FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

Nisem čisto nova,...veliko krat sem obiskala forum vendar sem se  kar nekaj časa pripravljala da odprem novo temo in se vam predstavim.

No moja preteklost, otroštvo najstništvo in odraščanje sta najverjetneje v meni pustila sledove zaradi katerih sem sedaj v stanju kakršnem sem, .... polna strahiov, nesamozavestna, se ne cenim.....

Iscem in iscem odgovore na veliko vprašanj vendar znova in znova se najdem v istih situacijah z istimi vprašanji na planu. Torej najverjetneje nisem našla pravega odgovora ali pa nisem našla pravega načina za rešitev težave. Ne vem,...

Namreč sem v vezi že kar 20 let poročena z otorkom, diplomirala in zaposlena že od srednje šole, človek bi lahko rekel saj imaš vse!!

Imam pa velike težave, ki so se pričele že v rednji šoli, sama jih povezujem z pričetkom veze s fantom, nekateim dogodkom, smrtjo mame v srednji šoli, mojim osebnim tedanjim zmotam, ter potem odnosom v novi družini (družini moža).

Že takrat sem bila sama, morala sem precej poskrbeti sama zase,...kot otrok sem bila malo tu malo tam. Nisem imela prave vzgoje, nisem imela odnosov z očetom.

Ko pa sem si dobila fanta, s katerim sem sedaj poročena,...so se pričele težave s starši seveda mogoče upravičene vendar so bile izražene na način, ki je name vplival zelo negativno, ponižujoče. Vedno bolj sem se odmikala od ljudi, od vsega IN SAMOZANIČEVANJE SE JE ZAČELO STOPNJEVATI. Osebno imam zelo krhko samopodopo, zelo dvomim sama vase in zelo hitro verjamem da sem slaba, ničvredna,....to je začelo vplivati na moje izražanje v družbi, občutek sramu, nesamozavest, na moje reakcije ter obnašanje,... ljudi včasih nisem mogla pogledati v oči, sramujem se sama sebe,.... in še in še. Sicer poskušam le to zelo dobro prekrivati oziroma ga prekrivam kolikor ga lahko v danem trenutku.

En sam nasmeh me lahko spravi iz tira, ,....v meni se pojavi dvom da se mi smejijo da me poznajo....da so oapzili da je z mano nekaj narobe,..in ne vem kaj še.

Po drugi strani pa se sprašujem zakaj bi se mi smejali, kaj sem storila da bi se mi smejali,...saj sem v življenju poskušala delati samo dobro nič slabega,.... nikoli pila, nikoli kadila, drogirala, ponočevala,.......delala kaj slabega

Moja žalost in odup, nemir v duši so včasih kot vihar v meni,....

Včasih bi rada izginila ,.... sicer se po vseh svojih močeh trudim ostati zbrana in poskušam delati vse dobro, skrivati svoja čustva in se navzven kazati kar se da u redu in biti kar se da aktivna, skrbeti zase še posebej pa za otroka, katerega imam neizmerno rada in se z njim prav rada ukvarjam, igram, vzgajam. Sama poskušam njemu dati kar jaz nisem imela, izogibam se stvarem ki so mene bolele v otroštvu,....

Imam pa tudi velike težave v odnosu s partnerjem in njegovo družino.
Počutim se ponižana, ničvredna,......nikamor ne smem brez dovoljenja moža,...če kam želim mu to moram povedati vsaj dan prej,... s taščo pa imam občutek da upravlja z mojim življenjem in bi rada upravljala z življenjem otroka, seveda ve le ona kaj je prav kaj ne,.... tako sem dovolila na začetku ko sem bila res mlada in to se je potem dogajalo naprej...dokler nisem dobila moč in poskušala postaviti meje, kar pa ni lahko., saj je prineslo veliko težav. ,..... Moža nisem začutila na moji strani, ni mi bil v oporo, ...problem sem bila in sem jaz....

Hotela sem stran od moža da ker včasih ne zdržim pritiskov,....hotela sem zaživeti sama z otrokom,...in moram povedati da po eni strani imam moč, po drugi strani pa se bojim,....zaradi razmer, da ostanem brez denarja ali službe, v težavah,... polna sem strakov. Samote se ne bojim.

Vem da sem drugače drugačna, zelo pozitivna, vesele narave, rada bi se družila, rada delam, ustvarjam, sem aktivna pri dobrodelnih akcijah... vendar ne morem tako živeti v okolju kjer sem. Okolje me omejuje, obremenjuje, utesnjuje.

Veliko sem napisala vendar veliko si tudi ne morem napisati da nebi bila odkrita s stani....  ,....

Prosila bi za vaše mnenje, predloge, nasvete

Vsem želim lep dan

Dobrodošla.  :rozicodam:

Kot si že sama ugotovila vse izhaja iz tvoje slabe samopodobe. Ta nas včasih spremlja vse življenje.
Ne vidim nobenega razloga, da bi se tako počutila. Nasprotno...služba, otrok, mož...uspešna.

Kar zadeva moža in taščo. Nujno bo treba potegniti črto. Tudi dvigniti glas ali pa se odločiti za spremembe v življenju. Vem, da je lažje reči kot narediti. Kaj pa meni tvoj otrok?
Še vedno lahko odideš in si ustvariš novo življenje. Strah pred finančnimi težavami pa je danes povsod. Tudi če bi imela samo svojo plačo. Sama se moraš odločiti kaj ti je pomembnejše. Še vedno si tudi mlada (predvidevam tam okrog 40).

