bi se pohvalil.

Delam na prepoznavanju dobrega na sebi.   .......hmmm......  nisem prav daleč s tem
Moj tip ljudi prepoznava dobro na drugih, na sebi pa slabosti.
Vsekakor je nujno potrebno to spremenit: dat prioriteto dobrim.
Ja, se strinjam.
In, ne, sedaj ne zmorem.
Lahko pa se bolj potrudim.
Je to dovolj dobro?

Seveda, da je dovolj dobro!!!!
saj te nisem nič kregala ali ????? :zvizgam:
Poznam takšno stanje in tudi mene vse hitro vrže iz tira in potem se je treba pobrat  :clap:
Občudujem te, ker si tako daleč, tik pred zagovorom :oki:
Meni tole ni uspelo in sem vesela, da tebi bo :wav:
Sama sem ugotovila, da se za veliko stvari ne sekiram več, da se zanimam samo za stvari, ki se me tičejo....., ne delam planov naprej in počasi napredujem :onaposlusa:
Drži se in napiši kako se počutiš!!!! Mislim nate :clap:

OSEM DNI DO ZAGOVORA

Brez veze da opisujem.
Vsega imam poln.... Tečna sem. Vsi mi gredo na živce.
Očitno se bo to stopnjevalo.
Čeprav mi gredo na živce čisto druge stvari.
Diplomska mi pride bolj malo na misel.
Na živce mi gre, da mi nosijo najbolj zajebano delo (kdor je do tu naredil naj naredi do konca)!
Vse napake partnerja so mi sedaj nevzdržne.
Fore pri malici se mi zdijo glupe. Mislim: čemu vse se folk reži. Pa sploh ni fora! Če nekdo, ki "nekaj velja" pove karkoli-lahko tudi kaj je počel včeraj popoldne, se folk smeji.
Brez veze!
Očitno moja toleranca izginja.

Francka, čez en teden boš na vrhuncu adrenalina in potem se bodo stvari umirile. Počasi, kot deroča reka, ki se zlije čez slap v miren, zelen tolmun. Samo še 8x spat, pa bo za tabo...hitro bo, boš videla. Potem boš pa ponosna nase in mi nate!
Drži se  :poljubnjej:
Slavka

 


:clap: Francka :clap:

Če si zmogla toleranco do depre in vsega kar ti je prinesla VEM da boš tudi tole.
Se pa naše težave seštevajo po čudni matematiki, slabe se kar množijo, 3 dobre
pa premagajo eno slabo. In vedno ko zacnemo resevati tezave drugih, pozabimo na
naše ki se prerade prehitro namnožijo. Torej po zastavljeni poti NAPREJ, in pogumno.

p.s.
Če si prišla in našla način da si se skobacala iz depre, ko je bila vsaka misel obsojena
na propad. SEDAJ ko ze imas DIPLOMO skoraj v ŽEPU, te lahko ustavi samo to, NE GREŠ
na zagovor, vse ostalo gre TEBI v prid.

 :rozicodam:

p.s.2.
Pa malo se pojdi pokazat SONCKU pa DOOOLLLG sprehod.....

:)   :)   :)

 :wav:

Francka pozdravljena!

Spremljam te in danes vem, da je še samo 7 dni pred tabo,
potem pa konec.
Pred tabo je vsaj upam lep vikend, daj se sprosti, poskusi
dat vse na stran in pojdi nasprehod.
Verjamem, da ti ta trenutek ni do smeha in se ti vse zdi
brez veze, to je popolnoma normalna reakcija v tvojem
trenutnem stanju. Ne se s tem obremenjevat.
Veseli se dneva, pomisli kaj si dosegla, meni to ni uspelo,
poglej tebi je POHVALA! :rozicodam:

Vem, da je pisati takole lahko, realizirati težko,
vendar mogoče vsaj malo podpore  ne škodi!

Želim ti lep dan! :rozicodam:

:)  hvala.

Danes, ŠE 4 DNI DO ZAGOVORA sem malo bolje.
Včeraj sem imela dopust, ker sem soboto imela delovno in sem se malo spočila.
Razen tega, da se mi zelo, zelo spi, sem kar OK.
Spim pa res slabo. Redno zbujanje, čudne sanje.

Vendar....... zadnji teden se izliva.
Ta teden bo še zanimivo.  :)

Hvala za spodbude.

Držim pesti  :oki:

 :clap:


Tudi jaz Francka in v mislih sem s tabo! :oki:

Lp :rozicodam:

Francka,  :rozicodam:!

