FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni  :)

Vidim, da ste nekateri stari virtualni znanci še vedno aktivni tukaj. Se me boste spomnili hehe

V glavnem sem spet tam. Depresivna, ne spim, anksiozna, komaj delam...

Glede na to, da sem krizo leta 2018 kr nekak sfurala in bila brez tablet, sem mislila, da lahko pohendlam stres, a sem spet tu. Ja tako kot vsi, tudi sama pravim, da sem razočarana. Lani sem zaključila 7-letno skupinsko terapijo, ampak sem še enkrat pristala tu... Je res, da grem zdaj čez par sprememb (nehala sem kadit, s partnerjem se stvari spreminjajo), jaz se pa spet umikam v depro in najraj bi odgovornosti preložila na druge...Ali imam res možgane že čist fuč? Kaj se dogaja? Ali se naj enostavno sprijaznim za življenje s tableti?

Res ne vem... No sedet ne morem doma, grem zdaj hodit (to počnem že 2 leti vsak dan, pa vendar nic ne pomaga, da bi se izognila taki hudi simptomatiki)...Bom pa morala spet poiskat pomoč. Tablete?? Psihoterapija?? Kaj zaboga.... Razmišljam, da bi šla po mnenje k Dernovškovi. Leta 2018 sem šla tudi do Rebolja, samo sem najprej hotela zaključit skupinsko analizo preden pr njemu začnem.. Res ne vem..

B

Živjo Betula...
Te  prva pozdravim jaz...Žal mi je ,da je tako...sicer si bila kot vidim 3 leta brez zdravil? Bravo! to ni malo...ja, je pa tko da pac ni lahko...smo razlicni...jaz sem ful bila za brez zdravil...tudi psihoterapija, zdaj pa ne vem vec...se nagibam k temu da bom s tableti pac cel lajfker cez ta drek ne grem vec...mogoce res poskusi se z Drnovskovo in pac naredi kar lahko, ce pa ne bo slo pa vseeno tableti...saj ce bo nizja doza spet to ni najhuje... :rozicodam:

ce lahko vprasam, a je s partnerjem kaksna krizica al pa kej lepega? Tudi jaz ob tezkih stvareh bezim v bolezni...:( no kakorkoli te pozdravljam in želim najboljše

Betula, pozdravljena  :rozicodam:

Jaz bi cimprej stopila samoplacnisko recimo do Rebolja ali Dernovskove, da ocenita v kaksnem stanju si in se hitro ukrepa.
Morda bi bila dovolj samo psihoterapija, morda za zraven se nizja doza ADjev.

V 7 letih terapije si se gotovo ze kar nekaj spoznala in uredila kaksne zadeve pri sebi. Morda si tudi ze spoznala te notranje mehanizme, kako funkcionirajo, morda pa se ne. Ponavadi na terapijah pri sebi ozavescamo in cistimo, predelujemo in spreminjamo najprej vse drugo, preden ozavestimo ta anksiozno-depresiven koncept, zaradi katerega smo najprej prisli na terapijo. Da tega cisto dojamemo in znamo ravnati sami s seboj je potrebno res precej casa. Tako zna biti da, tudi 7 ali 10 let ni dovolj in je potrebno se nekaj let vec. Kar se zdalec ne pomeni, da vmes nisi ze kar vredu spoznala sama sebe in spremenila kaksne stvari..itd. Cas torej se zdalec ni vrzen stran.
Pridejo vecje stvari, ki nas spet bolj zamajejo v nase temelje in nam rusijo ravnotezje. Ce je na udaru partnerski odnos, je to seveda zelo obcutljiva tema. Na tej zemljici smo vsi samo ljudje in kot taki tudi obcutljivi.
V veliko pomoc ti bo, ce bos zdaj cimbolj socutna in razumevajoca do sebe. Malo tezji cas imas. Vse nas cakajo tudi bolj prijetni in tudi tezji casi. Nic narobe s tem, da smo ranljivi.
Moje socutje Betula :rozicodam:
Kaj lahko ti naredis, da bos cimbolje poskrbela zase? Kaj potrebujes in si lahko das? ;D

Obema hvala za odgovor  :rozicodam:

Nives, tudi jaz tako mislim, da v vsakem primeru poiščem pomoč. Drnovškova ima prvi prost termin komaj po 20.10, Rebolj mal prej. Počakat bom morala. Je na momente kr nevzdržno, ko me strah preplavlja. Morda res ni bilo dovolj s terapijo, morda res še potrebujem, niti ne morda, mislim da jo. Poskušam ne narediti panike, čutim celo kanček sprejemanja sebe, ki ga prej ni bilo, še vseeno je simptomatika težka, čeprav ni nič drugačna od prejšnjič in še pred tem itd..isto, znano,.. Najbolj me skrbi, da nebi bila zmožna hodit v službo in si s tem vsa vrata zaprla...

Crni panter, ja s partnerjem sva imela kr krizo, zdaj smo se začeli bolj pogovarjat, prišle so ene potlačene stvari ven, tako da se je kr materiala nabralo, ki mi najbrž kali mir.

Pa še to kajenje...s tem sem si vse blažila, tudi to vpliva mal na moje počutje pomoje, ker sem bila kr odvisnik 20 let. Zdaj sem pa skoraj mesec brez...