Po moje bi ti pri slabi samopodobi koristila tudi kakšna psihoterapija. Ali delavnica za izboljšanje samopodobe.

Kar se tiče tastov in tašč priporočam v branje:
http://www.emka.si/strupeni-tasti-in-strupene-tasce/PR/1427295,13155

Avtorica knjige je tudi avtorica odličnih knjig kot so
Strupeni starši,
Čustveno izsiljevanje,
Moški ki sovražijo ženske in ženske ki jih ljubijo.

Pozdravljenda e Aslan in Alexx,

Hvala vama za odgovor ter vse predloge in literaturo.

Knjige so najverjetneje zelo koristne za moj primer in jih bom prebrala. Hvala Aslan. :)

Moram povedati da se zelo slabo počutim ko pišem vse to, kot da izdajam nekoga ki ga imam dejansko rada in je moja družina. Sicer sem cel vikend razmišljala, kako to da sem prišla do te točke.

Na žalost sem že poskušala stvari razčiščevati s taščo in možem in na koncu tudi dvignila glas. Najprej sem mislila da delam prav,.... potem pa sem videla oziroma sem glede na posledice,.... pomislila,...... če sem sploh naredila prav. Vprašala sem se če ni  bolje oditi brez nikakšnih besed.
Čeprav sem s tem želela nekje na nek način urediti, razčistiti kaj mi ni prav in postaviti meje. Te meje niso bile sprejete, oziroma nasprotno sedaj sem pač oseba ki ne spoštuje starejših,.... in ker so me imeli radi kot otroka.
Ne vem ali je to samo psihično izživljanje, ... njaprej nekdo s teboj ravna neprimerno ,.... potem pa ti reče sem te imel rad kot lasnega otroka???

To pomsilim na ti dve dejstvi se mi kar zavrti v glavi, kot bi se mi hotelo zmešati.

 No saj ne rečem da so me  mogoče res imeli ˝radi˝, vendar to so mi izkazovali na zelo čuden način. Z avtoritativnim odnoson, kritiziranjem, utesnjevanjem,... nerazumevanjem,....kritiziranjem.

Cel viken sem razmišljala zakaj razmišlam da bi šla proč, zakaj imam takšen odnos do partnerja,.... zakaj sem se mu tako oddaljila. In spomnila sem se vseh dogodkov, ..... nerazumevanja, ...... besed,....obtoževanja, da ni bil na moji strani,.....  dejansko izdaje mami. Samo takrat ko je začuti da se mu dejanskoodmikam se je spreobrnil, najverjetneje ker je začutil strah.


Alexx, ne bojim se da bi ostala z eno plačo temveč da bi ostala brez dela, svoje plače.  :(

Lep pozdravček vsem

Men se zdi lih obratno... tebe ne spoštujejo. Tist, da so te mel radi je pa pač manipulacija. Vzbujanje občutka krivde. Tvoj mož pa tud ni čist zdrov u glavo. Škoda, ker se ljudi ne da pelat na servis... pokvarjena roba res. Upam, da maš še koga druzga za podporo...

Nasa pozdravljena... :rozicodam:

Sem prebrala vse, kar si napisala in verjamem, da ni prijetno...

Svetujem ti, da si poiščeš psihoterapevta/tko, ki te bo naučila kako postaviti meje,
kako na lep in pravilen način komunicirati ... naučila te bo, kako se pogovarjati,
s tem boš ti lažje funkcionirala, jim povedala kaj ti ni všeč in se sčasoma ZELO razbremenila.

Zavedaj se nekaj, nikogar ne moreš spremenit, lahko pa spremeniš način in s tem razbremeniš sebe...
Vedno je potrebno izhajati iz sebe...nikoli dajat vprašanja, da te potem z odgovori potolčejo,
te ponižajo...te spravijo na kolena ali ti zaprejo usta...
Npr. Zakaj je tako in tako? Dobila boš 1001 odgovor s katerim bodo krivili tebe...
Postavi takole... Jaz se čutim zelo prizadeta... jaz želim.... jaz... jaz.....


Vsekakor bi se jaz poskusila pogovorit z možem, razčistila pri sebi odnos, ker tako v sebi premlevat je težko...verjemi, da je okolici čisto prijetno...ti pa imaš težave.

Sama sem imela zelo slab odnos s svojo primarno družino ali pa oni z mano,
s terapevtko sva veliko predelali in zdaj lahko rečem, da so se kocke pozložile in
tudi odnos se je izboljšal, predvsem, pa sem dobila znanje, kako v določeni situaciji
odreagirat...

Želim ti, da poskusiš v tej smeri...veliko se da rešit...še vedno pa imaš možnost
naredit kakšen drug korak... :oki:

Drži se... :rozicodam:

Živijo MP2011, hvala za odgovor, joj če nebi tako dvomila sama vase,... da bi bila bolj močna in odločna bi bilo vsekakor bolje.

Sicer že delam na sebi in sedaj obiskujem psihoterapevta. Upam da bo ugotovil kje je težava ter mi lahko pomagal. Zleo si želim.

