FORUM Nebojse.si

Naj na kratko ponovim mojo zgodbo. Začelo se je pred slabim letom, ko sem doživela svoj prvi panični napad. Takrat tega seveda nisem vedela in sem čisto zares mislila da me bo pobralo. Bila sem pri zdravniku - EKG in ščitnica OK, toda ni mi dalo miru in sem opravila še pregled pri kardiologu ( pregled in UZ srca ) Izvidi so bili ok in besede zdravnikov so me potolažile in nekaj mesecev je bilo v redu. Potem pa se je spet začelo - panični napadi obvezno vsaj 2x na teden. Mislila sem da ne bom zdržala - ful me je matralo. Ampak še vseeno je bilo boljše kot to, kar je sedaj. To me šele muči. Po moji lastni presoji sem si postavila diagnozo - generalizirana anksioznost - ker pri meni ne gre več za napade, ki trajajo 10 minut in minejo, ampak za pravo mučenje, ki traja od jutra do popoldneva - večeri so ponavadi boljši. Vmes pride kakšna urca ko se s čim zamotim in ne razmišljam o tem - drugače pa cele dneve : vrtoglavica, rahla omotičnost, mravljinci, čudno težko dihanje,... Mislite da gre pri meni za GA ?  Nočem k psihiatru ali psihologu in nočem jesti AD, ker sem prepričana da mi lahko tudi brez tega uspe. Če mi je ful težko vzamem kakšno polovičko lexaurina, drugače pa kak persen, ki je bolj naravna zadeva. Imam pa konec meseca še pregled pri nevrologu, da se še enkrat prepričam da je vse LE PSIHA. Čeprav ne morem verjet kako lahko ta psiha tako vpliva na mene in na moje telo... Ne vem več kako si naj pomagam - čist sm na tleh ( danes mi je šele po dveh tednih uspelo tole napisati - prej nisem imela niti toliko volje da bi se spravila pisati - pa če prav sem vedla da bo potem bolje )

OBUPANA SEM  :'(

Taro...še ena si ki misli, da ji bo uspelo brez tablet. Isto napako sem naredila in se namučila več kot je bilo potrebno. Sedaj mi je žal za vsak dan ki sem ga izgubila v skoraj nemogočem boju. Ja...morda komu uspe tudi brez zdravil...samo jaz ne poznam nobenega.
Tvoji simptomi so copy/paste moji. Ja čisto možno je, da imaš GA...ni pa sigurno. zato pa rabiš strokovnjaka. Mi tu nismo in vse baziramo na svojih izkušnjah.
Res ne razumem zakaj tako odklanjaš obisk psihiatra, psihologa. Saj morda ti bo že pogovor pomagal, da rešiš svoje težave. Najbrž se bojiš sama sebi priznati, da nekaj ne klapa. Verjemi...se ne splača tako trpeti.

P.S. Pazi, da ne bodo polovičke Lexaurina počasi šle na eno...pa ne eno pa pol...pa....poznam to pot. Vodi v odvisnost.

Draga Taro,

.....hm potreben bo odhod do zdravnika, kajti praviš, da ti je slabše in da traja tesnoba skozi ves dan, poglej na voljo imaš naš forum, informacije in orodja s katerimi si lahko pomagaš do zdravja. Imaš motnjo, ki jo je potrebno zdraviti. Ne stopaj po moji poti, kajti lahko se dogodi, da boš zaradi nezdravljene anksiozne motnje zbolela še za depresivno motnjo, zato ne odlašaj.