Super je, da imas ze nekaj vgrajenega socutja so sebe. ;D
Kaj v vajinem odnosu je tako tezko breme, da bi najraje zbezala od tega? Ne rabis nam napisati, ce ne zelis.. Vazno je, da ti ves, kaj to je. Si res zelis pobegniti od situacije ali jo dejavno resit?
Neprijetna custva so v koncni fazi samo kompas, ki nam pokaze, da nam nekaj ne pase.
S socutjem so sebe.. podporo sebi.. npr da si prigovarjas, da bosta to resila si pa lahko pomagas vrniti svoj notranji mir.
Ko stvari v partnerskem odnosu priplavajo na povrsje in se on njih lahko pogovarjata, sta ze na poti k temu, da resujeta. Lahko deluje malo scary.. vendar, v resnici je to izhodisce, da se lahko premakneta naprej.
Se partnerju kaj zaupas, kako ti je.. kaj te skrbi.. ali samo nosis vse to v sebi?
Naredis kaj zase.. da dvignes svoje razpolozenje in vajin odnos? Katere so stvari, dejavnosti, ki so vama obema fajn, da lahko prek njih dosezes boljse vzdusje in s tem svoje pocutje?
Katera so tvoja mocna podrocja? Sluzba? Prijatelji? Ce imamo fokus na nase mocne tocke, nas tudi trenutno sibkejsa podrocja ne zamajejo toliko, ker s tem lahko ujamemo ravnotezje.
Morda se lahko zmenis s terapevtko, kjer si obiskovala skupinsko terapijo za nekaj individualnih terapij, da ti pomaga, te vodi in usmerja skozi to kar dozivljas, da si povrnes ravnotezje?

Nives  :rozicodam:

hvala za tale vprašanja, ker ko si na njih odgovorim, je lažje. Če na kratko povem, je najinemu odnosu botrovala skozi vsa leta ena velika razlika, ki sva jo nekak zaradi ostalih področij in lepega vsakodnevnega življenja upsela zvozit. Pa vendar je imela velik vpliv na naju, zdaj pa se tudi na tem področju dogajajo spremembe. Kaj pa zdaj?
Ja partnerju se zaupam, tudi on se meni.

Poskušam se fokusirat na mmočna področja, jih imam  :). vendar ta eden izmed hujših simptomov depre je pri men ta, da imam občutek, da ne bom nič zmogla in potem me ta misel hromi in sem že v začaranem krogu anksioznosti in sami če-ji itd..., kljub temu da vem, da sem sposobna...

Moj terapevt je šel lani v pokoj, žal...Bom ga tudi kontaktirala za nasvet, vendar pa bom za terapijo vsekakor potrebovala nekoga drugega. Nevem če bo kar samo izvenelo to počutje... Npr. decembra lani sem se tudi tako počutila, trajalo je kak mesec in kar samo izzvenelo. V glavnem vsakem primeru grem do Dernovškove, ker rabim usmeritev.

Jezi me, da še kar nisem bila pozorna na telo, ki mi je nakazalo da se depra približuje...

No, danes sem spala v kosu 8 ur. Zdaj pa grem hodit že dopoldne, ker ob petkih začnem kasneje delat. Pa še zvečer enkrat  :sesmejem:

Zdravo,

sicer ne vezano na tvoje dogajanje, bi pa nekaj vprašal tiste, ki imate izkušnje s psihiatri samoplačniško. Namreč, a vam oni predpišejo zdravila na zeleni ali beli recept, ker če je na beli, je treba plačat vsa  zdravila kljub zdravstvenemu zavarovanju predvidevam? Betula, tebi pa vse dobro :oki:

Hvala za odg.

Betula, super... Ko je spanje je veliko  :clap:

Ja, res je fajn, ko spim..ne vem, kaj bo nocoj...ker sem hudo anksiozna danes...
ne morem verjet, da je spet tako hudo.

Betula, te cist razumem.. Jst tut poznam razumsko ze ogromno... Ampak ocitno telo odreagira, pa mene strah zj.. Nezaupanje... Sicer to, da si po neprespanih noceh spala 8 ur je ful super znak... Torej lahko, si zmogla in telo si vzame svoje... Anksa pac spet stisko sporoca.. Vem kako je... Poskusi ostati z njo... Kot si rekla bos poskusila z Drnovskovo.. Na koncu, ce bo pretezko funkcionirat pa mogoce res Ad pa pac v nizji dozi... Jaz tudi se otepam tablet, mi je hudo ampak dejansko zdaj ne vem ce bi sfurala brez... In hocem zivet!! Pac bom s tableti... Ze samo ce bo nizka doza je uspeh veliki... Tudi telo ma manj kemije... Zivet moramo.. Veliko sem te brala in to da si bila sedaj toliko casa brez je ze super... Jst sm sla po enem mesecu nazaj, tko da... Pogumno naprej in kar bo bo OK! :rozicodam:

Hvala za spodbudne besede...Dernovškovo imam komaj 21.10..to je še tri tedne, uff..rabim nujno pogovor, ker če bo tko cel čas, se mi bo zmešal... Zdaj berem poste iz leta 2018, pa sej ne morem verjet, da mi je zdaj isto..no hkrati me pomirja da če je takrat minilo bo tudi zdaj, ampak takrat je trajalč ene 4 mesece... nevem no, tako sem jezna...Kako si ti?