Ne vem pa kako si še otresti občutka krivde da o tem govorim,..... govorim drugim. Večkrat mi mož pravi da ga blatim,... da ga govorim grde stvari o njem. Sama se sramujem tega,...nebi rada vendar ne vem kako si sama pomagati,.... ne vem kako bi lahko sama našla rešitve, ...kar najbolje ugotovila kje delam jaz napake in kje on, oni.
Moram povedati da imam čisto zmedo v glavi glede kaj naj bi bilo samo moje ˝teženje˝ in kaj je dejansko njihovo nepravilno ravnanje.

Živijo Toja, vem da ne morem spreminjati drugih in da ni prav da bi jih spreminjala zaradi sebe.
Ne vem kaj naj storim, ....sedaj mi je še težje ker so se odnosi tako  zaostrili.
 Absolutno se jim ne morem približati ker je bilo preveč vsega in si sama ne želim tega, in tudi zato ker jim ne zaupam,....da bi lahko bili drugačni do mene.

Sama si včasih upam sanjati da bi odšla proč in zaživela sama z otrokom. Se posvetila otroku ter živela v miru.

Ne vem pa zakaj če bi bila pred dejstvom bi me preplavil strah, in občutki krivde, odgovornosti do moža, .....da kaj sem mu storila, kakšna sem,.... Grozni občutki.

Hvala za vse odogovore,  informaije in predloge.

Lep dan še naprej vsem.....  :rozicodam:

Gotovo nisi popolna, ampak kot vidim rešuješ zadeve. Upam, da se ti bo vsaj mož pridružil...

Pozdravljena NASA,
preberi si Čustveno izsiljevanje, avtorice, ki ti jo je navedla Aslan. Počasi, počasi jo beri. Meni se je mozaik ob tej knjigi sestavil. Od tistih tednov drugače živim, ker se tudi zavedam en kup stvari, ki sem jih počela tudi sama s seboj.

Pozdrav, Sandra

Pozdravljeni,

Hvala za vse nasvete. Lepo je ko vidiš da obstajajo ljudje ki ti prisluhnejo, berejo tvoje zapise, težave,...in si vzamejo čas ... ti dajejo nasvete in te potolažijo  :rozicodam :rozicodam:

Knjige že imam in jih berem sicer sem začela z branjem knjige strupeni starši, ker je bila prva ki sem jo dobila.

Odločila sem nekako zadeve reševati pri sebi.

Na žalost traja vse to že kar 15 let, .........vedno sem bila tiho ker sem verjela da sem vse jaz kriva, .....vsi so pametni samo jas sem lahko v zmoti,.....in sem samo sebe zatirala, poniževala, omejevala zaradi drugih,... zgubljala samospoštovanje in se tako začela tudi tako obnašati. Hodila in mogoče še hodim včasih z povešeno glavo navzdol, ljudi ne morem pogleati v obraz včasih,... ne vem kako sem prišla do te točke. Sama sebe sem se sramovala, nisem pozdravljala ljudi ker se nisem počutila v redu.
 

Vendar sem bila vedno pozitivna in verjela da bo nekoč bolje in to tudi bo :)

Pozdravček vsem in lep dan vam želim   

Ok, ne bom se spuščala v to kako kakšno stvar vidiš in razumeš. Ne dojemam te kot pozitivno osebo, če napišeš, da te je strah, koliko časa boš imela plačo (v odgovoru Alexx). S strahovi v sebi in dopuščanjem, da te strahujejo, je po mojem dojemanju nemogoče biti pozitiven.

Poskusi brati te knjige počasi in dopusti, da se ti odgovori izoblikujejo v tebi.

Pozdrav, Sandra

Živijo AsandraA,

Res je sem polna strahov, ...to je res. .... vendar upam, verjamem da bo nekoč bolje
Milila sem na to, kako gledam v prihodnost, ...


Hotela sem povedati da poskušam kljub vsemu misliti v pozitivno smer kolikor lahko, ... upam da bom rešila stvari in da bo bolje.

Drugače pa rada kaj napišem da mi je bolje, da se ne počutim sama... očitno pa ne na pravi način 

Pozdravljeni,

Jaz se opravičujem za moj način pisanja in,.... seveda je zelo nerazumljiv, ker vam nisem napisala vsega.
Mislim da sem vam dolžna napisati če že pišem na forumu.
Jaz delam v družinskem podjetju, pri možu že 15 let od smrti mame ko sem pač morala sama poskrbeti zase in sestro. Zato se bojim za službo. Poleg tega iščem novo službo.
Strahovi so posledica odnosov, okolice ki vpliva name, vsaj upam in mislim tako. V teh 15 letih sem bila skoraj 20 ur na dan vedno v istih krogih ljudi, delo dom dopust.

Drugače berem knjige, kot sem že povedala strupeni starši, vidim pa dejanso stanje povezano z družino h kateri sem se poročila.
Rada bi pa vedela  eno stvar. Včeraj ko sem brala, so me preplavili močni neprijetni občutki, kot bi zgubila moči v rokah. Zelo globoko sem občutila neprijetne občutke, zavrteli so se mi določeni prizori dogodki in začutila sem bolečino v prsih, ter se mi je zavrtelo v glavi včasih mi je naredilo kar slabo ali pa mi je šlo na jok.
Najverjetno je to normalno vendar samo vprašam da si bom pojasnila stvari - kako občutijo drugi, izkušnje ter kaj to pomeni. Ali je to soočanje z realnostjo in bo to dobro vplivalo name ali bi morla pri tem še kaj narediti sama.