masi

Na forumu je tudi nekaj uporabnikov ki kategoricno zavracajo zdravila.....
Tudi sam sem jih dokler nisem pristal na dnu in poti ven ni bilo vec.
Dokler so strahovi in misli samo v glavi se zadevo mogoce da resiti prej, ko pa te zacne
ze telo opozarjati da ustavi konje....potem brez kemije mislim da ne gre.
Sam sem na zacetku sprejel ADje in jih po dobre pol leta ukinil ker sem bil
"preprican" da mi bo z voljo uspelo...ja uspelo mi je pasti se nizje.
Ko sprejmes pomoci psihiatra in ADjev to ne pomeni da si sibka osebnost in.....vse misli ki sodijo zraven.
Priznas si da rabis pomoc in pot iz tega nenehnega strahu in tesnobe.
Ostalo pa sta ti napisali ze predhodnici. Ne odlosaj...

pozdravljena

preberi tole: http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,7551.0.html

to je totalno isti problem kot je bil moj ampak nekaj časa sem jemal helexe sedaj sem pa ža 15 dni na AD-paroxat in ti moram povedati da se počutim odlično je če sem pa tja kak manjši problemček ampak čez čas bo še to mimo

bil sem pa pri vseh možnih kardiologih in na 3 tabletah pa je bilo samo še slabše izvidi pa vedno ok
tako da sem se potem tudi sam prepričal da je vse to v glavi


lp

Taro, ne vem, kot so napisali ze ostali uporabniki, zakaj bi se mucila, odpravi se k psihologu oz psihiatru - saj to pa res ni nic takega... Tudi jaz sem mislila: " Seveda bos lahko vse sama porihtala... Ah, sej kaksen persencek, pa bo..." Ja, fige, mucila sem se, cas je tekel, slabsalo se je, diploma je stala, dokler na koncu ni bilo tako hudo, da je bilo potrebno iti na PHP... Nocem te nic strasit, samo ce bi npr lahko jaz zavrtela cas nazaj, bi se k zdravniku odpravila ze dosti prej... No, seveda pa se na koncu odloci vsak posameznik sam... Opisala sem ti pac svoje izkusnje...

Taro, zelim te vse najboljse, drzi se in oglasi se se kaj!


Himiko

Tudi jaz sem se na začetku upirala na vse kriplje pred zdravniki. Ampak...iti k zdravniku pomeni prestopiti tisto mejo, kjer se začnejo koraki do uspeha.

Lp

Skoraj vse so že povedali ostali.
Dodala bom samo tole:
prej ko začneš panično motnjo zdraviti, večja je možnost hitre ozdravitve.

Zmoreš sam?
ITAK!!!
To ti ne uide...antidepresivi so le začetna pomoč, da si sposoben normalno funkcionirat.
Medtem, ko oni kemično uravnavajo snovi v možganih,
je na nas, da začnemo aktivno razvijat sebe.
Se naučit živet polno, se imeti rad, ne bit perfekcionist,
najti čas za hobije, sproščanje, druženje....

Antidepresivi niso noben bav-bav.
So pa velik bav-bav POMIRILA: Lexaurin, xanax, helex, apaurin...
Tile te pa pripeljejo v odvisnost...(kot narokomana)...telo zahteva več in več.
Baje zelo hudo zdravljenje!

Pomirila so pri naših težavah primerna le na začetku jemanja Ad-ja.
Ko se pojavijo kaki stranski učinki (slabost, vrtoglavica..),
da jih laže prebrodimo...ali pa le občasno pred kako zelo stresno zadevo.
Vsak dan pa NIKAKOR!

se podpišem pod ostale... meni je paroxat pomagal urediti misli, pravzaprav - jih sploh najti; pomagal mi je, da sem dobila kontrolo nad njimi. Vse ostalo pa je moj uspeh - kajti spreminjanje samega sebe, pogleda na svet, pucanje preteklosti, vzorcev, ...tega pa nobeno zdravilo ni sposobno narest, to je domena nas samih. Da pa lahko delamo na sebi, je zelo fino, da se prej begajoče misli malce ukroti - k temu pa precej pripomore AD. In kaj je en tablet na dan v primerjavi z vsemi ostalimi kemijskimi dodatki v bolj ali manj vsej hrani, ki jo kupujemo, k vsem škropivom, kemikalijam tega stvarstva? še kaplja v morje ne.

arwen

Živjo!