Te razumem.. Tudi jaz sem jezna... Vidis jst sm ze ful simptomov dala skozi, pa se vedno padem na istega.. Strah pred psihozo, glasovi.. Kr neki.. Tko da nism najbolsi primer uspeha... Ne vem... Res je da mam pac mal tezje okoliscine trenutno. Hipohonder ki skrbi za bolno mami, ampak ja lajf je pac tezek..ocitno ene stvari mormo razciscevat pol lajfa... Ampak lej...ti vseeno zivis, funkcioniras... Dolgi si bila brez in tudi ce bi mogla slucajno spet nazaj na tablete bos spet lahko brez... Vazna si ti.. Poskrbi zase,ker res trpljenje z dneva v dan...nima smisla...vedno mine tudi to bo... Drzi se!

Veš da sem se danes spomnila nate, ko sem poslušala predavanje Dernovškove. Med drugim je govorila o tem, kako vpliva na duševno zdravje skrb za svojca.

Ja to je noro, prav na isti simptom. Meni se tokrat nič novga ne dogaja, kar pa ne pomeni, da lažje prenašam. Sploh ne vem, kaj bi naj bil v naših primerih uspeh? Ne si tko govort, skrb za mami ni lahka stvar.

Sprašujem se, ali bo kdaj minilo? Al se bom cel lajf tako odzivala? In ja veš, tudi jaz katastrofiziram in me je na momente strah, da ne pristanem v bolnišnici s tableti, brez lajfa...

Kokrkol ne rada hodim na ta forum, ko sem ok, ker me spominja na vse to, tok mi je zdaj fajn da obstaja, da lahko bluzim iste stvari..
Tebi pa želim, da se čimprej stabilizira stanje :) No, itak bom še kaj pisarla.

 

Hvala Betula... Tudi jaz ne vem kaj je uspeh...no, mogoce ze to, da vseeno gres hodit, hodis v sluzbo, zivis s simptomi.. Ker vsi vemo da anksa zna cloveka izolirat in zapret...jst sm ko se mi je prvic zgodilo, sm 3 mesce trpela kot zival... Brez zdravil... Zdj pa ne vem vec... Utrujena sem od borbe in ja si  mislim a res mora bit lajf sam trpljenje... Ne zelim vec... Sam trpet... No, sj k bom bols bom spet jamrala k bok hotla brez tablet... Ne vem, mogoce je pa uspeh to sprejet... Who knows... Tudi tebi zelim cimboljse pocutje☘️

O ja, ko še teh občutkov nisem poznala in toliko vedela o vsem, me je anksa dobesedno zaprla med 4 stene.

Kok te razumem, kaj pišeš.  :sesmejem: Meni se je isto dogajal, prvo hudo stanje pa takoj po zdravila, potem pa sem hotla čimprej dol.  Tut nočm trpet, vsako sekundo delat na seb, da se mi ne zmeša, dobesedno...ah

Ne vem kaj bo tokrat...

Lahko noč  :)

Spet ne spim....

In tako je za mano neprespana noč, počutim se obupno.. Kaj naj naredim, zaboga? Grem po tablete? Tako ne morem živet. Kako naj s takimi simptomi čakam srečanje z Drnovškovo? Ali naj grem prostovoljno v bolnico? Ta noč je bila grozna.. Taka ne morem delat. Kaj bo s službo?

Imas kaksno pomirjevalo na zalogi? Npr vzames en Helex.. se malo spocijes in naspis. gres na sprehod.. si pripravis kaj dobrega za pojest. Nic narobe s kaksnim pomirjevalom, ce si v taksni situaciji. Pomembno je, da poskrbis zase. Tudi na dan, ko ga tako startas. Tudi iz njega lahko boljsega naredis :obj3:

Imam Lexaurin. Sem ga v 14 dneh vzela 1x polovicko, enkrat pa celega da se naspim.. Ce ga vzamem enkrat na teden , ne bom odvisna postala??

Hodim vsak dan ze 2 leti...Ta rutina je nabolje, kar sem v zadnjih letih naredila hehe... Ni pa ustavila ponovne depre..

Ja, nekaj kriči v meni...Najbrž je povezano s partnerstvom in jaz se odzivam tako kot se.
Dvomim, da bi prenehanje kajenja tako vplivalo name...čeprav so bili cigareti moj antidepresiv..
Hvala Nivess  :rozicodam:

Seveda ni nic narobe s tem in seveda od tako malo ni odvisnosti. Trenutna situacija zahteva, da se naspis.. spocijes... se pomiris.

Po mojem to nima veze s prenehanjem kajenja. Vsaj jaz tako mislim. V koncni fazi je telesu bolje, ko nima v sebi nikotina.

Kricis v sebi? Koliko si dovolis svojo jezo? Jeza je nas sestavni del in je zdrava, da z njo ugotavljamo, kaj nam je ok in kaj ne. Ce bos jezna ne pomeni, da bos partnerja kar potolkla.. niti ne pomeni, da bos kar zakljucila odnos.. Cisto vredu smo tudi jezni. :kiselnasmeh: ;D

Ja, danes ga bom zvecer vzela, ker sem cist uničena. Zdaj sem prehodila 7km, kot bi lebdela...
Najbrz res ni samo od cigaret takšna reakcija. Je pa res da bo zdaj 1 mesec, kadila sem pa 20 let. Zame je to velika sprememba, ne samo psihološko tudi fizično najbrž. Kaditi pa res nočem več.