Hvala za vse

LP



 

Pr men je soočanje na začetku neprijetno. "Lažje" je ignorirati probleme. Lahko pa potencialno potem izboljšaš stvari. Kako ne vem, ker je tudi od drugih odvisno.  :closedeyes:

Pišeš čist v redu, ne opravičuj se... dej veš kašne blodnje mamo kle gor.  :sesmejem:

Draga nasa,
vse je OK. Fino je, da napišeš kako se počutiš, fino je, da napišeš, kako dojameš, doživiš knjigo, stavek, svoje očutke ob tem, fino je, da spregovoriš o tem. To se mi zdi najpomembnejše. In nikomur se ti o tem ni potrebno opravičevati. To je tvoja pravica, da tako čutiš, da tako napišeš. Nihče izmed nas ti je nima pravice jemati in kot sem zasledila, ti je ne jemlje. Zato ni nobene potrebe, da se opravičuješ :):):):).

Ko sprašuješ po občutkih drugih ob prebiranju knjig, drugih izkušenj ti povem, da so dostikrat moji občutki taki, da knjigo zaprem, prekolnem po dolgem in počez vse, kaj mi je sploh treba tega vidika. In tudi ti občutki so OK. Odgrinjanje MEGLE, o kateri avtorici Čustenega izsiljevanja govorita, je po mojem doživetju ena izmed najbolj krutih spoznanj mojega življenja. Kot da bi trgala povoj iz delno zagnojene kraste na rani. Boli, boli, boli, prav svinjsko boli in ta bolečina se je razlezla potem po vsem telesu. OK je tako. Ker, ko začne rana kljuvati in se sušiti na zraku, je znak, da se celi.

Vidiš, tudi jaz napišem nerazumljivo morda. Meni je razumljivo in nikomur se ne bom opravičevala za svoje misli in svoje doživljanje. Moje je.

Nisem želela nič slabega s svojo včerajšnjo mislijo, kako te vidim in razumem jaz in želim verjeti, da si v dobrem tudi sprejela. Ko sem danes še enkrat prebrala svoje stavke, sem jih doživela kot krute. Sorry, mišljeni so bili kot: meglo stran.

Verjamem in vem, da je razbijanje na prafaktorje naše trenutno življenje kruta zadeva. Je pa fino, ko jo potem odgovorno na novo sestaviš. ostikrat je neprimerno lepša kot prej.

Vse dobro ti želim,

Sandra

Zdravo,

Nič nisem zamerila AsandraA, ...vsak odgovr je dobrodošel,....še posebej če ni da mizmišljati. Seveda moram priznat da me je presenteil,....a je tudi nekaj resnice v tem.

MP2011, vsekakor, ...ne ne bom odnehala čeprav boli in me včaih oblije jo stavki vknjigi..... z mrzlo vodo,...verjamem da je za nekaj dobrega.

Joj če bi le razumela določene stvari, in si ne pustila da se me stvari tako dotaknejo me tako uničijo.

Včeraj sem prišla na dogodek ko sem postala panična, zgubila moč, živčna in hkrati me je sesulo.
Namreč sem šla domou k očetu ker me je nekaj rabil,...sicer možu očitno tega nisem povedal oziroma mu nisem povedala tudi da otrok nima dejavnosti popoldne ...in ko sem poklicala da sem doma pri očetu me je obsu z očitki, zmerjal me je da nisem zaupanja vredna da prikrivam stvari da sem nezaupljiv človek,.....jaz sem bila še tam, najprej sem ga poskušala umiriti ter se mu zagovarjala, potem pa me je prijela  panika na hitro brez nikaršne razlage sem pobrala stvari otorka in z drthtečim telesom, panična brez moči šla takoj domou. Sicer sem ga poklicala inmu rekla d kaj hoče, da o čem govori,....

Ko sem prišla domou sem samo skuhala otroku večerjo in  šla  v posteljo ker sem bila čisto brez energije , moči... ponoči pa nisem in nisem mogla spati.

Razmišljam kako bi odšla proč,...iščem reitve kako in kaj.

Lep petek vsem.

Draga nasa,
moja izkušnja je taka, da se je treba najprej začeti postavljati. Ob tem se potem začnejo zrcaliti rešitve. Čutim te polno strahu in morda obtoževanj sebe. Spokati in oditi danes, bi najbrž pomenilo, da bežiš in nekam prideš še bolj prestrašena.

Odkrivanje megle - živeti resnico, razumem, da sogovornikom in soljudem ne dopustim več, da bi me lahko imeli pod nadzorom in bi imeli priliko vsak moj korak pretehtati, če sem ga storila po njihovem prav. Kaj počnem je moja odgovornost in to tudi odgovorno počnem. Kako moje početje doživijo drugi, je to njihova odgovornost.

