FORUM Nebojse.si

Pozdravček vsem,......sem nova tukaj....
verjetno se le želim malo razpisati, predvsem med vsemi vami, ker me verjetno razumete bolj kot kdo drug.

Imam okrog 30 let, dokaj pošlihtano življenje, služba, partner, prijateli, odnosii,...
in seveda tadaaaaaam: probleme z tesnobo in anksioznostjo!!

Prvo epizodo teh nevšečnosti sem doživela pri rosnih 17-h.....kako sem se ven izvlekla, še sama ne vem,...takrat sem kar shujšala, ponoči skoraj da nisem spala nič, strah me je bilo vsega, še najbolj pa sama sebi priznati da imam težave. od tega je že večkot 10 let.... od takrat naprej sem imela obdobja brez tesnob in težav in obdobja ko je bilo hudo....vse sem se več ali manj prebrodila brez zdravniške pomoči.
Pred 3leti, pa je postalo zopet hudo, takrat sem se odločila za AD-je.
Zeloooooo so mi pomagali,.....jedla sem jih malo več kot pol leta....ko sem z njimi prenehala, po nasvetu zdravnika, je bilo stanje ok. Hodila sem tudi k psihologu nekaj obiskov, vendar se mi zdi da to ni obrodilo nekaj sadov, ni mi bilo všeč,zato sem vse skupaj pustila.
...do pred pol leta.....
fora je da se mi že par mesecev vleče spet tako čudno tesnobno razpoloženje, napetost, nemir, tiščanje v prsih, dvom vase, kakšen dan bolj, kakšen dan manj....skratka, ni mi glih fajn. problemov z apetitom in z spanjem za enkrat še nimam.
Potem pa buuuuum! menjava službe pred kratkim,......za vsakega človeka je to stresno in težko, meni pa se zdi da mi bo glavo razneslo in da ne bom zmogla tega prehoda. sem kot ena živčna razvalina, tišči me v prsih, vsako začetniško napako si jemljem k srcu, raztrešena sem in tesnobna. Nonstop premišljujem samo o tem, kako bom izpadla naslednji dan v službi. Prav glava me že boli in pošutim in včasih bi se kar zjokala. trenutno mi res ni lahko, no.
bojim se, da bo ta sprememba zeloo vplivala name, in da se mi bo stanje še bolj poslabšalo!
Kako naj to preprečim? Kako naj se čim manj sekiram? Kako naj čimlažje prenesem to obdobje?

Naj povem, da se sem sicer pridna: skoraj vsak dan sem športno aktivna, veliiiiko sem v naravi in na sprehodih, to mi res pomaga za kakšno urico. tudi prehrane se lepo držim. Grem k domačimi, na kavo z prijatelji, dosti čistim in pucam....samo da se znebim vse te frustracije.....vendar me temne misli in občutek tesnobe kar spremlja. najhuje je pa v dopoldanskem času. Zadnje tedne izvajam tudi avtogeni trening, vsaj 2x dnevno po 5-10 min. Anksiolitikov se za enkrat še ne poslužujem (so doma v omari ;) )

Kako se vi lotite teh zadev? kako si pomagate? mislite da bi bil čas da vseeno stopim do zdravnika?
Vsaka vaša izkušnja, nasvet, povratno mnenje mi bo prav prišlo,.....

Hvala in srečno vsem.

Pozdravljena,
en nasvet, če ti gre na jok se kar zjoči, daj si duška, ne zadrževati jok.
Jaz na tvojem mestu ne bi šla do zdravnika. Kot si napisala, hodiš v naravo, spiš, imaš apetit, ne vidim razloga, da bi šla po AD zaradi tega.
Menjava službe je težka reč, zato je razumljivo, sploh če je človek malo bolj občutljiv in si vzame k srcu marsikaj, da se potem slabše počuti.
Če bereš, preberi kakšno knjigo, da te malo dvigne in ti da moč.
Srečno,
lep pozdrav :)

Tehnike sproščanja? Literatura-iztočnica Anksioznost za telebane.
JA pojdi do zdravnice, povej že po telefonu sestri, da si slišala za delavnice (spoprijemanje s tesnobo, tehnike sproščanja in da si želiš napotitev ker se s tem soočaš, ker ti otežuje vsakdanje življenje). Greš tja, dobiš kup vprašanj, pošlje te na odvzem krvi, en tak splošen pregled pri zdravniku opravijo, tudi EKG. Meni so še ščitnico preverli. Kaka skupina za samopomoč, psihoterapevt, kognitivna terapija...če je zeloooo hudo, pa pomoč tablet.