Jaz ti tud svetujem, da se pač odpraviš do zdravnika psihiatra in se lahko tud z njim pomeniš o zdravilih.
Tudi meni, tako kot verjetno vsem, se je to zdel baubau, ampak enostavno je prišel trenutek,ko je bilo stanje tako bogo, da sem pozabil na to in sem bil pripravljen narediti vse. Itak boš pa morala tudi sicer delati na sebi, ker tudi AD.ji ne rešijo vseh problemov. Ti pa res priporočam da greš do psihiatra.

Pa še to: Če ma kdo rano na želodcu, ne pomisli, ne ne bom jemal zdravil, bom samo jedel solato, pa bo bolje...Mogoče ni glih najboljši primer no :) ampak hotel sem to povedat, da je to stanje pač treba zdravit, kot vsa druga bolezenska stanja.

Srečno!

Uh :D, sem kar malo presenečena, ker sem po prebiranju foruma našla kar precej prispevkov, ki so na nek način zagovarjali zdravljenje brez AD. Bom videla, najprej bom dala skozi še ta pregled pri nevrologu, pa bom videla kakšno bo stanje potem ...

Taro ce si pripravljena poskusati in vstrajati brez ADjev potem zadeva se ni kriticna.
Ker po pristanes na dnu bi jedel karkoli bi ti dali, samo da se resis tega. Vso sreco...

Se 100% strinjam z Lostom. Takrat bi požrla karkoli, samo, da bi pomagalo.

Tudi jaz se strinjam z lostom.Mislim,da pri tebi gre za GA.Veš tudi jaz sem se nekaj časa matrala brez zdravil,sedaj pa mi je žal za vsak dan,ko jih nisem jedla.Veš,AD-ji niso res prav noben bav bav.

--> Tocno tako! Sama sem odsla na PHP v spremstvu fanta in mami, kjer so mi predpisali zdravila in takrat mi je bilo prilicno vseeno, katera zdravila imam...Samo, da bo boljse... Se danes se spominjam, kako sem sprasevala in moledovala zdravnika, kdaj bo boljse...
Tudi meni je se danes zal, ker sem se tako dolgo casa matrala brez zdravil... Ne vem, zdi se mi, da globlje pades, tezje je priti nazaj... Npr jaz jem AD od zacetka novembra (Paroxat, 30 mg in mi zelo zelo pomaga) in se vedno nisem ok, je pa veliko veliko boljse! Zato moj nasvet, NE ODLASAT!

Vse dobro,

Himiko

mene je danes po par mesecih spet močno prijela panika...bila sem na obisku pri babici in dve urce je blo vse ok dober sem se počutila potem pa kar na enkrat...najprej me je polilo potem mi je pa srček močno začel delat in stari strah se je vrnil...pa sem že mislila da sem dala že to čez...noo upam da bo jutri boljše  :jok:

Ja se kar pridružujem, ostalim, jaz sem se zelo dolgo upirala tabletam, in hotla premagat anksioznost brez kemije, zdaj sem pa že tri leta na AD, prišlo je do precej spremememb v mojem življenju, zdj imam vsaj voljo in moč se boriti s težavami, to je razlika, zdravila rabiš zato...Poizkusila sem vse možne alternative vendar ni šlo, vidim, da je to dolgotrajno zdravljenje, gre za spoznavanje in razumevanje samega sebe, sam pomirjevala so pa šit,ker te naredijo odvisnega, teh sem se pa vedno zelo bala...sem pa vesela, da sem po dolgem času spet prišla na vaš forum lp 