Bom poskusila napisati, kako sem jaz doživela tvojo pripoved o dogodku. Mož te je naučil, da je obisk očeta potrebno skriti. Tako potem narediš in ves čas te je strah, da te ne bi odkril. S tem strahom na nek način tudi sporočaš, da si nekaj prikrila. In hop, ima te. Seveda so potem njegova obtoževanja čisto realna navzven. Le zavedata se ne, da te je "naučil" takega delovanja in ga zdaj skupaj furata. Tako kot nas vse učijo nemoči. Pa nismo nemočni.

Premisli, ali si naslednjič, ko boš šla k očetu to pripravljena tudi možu sporočiti. recimo: ne skrvi za naju, prideva pozneje, se bova oglasila še pri očetu. Povabil naju je npr. na palačinke.  ;D

Tako jaz razumem in čutim odkrivanje megle.

Verjemi vase,

Sandra

Ojla Nasa,

posiljam ti en virtualen ampak iskren objem. Super, da imas take obcutke ob branju knjige, ker tako ves, kje so kriticne tocke. Ne glej nase kot na sibko in nemocno osebo, ker to nisi. Si pa zelo empaticno in nezno bitje, ob sebi imas pa najbrz ljudi, ki to niso in se po opisu sodec izzivljajo nad tabo. Mislim, da si z objavami na forumu naredila prvi in najvecji korak na poti do odkrivanja moci v sebi. Recimo, da sva si podobni, oz. jaz sem imela prej tak pogled nase kot ga imas ti zdaj nase. Nic ni narobe s tem, ce si obcutljiva in ce se te vse dotakne, prej bi rekla, da je tvoje zaznavanje te lastnosti napacna. Pomisli, kje imas prednosti zaradi teh lastnosti - (ugibam, ampak mislim, da imam prav, ce ne me prosim popravi) znas poslusati ljudi, rada pomagas, zacutis, kako cutijo drugi, itd... To vse so lahko zelo pozitivne lastnosti, ce jih tako dojemas. Verjamem, da ti bo uspelo.

Drzi se  :rozicodam:

Pozdraljene,

Sem v službi tako da nimam veliko časa, na hitro napišem in pošljem vedno tekst poln napak naprej  ???

Hvala vam res hvala za odgovore.

Ja res je prav si začutila zelvica999. Zelo čutim ljudi vsako spremebo, rada pomagam,....prisluhnem in poskušam po najboljših močeh pmagati, ...in vendar ne znam živeti svojega življenja, ..polna sem strahov in odvisna od potrditve ljudi.

Saj to ne smatram za mojo slabost, mogoče le občutljivost, ....vendar dvomim v sebe, svoje sposobnosti,...

Ja AsandraA, prav to je težava, ...če me spomin ne vara, sem  mu povedala da so pač pri nas počitnice in da ima otrok dejanost drugi teden, nisem mu pa povedala za očeta zato pa sem ga tudi poklicala ko je končal službo da mu povem da sem se zadržala pri njem.
Vendar ali je potrebno vse to? Ali sem res dolžna vsak moj premik opravičevati?
Jaz tega nisem nikoli zahtevala od nikogar, sem vprašala če me je zanimalo in če je bilo vse v redu, seveda v mejah normale nisem nikoli tako delal s človekom. Zakaj bi mu tako težila če je šel k svojcem,... ali če se je zadržal na delu, ...šel do prijatelja?
Vedno ve kam grem in če pač se zgodi kdaj kaj takega je ogenj v hiši.
Sicer bom poskušala biti še bolj jasna in mu večkrat povedati vendar mislim da ni v tem rešitev.
Mogoče sem v zmoti, ne vem...?

Hvala vsem še enkrat in tudi jaz vam pošiljam en velik objem!!

Ne tukaj nisi nič narobe naredila. Odrasla oseba si. A je mož že zmeraj tako posesiven? Nezaupljiv človek je on... Mogoče bi mož poslušal kakšnega terapevta za pare, nevtralno osebo skratka. Bo mogu spremenit določene stvari...

Draga nasa,
da nekomu povemo kam gremo, ni samo iz tega, da nas lahko nadzoruje. Meni se zdi prav, da mi partner pove, če vnaprej ve, da se bo zadržal po službi. To ni zato, da bi jaz morala vedeti kje in s kom je, le da ne čakam, da me ne skrbi, če je to odsotnost ure in več. Enako ga obvestim tudi jaz. Vnaprej, če vem ali ob odločitvi, če je zadeva hipna. To ni nadzor, to je sobivanje. Za naju je tako prav.

Če je včeraj izbruhnil, je to njegova odgovornost. Tako jo tudi sprejmi. Recimo z besedami: če se morda ne slišiš, kričiš zdajle, ali pa: žališ me. Te pravice ti nisem dala in ne dovolim, da si jo jemlješ sam.

Lepo počasi postavi meje. Vredna si spoštljivega odnosa. Spoštljivega odnosa je vreden tudi tvoj otrok. Česar se bo zdaj naučil, tako bo živel.

Verjemi vase, zmoreš. Korak za korakom. Ni porazov, so samo druge priložnosti  :oki: bo.

Pozdrav, sandra

Živijo,

Ja mož je zelo nezaupliv, včasih oziroma kar pogosto si ustvari pri sebi že v naprej neka svoja prepričanja,...in potem se obnaša po tem kar misli, predvideva naj bi se zgodilo,..

