FORUM Nebojse.si

Zdravo...
že kakšno leto dni nimam nobene volje več do dela, sem zamorjen, vedno utrujen, zadnje čase samo jem, ... in se zaradi vsega tega, predvsem pa zato ker ne razumem več svojih občutkov, z  mojo ženo vedno bolj prepirava.
Pred dvema dnevom sem v reviji ABC zdravje prebral, o moški depresiji. Bilo je tako kot ba bi to sam napisal. Ko sem to pokazal doma, se mi je moja draga žena samo smejala in ni razumela, da imam probleme in, da jo prosim za pomoč. Trdi, da je to zato, ker vidim samo samega sebe in ker sem sebičen in da imam preveč časa za razmišljanje. Ali je to res zato? Vseeno sem se trdno  odločil, da bom poiskal pomoč.
Vendar kako naj naredim, da me bo moja žena razumela, saj je pot, kolikor sem lahko prebral, dolga... Poleg vsega tega, zaradi tega trpita tudi moja dva angelčka, ki mi še dajeta voljo do življenja in spremembe.

Lp
Alez

Kdaj se je začelo?
Je bil kakšen dogodek, nosiš to v sebi, se je kdaj zgodilo kaj podobnega?

Čudno je to z ženo? Kako pa si ona razlaga tvoje počutje?
Je, recimo, samo vprašam, izobražena?
Ali pa.. je morda bolj kot ti?

Kako sta živela do zdaj?

Tisoč asociacij se mi poraja.

Ampak.. si na pravi poti, ti veš, zakaj gre in našel boš pravo pot.

V.

Naenkra se je pojavlo. Vem samo to, da sem predlani (2007) doma vselo polagal tlakovce, prijatelju pomagal gradit, hodil v službo in v šolo.... lani pa nisem naredil čisto nič...


LP
Alez

čAV.

Veš ti moram povedat, da imam pa jaz obraten problem. Mene pa mož ne razume.
Sem mu poizkušala na vse možne načine povedat in dopovedat, kaj se z mano dogaja pa ni padlo do sedaj na plodna tla.
Tudi res je da se sedaj od kar imam jaz težave veliko bolj prepirava. Postala sem bolj ljubosumna ker imam v glavi, da  jaz itak za njega nisem več zanimiva in oh in sploh.
Vem da je zelo težko samo jaz se ne bom vdala.
Ali bom z njim to prebrodila ali pa brez njega-saj včasih ne vem več kaj bi bilo bolje.

DRŽI SE

  Pozdravljen Alez!

 Moj mož tudi ne razume preveč takšnih zadev.  Bila sem čisto na dnu in takrat me je pustil pri miru in nekako sprejel mojo bolezen. Tudi če bi mu poskušala razložiti, bi bila njegova reakcija podobna kot pri tvoji ženi. Zato pa mu nič ne razlagam in mi je tako lažje.
 Seveda bi bila njegovo razumevanje in pomoč dobrodošla, ampak tako imam mir in se sploh ne pogovarjam z njim o svojih zdravstvenih težavah. Tako je volk sit in koza cela.
 Razmišljaš v pravi smeri in dobro bi bilo , če bi obiskal kakšnega psihoterapevta, ker se takšni simptomi lahko poslabšajo. Tudi pri meni se je pričelo z utrujenostjo, zamorjenostjo. Pričela sem se zatekati k hrani in se v dveh letih zredila za 30kg. Potem pa so se pričele druge težave in je bilo vedno huje, tako s psiho kot tudi s fizično bolečino.

                   Tukaj smo mi , da te razumemo in poslušamo,

                                                                           Trzinka  :rozicodam:

Saj... včasih ne vem ali sem že čisto nor ali kaj... včasih me preperi sploh več ne ganejo, ne dosežejo več srca, kot da je že čisto hladno..., kot da sem stara gramofonska plošča, ki samo preskakuje in preskakuje...

LP

Ja vem da je težko.
Nikakor pa nisi nor. Take občutke sem in jih imam tudi jaz. To je stanje naših težav.
Tudi jaz mislim da sem pokvarjen kasetofon in da govorim nekam v tri dni.Vem oz mislim si da bi mi bilo lažje prebroditi to stisko z razumevanjem moža ampak ne vem zakaj tega ni.
Mene to zelo boli, saj mi je že ničkolikokrat dal vedeti, kot da si vse to izmišljujem in da sem samo tako lena in....