Ejla vsem, sm nova na forumu in upam, da nisem preveč vsiljiva... :unsure:
Po zaslugi vašega foruma sem svojim težavam oz. motnjam dala ime - Generalizirana anksioznost.
Jst se trudim brez ADjev... a vsakič, ko pride "stresor" se mi splošno počutje zelo poslabša...:032:
A ADji pomagajo, da te nepričakovane stresne situacije ne zbijejo na tla? Se potem sprijazniš z
realnostjo in postaneš samozavesten? Je mogoče živeti (obvladati) z GA brez ADjev? Jst bi poskusila s
samo-pomočjo za začetek (pozitivnimi mislimi in soočanjem s situacijami)... A to pomaga premagat strahove?
A se stopnjo strahu da izmeriti? A je od tega odvisno zdravljenje?
Zame je vse tako novo!
Prosim za nasvet. :dft001:
lp, smukva

Strinjam se z vsemi, ki ste napisali, da je bilo tako hudo, da bi vzeli karkoli, samo da bi malo pomagalo. Na žalost sem bila tudi sama med tistimi, ki izbire AD da ali ne nismo imeli. Bila sem do neba in še bolj hvaležna mojemu psihiatru, da mi je dal zdravila in da so se že po parih dneh začeli kazati učinki.

V dobrih dveh mesecih sem popolnoma zlezla iz najhujšega, ne bom pa rekla, da nimam še kdaj kakšnega zelo slabega dne, ko nisem za nobeno rabo. Na splošno pa povsem normalno funkcioniram. Hodim v službo, doma skrbim za družino in se ukvarjam z zadevami, ki me veselijo.

Le pogumno,

marika

smukva, daleč od tega, da bi bila vsiljiva  :) ; si po arhivu starega foruma kaj brskala? mogoče najdeš odgovor na vprašanje tu:

http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/board,3.0.html

pozdrav
arwen

Pozdravljeni!

Sem nova tu. Nisem pa odpirala nove teme, ker tale ravno "paše" na moje težave...

ADje sem jemala nekje od leta 2005; vmes dvakrat poskusila prenehat, a zopet "šla nazaj". Sama na sebi sem delala veliko, po mnenju psihiatrinje uspešno. Ko sem jemala zdravila, je bilo vse OK. Moj problem je generalizirana anksioznost z občasnimi paničnimi napadi. Ki jih če jemljem zdravila ni...

Torej, 2 meseca nazaj sem prenehala s Cipralexom, katerega sem zadnje leto jemala polovičko. Kot že rečeno je bilo čisto v redu. Zadnjih 14 dni pa ene 6 paničnih napadov in tista grozna tesnoba, ki se te kar drži... In najhuje je to, da se panika pojavlja tudi med aktivnostmi, ki me drugače sproščajo. Šla sem na kratek posvet k psihiatrinji, ki mi je dala recept za zdravila in rekla, da naj še malo počakam, potem pa gremo "jovo na novo". Moja računica je enostavna - z zdravili paničnih napadov in tesnobe ni. Vendar pa si ne želim celo življenje jemati zdravil, ne želim se rediti in želim si imeti normalno spolnost (želja po njej je ob ADjih majhna  :'().

Kaj naj storim? Kakšne so vaše izkušnje?

Vsakega odgovora bom zelo vesela - sicer mislim, da sem "prekaljen borec", a več glav (z izkušnjami!) več ve...  :-[

Pozdravljena med nami,

...hm res je več glav več ve hihi, hm napišem ti lahko to, da je najina zgodba zelo podobna, kajti dvakrat so mi ukinili ad-je in sem bila vsakič pet mesecev zelo dobrega počutja, po petem mesecu po prenehanju pa čez noč padec v depresijo in hudo anksioznost, tako da sedaj po tej drugi ponvitvi jemljem ad-je štiri leta, zadnje leto na vzdeževalni dozi -vendar tudi te ne bom ukinila, pa čeprav sem imela intenzivno psihoteraijo, tri leta si v društvu med seboj pomagamo, vzpodbujamo, menjamo izkušnje-hm sprejela sem, da pri meni brez ad-ja ne gre in se ne obremenjujem prav nič, pomembno mi je, da živim kvalitetno življenje kljub motnji.

masi

Pozdravljeni!

