FORUM Nebojse.si

Nočem jambrati, nočem se smiliti, nočem da me kdo gleda kot nekega revčka… Dobro se zavedam, da sem edino jaz tisti, ki se lahko postavi na noge, svoje noge. Do spoznanj, spremenjenih in novih vzorcev, drugačnega načina življenja... moram priti sam. Po drugi strani pa je to tako težka stvar, boleča, enostavno grozljivo trnova pot… Ko misliš, da si nekaj že dosegel vidiš, da je vse narejeno, kot kapljica v morje… Ne, bolezen mi ne bo vzela moje volje. Hočem, ampak res neizmerno si želim, biti zdrav, normalen. Resnično prihajam v fazo, ko sem pripravljen narediti vse, da bi bil zdrav. Dostikrat me pograbijo res črne misli, vendar se zavedam, da to nisem jaz, ampak depresija. Edino kar lahko rečem je, da še nisem srečal tako močne stvari v življenju.

Dostikrat se vprašam zakaj ravno jaz, zakaj pri teh letih, zakaj ravno ta bolezen, zakaj, zakaj, zakaj… V odgovor slišim samo odmev mojih vprašanj. Ničesar drugega. Očitno me je življenje postavilo pred resno preizkušnjo. Sedaj pa je vse odvisno od mene, samo od mene.

V resnici moram priznati, da imam spet kar resne probleme. Dober mesec nazaj se je začelo z nihanji. Sedaj pa vidim, da spet drsim nazaj. Počasi, vendar vztrajno. Strah pred tem pa je grozljiv. Vem kje sem bil in nikoli več si ne želim nazaj.
Spet imam probleme s spanjem, močno tesnobo, velikim pomanjkanjem energije… Enostavno ničesar ne čutim. Vse mi je ravno, ne vem zakaj nekaj delam, divjajo mi misli… Postajam tako raztresen, da pozabljam vse živo, delam težke neumnosti. Dostikrat se obnašam kot bi bil v šoku. Ta trenutek se nekaj smejem, da bi preusmeril svoje misli, naslednjo pa mi gre malo manj kot na jok.

Pa pustimo simptome. To so samo znaki, opozorila, motilni elementi... Pomembno je tisto zadaj. Tisti text, ki se skriva za tem. Kaj pa se skriva tam? Do tega je veliko težje priti. V resnici trenutno sploh ne vem kaj je tisto, kar me nese navzdol. Seveda sta tu fax in stric, vendar to sta samo problema, ki se priključita na utež. Lahko, da sta tudi ona dva utež, ne vem. Res pa je, da sem si to dolžen. Tega se dobro zavedam. 

Upam si reči, da je trenutno največji problem to, da ničesar ne čutim. To je moj ščit. Ko preveč boli, postavim obrambo. Kratkotrajno odlična rešitev, dolgotrajno pa katastrofa. Po domače povedano zaprem stvar v ekonom lonec, brez varnostnega ventila… Kako pa odstraniti ta zid, si dovoliti čutiti, se prepustiti tem občutkom brez sramu in krivde…?? To je pa druga. Enostavno ne znam. Po pravici povedano, si ne upam. Stvar je tako boleča, tako grozljiva, da je zame enostavno nedotakljiva. Strah pred tem občutjem, pred izgubo kontrole nad sabo…je prevelik.

Enostavno sem tako zmeden glede vsega, da je groza. Vem, da je samo preko stanja zmedenosti možno narediti nov korak. Samo vseeno. Vem da je za vsako stvar potrebno veliko časa, to je čisto življenjsko. Dostikrat pa se mi zdi, me je strah, da jaz potrebujem še veliko več časa od ostalih. Vsaj moj občutek.

Malo sem dal ven iz sebe. Vsaj za kratek čas bo kanček bolje. Potem pa…

Bolje je, ja, ko daš ven.
Ne potrebuješ več časa kot drugi.

Jaz te občudujem, kako lepo ti je šlo in kaj vse dosegaš. Pa tako mlad.
Pa take besede.. Poglej, napisal si... Ne, bolezen mi ne bo vzela volje.

Ej, 987, to je vse.

Vse, kar rabiš v življenju.

In to je vse, kar ti lahko jaz povem.

No, tudi to, da te želim še brati, da sem trdno prepričana, da je tole samo epizoda, najverjetneje kratka in najverjetneje ni zadnja.

In zares vse dobro,

Vesna

987, lepo bi bilo, ko bi obstojal nek univerzalen recept, pa ga žal ni... kot si ugotovil - vsak sam in vsak zase mora prehoditi lastno pot.. a glede na tvoje pisanje se tudi meni zelo močno zdi, da je tole le epizoda... veš, tudi meni je šlo nekaj podobnega po glavi na silvestrovo... sem dva helexa vzela, da sem malček k sebi prišla... bila pa je skušnjava... pa sem jo premagala... kar od nekje se je pojavila ena volja.. ali kako bi temu rekla... in je trajalo nekako do danes - en tak čuden mišmaš v meni... danes sem ok... danes spet vem, da sem na pravi poti...

Ja, so nihanja, kaj čmo  :kiselnasmeh: tolažim se s tem, da smo, tako kot vsi ostali zemljani, krvavi pod kožo...

Objem  :rozicodam:

987,ze v naslovu si zajel bistveno....torej ves za kaj se gre....Najhuje je to,da se ustrasimo...ker nocemo,da zopet pademo tja,kjer smo bili...Pa vendar....vemo,da se iz tega da priti....Nikjer pa ne pise za koliko casa....Vazno pa je...da se zavedamo...da se da....da je tam nekje lucka.....svetloba...
Kolikokrat pa s ebomo morali boriti...da jo znova zagledamo...ne ve nihce....

Tudi sama sem pred kratkim...padla "dol",kljub velikemu napredovanju...Enako ,sem se tudi jaz ustrasila.,pa vendar....so nihanja...temu ne uidemo....

987...ves da se da....to je najpomenbneje.....

Drzim pesti.....zate...

eli

987, ne sodim med pristaše 'dela na sebi' in podobnih neslanosti, zato ti svetujem, da se pogovori z zdravnikom/co o zamenjavi ali spremembi doze zdravil in dopolnitvi z neke vrste psihoterapije.
Zelo zdravilno zate se mi zdi, da ohraniš hribovstvo tako zaradi gibanja kot druženja - za ostalo (faks, družinske zadeve) si pa vendar daj nekaj časa. Boš že urejal, ko prilezeš iz luknje.
Srečno!

držim pesti zate, ne se predat, saj gredo stvari po padcu vedno potem navzgor.

Tudi jaz sem imela čez praznike ponoven padec v brezno, spet so se pojavile samomorilne misli, pa da je vse brez smisla in brezveze in da bi najraje umrla, kar izginila in bila zbrisana s tega sveta. Pa je nekak šlo in danes sem že tolk ok, da lahk tebi pišem v spodbudo.

Fajn je, da si tolk ok, da lahk pišeš na forum, sam mogoče bi bilo pa koristno tudi, da se pogovoriš še s tvojim zdravnikom in psihoterapevtom?Mogoče pa rabiš nova zdravila, ali pa višjo dozo?

Za vsakim dežjem pride sonce, le potrpežljivi moramo biti. :rozicodam:

Važna sta dve stvari...neizmerna želja in volja. Na tem gradiš. Ostalo je ton povedal.

In tale zadeve ki si jo tako dobro opisal mi je zelo domača:


Jaz se trenutno tudi ne počutim preveč OK...in lezem dol, kot praviš ti. Zato je pomembno, da imamo ta forum, drug drugega.
Koliko sprostitve prinesejo že tvoje *reportaže* z terena. Meni so te stvari tisto, kar mi, da *malo občutka*

Pa še nekaj je. Preeeeeeeedooolga tema. Od konca oktobra nismo videli sonca. Skoraj. Sama tema. In to zelo vpliva. Tako slab depresivni del leta že dolgo nisem imela. In kar nekaj takih poznam tu gor. Dragi cifrko...vem, da je tudi pri tebi tako. S prihodom sonca in pomladi bo drugače. Kar čutim. Do takrat je pa treba narediti vse, da ne pademo dol.


P.S. Tako dobre analize občutij že dolgo nisem prebrala.

Dragi prijatelj, imaš 2 odlična orodja za dosego uspeha: željo in voljo.
Nihanja so pri vseh ljudeh del življenja.
Pri nas so bolj zaznavna in strah pred vrnitvijo v luknjo je ogromen.

Izkušnje in zmage so nas naučile, da se znamo pobrat, da lahko sije sonce tudi za nas.
Padci so manjši in čas pobiranja je vse krajši....

Vem da se trudiš vsak dan,
Vem da imaš odličnega terapevta,
Vem da imaš voljo in pogum,
Vem, da imaš željo,
IN VEM...DA BOŠ SPET KMALU NASMEJAN IN ZADOVOLJEN....

Skozi tvoje pisanje sem začutila tisto neizmerno željo po življenju brez tovrstnih težav.
Vem, poznam...jo imam tudi sama. Neizmerno željo...
Sem se tudi sama zadnjih 5 tednov plazila v temnih kotih anxinega kraljestva....
in se najbolj bala, da se ponovi poletje 2006...pa sem splavala nekak na površje in spet diham, verjamem....vem, da zmorem...in tudi tebi HVALA ... za vso podporo, v tem času.

Objem...sem tukaj in na gsm...kadarkoli rabiš.
Aslan
 :rozicodam:

987, vidiš, to je to bolečina te pripravlja na to da si pripravljen narediti vse, da bi zaživel srečno.
Točno vem kako se počutiš, ni da bi govoril. Ampak verjamem da si na dobri poti iz svojih težav.
Izberi si način, metodo terapije, ki ti ustreza, morda jo že imaš in vztrajaj za vsako ceno. In če zdaj, ta trenutek ne zmoreš s tem ni nič narobe, to je normalno meni se je to zgodilo neštetokrat, pa vseeno nekam greš, prav zdajle si na poti tja.
Polagam ti na srce, vztrajaj z delom na sebi (nikoli ne gre nič v nič) Vsaka faza padca je samo še eden v nizu na poti k ozdravljenju in to je resnica..

Marsikaj v tvojem postu nakazuje, da si na poti k zdravju. Verjemi, dejansko se krepiš, čeprav čutiš le trpljenje.. pa ni tako.
Delo na sebi, vztrajanje.. ko padeš - nič zato.. šel boš dalje Prav tvoja bolečina je znak, da si na pravi poti - ZAKAJ  -  ZATO, KER SE STARO UPIRA in to je normalno v procesu zdravljenja.
Si v procesu zdravljenja pa če verjameš ali ne.

Drži se... :rozicodam:

987 najprej bi se ti rad zahvalil , ker z tvojim trudom, vstrajnostjo pogumom......
sem v letosnji jeseni imel več nedeljskih izletov in prijetnih druženj kot v vseh letih doslej.
"Bojim" se da si pred nasledjo stopnico, ker samemu sebi in mam si dokazal da je mozno priti izmed
4 sten kjer ni nic do tega kar si danes, to pa tako samo dobro veš.
Izpostavljanja in naloge ki jih opravjas sedaj so bile pred meseci "MISSION IMPOSIBLE" ,
sedaj si v njih in jih uspesno resujes. Ja utezi pa se vedno vleces za sabo, kot vecina od nas,
tudi sam sem jih na nasih druzenjih spoznal in jih pocasi resujem eno utež za drugo.
Zavedas se avtomastskih misli ki te DNEVNO vlecejo v stare tirnice, samo ne se jim upres in
gres po pravi poti. To pa zahteva energijo kater pa nam vsem primankuje.
Vsekakor natisni svoj post in ga pokazi svojemu terapevtu.....v njem je zajeto vse tvoje pocutje,
sigurno bosta nasla pot na nasledjo stopnico.....

Če se ponavlja, sorry, nisem brala odgovorov.

Ne vem točno, sklepam pa, da hodiš samo k psihiatru. Daj se pogovori z njim glede doze zdravil (včasih je dobro ob kaki krizici kej spremenit, ali pa ne, bo psihiater presodil) IN PSIHOTERAPIJA - jaz bi ti to predlagala!

Je pa za vse potreben čas ... lahko si še toliko želiš odkrit kaj je v ozadju, ozdravet ... ko bo prišel čas za to, boš ... Bolj kot boš znerviran zaradi tega, ker kao leta bežijo itd. itd., počasneje greš proti tistemu kar si želiš ... tako vsaj jaz čutim pri sebi. Pa vem kako za*ebano 'si je dat mir, vzet cajt, pustit, da bo, ko bo'.

Gre ti pa dobr in ti želim, da ti bo šlo še naprej!!

..Monika ne hodi zgolj samo k psihiatru, temveč tudi na psihoterapijo, ki pa jo izvaja njegov psihiater, ki je tudi psihoterapevt.


987 saj veš, da te zmeraj opomnim, kako kaj ščitniški hormoni?, morda bo potrebno tudi tu spremenit dozo zdravila?, kajti ta kombinacija obolenje ščitnice in depresivna motnja je kruta, kajti nikoli ne veš, ali je povod slabega počutja ščitniško neravnovesje ali depresija.

Upam, da si o slabem počutju že seznanil svojega terapevta, da se domenita kako naprej, morda bo res potrebna sprememba zdravila, ne vem, vem pa da si v dobrih strokovnih rokah.


upam, da se danes vidimo na skupini,

 :rozicodam:

Cifra, poslušaj stare borce. Saj veš, da se depresija lahko vrne, pa če smo še tako vztrajni. In zato nisi nič slabši fant. Držim pesti zate in tačke mojega kužka!!

razumem
delata intenzivno, 987 ?
je pa odvisno tudi kakšen pristop oz. katera terapija (analitična, KVT ...) komu odgovarja/pomaga

aa, nisem vedela, da imaš težave s ščitnico ... le pojdi pokontrolirat zadevo
jemlješ že zdaj zdravila za to ?

Hvala za vašo vzpodbudo.

Trenutno enostavno nimam energije za pisat, tako da bom res kratek.

Hodim na psihoterapijo (KVT) 3x mesečno po 1 uro. Stvari se počasi premikajo, vendar je tole drsenje prišlo od nikoder... Na žalost pa imam za predelati strašno veliko preteklosti. Tudi glede zdravil sem se že pogovoril in mi je bilo rečeno, da bolj kot mi delujejo ne morejo. Na žalost je pri meni eksogeni del veliko močnješi. Po domače povedano, sesuva me način življenja in samo življenje.

Tudi za ščitnico jemljem tablete. Sem pa danes naročil napotnico za pregled ščitniških hormonov. Upam da mi uspe iti še ta teden.

Še enkrat hvala za vaše odgovore. Jutri napišem malo več.

987....zagotavljam ti, da se da. Drži se terapije in poslušaj sebe........Vem kaj pomeni nerazdelano ozadje, sama sem se mogla spopasti tudi s tem. Res je potreben čas, nič ne gre na silo, vendar si še zelo mlad in to je še ene velika prednost. Vem, da ti ni lahko, vsaj zase vem, da sem se vsakič, ko sem spet padla dol izgubila več energije in volje.............vendar se je splačalo vztrajati!

Drži se.......mislim nate!
 jola

Objem  :rozicodam: ... in ... če lahko kakorkoli pomagam - tu sem  :)

987..pa nikar se preveč ne poglabljaj v preteklost... :)

Važno je, da si tukaj in sedaj...razmišljaš pozitivno, se ne obremenjuješ...in si privoščiš kaj lepega..

To, da nič ne čutiš sploh ni problem..Se navadiš

Upam, da is dojel, da se hecam...

tvoj sarkazem pa res nima meja :o

Postajš škodljiv Škorpion....ciničen...
...(na koncu pa s tem pičiš najbolj sebe...)

In pokažeš kako malo veš o psihoterapevtskih pristopih.
Torej najprej razširi obzorje...tudi o KVT...o tem kaj sploh "pomeni" tukaj in zdaj...
(..o tem lahko tudi kako knjigo katerega od svetovno poznanih modrecev)
Razširi obzorje o pristopih, ki jih izvaja njegov terapevt...

Tvoje pisanje ni samo cinično je tudi lahko zavajujoče za nekoga,
ki išče terapevtsko pomoč.

Torej....raziskuj in zdravi se po svoji poti..
In se ne posmehuj drugim..sploh ne kadar so v stiski...!!!!!!!!!!!!

Za mano je hudičevo naporen dan. Totalno utrujen, izmozgan...vendar se je splačalo. Sam sebi in tudi vam (skupaj s Francko in Lostom) sem dokazal, da se da. Kljub depresiji, hudi anksioznosti še vedno biti aktiven. Dobro leto nazaj sem v takem stanju ostal doma za štirimi stenami in dobro vem, da sedajle lahko ponovim preteklost. Če spustim vajeti, sem lahko v zelo kratkem času čisto v luknji za 4 stenami.
No, da ne bom pobiral tujih zaslug. Danes je bila pobudnica vsega skupaj Francka. Brez njene volje, tudi malo teženja in prepričevanja bi jaz danes ostal doma. Tako pa...  Najlepša hvala za brco.

---

V zadnjih dneh mi hodi po glavi kaj mi je depresija v življenju že vse vzela. Kaj pravzaprav mi še lahko? Vem, vaš odgovor bo: »Pomisli kaj vse ti je dala.« Po svoje imate prav. Po drugi strani pa mi je vzela moje edine sposobnosti, življenjsko energijo, tisto pravo voljo,... Kaj je ostalo od mene pri 21ih... Raje ne bom o tem.

Resnično ne zastopim kako me lahko tako matra. Ne zastopim. Počasi in potiho je prišla iz zraka, od nikoder... Porablja mi res vso energijo. Energijo ki bi jo potreboval za življenje. Sedaj pa vso vlagam v to, da se ne ustavim in potonem kot kamen (mislim, da to sploh ni vprašanje). Kaj pa ko bo enkrat te energije zmanjkalo, kot zmanjka vsega v življenju. Tega me je resnično strah. Dosti ljudi se boji, da nikoli ne bodo bolje. Hja, jaz vem da bom nekega dne. Čeprav bom moral verjetno še nižje, ampak vem da bom zlezel nazaj. Ampak kaj mi pomaga ta misel, če pa bom vedel, da me lahko kadarkoli že za vogalom čaka ponoven padec. Je to življenje? Okey saj se borim in vse, samo strah me je, da mi bo nekega dne enostavno dovolj. Hočem živeti, hočem se boriti...koliko pa človek lahko zdrži??

Jutri me v službi čaka še uvajanje v totalno novo stvar. Pravzaprav dosedaj sem delal en del posla, po novem pa naj bi kar celotnega. Novi ljudje, učenje... Moji strahovi in stanje... Moje dojemanje je trenutno, vsaj mislim, da na "vrhuncu moči" in moji strahovi prav tako... Tam kjer sem bil dosedaj, sem se lahko vsaj malo skril, delal po svoje, zakril tesnobo...tukaj pa bom direktno izpostavljen...

Dostikrat ne vem dobesedno kaj naj naredim s seboj. Najraje bi se razjokal nad seboj, pa se ne morem. Mislim kaj je ostalo od mene, kaj sem postal, kaj se dogaja z menoj... Grozljivka. Že spet samo jambram. Bom raje tiho in odšel preganjati utrujenost, ki se je ne morem znebiti.

scorpion...NO COMMENT

Nimam energije za napisat kaj več ... upam, da bodo drugi ...

Hotela pa sem te spomnit, da pred časom nisi niti v službo hodil ... zdaj hodiš. Vztrajaj dalje! In BRAVO za današnji izlet, vsem prisotnim!!!

Občudujem tvojo voljo, vztrajnost in način, kako se spopadaš z boleznijo. Držim pesti zate in verjamem, da boš zmagal. Dobro poznam to obdobje praznine in brezvoljnosti, neobčutkov.....zombijevstva.....pa vendar, poglej, zmoreš biti aktiven. Mi, ki smo dali podobne procese skoz, vemo, kako je to pomembno in vemo, da pelje k odrešitvi. Resnično, iz vsega srca ti želim, da bo ta pot čimkrajša in da bo hitro minila.

Ribica

987 - človek zdrži precej več, kot si lahko mislimo! smo bitja z ogromno vzdržljivosti  :pomezik: - in ti si človek, ki premika gore  :clap:; in v tebi je volja, v tebi je moč, v tebi je vztrajnost, v tebi je srčnost, v tebi je ogromno pozitivnih lastnosti, želja, ...  :clap: in zagotovo BOŠ uspel in dosegel željeni cilj. In to, kar sem napisala, so dejstva, to je realnost  :oki: .. tako da....

velik objem  :rozicodam:

No, upam, da se je v službi uredilo - včasih tudi spremembe, ki se jih bojimo, prinesejo pozitivne nove reči v življenje.
987, hudo jeprebirati, kako se sekiraš in obtožuješ v imenu neke 'normalnosti', za katero pa pravzaprav nihče ne ve, kakšna je taprava. Hočem reči, da si skušaj biti en majčkeno manj strog sodnik. Slab izlet čez vikend? Je prinašal nujne točke za uvrstitev na olimpijado - ali se nemara RES lahko pohvališ, da si vendarle dvignil sebe in še dva sotrpina iz letargije in strahu in ste si privoščili malo solidarnega slabo-počutja?
Resno mislim, da bodisi menjaj zdravila ali dohtarja, skratka rabiš bolj učinkovito pomoč. Glede KVT sem slišal takole: za tesnobe izjemno učinkovito zdravilo, pri bolj zadrgnjenih motnjah pa zgolj prijazno pomagalo.
Srečno!

987...bravo... :clap:...to je to..greš naprej... :oki:

Se najdem v nekaj točkah, v tvojem pisanju in vem kako občutiš....
Ni lahko...ampak prav skozi to rastemo...

Drži se!

987 je v enem postu sam reku:"Na žalost moram predelati strašno veliko preteklosti.."

Jaz sem mu svetoval naj ne dela tega...to je vse..

ja, da bi se mogoče spomnil, da ga mama ni dost dolgo dojila...in bi ti skočil pokonc-evo, sm vedu, da so starši krivi :o

Ja,hvala bogu, da imamo danes v civilizaciji toliko umetnega "futra".....se vprašam, kako je tam, kjer ga nimajo........kjer mame morajo dojiti, če hočejo da otroci preživijo........tam pa ni mogoče reči nimam mleka....moram dodajati!

Je pa res, da če bi se ljudjem v mladosti dogajalo le to, da niso bili dojeni, potem bi bil ta forum danes precej manj obiskan.

..Gre le za besede 987.."Moram predelati strašno veliko 'preteklosti...."

Sicer pa sploh ne vem kaj je s tem mislu..

987, želim ti, da bi se čim prej počutil bolje! :sunny:

987,

tudi jaz mislim nate in tudi meni gre zadnje dni malenkost slabše, pa čeprav le malenkost pa se mi že pojavlja strašanski strah, da bi se mi stanje izpred leta in pol ponovilo. Samo tisti, ki je šel skozi pekel depresije, lahko razume, česa se tako bojimo.

Ti si eksemplaričen primer vztrajnega, trmastega, zagnanega, nepopustljivega, vsega hudega, vajenega borca proti depri. Zato ne verjamem, da ti bo enkrat enostavno vsega dosti. Zelo si še mlad, mnogo moraš še doživeti. Morda te bo moj predlog presenetil in se ti bo zdel nelogičen, ampak meni se zdi, da bi ti zelo pomagalo, če bi se noro zaljubil. Zaljubljen človek je namreč v čustvenem stanju vznesenosti in če seštejemo vznesenost in depresijo, dobimo neko normalno stanje.

Enkrat sem bila čisto povožena, pa me je dobra prijateljica prosila, da bi šla z  njo nabavljat kopalke. Pa kakšne kopalke neki, mene to ni brigalo!!! Hotela sem biti sama med štirimi stenami in spati oz. počivati. Ker se nisem mogla spraviti ven, sem se odločila poklicati fanta, v katerega sem bila precej zaljubljena. Samo da sem ga slišala po telefonu in kar čutila sem, kako priteka energija vame, kako nimam več želje po počitku, kako lahko normalno grem in kupujem trapaste kopalke. Ko mi je razlagal kaj dela, se mi je svet začel risati v lepših barvah in ....kmalu se mi je stanje izboljšalo.

Mislim nate in prepričana sem, da te čaka še mnogo, mnogo lepega.

marika

Marika, lepo--se je kaj izcimilo iz tiste zaljubljenosti?

987, te čisto razumem.. jaz sem se isto spraševal, isto me je mučilo.. In še zaboli...
Vztrajaš, delaš po najboljših močeh, iščeš izhod.. nikoli ne boš mogel reči za nazaj, da si kaj narobe naredil in da zdaj kaj narobe delaš.. vedno delamo po najboljših močeh... Pa čeprav nas kaj boli in si želimo, da bi bilo drugače... vedno delamo najbolje kot znamo.
In se premikamo.. skozi bolečino.. vemo kam, ker si to želimo, imej to pred očmi, to kar si želiš..zaupaj..zaupaj.  :pomezik:

Hojla 987..upam, da je bil današnji dan bolj rožnat, kot dan poprej
Vem, da ti bo uspelo in se boš kmalu pobral  :rozicodam:

987, res si lahko srečen, da imaš ob sebi tako dobre prijatelje. Veliko pomeni, da imaš ob takšnih trenutkih ob sebi ljudi, ki razumejo tebe in tvoje ovire, te pri tem ne kritizirajo (ker ne zmoreš toliko kot 'zdrav' človek).

Tega se dobro zavedam in sem zelo hvaležen za to. Brez tega foruma in ljudi ki sem jih spoznal preko njega, ne bi zdržal. Lahko samo rečem da je forum in ljudje, ki sem jih spoznal preko njega, vredni zlata.

Ej...987.....

Kaj naj ti rečem? Ko berem tvoj post se tako najdem v njem.....

Sama namreč isto tako lepo počasi drsim nazaj in isto me je strah, da
se mi vse skupaj slučajno ne ponovi....NE, ker nočem več tja....

Najpomembnejše pa je, da ne izgubimo volje......in to je zelo zelo
močno orožje, ki ga imaš.
In naslednja stvar.....gibanje....zato bravo za tvoj nedeljski podvig....

In nespečnost.....jaz to izkoristim....zbujam se namreč zelo zelo
zgodaj in pač grem zjutraj na en dolg sprehod....se lepo nadiham
in nato nekako lažje prebrodim dan v službi.....iz službe se seveda
vrnem total utrujena in pač ležim.....pustim si biti utrujena in si
dovolim več počivati kot običajno....
In še ena stvar....prej sem hodila enkrat tedensko na psihoterapijo
zdaj sem pa prosila svojega terapevta za dodaten termin.....
In čez vikend grem lepo dopoldan na Pohorje, popoldan sem pač
prespala.....

Tako nekako se jaz borim proti.....

Skratka....verjamem, da ti bo uspelo in močno držim pesti zate!!!!!

lpb

Ne, ne, scorpion nič ni bilo, ostala pa sva dobra prijatelja.

Številček poročaj, ali si že kaj bolje?

marika

987, mislim nate in držim pesti  :rozicodam:

Objem

Presneto, mene pa mama sploh ni dojila, ker ni imela mleka. Zato pa se mi non stop pred očmi kažejo ženske dojke, vseh oblik in velikosti. Sem že mislil, da je kaj narobe z mano. :P

987, menim, da te nekaj takšnega tare, s čim si si žačel beliti glavo pred kratkim. Tu mislim kakšen mesec, dva nazaj. In, ker si pameten fant, tudi veš, kaj to je.

Imam zaupanje vate. Vem, da boš našel pravo rešitev. Le čas za to mora biti zrel.

Drži se!!!

Kaj te nese dol? Jaz mislim, da za tem stoji samo kemija. Možgani ne funkcionirajo tako kot bi morali. Za kar pa nisi ti nič kriv. Če se prav spomnim imaš probleme s ščitnico...mogoče je pa to razlog tvoje depresije? Mogoče pa zdraviš samo posledico in ne vzroka?
lp.

...Kaj je vzrok kaj je posledica:-večno vprašanje..človek pa je celota...

Depra se održa na vseh področjih človeka..telesnem, čustvenem, socialnem...mentalnem

Ja, veliko je na temu, ali te je mati dojila ali ne!!!!!! Vendar, če je ta mati bila kljub temu ljubeča in skrbna, sploh ni problem.....to se da nadoknadit......hudič pa je, če je bilo že dojenje problem za to, da ni to to......če se  ji je že dojenje upiralo....,če, je bilo že to problem.......potem........se vse obrne v popolnoma v drugo smer.....UF.....SPET.....Filozofiram!!!!!!Čisto pteveč ČE-ČE-jev!!!!!

Prav imaš Jola :oki:

Marsikaj se da nadoknadit z ljubečim odnosom.....Če pa is imel celo vrsto travm , od travmatičnega poroda matere, morda celo neželjene nosečnosti mame, potem pa še trpinčenje od prvih mesecev življenja naprej, ignoranca, hladnost, "vzgoja", pomanjkanje tolažbe, topline, strogost in avtoritarnost... :kiselnasmeh:

Potem pa je hudič..trpljenje telesa in psihe pa posledica..