V štartu si lahko pomagaš z aromaterapijo, EFT tapkanje, glasbo za sporščanje in umirjanje. Name blagodejno delujejo tudi mačke in pasji mladički.  :-*

Ojla  :rozicodam:

Vse delaš super, kakor je predhodnica napisala - če čutiš, da ti gre na jok, obvezno jokaj, nič takega .. vsaj ta pritisk boš spustila ven. Meni pomaga zelo, če sem kdaj jezna tudi kar glavo zabašem v poušter pa se malo zderem ... drugače nasanka moj možek  :sesmejem:
Sama imam težave 5 let, nisem na tabletah, isto imam dobre dneve in zdaj že res poredko slabe... čimveč se druži z ljudmi, če ti paše, zaupaj se tistim, ki si to zaslužijo, čim več zunaj, zaposli misi .. v službi si spoznala koga, na katerega se lahko obrneš? Koliko pa vas je? Je služba taka, da ti je všeč? Sigurno so pa to le začetni dnevi, meseci in bo sčasoma dobro. Probaj si narediti en ''to do'' list za službo: torej, kaj moraš narediti in potem kljukaj, boš videla, da boš imla stvari pod nadzorom in bo lažje, nikar ne vse na enkrat  :)
Sicer pa razmišljaj o tem trenutnu in probaj ne preveč gledat kako bo vnaprej, verjamem, da je težko, tudi meni to ne gre .. je pa lažje to reči drugim  :laughing:

Hvala za vsa vaša spodbudna sporočila,....

Težko se komu zares zaupam o teh problemih,....
saj, ja, partner me razume 100%, potožim se tudi sestri, mami, včasih res dobri prijatelici,....
vendar je širšem ljudstvu lažje pojamrat v smislu:˝oooooo, kaj imam danes zarad prehlada zamašena sinuse, ejga˝ al pa ˝glava me boli, moram vzet en lekadol˝ Vsi lahko pojamrajajo tako, in noben jih čudno ne gleda.
Kar ne predstavljam si, da bi komu, ki mi ni zelo zelo blizu povedala ˝da danes me pa res muči tesnoba, prav tresem se že malo˝ Le kdaj bo naš narod tudi to sprejel, da se bomo o tem lahko pogovarjali sproščeno.
Potem imam včasih prav slabo vest,.....jaz se počutim prav za nic, kot ena izžeta cunja, nevem kam naj z vsemi negativnimi misli in čustvi, medtem ko ima znanec res hudo obolenje in je hospitaliziran. Vsi sočustvujejo z njim,.....jaz pa si kar ne upam omenit mojih težav, ker izgleda kakor da mi ni nič v primerjavi z njim, ter da delam dramo.

Ja priznam, sem kar občutljiva in zelo stroga do sebe,...zakaj je temu tako....eh le kdo bi vedel, to bi mogla verjetno kopati in kopati po spominih in travmah iz otroštva.
Če kaj ne naredim 100% in kje kiksnem, se mi zdi da sem vse zaje**** ter da tudi ostali tako mislijo, da sem nesposobna, da nič ne znam,.....pozabim in prezrem 98 stvari ki sem jih naredila dobro, ter se obesim na tisti 2 ki mi nista ravno uspele. Res imam strah, da bom čudno pred komu izpadla, ter da ne bom sprejeta s strani ostalih.

Do katere mere pa vi prenašate tesnobo in kar je z njo povezano, preden stopite do zdravnika?
Kolikokrat vas grabi tesnoba v najslabših časih? vsak dan v tednu? le občasno? bolj zjutraj, podvečer, ponoči?

Kaj pa, če se enostavno ne moreš zjokati? Če si želiš spraviti ven to težo, a ne gre.

Kakšne filmčke gledate npr. na YouTube, če si želite joka, vendar ta ne pride?

Meni je recimo včeraj zvečer "pomagalo" gledati filmčke, kako ljudje po veliko letih odpeljejo svoje pse na evtanizacijo. Odvisno, kaj koga gane.