Ne vem, bomo vidli kaj bo...  :rozicodam: :closedeyes:

Seveda je sprememba. Bravo, da ti je uspelo :clap:

Vse, kar se dogaja je to, da si malo custva potlacila. Zato tudi obcutek lebdenja.
En vecinoma nezaveden mehanizem.. podzavestno se pocutimo ogrozeni, mislimo da ne bomo zmogli custev.. in potem jih raje malo potlacimo..
V resnici ne tako nevarno, kot mi simptomatsko dozivljamo, ker skozi simptome potem ta energija ven izbija. Custvena energija pac nekako mora ven priti na povrsje..

Dobrodosla bi bila cimprejsnja psihoterapija. Skozi pogovor bi morda bolj v stik s seboj prisla.

Kasneje bos, ce bos zelela, imela moznost se nauciti, kako se nazaj k sebi spravit, ko pride do tega. :rozicodam:

Ko bi le imelo vse veze s čiki, pa bi hitreje pršla nazaj...Po drugi strani pa je tudi tole trdovratna zadeva.
Zdaj je kar neka druga realnost, nekadilka sem.
Če se bom tako počutila kot ta dva dni in tole noč, ni druge kot da se vrnem na AD-je. In se sprijaznim...ne vem, kar ne morem verjet, da sem spet tle...to si vsi govorimo, ki se nam tole sranje ponavlja...šit no...PA cela kalvarija spet, pa sploh ne vem, kako bom delala..a imam službo, ki sem si jo vedno želela...skratka brezizhodno se mi vse zdi  :ffearr:

Danes sem spala, sicer s prebujanji, ampak sem (z Lexaurinom).
Tako da zdaj bom spet nekaj dni brez (ker itak me je strah benzotov), zdaj sem ga v 10 dneh pojdela 2 in pol tabletki. Upam, da je to ok.
Počakala bom na Dernovškovo in njeno mnenje, potem pa dalje. Ali bom sam k njej hodila, ali naj še dam eno psihoterapijo krajšo čez? Nevem...
Spet imam že od jutra hude stiske.

Ugovotila sem, da mi med hojo (ko grem hodit za 1,5 h) kar butajo neke podzavestne stvari ven in tudi strahove prepoznam in posledično da temu vsemu čustveno ne bom kos. In to me spravlja v obup in mi požene grozo po kosteh. Sicer me hoja pomirja in sem zdaj, ko sem v primežu simptomov, povečala km na dan.

Še ena noč brez spanca, mogoče sem po koščkih vse skupaj kako urco spala. Tesnoba na višku..ne razumem..večer je bil dokaj miren, pol se vležem v posteljo in bam, v prsih vibrira, v želodcu kot bi imela roj metuljev. In potem začaran krog kaj če-jev...

Zdaj po enem mescu brez sem začela sanjati cigarete  :kadim:, tudi danes ko sem uspela zaspat za pou urce, prav travmiram al kaj...

Nič treba je v službo, s to nenaspano glavo.

Betula, moje sočutje. Nekaj je bilo zgleda preveč, nekaj se je odprlo, morda so res tudi cigareti to anestezirali in je zdaj čas, da se prečisti in zaceli.
Kaj pa če bi stopila do osebne zdravnice, da ti predpiše AD, da se ne mučiš toliko do termina pri Dernovškovi? 
Pa boš šla takrat k njej še na konzultacijo.

Defenitivno se je neki odprlo, mislim da gre za veliko spremembo s čiki vred. To traja zdaj ene slabih 14 dni. Nebi rada takoj posegla po Adjih. V decembru sem tudi imela tako obdobje, trajalo je približno 1 mesec. Zato bom zdaj počakala na Drnovškovo. Je pa težko zelo, sploh nespečnost.
Hvala

Morda ti lahko pa Kvelux predpise za spanje? Je AP, ki ga v malih dozah predpisujejo zdaj za spanje. Ce je spanje problem, z ostalim pa lahko funkcioniras.
Cimprej startaj.. dlje, ko si v tem stanju, dlje traja, da nazaj prides.

Ja, razumem. V decembru je blo identično, pa nisem nič šla iskat. Rabim pogovor definitivno. Sicer pa nisem pametna kaj bi bilo najbolje, zato pa čakam Drnovškovo. Rabim nekoga ki mu zaupam glede zdravil. Eh, ne morem verjet da sem spet kle. >:(

Pozdravljena, betula,
oglašam se, ker sem tudi sama dala čez torturo odvajanja od kajenja, in ja, bila sem povsem nespečna, depresivna in anksiozna. Poleg tega sem imela še aritmije in upočasnjeno prebavo.
Mislim, da lahko tvoje simptome brez problema pripišeš odvajanju. Preberi malo še zgodbe drugih ljudi, kaj so doživljali ob prenehanju - namreč, odtegnitev pri tako dolgoletni odvisnosti zahteva od telesa zelo velike prilagoditve. Tudi glede spanja, ki ga uravnava vegetativni živčni sistem, enako prebavo.
Moj nasvet je, da si pomagaš glede spanja, lahko tudi kakšno pomirjevalo tu in tam, ali pa kaj za akutno nespečnost. Po nekaj mesecih se bo uravnalo samo od sebe, najkasneje pa po pol leta. Pri meni je bilo tako.
Srečno  :rozicodam:

Bemci,
hvala zaa tole. Zdaj se bom kar razpisala  :)Nikogar ne poznam, ki bi ga tako zvil. Najbrž tisti sploh ne nehajo hehe
Drgač sem nehala v zač.septembra. V prvem tednu sem bila vzhičena, ker sem bila vesela, da sem naredila ta korak, da sploh poskusim ta šit odstranit iz življenja. Potem pa se je začel. Najprej nemirne noge, potem taka blaga tresavica po telesu, po 14 dneh pa se je začela nespečnost, anksa, zdaj še depresivna.  Fizično me prebava matra. In potem je tle vprašanje kaj pa zdaj? Vse se je vrtelo okoli cigaret. In zdaj tega preprosto ni več...Po mesecu pa sem začela še sanjat o tem.  ???
Skratka ni da ni. Drugače pa sploh nočem prižgat cigarete.
Vseen teh občutkov se ustrašim, ker so mi znani...Kok časa nisi spala?? Kako si si pomagala? Si bila prav depresivna?
Hvalaa
 :rozicodam:

Super, me veseli, da ti je pomagala moja izkušnja.
Jaz sem bila bolj razdražljiva kot depresivna, vseeno pa se mi je v tistem obdobju (najhujše je bilo prve 3 mesece) vse zdelo brez smisla, pomena. In ja, kup težav sem imela, celo na holter preiskave za srce so me poslali, ker sem imela aritmije - ki pa so potem čisto izzvenele.
Pri spanju je bilo tako, da nisem našla nečesa res učinkovitega, a težave so sčasoma izzvenele same po sebi. Sem pa takrat res spremenila stil življenja, začela sem ogromno hoditi in ta ljubezen do hoje se je potem razvila v ljubezen do hribov, s čimer sem "obsedena" še danes. Popolnoma sem spremenila življenje v bistvu, ko sem še kadila, sem bila statična, "zaležana", najraje sem šla med vikendi žurat ali pa na kakšno zabavo, druženje. Na začetku sem grozno pogrešala te stvari, a si nisem pustila iti, ker sem vedela, da me bo potegnilo nazaj notri. Tako da, gibanje, svež zrak, zmatrat se. In, saj vem da je to težko, poskusi čim manj razčlenjevat in samo zaupat, da bo minilo. Morda ti pomaga še kakšno drugačno sproščanje, na primer masaža, voda (bazeni, plavanje, savne) ... meni take stvari zelo koristijo. Sem se pa tudi matrala z avtogenim treningom, a sem preveč živahna oseba za kaj takega :) Poskusi, morda tebi paše, na primer vodena meditacija, vizualizacija je lahko kar fajn za umirit težke misli.
Čestitke, da si prenehala! To naj te ves čas greje pri srcu.
Oglasi se še.

Pozdravljena,
naj najprej povem, da sem nekadilka celo življenje in se verjetno ne morem vživeti v agonijo odvajanja. Ampak sem se spomnila, da se je moj znanec uspešno odvajal z Nicorette obliži in žvečilkami. Ali si ti kaj od tega poskusila?
Za spanje morda kaj naravnega poskusiš (baldrimed, persen forte...).

lp, Ribica

Ribica, hvala za odgovor in nasvet. Ja nekateri se poslužujejo nikotniskih obližev itd. Sem tudi pomislila na to, pa spet ni zagotovilo, nekateri se tudi tega navadijo, pa leta kupujejo žvečilke in obliže. Zdaj je že mesec za mano in si ne želim več nikotina vnašat v telo :)

Bemci :)
Sva si pa kar podobni:) Jaz hodim že 2 leti, dobesedno vsak dan naredim v povprečju 6-8km, klanec, nordijska, karkoli od tega. Tudi sama se navdušujem nad hribi. Letos sem prvič osvojila 2-tisočaka. :pomezik:  Zdaj ko imam krizo, kakršnakoli je že, sem podvojila čas v naravi in upam, da bo to prispevalo k hitrejši stabilizaciji.. tudi zdaj grem hodit, v to ljubljansko drisko...
Ja, poskušam ne analizirat vsega. Se več sproščat, poskrbet zase, počivat, tudi dihalne vaje sem začela izvajat včeraj (ma to gre počasi), bomo vidli, kaj bo po mesecu dni.

Včeraj sem zaspala in spala v kosu, niti baldrijana nisem spila. Upam, da bo šlo tako naprej... Delam z ljudmi in nespanje me zelo ovira, še bolj zato ker me močna tesnoba grabi.. In glede na to, da sem v preteklosti pri večjih spremembah odreagirala s tesnobo in depresijo, sem se zdaj vstrašla teh že znanih občutkov....

A si imela tudi kakšne zoprne fizične simptome ob prenehanju?

Sem pa še mal govorila z ljudmi (bivšimi kadilci) in prebrala par stvari in očitno je res lahko hardcore štala.
 :rozicodam:

Betula,
si me prav nasmejala s tole hardcore štalo :), ker res ravno tako je!
No, da vnesem malo optimizma ... jaz nikoli več ne bi menjala za prejšnjo, kadilsko kariero. Je res, da sem v teh 4 letih, kar ne kadim, že nekajkrat pomislila ... samo 1 dimček, pa sem potem takoj dojela, da me odvisniška pošast spet vleče nazaj. Tako da, ostani močna :)
Fizične simptome poleg nespanja, slabe prebave, aritmij, rejenja (a sem potem tudi izgubila te kile v roku 1,5 leta) ... ne vem, katere bi še lahko imela? ;) Mogoče čisto prvi teden, sem kar precej izkašljevala, pa težko dihala. Zelo hitro pa se je popravilo.
Glede hoje - super. Meni je to res pomagalo in mi še danes pri čisto kakšnih drugih stvareh. Bravo za dvatisočaka! Jaz se malo spogledujem s težjimi potmi trenutno (plezanje), a si potem rečem - zakaj bi toliko tvegala :)
Drži se in en prijazen pozdrav  :happy:

Malo update-a. :) Psihološko sem še vedno tam, se pravi ta neka čustvena bolečina oz občutek nemoči, groze je močno prisoten. Tipično depresivno z ruminacijami in katastrofiziranjem. Na vse to se obesi še tesnoba/strah in ko me vse skupaj začne preplavljati je hudič.

Razmišljala sem (pa tudi ko berem za nazaj) o tem, kako se vedno isto odzivam. Ti občutki pridejo, se ustrašim, takoj začnem dvomiti vase, da ne zmorem in takoj želim nazaj na tablete. Vse je isto, vse po istem vzorcu. Kaj mi to pove? Ali sem se zmožna ustaviti in malo počakati? Nenazadnje sem naredila v življenju ogromno spremembo. In v življenju se bodo spremembe še vrstile.

V čet imam Dernovškovo, v zač novembra sem se naročila pri psihoterapevtu, da vidim kako naprej. Iskreno povedano, da imam terapije in odhajanja v otroštvo poln kufer, ne vem kako se naj naučim soočati z življenjem tukaj in zdaj?  Ali je res telesu tako težko in mi pripravlja ne vem vse kakšne trike, da bi prižgala cigaret? Ne vem...

Ne vem, kdaj bo bolje...zdaj se mi zdi da nikoli :P In ja če bo treba, bom posegla po zdravilih. Ampak najprej se želim ustaviti in ne reagirati iz samega strahu.

Malo razmišljanja...zdaj pa na zrak  :ffearr:

Bravo, Betula, vse spoštovanje za tvoj pristop in neizmeren pogum.
Glede psihoterapije delim tvoje mnenje. Jaz sem se zdaj odločila za pristop integrativne telesne psihoterapije,   ki ga vodi Tomislav Kuljiš - poudarjeno je dejstvo, da če se je naš organizem (in s tem psiha) oblikoval skozi travmatska izkustva v predosebni, predverbalni fazi s pogovornimi terapijami dosežemo le površinsko raven problematike in samo na ravni telesa lahko posežemo globlje. Plastično povedano: dojenčku v nas nič ne pomaga, če mu razložimo, zakaj se tako počuti - potolažimo ga lahko le na ravni telesa. Meni to pije vodo - bom pa še izkušenjsko videla, če res pride do kake transformacije.
Vse dobro, Betula, pa se spremljamo ...

Juliette,  hvala za tople besede.  :rozicodam:

Ali si s to terapijo že začela? A jo tudi pri nas kdo izvaja (Lj)? Ali si prav pri Tomislavu v Zg?
Zanimivo ja, men se recimo stiska močno izraža skozi telesne bolečine, predvsem skozi noge in glavobol. Morda so res boleče noge simbol za "kako naprej"?  :) Ker se tako v bistvu počutim. Opustitev cigaret je prinesla spremembe na vseh področjih.

Zdaj sem v tej fazi iskanja, kaj bi bilo najbolje zame v smislu psihoterapije.

Skupinsko analizo sem zaključila. Vsekakor mi je neki dala, ene stvari sem uspela spremeniti in še bi lahko naštevala..moj odziv na večjo spremembo (vsaj kaj se tiče simptomov) je pa isti, žal. Pa tudi glavnega strahu ne obvladam, to je strah pred izgubo.

kako si ti kaj?

Tudi tebi vse dobro.

Betula, jaz sem zdaj dobro, hvala. Dobro v smislu, da so AD prijeli, bi si pa želela določene točke v sebi transformirat. Največ informacij o načinu dela T. Kuljiša dobiš na njegovi strani IPD. Predavanja so on-line, terapevtske delavnice pa v LJ. Prva delavnica bo v decembru.
Ja, s to simboliko in razmišljanjem se lahko precej zapletemo, bistva pa ne razrešimo. Ne vem, kaj mi bo prinesla ta oblika terapije, a me je strokovna podlaga in način izvajanja vsekakor pritegnil.
Boš kaj povedala, kaj o tvoji situaciji meni Dernovškova? Saj veš, z deljenjem izkušenj se lahko vsi marsikaj naučimo.  :pomezik:
Drži se.