Pred dvema dnevoma sem zacel jemati AD. Iscem po forumo odzive.Hvala vam, tako vidim, da se to dogaja.
 Bom videl ali bo pomagalo, ker sem trenutno cisto brez koncentracije, misicno napet, omotice, misli begajo, ... Tudi jaz sem opravil mnogo pregledov UZ, kardiolog, ORL, nevrolog, črevesje, kri, voda, tirolog, pljuča... Vse OK. Počutje pa še vedno na nuli. Obiskal sem psihologa, ki mi je postavil diagnozo in predpisal zdravljenje. Upam, da bo pomagalo, pripravljen sem sodelovati.  Se se kaj oglasim s svojo iskusnjo. LP

Dobrodošel jelove. Upam, da boš našel veliko koristnih stvari na forumu. Upam, da ti je zdravnik razložil, da AD-ji primejo šele po določenem času in da znajo biti v začetku kar nadležni stranski učinki. A minejo.
Držim pesti. :)

A.

Hej, Jelovo! Evo, pa sva skupaj začela z ADji. Tudi sama imam precej neprijetne stranske učinke - ne spim, ne jem, panični napadi en za drugim. Upam, da bo kmalu minilo. Saj si ponavljam "Vsak dan bo boljše!", ampak je TOLK težko zdržat v službi in ostalo... Pa še ptičke poslušam ob 4h zjutraj - saj lepo pojejo, ampak naj jih nespečnost kar sama posluša!  :-[

Koliko časa pa bojo trajali teli stranski učinki? V petek imam namreč en piknik, ki bi ga zelo težko odpovedala... Pa si niti malo ne predstavljam, da bi šla taka tja kot sem danes...  :seznojim:

Masi - se strinjam s tabo. KVALITETA življenja je tisto, kar šteje. Ampak se mi je tako težko sprijaznit. Dogodek, ki mi je prinesel posttravmatski sindrom, ki se kaže skozi tesnobnost in panične napade je že precej daleč, tako, da sem mislila, da bom zdaj v redu. Kar ni mi jasno, kako se lahko bojim(o) strahu, ki je "noter votel, okol ga pa nič ni!".  :A)

Taro,


Te razumem veš...tudi sama sem bila ves čas prepričana, da lahko uspem SAMA vse premagat. Ja, zdelo se mi je sramotno, da bi poiskala pomoč. To sem imela za znak šibkosti in šibkost sem pri sebi na nek način prezirala. Je pa prišlo tako daleč, da se nisem veš spraševala, če naj poiščem pomoč. Bilo je tako hudo, da sem vedela, da imam le dve izbiri. Ali poiščem pomoč, ali pa bom končala svoje življenje, ker je bila bolečina enostavno prevelika. Sem se pa odločila le za psihoterapevta, psihiatra nisem niti obiskala.

Čeprav me bo zdaj morda kdo napadel, jaz sem vedno bila in sem še mnenja, da zdravila zdravijo le simptome, vzroki pa ostanejo. Vedela sem, da z zdravili ne bom rešila ničesar. Res - če je nekdo tik pred samomorom, je vsekakor bolje, da živi z zdravili, kot pa da sploh ne živi več. Vem, da z odklanjanjem AD-jev svoje muke podaljševala, ampak dolgoročno gledano vem, da sem storila prav. Zdravljenje brez AD-jev je vsekakor veliko bolj mučno, ampak v vsaki točki točno vem, kje sem. Ko se počutim bolje, vem, da se počutim bolje zaradi sebe in ne zaradi tablet. Pa naj še nekdo tako trdi, da AD-ji ne pustijo negativnih posledic na možganih, je moje mnenje, da jih.