Hvala vsem za spodbudne besede... res že teh nekaj par besed pomaga.

Prosim, povejte mi ali naj grem k svojem zdravniku ali naj poiščem psihologa ali me moj zdravnik pošlje k psihiatru...? Saj tako dalje več ne gre. Navsezadnje imam svojo ženo in družino preveč rad, da bi jih izgubil.

LP
Alez

Jaz bi prosila osebnega zdravnika, da te pošlje k psihiatru. Če si pa lahko privoščiš še bolje samoplačniško. Dosti prej boš na vrsti. Pa še tu so čakalne vrste kake 3 tedne.

Tole tvoje pisanje je prav žalostno brati. V času ko se toliko piše in govori o depresiji. Res je, da tisti ki ni šel skozi ne pozna pekla, a nekaj le veš. Tudi tvoja žena bi morala...vsaj mislim.
Na žalost se boš moral vsaj za začetek sam boriti. Začni čim prej. Meni se zdi, da si na začetku najhujše faza, ko začneš *čutiti nič*.  
Tu gor boš pa našel veliko podpore. Sigurna sem. :)

Pozdravljen
Kot izgleda si zelo hitro prepoznal simptome depresije, kar je zelo dobro saj je potem pot do ozdravitve lažja
Verjamem, da te trenutno žena ne razume. če imata dobre odnose bo verjetno čez čas bolje razumela. Vem, da je bolj slaba tolažba..ampak..v začetku jaz še sama sebe nisem razumela, kaj šele da bi me drugi.
Pogumno stopi do osebnega zdravnika..in naj ti naredi še kakšne druge preiskave, da izločiš morebitno drugo bolezen.
Drži se

Poly ali se tudi tebi dogaja, da ko hočeš narediti kaj dobrega... v očeh drugega izpade slabo, neprimerno in nakoncu namesto, da bi bil vesel dobiš jezikovo župo.

P.S. moja žena misli, da imajo samo ženske depresijo....

LP
Alez

  Tudi jaz ti svetujem, da pojdi po napotnico k svojemu zdravniku za psihiatra. Meni je dala os. zdravnica pod nujno (huda depresija in anksioznost) in sem bila takoj naslednji dan sprejeta na polikliniki v Lj.
  Pogovoriš se in psihiater ti nato svetuje kako naprej, ali potrebuješ zdravila, kakšne terapije itd.
Čimprej greš, bolje bo zate. Pogumno!

Alez, tudi moški imajo depresijo, samo da jo ne prepoznajo takoj ali pa jo zanikajo (v večini primerov). Naj tvoja žena kaj prebere o depresiji. V lekarni se dobijo zloženke o ženski in moški depresiji.

Čav Alez.

Tudi meni se to  večkrat zgodi ja. Določene stvari delam z veliko težavo in bi bila velikokrat zelo hvaležna in dejansko sem željna kakšne pohvale, ampak kot si rekel dobim -nič ali pa celo zelo nesramne, čudne komentarje, ki me zelo prizadanejo.

Veš ,res je zelo težko razumeti  človeka,  ko je psihično razdrt.
Če se postavim jaz nekaj let nazaj in če bi meni nekdo pripovedoval  takšne stvari kot se meni sedaj dogajajo, bi verjetno pokazala neko sočutje, kako pa se dejanska ta oseba počuti pa res ne bi imela pojma. Dokler sam ne občutiš tega ne moreš razumet oz pomoje zelo težko.

Kar se pa tiče tega kdo ima lahko depresijo, smo pa mislim da vsi enako izpostavljeni, le da je res, se strinjam popolnoma s Trzinko-moški ponavadi zanikajo oz je sploh ne prepoznajo.

Zato si ti na zelo dobri poti, ker si spoznal da imaš problem.
Čimprej si poišči pomoč. Prej boš pričel z zdravljenjem prej boš ozdravljen. To ti govorim iz lastnih izkušenj.


Lp poly

Zdravo...
danes sem bil pri zdravniku... Nisem si mislil, da bo to tako težko. Celi dan sem premišljeval, kako naj to povem dohtarju (ki je povrhu še mlajši od mene)... no in na koncu sem nekako povedal in objasnil.
Moram vam povedat, da mi je že sedaj veliko bolje in verjamem, da bodo tudi AD-ji pripomogli in bo samo še bolje.
Še enkrat najlepša hvala za vsako lepo črko, ki ste jo napisali, ker sem jo v tem trenutku krvavo potreboval...

Hvala in veliko sreče in uspehov vsem...

LP
Alez

  Alez :clap:

To, da nas partnerji ne razumejo oz., da ne pokažejo razumevanja kaže na to, da smo si izbrali nekoga, ki ni preveč sočuten..Zakaj smo si ga izbrali je drugo vprašanje..

Res pa je, da ne moremo pričakovati od partnerja pretirano razumevanje še posebej, če sami nismo pripravljeni nič narediti...Včasih čutiš, da is v vsem tem zelo sam...

Je pa možno Alez, da boš skozi terapijo in izboljšanje prišel do večjega zavedanja svojih odnosov in spoznanja, da s tako nerazumevajočo ženo, ki morda projecira svojo, lastno sebičnost vate, ne želiš več živeti..

Ne vem..You will find out!!

Alez lepo pozdravljen med nami. Tudi jaz imam moža,ki moje bolezni ne razume.Na začetku sem ga krivila,obtoževala,.........Potem pa sem prišla do točke,ko sem sama sebe sprejela tako kot sem - dobro in slabo :sem žena,mama,hči,sestra,teta,prijateljica,kolegica,sodelavka,znanka.Nihče na tem svetu ni popoln in mislim,da se vsak po svojih močeh trudi imeti čimveč dobrih lastnosti.Ženo ne sili,da naj te razume ona nikakor ne more vedeti kaj se tebi dogaja.Ko sem ponoči dobivala panične napade se je mož ustrašil in me seveda odpeljal na urgenco,ko pa so rekli,da z menoj ni nič narobe - na psihične težave sploh ni nihče pomisli - je mož dvignil roke stran od mene.Sama takrat o depresiji in vsem kar sem si zraven še pridobila nisem imela pojma.Mi je hudo,ker sem kar nekaj let vrgla stran in da nisem vztrajala na komunikaciji z možem - takrat mi je bilo lažje zapreti se vase in postaviti visok obrambni zid.Poizkusi se lepo mirno pogovarjat z ženo,lepo ji razloži svoje občutke,sčasoma bo bolj osveščena in takrat te bo lahko lažje razumela.Pohvalila bi te tudi za hitro ukrepanje in za obisk zdravnika.Naše bolezni se počasi zdravijo in zato se pozna vsak dan,ki ni zdravljen.
Želim ti vse dobro  :)

lp

..ne dovoli pa, da se ti bi posmehovala ......postavi meje..Teh pa tako ali tako ne moreš postaviti v tem stanju..verjetno..boš pa počasi...

Dragi Alez,

super je, da si tako hitro odreagiral in zacel z zdravljenjem in hvala ti, da si odprl to temo. Kajti sama imam zelo velike tezave s partnerjem in razmisljam, ce res toliko zahtevam od njega. Nikoli ni razumel mojega psihicnega stanja. Tudi, ko sem mu skusala pojasnit strahove, me ni nikoli jemal resno oz. se mi na nek nacin posmehoval. Ocital mi je mojo slabo voljo, ces da slabo vplivam na otroka in na njega. Da ne govorimo, ko sem mu omenila,da sumim na depresijo, mi je odvrnil, da naj se izogibam kakrsnim koli tabletam, da potem bo pa res konec, in se bi se dalo nastevat...Pocutila sem se sama v tej mori, kar sem dejansko tudi bila in se vedno sem. Ko bi si le kdaj prebral kaj o depresiji in anksioznosti.
Ampak seveda ni pri vseh enako. Jaz ti zelim in verjamem, da bosta z zeno nasla skupen jezik in da ti bo  pri vsem tem stala ob strani. Drzi se.:)

Alez tudi jaz te lepo pozdravljam,

mnogi med nami imamo zakonce, ki nas ne razumejo. Na žalost sem med njimi tudi jaz. Sedaj je malo bolje, ampak ko je bilo najhuje me mož sploh ni razumel, za povrhu je začel ostajati dlje v službi, samo da me ni bilo treba prenašati. Imela sem srečo v nesreči, saj me je podpirala vsaj moja mami, tako da sem se vsaj na nekoga lahko zanesla. Tudi jaz imam otroke, tri in vem, da sem se v letu 2007 preveč naprezala in sem dejansko izgorela, zato se me je lotila depresija.

Ali si si tudi ti naložil preveč dela?
Krasno, da si storil prve korake na poti do ozdravitve in upam, da boš kmalu spet tak kot si bil včasih, da te bo tvoja družina spet vesela,

marika

Vas čist razumem, popolnoma.

Pri meni je bilo takole, da sem vse naredila sama, oziroma sem mislila, da moram vse sama postoriti. V službi sem hotela biti maximalna, doma tudi, majhen otrok, ki se ovija okol mene kot ovijalka, siten mož, ki te ne razume, da ne govorim o vsem delu v gospodinjstvu in ostalem. Tudi jaz sem čutila zelo zelo veliko zajebancije in posmehovanja in takrat je bila vedno kaplja čez rob zame, potem pa sem itak izpadla zanj vedno zmešana, nora. Zase nisem imela časa.
Vedno bolj sem bila depresivna, sitna, živčna, panična, nejevoljna, ni se dalo več pogovarjat z menoj, zaprla sem se vase.

No, ko je depresija pri meni orng udarila, sem poiskala pomoč pri zdravniku in takrat so se začele spremembe, v meni, v odnosih doma. Trajalo je kar nekaj časa, da je mož sprevidel, da sem boljša, čez čas pa je videl tudi to razliko, da se znam postavit zase. V takem smislu, da si enostavno utrgam čas zase, da si ga znam vzeti, ne da bi čutila krivdo zaradi tega. Dogajat se je začelo tudi, da je morda mož pri pogovorih nekak podzavestno že čutil, da se želim kregat oziroma da je pogovor samo začetek prerekanja, vendar je sprevidel, da sem veliko bolj mirna, da želim en človeški pogovor, brez prerekanja.

Potem lahko rečem, da je blo kr vedno bolje, no. Moje spoznanje je sledeče: sama sem bila kriva, da si nisem vzela vsak dan nekaj časa zase, ker zdaj vidim, da bi si ga lahko. Če bi bila že prej bolj razumevajoča in ne panična za vsako stvar, če me ne bi toliko stvari motilo pri možu in če bi že prej imela zaupanje vanj, v smislu ukvarjanja z otrokom, da zmoreta tudi sama kakšno stvar, bi bilo vse drugače. V to sem danes prepričana in seveda, če se ne bi toliko gnala v službi in se za vsak pildek sekirala, bi bilo tudi precej bolje.
Sprevidela sem, da bolj kot sem mirna in zadovoljna, ter voljna nečesa, dela ali česarkoli, bolj sem funkcionalna.

Tudi možu zdaj popolnoma zaupam pri otroku, ne obremenjujem se več, kadar je moj otroček raje bos kot s copati na nogah, ne znorim več v takih momentih. Seveda pride še vedno kdaj do nestrinjanja, ampak bistvo je v tem, da sem se zdaj jaz sposobna pogovarjati na en normalen način. Mislim, da ko se enkrat začne eden od partnerjev spreminjati, slej kot prej opazi to drug partner in počasi se stvari prenašajo še nanj.

Takšna je moja zgodbica, na kratko in hitro povedana. Zdaj moram še naprej delati na sebi in verjamem, da bom videla tudi v prihodnje dobre rezultate.

Alez tebi in ostalim s podobnimi težavami želim veliko moči, ker če nimaš podpore pri partnerju, mislim da bo težka. Vsaj zase vem, da dolgo ne bi več zmogla takšno življenje.

To se meni dogaja. Imam obdobja, ko se neizmerno rada pogovarjam z njim, zadnje čase pa kar iščem izgovore, da ubežim pogovoru, me sprašuje, kaj je narobe, jaz pa sem tiho.. vseeno mi je. Vseeno pa menim, da nimam depresije. Mislim, to se mi pojavlja samo v stresnih časih, potem se zmeraj normalizira stanje.  

Čakam, da se situacija izboljša. Iščem veselje v svojih hobijih, v delu, crkljam mojo mačkico..