Aha to je terapija v obliki delavnic. In koliko delavnic je to? Se pravi to ni ena na ena terapija. Sem preverila njihov page ja. Bom vesela, če boš drugo leto kaj podelila z nami.  :)
Ja jutri imam Dernovškovo, sporočim, kako je bilo oz kaj meni.
hvala  :rozicodam:

Ojla,

dr. Dernovškova pravi, da ne potrebujem tablet kljub hudim simptomom. Pravi, naj nadaljujem s tem, kar počnem sedaj, se pravi hoja, tek, dihanje pred spanjem, cbd za nespečnost. Dala mi je še eno nalogo za anksiozne "kaj če-je?" :sesmejem:. Pravi tudi, da zna abstinenca od cigaret kar trajat.  :seznojim:

Sem brala tudi malo po tujih forumih, kjer se najde več podpore pri odvajanju cigaret. In ljudje dejansko preživljajo muke prve mesece, tudi tisti, ki niso imeli prej težav z duševnim zdravjem. Glede na to, kaj je meni pomenil cigaret, ni čudno da je zdaj telo v šoku. Sprememba pa je prinesla še emocionalne reakcije. Včeraj se mi je na sončku tako zahotela kava in cigaret, da... :kadim: Ampak ne, ne bom prižgala.  :nehvala:

Tako kot vedno, tudi zdaj nisem prepričana kaj naj...najbolje lepo počasi, dan za dnem.. Tudi če bom spet pristala na ad, bom vsaj vedela, da sem vse prej poskusila...

Lep teden vsem  :rozicodam:

Živjo Betula,

jaz se ne bi mogla bolj strinjati s tvojim zapisom. Ja, tudi pri tistih, ki prej niso imeli težav, se pri odvajanju lahko pojavijo, in to hude. Ker pa so tudi psihične, jih ne pripisujemo toliko odvajanju. Če pa pogledaš, kako soodvisno funkcionira telo, je logično, da se poruši celoten sistem. Ampak ko si enkrat ven, si ven. Meni recimo cigareta sploh več ne zapaše, in to že od cca. 1. leta po zaključku naprej. Pač, vseeno ti je zanjo. Morda se kdaj zgodi, če je kakšna zabava, da pomislim, ampak ne želim tvegat s tistim enim dimom, in zadeva gre mimo. Vse ostalo pa se porihta in je bolje, kot je bilo prej.
Poskusi se čim bolj crkljat in gibat. In spomni se cilja, za kaj to delaš.
Srečno še naprej  :rozicodam:

Hvala Bemci  :rozicodam:

Ja, cilj imam pred očmi hehe, sem ga imela že, ko sem na polno  :kadim: Sam na momente sem tako adijo, da se vprašam, kaj mi je tega treba. Sploh ta "kaj pa zdaj?", kako bom zdaj brez? Kašen bo lajf? Kdo sem jaz brez čikov? V glavnem ni čudno, da sem tesnobna, deprasta, me je strah lajfa, oz neka splošna panika...

Danes mam slab dan za znort. Hodila sem že dve uri danes, pa najbrž bom še. Neki dobrega kuham in čakam večer, ko se ponavadi malo pomiri stiska...



 


 

 :clap: Betula, tako kot praviš dan po dan ... imaš svoj cilj, poznaš se, zdaj si dobila še potrditev od psihiatrinje, ki ji zaupaš. Imaš kakšno kvalitetno podporo v svoji bližini?

Juliette,

hvala vesolju, imam podporo med bližnjimi.
O tem, kaj je kvalitetna podpora bi se pa dalo razglabljati, a ne  :P

Hvala ti  :rozicodam:

Hejla, malo update-a. :)

Še vedno imam nihanja, so ok dnevi, ko me ne preplavlja in potem pride dan, dva, tri, ko me "tesnoba dobesedno "ubija" in takrat bi najraj šla po ad.

Še vedno sem nekadilka, kmal bo 3 mesece. Me pa še vedno matra, sploh zaradi tega počutja. Ali je vse izbruhnilo zaradi opustitve kajenja ali kaj drugega? To me muči... Resno razmišljam o kog-ved. terapiji. Sicer se mi pa psihoterapija upira, po pravici povedano. Dost mi je bilo 7 let, potrebujem rešitve, ki so usmerjene v zdaj.

Toliko je enih vprašanj, tudi tistih, ki jih generira tesnoba. Kako se sploh sprijazniš v življenju, da so te težave del tebe? Da te bodo spremljale skozi življenje? Ah..vse skp naj gre nekam...

Betula, pozdravljena,
omenila si kognitivno vedenjsko terapijo. Jaz sem se tehnik KVT naučila sama, predvsem v zadnjem letu mi je prav prirasla k srcu, ker mi na nek način "leži" njena praktična plat. Če si vsaj malo samouka in ti ni tuje brskanje po knjigah, ti priporočam najprej KVT za telebane, obstaja pa tudi serija 24h predavanj (zelo poglobljenih!) prof. Jasona Satterfielda, ki jih lahko prek platforme Kanopy gledaš v sklopu Mestne knjižnice Ljubljana, če imaš članstvo. Meni je to dvoje v kombinaciji zelo pomagalo, ker te terapije ciljajo na celostno spremembo v življenju: povečanje socialnega kroga in s tem pomoči, spreminjanje vzorcev mišljenja o sebi in posledično na samozavest, spreminjanje navad (več smiselnih, osrečujočih "početij" v dnevu), itd. Tudi za odvisnosti je posebej cel sklop.
Poskusi, če meniš, da bi lahko pomagalo.
Lep dan ti želim :)

uf, tale kadilska je pa res  :delirij:

glej, jaz sem kadilka  :kadim:  . Ko sem lani takle cajt zapadla v izgorelost, živčnost... ni da ni bilo , sem se matrala in matrala in na koncu spet pristala na AD.. ni bil ravno primeren čas .. privanjanje na AD je trajalo cela 2 meseca predno sem začela spati vsaj par uric .. raje ne pomislim  :'(  V tistem času mislim, da prvi mesec sploh nisem prižgala... ker mi sploh ni pasalo.. ko mi je zapasalo sem si pa rekla, no sedaj je pa malo bolje  :pomezik:

Zato mislim, da abstinenca od cigaret ni ravno tvoj problem.. Glej jaz športam konec tedna, poleti več
Zdej delam spet od doma... in to me utruja, da sem ko ena zmečkana cunja , zato se konec tedna malo prisilim, da hodim ene 2-3 ure


Vendar mi je največji užitek priti na nek vrh in eno  :kadim:, pa  :kava:  .. to je zame zakon, pa naj si misli kdor če karkoli  :)

Kaj je zdravo in kaj ni ... to je pa že druga tema  :pomezik:

Drži se

hej Tačkica,

ja niso direkt cigareti, mene velike spremembe udarijo. Ta pa je definitivno povezana z opustitvijo po 20 letih. Neka povezava obstaja. So pa seveda druge stvari še tukaj. Meni se v 20 letih ni zgodilo, da mi cigaret ne bi pasal, tako da ni nek pokazatelj v mojem življenju...

Če bo prehudo in se stvari ne bodo začele stabilizirat, bom tudi šla po ad, ne bom se mučila v nedogled. Mi pa ne da miru ta moj vzorc in ker ga s tableti ne bom rešla...

Tudi tebi vse dobro...

Malo se javljam...

Hm, 3 mesece je minilo, odkar sem tukaj pisala. Ne, nisem bila ok cel čas. Še vedno vztrajam brez ad-jev. Imam boljše dneve in tudi zelo slabe. Danes je recimo en tak.  ???
Hodim na kvt, športam vsak dan, diham-vaje. Evo to mi pomaga pregurat ta stanja. Ne vem pa, kako dolgo bom še imela moč, da ta stanja prenašam..Vse skupaj se vleče že 5 mesecev...

Pa lep pozdrav vsem  :)

 :)
Betula, izjemna borka si. Lahko si ponosna nase. Objemi se  :pomezik:

Juliete, sem brala tvoj lanski boj z dvigom Ad. Kako se je končalo? 7.tednov ni šlo na bolje. Kako je bilo potem?

Pozdravljeni,

imam ponovno težko obdobje, pa zakaj ne bi kaj zapisala, da je malo lažje... :)

Naj povem, da ko sem prebrodila krizo po prenehanju kajenja, sama brez "zdravil" (najhuje je bilo 5 mesecev), sem imela krasna leta, lahko rečem leta duševnega miru, takega, ki ga mi v preteklosti niti antidepresivi niso dali.

Poleti so me doletele ene spremembe, ne nujno negativne, a so me zamajale, odprle vse gor, čeprav sem mislila, da sem se utrdila, delo na psihoterapiji, spremembe v načinu življenja - vse kar šolsko narekujejo knjige in terapevti pri premagovanju "duševnih motenj"...

Veste, simptomi so isti, kot vsakič, nič novega.. Tudi tokrat so hudi, tesnoba me tudi fizično napada, neka stara čustvena bolečina, pa kaj če misli, pa potem pridejo trenutki, kot da jih ni..

Toliko zaenkrat..še kaj napišem..

B

tudi jaz bi rad poskusil s KVT, vendar s pomočjo terapevta, bom danes omenil psihiatrinji...HVALA ZA TEMO IN VSEM VAM PUNCAM, SUPER STE  :rozicodam: :rozicodam:

Pozdravljena :rozicodam:

Običajno je, da ko imamo večje spremembe.. več stresa.. v nas ponovno zaživijo bolj staro poznani notranji vzorci in je treba več vlagati vase. Po principu "biti negujoča in sočutna mama" sama sebi.

Tudi staro čustveno bolečino je zelo pomembno, enako kot reakcije.. s sočutjem  :rozicodam:

Vse dobro ti želim  :oki:

Draga betula...vsaka ti čast...ti čestitam za takšno zmago da si dosegla lastni mir...držim ti pesti da boš uspela se naprej ..vse dobro želim♥️

Nives in crni panter hvala za odgovor!

Danes imam zelo slab dan glede simptomov, drugače ok dan. V službi sem naredila, kar je bilo nujnega. Na nek način me frustrira, da po tolkih letih dela moj živčni sistem še vedno vklopi iste stroj, neomajen, močan, težko ga je izklopit.. Zavedanje, da je to nekaj starega me sicer pomirja, a vseeno je težko vse prenašat..

Po izkušnji, ki je zlata vredna, ko sem sama premagala "epizodo" po opustitvi dolgoletnega kajenja, je zdaj seveda vprašanje spet odprto, ali si pomagati z zdravili ali ne, koliko časa še počakati, ker sem pa tudi na točki, da ne mislim trpeti za vsako ceno...

Bolj razmišljam, kaj to pomeni dolgoročno, ali z lastnimi orodji prebroditi krizo in s tem pridobiti nekaj za prihodnost? Ali pa to sploh ni možno, ker je jasno, da je ta mehanizem del mene in se bo verjetno celo življenje vklapljal in izklapljal?  ??? 

Berem pa za nazaj, imela sem tudi hude krize ob opustitvi..Še zdaj mi ni jasno, kako se je moj živčni sistem umiril in mi podaril leta miru, ki so sledila... najboljše, da grem kar ven malo na zrak :)

Lp B