Me pa moti ena stvar tukaj na forumu - to "prigovarjanje", da brez tablet ne gre (tudi meni so jih "toplo priporočali", pa shajam brez njih). Vsak posameznik ima svojo zgodbo in vsekakor nismo tukaj strokovnjaki, ki lahko sodimo o tem, ali lahko komu uspe brez tablet, ali ne. Jaz bi bolj trdila tole - ko je človek res na dnu, brez pomoči ne gre. Jaz osebno bi vsekakor vsakemu prej priporočala obisk psihoterapevta, kot psihiatra. Marsikdo bolj kot tablete potrebuje pogovor in razumevanje. Veliko ljudi počne obratno. Gredo k psihiatru, dobijo tablete in ko simptomi depresije izginejo, mislijo, da so rešili vse. V resnici pa je vzrok ostal. Delo na sebi je edino, ki dolgoročno ozdravi.

Ti pa povem nekaj - to, kar se ti dogaja, so simptomi, vzrok pa tiči seveda nekje drugje. S tem, ko skušaš obvladat simptome, ne narediš dolgoročno popolnoma ničesar. Vzrok je še vedno tam, kjer je bil - v tebi. Kako boš odstranila sama vzrok? A sploh veš, kaj je vzrok? In če veš, kje je vzrok, če se ti zdi vse lahko, zakaj še potem nisi odpravila vzroka? In če resnično zmoreš sama, zakaj si pisala na forum? Ker potrebuješ podporo, razumevanje, pomoč. Saj psiholog ali psihoterapevt te ne bosta pozdravila. Vso delo boš morala opraviti sama. Onadva te le usmerjata, ti pomagata, da razrešiš pri sebi določene stvari. Morda se ti zdi, da je to, da sprejmeš pomoč, znak šibkosti. Pa ni, veš. Je znak moči. Je znak, da sama sebe dovolj ceniš, da ne želiš več trpeti. Znak, da veš, da si zaslužiš bolje.

Imej se rada in naredi to, kar je dobro ZATE. Vsekakor pa moraš nekaj spremeniti. Ker enaka dejanja dajo vedno iste rezultate.

Gaia

Če obiščeš psihologa, prihoterapevta še ne pomeni, da boš jemala ADje ... jaz ti, glede na prebrano, svetujem, da z ADji še ne začneš ... sem pristaš tega, da dokler še ni tako hudo oz. dokler imaš voljo, zagon, da se zadeve lotiš (in rešiš) brez kemije ... kar!!
Je pa res, da če potem predolgo čakaš (če se ti zadeva slabša) ... pa ni dobro, ker kot je Aslan že napisala ...



Pa tudi, če bi prišla do ADjev ... to je le ena izmed mnogih stvari pri zdravljenju ... največ lahko naredimo mi sami ... čeprav je včasih svinjsko težko in nam gre na tone energije ... pa volje že zmanjkuje ... ampak ....... sej si brala forum in verjetno zasledila kar nekaj pozitivnih zgodb.

Pokukaj tudi na star forum, če še nisi ... http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php

in ...


taro, saj ta psiha SI TI !

ADji ne rešijo zadeve, s tem, da jih jemlješ, ne moreš pridobit na samozavesti in podobno ... AD so le ena izmed možnih pomoči ... bergla ... mi sami pa se lahko spremenimo, česa naučimo, navadimo, DELAMO NA SEBI ... in s tem pridobivamo na samozavesti, se lažje spopadamo s stresnimi situacijami, na nek način 'obvladamo' sebe ... Samopomoč je itak na prvem mestu ... zraven pa kar komu paše, pomaga ... tudi, ko svetujemo kakšno dodatno pomoč, terapevta ... ta terapevt je lahko strokovnjak (psihoterapevt itd.) ali pa kdo izmed tvojih bližnjih ... ali oba ...

vsaka zadeva pa rabi čas ... mi rabimo čas ... kar zna bit na cajte fuuul moreče, depresivno ... 

Se popolnoma strinjam z Moonico - zavedaj se, da so tvoje težave kot snežna kepa, ki jo spustiš po hribu. Ta kepa se veča in veča. To "večanje" moraš čimprej ustavit. Zavedaj se, da čas tega ne bo "ozdravil", kepa ne bo kar izginila (čeprav imaš občutek, da bo).


Tudi tukaj se popolnoma strinjam z Moonico. AD-ji lajšajo simptome. Bolje spiš, utrujenost je manjša, kemijsko ravnovesje v možganih se spremeni (npr. raven hormonov, ki vplivajo na dobro voljo , je višja). Posledično je človek zaradi vsega tega bolj aktiven, ima več volje do življenja in do stvari, ki so ga nekoč veselile. Ampak vzrok je ostal (čeprav se takrat človek počuti vredu in misli, da je "ozdravljen"). Na tej točki človek torej zlahka pozabi nase, pozabi, da pravzaprav ni vse tako, kot bi moralo biti. Zato je takrat najbolj pomembno, da delaš na sebi (povečanje samozavesti ipd.), da boš takrat, ko boš odvrgla berglo (AD-je), zmogla sama naprej brez njih. V naspotnem primeru pričakuj, da se bodo simptomi povrnili, običajno še v hujši obliki kot pri prejšnji epozodi.


Vsak si mora pomagati sam, strokovnjak nas lahko le usmerja. "Trdo delo" je pa odvisno od vsakega posameznika. Moje mnenje - pozitivne misli lahko pomagajo, seveda pozitivna pričakovanja dajo vedno boljše rezultate, kot pa negativna. Ampak je po moje vse odvisno od tega, za kakšen problem gre. Če je problem globoko zakoreninjen v nas, bomo težko rešili zadevo zgolj s pozitivnimi mislimi. Sploh je pa težko o nečem, kar nas zelo boli, razmišljat v pozitivni luči.

S soočenjem z neprijetnimi situacijami je pa po moje spet tako - odvisno, za katere strahove gre. Včasih se res da strah premagat, če storimo to, česar se bojim (in potem vidimo, da smo še vedno "živi"). Če pa gre za kakšne globoko zakoreninjene strahove, pa utegne izpostavljanje takšnim stresnim situacijam naše stanje še poslabšati (še več tesnobe in panike). Včasih potrebujemo nekoga, ki nas vodi skozi ta proces.

Gaia

Ojla ... spet se oglašam ... Samo da povem da sem opravila pregled pri nevrologu in je vse b.p. :oki:  :wav: To mi je trenutno najbolj pomembno ... Od pregleda je že par dni in od takrat naprej se mi tisti zares hudi dnevi ko si me je zdelo da bom kar umrla ( sej vesta ... sranje - tole je pa infarkt, sigurno mam kako hudo bolezen ,  in podobna razmišljanja ... ) še niso ponovil . :clap: Ne morem rečt da sm ok in da sm zlezla vn iz tega, ampak definitivno si pa lažje sama sebi dopovem da so te bolečine ˝le˝psiha ... Imam še kakšne vrtoglavice, težko dihanje, pa bolečine v rokah in nogah, tud pr srčku me včasih tko hudičevo močno špikne ... ampak, si vedno rečem ˝če sm prežvela že stokrat, bom tudi tokrat˝ Odločila sem se da še kakšen mesec poskusim brez AD, pa bom vidla kakšno bo stanje potem ... V zadnjih dneh sem si vzela malo časa zase in za razmišljanje in sem se odločila da moram malo več narediti zase ... Predvsem se ne sekirati za vsako malenkost, razmišljati kaj bodo pa drugi rekli oz. mislili, svoje težave razkriti parim osebam s katerimi se lahko pogovarjam in pa fizično več narediti za sebe ... tko da že pridno tečem, kolesarim, rolam, tenisiram,... Po mojem je to razčiščevanje s samo sabo večjega pomena kot vsi tableti ... BTW - že 14 dni nisem vzela čist nobenga tabletka ( tud persena ne ) :oki:

super, taro, lepo je bilo to prebrati  :clap: držim pesti, da gre pot strmo navzgor  :-*