Ne vem v petek sem bila z 10 ženskami na sestanku zaradi društva in ker smo se zadržale, ...ker smo si pač imele dosti za povedati, ......me je pričakal v temi na hodniku in me takoj začel spraševati in me dobesedno zasliševati. Jaz sem mu odgovarjala in mu sicer poskušala pojasniti vse njegove dvome vendar ne vem čemu meni to treba!!!!!

Počutim se kot najstnica ki se mora izpovedoovati svojim staršem.
Bila sem na morju za 1 teden s sestro in njenim dolgoletnim partnrjem ko sem bila na porodniški in me je obtoževal da smo spali skuaj in da je bil sigurno še nekdo  z nami za katerega mu nisem povedala????!!!!????   :o   Ne vem s kje njemu te ideje.

Se je pa dogajalo da me je njegova mama kontrolirala kam hodim kdaj pridem domou. Sedaj ko pomislim se počutim kot zločinec ne vem ,..... GA KLICLAA DA KAM SEM ŠLA,.....NE MOREM VEJETI KAJ SE LAHKO LJUDJE ZMISLIJO, KAKŠNO NEUMNO OBNAŠANJE, NEUTEMELJENO SUMIČENJE.
MENI SE ZDI SAMO BOLANO OBNAŠANJE., Sem pa ta trenutek zelo jezna,...

Meni dela kar slabo, .....prav grozno.

Neverjetne občutke doživljam!! Grozno se počutim, včasih imam občutek da me želijo psihično uničiti, ker sem včasih na koncu z živci in akumuliram neprestane pritiske, njihove  izpade,....

Ja  otrok pa upam da res ne bo preveč gledal teh stvari ker se prav bojim kakšno popotnico za njegovo življenje mu lahko pusti vse to.


Upam da tudi jaz pridem k močem in bom pravilno odreagirala ko bom deležna teh izpadov in izbrala pravo pot.

Mož teh napak pri sebi ne bo priznal. Zato rabita svetovanje za pare... sem že rekel pomoje, da ti aktivno delaš na problemih, moral bi pa tudi on. Glede njegove družine pa ti ni treba popuščati. Probleme morata reševati vidva z možem. Oni pa, če ne mislijo podpirati se naj ne umešavajo.
Aja, čeprav se tebi te njegove obtožbe zdijo smešne, ker so popolnoma brezpredmetne, je to, da on tako razmišlja zelo resen problem...

NASA
ko govoriš o SEBI in SVOJIH  občutkih , ne rabiš imeti slabe vesti in se ne potrebuješ opravičevati.
Najpogostejši problem je, da zadeve predolgo meljemo v sebi ali jih cello skrivamo pred drugimi.
Upam, da imaš kakšno prijateljico, kateri lahko poveš o SVOJIH občutkih, čustvih.
(počutim se omejeno,počutim se nadzorovano,strah me je da bom obtožena brez argumentov,itd)

In poskusi tudi pri pogovorih z možem govoriti o SVOJIH občutkih. Kajti sogovornik ti zelo težko lahko dopoveduje kaj moraš čutiti in mu s tem pravzaprav jemlješ orožje za obtožbe.
Morda bi bilo na mestu tudi vprašanje možu, kaj ON občuti, ko si ti na obisku pri očetu.
Zakaj se ON čuti oguljofanega, če ne ve vsak trenutek kje si.

Ostalo so ti punce že itak veliko svetovale
Drži se.


 

Pozdravljena...Nasa .Jaz sm tud nova na tem forumu,ceprav sm ga ze veckrat pregledovala in izkala odgovore za moje tezave,ki so skoraj podobne tvojim...to ce sam ne das zkozi ne mors nikol prav razumet ,kr to je zlo huda bolecina ki se da premagat sam brez tablet negre...in brez mocne volje!Jaz sm ti poslala sporocilo ce hoces da se spoznama...Lep..pozdrav...

Verjemi, da marsikdo razume. Je pa res, da v tak položaj ne padeš kar iz danes na jutri, ampak je potrebno meje postavljati že na začetku.
Kot bi šel po stopnišču počasi počasi navzdol in bi se na koncu presenečeno vprašal: ja kako sem pa tako nizko padel.
Verjemi, da ne obsojam, saj sem ljubosumnost izkusila na svoji koži. Vprašanje pa je, koliko časa si to pripravljen prenašati. In na začetku se zadeve dajo še zavreti,urediti,skomunicirati. Ko je prepozno ponavadi ni niti čustev niti volje več. In takrat si na novi prelomnici: boš to trpel še naprej ali pa boš svoje življenje živel naprej drugje.
Težko namreč spremeniš druge

Najprej se vam iz srca zahvaljujem za vse odgovore.
Nobenih zamer (nič ne sprejmem negativno) ni in všeč mi je da lahko dobim še kakšno mnenje, pogled, ....

Res je zavedam se, da sem si kriva sama, da sem dovolila. Problem je bil ker sem se počutila sama, jaz sem namreč po smrti mame ostala brez staršev, s sestro ( z očetom se na žalost nismo razumele s sestro). Poleg tega  me je oče javno sramotil ter o meni govoril zelo grde stvari, da sem se sama celo počutila krivo da je mama umrla.

Počutila sem se kot ena majhna uš, škodljiva žuželka. Ne zma opisati  občutkov, žalost, osamljenost, predanost usodi,.......neprijetni občutki  v družbi,...sama sebe sem se sramovala, obtoževala, sama sabi sem šla na živce, ter se umaknila v svoj svet...,...