Držim pesti!  :oki:

Še TRI DNI DO ZAGOVORA

Očitno začenja zadeva močneje pritiskati.
Včeraj, takoj, ko sem prišla iz službe se je začelo.
Živčki poplesavat, hitrejše dihanje. Vendar sem malo gledala TV in sem preusmerila misli.
Nato sem se odločila, da sledim planu dneva: pomeni, da glasno predstavim zagovor diplomske.
Čim je bilo nadaljevanke konec, me je glavobol še močneje prijel. In sem pomislila, da s takim glavobolom se ne morem učit. Vendar sedaj vem, da je glavobol nastal ravno zaradi tega, da imam izgovor.
Torej sem trmasto nadaljevala s pripravo. Takrat se je začela driska, slabost in tresavica, vročina in mravljinci v prsnem košu. Močno sem se trudila s preusmerjanjem misli, umirjanjem. In je malo uspevalo, sam kaj ko se trudiš 5 min, se malo umiriš, ko v trenutku uleti negativna misel in si na istem, jaz sem bila včeraj še na slabšem-močnejše tresenje, močnejši glavobol, še bolj vroče v prsnem košu. Vendar sem vstrajala 1 uro in sem tako poskušala se umirit, pa so bile negativne misli vstrajnejše.
Zato sem kljub simptomom vseeno šla preko zagovora. Bolj sem brala kot na glas govorila. Vendar sem šla čes. In ker sen si zadala plan : le 1x greš čes. Je bilo to to.
Sicer pa me je glava že tako bolela, da ne bi zmogla še ene ponovitve.
Rabila sem počitek. Zaspati nisem mogla. Treslo me je čedalje bolj. In sem vzela tablet proti glavobolu in Sanval. Hvala bogu sem čez čas zaspala in spala do 5:55. Krasno. Še malo sem se pocrkljala in je začela budilka tulit. In sedaj sem tu-v službi.
Malo živčna. Seveda napeta. Sedaj moram hitro zaključit, ker moram ponovno na WC. Vendar sem še kar OK. Za sedaj. Verjetno pa bo današnja zgodba podobna včerajšnji.
Torej imam moje tolažne misli ves čas v glavi, na koncu jezika: tudi ta dan bo minil. Zagotovo bo minil!

Pozdrav vsem skupaj.

 :rozicodam:

Francka,  :rozicodam:!
 
Pomisli : samo še dva dni in boš dipl. Francka  :wav:
In kaj je 2 dni proti vsemu, kar si že dala skozi?  :pomezik:

Francka..

Imam še 5 dni do zagovora. Želodec me peče, nažiram se, psihično maltretiram vse okoli sebe, ne spim...in to samo zato, ker bom morala v ponedeljek trem ljudem 10 minut govorit o stvari, ki sem jo sama napisala...

Ko tole preberem  se zdi prav smešno, a ne?

Držim pesti za naju...

 :) jaz pa vem, da bo OBEMA uspelo  :oki:

Francka samo še malo, pa bo vse za tabo,
pusti zdaj diplomo pri miru, saj vse znaš,
pa se malo poskušaj malo umirit,
boš videla kako hitro bo minilo,
in ti boš dipl. Francka!

Lep dan in čim manj stresa! :rozicodam:

joj, joj, joj

Saj vem.
Vse vem.
Vendar me stiska. Bolj se bližam popoldnevu, ko pričakujem od sebe, glasne vaje zagovora, bolj pritiska vse name.
Vendar jutri bom rekla: "jutri bo tega vsega konec."

Sedaj je malo pozno za skupine, a morda bo komu prišlo prav: na skupinah se naučiš govoriti pred ljudmi. V začetku stavek, dva...potem pa se je treba štopati, da še drugi pridejo na vrsto.  :zardevam:

Francka! Znanje o umirjanju imaš, snov obvladaš...če te je pa še kljub temu strah, pomagata dve stvari:

- strah si prilastiš, rečeš si: ti si moj strah, jaz te imem v lasti in ne ti mene

- vprašaš se, kaj se ti lahko najhujšega zgodi, če zagovora ne opraviš...nimaš samo ene možnosti zagovora, preživela boš tudi brez diplome itd

In EVO.........predzadnji dan pred zagovorom.

Včerajšnji dan sem prebila brez problemov, ker sem si privoščila 1 Xanax.
Super sem bila skoncentrirana, napeta le toliko, da me je to gnalo k ponavljanju.
Tudi spala sem razmeroma dobro.... :) prekopicanja spadajo v to obdobje.
Jutro:.... malo glavobola, malo živčnosti, ker pa vem, da bom ob povečanju ankse vzela Xanax ne paničarim. In to je veliko vredno. Tako se lahko skoncentriram na delo, na dejanske težave in ne na simptome in strah pred njimi.