Takrat sem že bila v vezi, začela sem delati kar mi je prišlo zelo prav, da sva se s sestro lahko  normalno preživljale in šolale, nisem si iskala druge službe. Poskušala sem dati vse najboljše kar sem lahko. Čeprav sem si potem želela  dva krat v teh letih prekiniti zvezo ker se nisem počutila v redu v njej  in ni bilo upanja da bo bolje, ..................... zaradi težav ki so se začele kazati. Vendar sem bila na žalost sama, oziroma počutila sem se osamljeno, zapuščeno.

Ne vem s kje vsa ta moč, ki sem jo začela čutiti z rojstvom otroka. Ne vem s kje tako jansi pogledi,... mislim pa, da sem začela mogoče tudi braniti malo otroka ker sem dobila zelo npriejtne občutke in dovme, ter strah da bojo tudi njega tako upralvjali.

Presenetilo pa me je tudi to da mož ni bil in msilim da ni na moji strani da me ne razume, ter da je na koncu prepričan da imajo njegovi starši  prav, da sem jaz problematična. Ter razna obtoževanja ki jih raje nebi omenjala ker mi delajo prav slabo ko pomilsim, kaj lahko človek pomisli, izreče, in obtoži človeka,...brez nekega temeljnega razloga, dokaza.

Če se počutiš osamljenega, ničvrednega,....si ne upaš delati korakov, vsaj pri meni je bilo in je še tako, (čeprav je malo bolje). Vsaj začela sem se postavljati zase in postavljati meje čeprav mi je to prineslo veliko kreganja,...prerekanja obtoževanja.......

Sedaj poskušam biti trdna pri svojih prepričanjih, katere poskušam kar se da realno presoditi. Ne rečem veliko napak delam tudi jaz, vendar pa ne žalim, obsojam,.. zaničujem,.......povem in se umaknem, razmislim in potem poskušam nadaljevati pot ki sem si jo zastavila, če vem da je to prava pot da bom tako rešila stvari ki me bremenijo.

Je pa tudi to da se velikokrat zrušim in sem čisto na tleh,... takrat se počutim  zelo sma, brez moči,....

Saj na koncu se mi mož smili, ker mislim da je tudi on deležen močne psihične manipulacije svoje družine iz ozadja. Mislim da ga je zelo strah in zato deluje nad mano tako, vendar ne morem biti jaz žrtev in hkrati rešitelj njihovih težav.
Jaz naj bi  bibla pridna punčka, punčka za vse, nikamor šla, delala in živela samo za njih in hkrati bila kriva za vse!!!????!!!! Ne hvala!!

Jaz moram skrbeti za otroka, da bo zdravo odraščal in hkrati tudi jaz si želim in si zaslužim sreče in mirnega življenja.

Tako sem se razpisla, čeprav v sebi imam še vedno strah vendar je tudi moč v meni kar je razvidno tudi iz stavkov.

Upam da nisem preveč tečna,... in preveč nakladam.


KristinaBrumec, hvala za sporočilo, nisem pa mogla odpisati ker E-mail naslov ni pravi mi ne pošlje naprej sporočila.

Hvala vsem in lep dan želim







 

Lahko se postaviš zase, ampak kriva pa nisi nič.

Hvala MP2011, za odogovor  ter tolažbo, podporo. Zelo lepo je če veš da te nekdo podpira..

Večkrat sem že slišala, ali tega nsiem opazila prej,...zakaj sem potem nadaljevala,.... kako da nisem prej postavila meje,...
Vem da sem za situacijo ki je ternutno podzavestno delno kriva, ker sem omogočala in s tem podirala osebe da so tako ravnali, ...vem pa tudi da sem to počela ker nisem bila dovolj močna. Saj  v nasprotnem primeru najverjetneje tega ne bi dovolila.

Rada bi vas samo še nekaj vprašala. Danes sem se spet srečala z mojim problemom ki ga poskušam ignorirati vendar ga ne morem več.  Imam namreč eno veliko veliko težavo:
Zelo pozabljam, imam zelo slab spomin,...tudi če se trudim ... veliko pozabljam, in zelo težko se spomnim stvari ki so povezane z delom, ....dogodki. Ne spomnim si kaj sem delala in če me kdo kaj vpraša postanem panična, ker se ne spomnim, ker ne vem,...včasih se čez čas ali čez kakšen dan ko zelo globoko razmišljam spomnim kakšne stvari.

Je zelo neprijetno za delo in življenje. Pomislila sem da je to kot obrambni mehanizem ki se mi je razvil ker sem bila vedno tako zatopljena v težave razmišljala samo o težavah, neprijetnih dogodkih,... vendar se bojim da tega ne bom mogla popraviti.

Bojim se da se zadeva ne še poslabša. Ima še kdo kašne podobne težave?
Ne morem normalno delati ker se vsakodnevno srečujem z težavami zaradi spomina.

Hvala že v naprej

Jst bi probal z zdravo prehrano za boljši spomin oziroma na splošno delovanje možganov, počutje. Ne vem velik o tem razn omega 3. Pozanimi se. Pol pa recimo vaje za spomin. To tud na internetu poišč. Pa pač zdravljenje same depresije, ki ti to povzroča. A AD-je imaš? Pomoje se je men izboljšal na tapravih AD-jih.

Draga Nasa,
moja izkušnja s fazo depresije je motnja koncentracije. Enostavno moram "avtomatskega pilota" izključiti, ker delam neumnosti. V takem obdobju si nalagam (opravljam) dosti manj zahtevna dela, ki pa jih opravljam zelo skoncentrirano. Ta koncentracija me utrudi, zato je potrebno delati manj in več počivati. Pri meni je uspešno - ne ciklam in ne obtožujem se. Zdaj sem zmožnna toliko in uspešno obvladujem. Mislim, da je bistvo v sprejetosti dejstva.

Sandra

Jooj, jaz vas obdajam z vprašanji in mojimi težavami,...

Zelo sem vam  havležna, za vse odgovore.

Mislim da je res super ko se odpreš,  lahko v miru , čeprav preko foruma.

Jaz sem bila na AD 7 let nazaj ker sem bila tako na tleh, prav zaradi odnosov doma, da sem imela vrtoglavice čez dan in ponoči ko sem spala. Cela soba se mi je vrtela. Bila sem na več kontrolah in ugotovljeno je bilo da je najverjetneje psihičnega izvora.
Ko sem se prvič odprla zdravnici je kar lilo ven iz mene. Jokala sem ker nisem mogla več in predpisala mi je Asentro 25ml ter HELEX za začetek ter po potrebi.

Te AD-je sem pila 1leto in pol potem jih nisem več jemala. Nisem pa hodila k psihoterapevtu.

Spomin mi pa kar dela težave, in mogoče res zaradi depresije. Tokrat nsiem tako na tleh in poskušam biti kar se da aktivna, ter ne kažem navzven mojega notranjega stanja.

Imam pa te težave s spominom.  Sem večkrat  pomislila na sklerozo  :( ali demenco.
Ma demenc upam da pri 35 letih ne more biti ????? 

Upam da sem na dobri poti se mi zdi ker poskušam biti močna, trdna (kar nisem bila nikoli) in poskušam reševati stvari. ,..mogoče pa si delam iluzije, se tolažim.

Verjetno vsega ne delam prav kar vidim iz reakcij ljudi vendar se ne sekiram več tako kot prej in se spreminjam da bi drugim ugajala.

Vsem želim lep vikend, pustovanje ter da bi bil vesel in miren

Nasa

Pozdravljeni,

Pošem vam ker sem  čisto na tleh. Med vikendom se je zgodilo nekaj zaradi česa sem odšla stran.

Ne vem kako razmišljati, sem čisto prazna. Mož bi rad da pridem nazaj. Saj nisem šla zaradi njega temveč zaradi utikanja njegove sestre v naše življenje .

Šlo se je za to, da je skozi okno sestra moža gledala v notranjost naše hiše (ko nas ni bilo doma)  in naj bi bil ptiček brez vode. Napisala je sporočilo možu ta ji je naročil naj gre v hišo in naj mu da vode. Sicer sem 100% prepričana da je ptiček imel vodo ker sem prekontrolirala preden sem šla in opazila sem da je ko sem se vrnila vode bilo več v posodici, vendar sem si misla da mogoče nisem videla prav ko sem odšla.. Ko sem se drugi dan odpravljal proč je bila sesta zunaj in mi zatežila da je ptička že dva dni brez vode naj poskrbim zanjo. Takrat so me msilila da znorim. Kaj a smo normalni kako si drzne, kako lahko ona kontroliza stvari ki niso njene moje življenje!! Izjavila je celo da bi ji morala reči hvala!!!!!!

Odlšla sem ker sem mislila da mi popsutijo živci, tresla sem se in res čisto sem znorela znotraj sebe. zadrževala sem se in odšla.

Ne zdržim več  napetosti. Ne zdržim več utikanja. Kakšno pravico ima da ne rečem mula 10 let mlajša od mene me kontrolirati in se utikati v moje življenje, tresti laži zato da me zaničuje!!!!

Spala sem pri očetu z otrokom včeraj pa je bil otrok pri možu. Nisem hotela domou, ne počutim se, počutim se prazna čisto prazna in ne vem kaj naj storim.

Hvala in lep pozdrav

Draga Nasa,
najprej si spočij. Poskusi najti ravnovesje, kolikor se ga v taki situaciji da. Nujno, zares nujno si poišči strokovno pomoč. Ti svakinje ne boš spremenila, le sebe lahko. Sebe v tej meri, da te njene opazke pač ne bodo motile. Ti veš, da ptica ni brez vode dalj časa, kot bi bilo možno. To je dovolj. Te sploh ne zanima, ali je bilo vode 2 cm ali 2 mm, ali je bil ptič 2 uri brez vode. V naravi je tako, da so ptice tudi brez vode včasih.

Meni osebno je terapevtka Tjaša Kos všeč. Vodi delavnice (do 10 udeležencev), kjer v varnem okolju dvigaš samozavest. Edino na tak način si boš "izborila" svoj prostor in svoj mir. Ko boš našla mir, vedela za svojo veljavo in voljo, boš v miru razmislila, ali v tem okolju še želiš živeti, ali pa ne. Sprejemanje velikih in težkih odločitev z begom ponavadi niso dobre.

Te pozdravljam, Sandra.