Če bo jutri kdo mislil name ob 14. uri, ko se bom tenstala na zagovoru ali prej dopoldne PROSIM mislite:
- krasno bo odgovarjala............................ in NE :               upam, da se ji ne zatika

- dobila bo vprašanja na katera bo znala odgovarjat........................in NE:            držim pesti, da ne dobi vprašanja na katera ne zna odgovora

Saj razumete, ne?  Pozitivno, pozitivno. Karma je pras.....

In še nekaj: če jutri slučajno pozabim napisat.....
Doma nimam računalnika, torej ne bom mogla napisat kako je bilo. In tudi v ponedeljek sem si vzela dopust. Da ne boste mislili, da sem nehvaležna. Le računalnika nimam. Javila se bom takoj ko pridem do računalnika.

Hvala prijatelji.

ja, pa itaq da bo tako!  :oki:

 :rozicodam:

Francka  :wav: obvladaš  :wav: jaz verjamem vate...uspelo ti bo!  :rozicodam:

 :wav:

Francka, dobro se bo vse izteklo, ti boš popolnoma pomirjena,
vse bo teklo, ker si ti tako ŽELIŠ!
Držala bom pesti ves dan, najprej zato, da ne bo treme,
potem pa, da se tvojih 15 min. hitro izteče.
Diplomo boš opravila, tu smo, tvoji smo s teboj!

Lp Toja :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Ja, samo še 1x grem spat.
:)   :)   :)

Francka, jaz popolnoma verjamem vate!!!!! :rozicodam:

 :) Francka bo pa danes dipl.  :ohoho: :ohoho: :ohoho: :ohoho: :ohoho:

Francka, (zgolj iz formalnosti  :pomezik:) držim pesti.. Uspelo ti bo!!  :wav:

 :oki:   drzim pesti !!!

Francka, mi smo s tabo  :wav:

No,......
Ammmm...
Prišel je dan.
Še zadnje priprave, potem pa grem.
Koliko stvari še nisem prebrala!!!!
koliko stvari še ne vem!!!
joj, joj, joj
Sem bila pa včeraj brez tabletkov. Čisto brez.
Le zaspati nisem mogla. Glava je hotela kar delati in brati, se učiti.
Vendar je vmes prišel tudi pajac, ki je zahteval počitek.
In sem vzela Sanval. Upam, da zadnjič v dolgem času.
Sedaj sem spočita. Malo živčna. In še vedno brez pomirjeval.
Prav čudežno me ne grabi anksa tako močno. Seveda pa imam prvo pomoč v torbici.
To je zadnje javljanje pred bojem z mojim mamutom (velikim strahcem).
En nasvet je bil: drži glavo pokonci. To je težko, ko me pa po trebuhu zvija in bi se najtaje zvila v klobčič. VENDAR: če to deluje. Bom rinla glavo navzgor!
In drug nasvet: govori glasno. :)  :) Jaz VEDNO govorim glasno. Samo kadar sem na izpitu, zagovoru in podobno sem bolj tiha.

No, za dodatek sem ravnokar dobila še mesečnico. Krasno. Dodatne bolečine.
Pa kaj mi mar! To me še nikoli ni pokopalo.
Grem naprej.!
Vdih - izdih
in živela svoboda!

 :wav:

Francka, vem da si ta trenutek že na poti proti zmagi,
vendar mislim nate, držim pesti!
Vsi tukaj iz foruma smo ta trenutek tvoji podporniki.

Javi takoj, ko moreš! :poljubnjej:

Francka  :oki:

Francka, drži se!! Vrjamemo vate :rozicodam: :rozicodam:

lp, gigli

Najlepša hvala vsem, ki ste bili z mano.
Vidim, da vas je večina našla zapis 987, da sem uspešno zaključila.
To sedaj pišem v prvih trenutkih, ko sem na računalniku po diplomiranju.
Bom kaj natančneje napisala, ko pridem s sestanka.
Sedaj žal hitim.

veliko poglavje zaključeno  :clap: :clap: :clap:, sedaj pa naprej v nove zmage  :oki:

Francka, ČESTITAM!!! :wav:

:)  :)  :)  :) torej diploma  :)  :)

Pred zagovorom zjutraj sem si naredila banjo z milnico, rešila notri nekaj sudokujev, nato si navila lase, se uredila in odšla v službo. Delala sem pol urice :) ko je bil čas za malico - vse je bilo splanirano.
Nato še 2,5 urici dela nato odhod na faks.
Očitno je moja doza Cipralexa prava, ker nisem bila nervozna, kot jaz to znam.
Bila sem živčna, po Baltazarsko sem hodila gor in dol, nekaj sem brala še literaturo-ker seveda nisem vedela dovolj,...

Člani komisije so bili točni in blazno uradni.
Prva 2 slajda sem opisovala s pogostimi eeee-ji in ammm.  :)
Potem je šlo bolje. V 22-tih minutah sem predstavila diplomsko, sledila so vprašanja.
Vse skupaj je trajalo 45 min.
Dooolllgiih 45 minut.

NO sedaj je konec. Hvala bogu.
No, ni me ubilo. Veliko pa tudi ni manjkalo  :)

Kar je zanimivo, 3 dni sem bila cool. Ni me nosilo od veselja, nisem bila potrta.
Prav OK sem se počutila. Včeraj me je pa nemir našel.
Kako? Zakaj? Res nimam pojma.
In danes sem zelo slabo spala in se tudi zbudila živčna.
Celo predpripravo na zagovor nisem potrebovala sprostitvenih vaj. Danes zjutraj pa.
Kakšna fora je to?
Je možno, da mi je bilo težko it v službo?
Včeraj sem namreč v službi častila. Narezek, domač kruh, peciva, pijača, sadje,...
In folk je ponavadi planil na moje dobrote. Včeraj pa ne.
Celo fizično so se držali stran od mize.
Pa ne more biti to nevoščljivost, ker so se tako obnašali tudi še višje izobraženi sodelavci.
Nekaj sem spregledala. Nečesa ne vem.
Res ne dojemam.

No, kakorkoli.
Sem dipl. carica - ta skala se je odkotalila s srca.
Sedaj bom ugotovila komu je padla na noge.

Še enkrat hvala za vso podporo.
Dolgo se je vleklo vse skupaj, ne?
Če sem bila tečna se opravičujem. Če komu kaj pomaga cool. Meni prav gotovo je. Nisem odnehala-zato sem dipl. carica. Ponosna sem nase. Nisem izbrala lažje poti. Nisem odnehala.

Hvala vsem, ki ste me kontaktirali, ki ste me spodbujali, premlevali, debatirali z mano.
Vse dobro želim vsem.
Lepo vas pozdravlja diplomirana Francka. ;D

Draga Francka! :rozicodam:

Vesela sem zate, ves čas sem vedela, da ti bo uspelo.

Kot opisuješ, ni bilo tako lahko.
Tvoje stanje danes bi komentirala pa takole:
pred dnevi se je v tebi nabiralo vse hudo, ki si
poskušala odpravit, vendar pa je še vedno nekaj ostalo
v tvojem organizmu, ki pa te zdaj malo obremenjuje.
Vsa si še pod pritiskom, včerajšnja počastitev v službi
je bila prav tako stresna zate, obnašanje sodelavcev
verjetno ni bilo tako, kot si ti videla, sigurno ni nič ostalo.
Počasi boš dojela tvoj novi status in se tudi umirila.

Še enkrat ti čestitam, zdaj si naša dipl. Francka!
Vesela sem, da te poznam, pa čeprav ne osebno!
Lep sonček ti želim !

Toja :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Ostalo je OGROMNO in to (verjemi) res dobrih stvari.
Če se upam s čim pohvalit: sem res dobra kuharica.
Glede pritiska upam, da imaš prav. Ker potem se bo pomirilo.
Prav tako upam, da imaš prav glede službe. Ker imam rada moje delo.
..... Sicer pa JA. Seveda bo vse OK.

vse je možno; čeprav.. saj veš, kako je, ko je človek nekaj časa napet in potem, ko se xy dogodek dogodi, pride faza olajšanja, ki včasih zelo spominja občutenju pred tem (stres sicer mine, telo pa rabi nekaj časa, da se aklimatizira)


daj času čas, se bo vse kmalu skristaliziralo

No, tega pa nisem vedela, da je faza olajšanja v čemerkoli podobna napetem stanju.
Prav lepa hvala za to informacijo.
Se mi sedaj ni treba ukvarjat od kod simptomi.
 
Toja in Arwen: vama zaupam. Krasno! Važno da izveni ta napetost.

Francka sigurno drži, poglej Arwen in jaz sva ti napisale
kot bi pisale skupaj!
Vse bo popustilo, samo malo časa si daj in tudi ti se sprosti!

 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

:)   :)   :)
ja, danes je nervoza milejša.
juhu  :onaposlusa:

 :) :oki:

 :clap:

Francka no poglej, vse počasi odhaja!

Lep dan ti želim  :rose: :rozicodam: