FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

stara sem 23 let.
V mojem življenju mi ne manka popolnoma nič, vendar pa ševedno imam težave sama s sabo.
Imam svoj avto, imam žive in zdrave starše, imam prekrasnega zdravega nečaka in brata, uspešno sem diplomirala, zaposlila sem se in imam fanta, ki ga nebi menjala za nič na svetu. :-*
Res pa je, da preden se mi je življenje tako lepo uredilo sem mogla skozi dosti slabih stvari.
npr. z očetom sem bila v nenehnem sporu, nikoli nisva mogla najti skupnega jezika, kar mislim da mi je pustilo zelo hude posledice, oče in mama sta bila vedno v konfliktu, nato sem imela zvezo s fantom katerega sem našla v postelji z mojo prijateljico, ...

Če začnem pri očetu.
Nikoli se nisva razumela, nikoli ni imel normalnega odnosa do mene. V vsakem pogovoru me je zmerjal (npr. da sem nesposobna, da sem neumna, da mi je jezik hitrejši od pameti...), primerjal z mojimi prijateljicami (npr. kako so lahko tvoje prijateljice vse boljše v šoli od tebe,...), nenehno je zmerjal mamo čeprav je moja mama odlična žena in gospodinja. Kosilo je vsak dan lepo postreženo na mizi, stanovanje je vedno čisto, na vrtu imamo vedno polno zelenjave in sadja, redno je perilo zlikano in oprano. Ampak moj oče ni bil nikoli zadovoljen in jo nikoli ni pohvalil vedno jo je zmerjal, da kako je skuhala to kosilo, da kako je debela,... in seveda sem se skozi vsa leta mojega odraščanja naučila od njega samo to, da sem arogantna in neljubeča, kar se seveda pozna pri sedanjem fantu.
Predvidevam, da zaradi pomakanja ljubezni staršev (to je objemanje in poljubi ter kakšen normalen pogovor brez zmerjanj) bo trpela tudi moja zveza in v bodoče moj zakon. Nočem imet življenja kot so ga imeli moji starši. :'(

Pred kratkim se mi je fant potožil, da sem zelo sebična, da od njega pričakujem vedno več, ko pa jaz njemu vedno manj dajem, premalo ga objemam in ljubčkam in premalo se posvetim njegovim težavam, ker so moje vedno na prvem mestu. Kupil je hišo, ki jo je seveda kupil za naju, vendar sem pri odločanju glavna in so samo moje ideje pomembne kako opremiti hišo, njegove ideje in želje nehote popolnoma preslišim. Obnašam se kot ena sebična koza. :jok: Rabi več ljubezni od mene, kar pa je ne znam pokazati saj nikoli me tega doma niso učili. Neskončno ga imam rada in ga nebi menjala za nobenega. Mogoče se bom od njega naučila kazati ljubezen tako kot je treba. Na živce si grem da imam karakter od mojega očeta. Prisežem, da se trudim, da ne bi bila podobna njemu oz. da ne bi njega oponašala ampak nehote se začnem obnašat isto kot on čeprav tega nočem ker takšen odnos ne pelje nikamor. :o
Vendar problem ni samo v ljubezni problem je v moji glavi, ker skozi premišljujem in je moja glava na drugem planetu. Karkoli želimo kupit oz ko je odločanje o kakšni stvari jaz najdem tisoč in eno negativno stvar. Dobro je le to da najdem tudi kaj pozitivnega. Če dam en konkreten primer. Od vedno si želim psa, to so moje sanje, seveda kot vedno me moj fant pri tem podpira in si ga tudi on želi imeti. Vendar, ko se začne tema o psu, da bi ga nekoč imeli v najini hiši jaz naletim na tisoč in en problem. Če bom imela dovolj časa zanj, če bom imela dovolj denarja, kaj če bo zame preveliko breme, kaj če bo grob do otrok, ... nato v pozitivno razmišljanje; lahko da mi bo pomagal da se znebim te tesnobe v sebi in mi bodo sprehodi z njim koristili in bom bolj pozitivna in bolj sproščena, lahko da bo kuža dober do otrok in se bodo z njim igrali, bo prinesel veselje v našo hišo..
Hodim redno k psihologinji in jemljem antidepresive, ker kažem znake depresije in tesnobe. V moji glavi je skozi razmišljanje o nepomembnih zadevah. Ko pričnem bilo kaj razmišljati začnem stiskat zobe da me čeljust grozno začne bolet, vendar je to podzavestno. Ko sem pa kaj precej zaskrbljena se mi začnejo dlani potit.
Ne vem zakaj se enostavno ne morem sprostit in uživat vsak dan kot da je zadnji. Nisem zmožna se prisilit na kak enourni sprehod, saj pravijo da to zelo sprošča in pomaga za depresijo. Mogoče, če si res kupim psa bi mi pomagalo, da se sprostim in uživam. Nevem zakaj se za vsako bogo stvar toliko obremenjujem in premišljujem če je prav ali ne.

Pomagajte mi, da se sprostim in uživam svoje življenje s fantom, saj mi nič ne manka v življenju in da pozabim preteklost in postanem pozitivna?  :(

aja pa pozabila sem povedati, da s svojim prekomernim razmišljanjem privlečem različne sorte bolezni nase.. razni prehladi, vnetje mehurja, nepojasnjene alergije, težave s koncentracijo, ... najbolj pa kar me muči in kar se zdravim že več kot 3 leta so pa vaginalne glivice ki se jih za boga ne morem rešit. Ob vsakem večjem stresu dobim glivice.

Pozdravljena !

Jaz ti svetujem sistemsko relacijsko psihoterapijo,, oz kako podobno, kjer podozivljas pretekle negativne obcutke ( iz otrostva )...s tem, ko jih podozivis, jih potem s posebnimi tehnikami tudi das ven iz sebe, oz jih sprejmes, se z njimi soocis ! Meni zelo pomaga, ne gre pa cez noc !

lp

no ja, glede na ostalo napisano, temu ni ravno tako



očitno bo treba razmislit o kaki drugi strokovni osebi, ker ni videt, da bi se z njo pogovarjala o tem?


vse to so stvari, ki se krepko poznajo - na tebi! in ki so krasna izhodiščna točka za terapijo. Si kako strokovno literaturo že prebrala? obstojajo tudi skupine za samopomoč....


p.s.
zanimiv vrsti red

Ja veliko tega poberemo skozi otroštvo!
Jaz sm tud skopiru očetovo obnašanje,brez mame sm pa ostal pri 13-ih.
Mislm da veliko tega obsojanja s strani očeta k sm poslušu(nesposobnež,budala,klošar...)sm ponotranjil v sebe,in se tudi sam obsojam če mi negre vse po planu!
Potem so tu še neka naša prepričanja k so netočna k smo jih pobral nekje,(če nisi dovolj dobr,si ničvredn...)
In vse to v naši glavi odzvanja,nekaterih misli se celo bojimo,in so toliko bolj nadležne ravno zato!

Lepe misli ti želim!

Hvala za odgovore.

Niko, kako pa se spopadaš s tem, se trudiš da ne bi bil tak kot oče?
Namreč jaz se zavedam da delam iste napake kot on, ampak se jih zavedam ko je že prepozno. Kako pozitivno razmišljati, neznam reči stop in se obrniti na pozitivno stran ko me napada negativa.

Lp.

Ja nekatre stvari se tako globoko ugravirajo v nas da nas potem mučijo!

Včasih imam občutek da mi misli tok težijo k bi ti zravn ušesa nekdo govoru skoz da si nesposobn,budala.Če bi to bil nekdo bi ga vsi zdavni nekam poslal,ampak koga poslat če smo to mi oziroma razne projekcije našega uma ki si razlagajo po naših vzorcih k smo si jih ustvarili!
 
Rodili se nismo da bi se obsojal,od kod je to prišlo,odgovor je očitn od naših najbližjih in tistih s katerimi smo odraščal in če so bili nastrojeni proti nam ali ko smo jih gledali v njihovem negativnem obnašanju smo seveda tudi mi ponotranjili neke njihove odzive reakcije.

Seveda se trudimo da smo dobri ljudje včasih kako napako naredimo pomenbno pa je da se neobsojamo,da razumemo da so nekatere stvari globoko v nas,nekatere je treba ozavestit.včasih se zalotim da kako potezo naredim kot oče v popolnosti isto.Sej smo samo ljudje vsi se trudimo po svojih naboljših močeh,pa tudi oče verjemi se je trudil kokar je znal,o tem ga ni noben poučil.
Tudi on se ni rodil zloben,odpusti mu in se trudi po svojih močeh da si dobra in pozitivna oseba!
NE OBSOJAJ SE!!!

Veliko lepih misli!!!

Ja, kako dobro to poznam. Te misli. Te občutke.

Niko,  :wav:

Tole situacijo pa zelo dobro poznam  :kiselnasmeh: , ko oče ponižuje hčer z besedami, ki si jih ne zasluži niti največji kreten  :'(
pri meni npr mu nobena moja družba ni bila všeč...še dans ne vem zakaj  :unsure: vsi so bili zboljeni, kretenski,...po njegovem je bil vsak kriv da sem taka kot sem  :kiselnasmeh: pa nikoli naredila nič narobe in nikoli se nisem zapletla s kakšno xy družbo, vse kar smo bili smo bili samo otroc  ???

problem je v njemu, to je vse

Ja, se strinjam. Samo to dopovedat človeku  ??? nemogoče  :seznojim:

Res je nemogoče, zato v tem ne moremo iskati rešitve. Ta je drugje ...

Najbolj grozno je to, da s tem ko ''podeduješ'' to glupo obnašanje s tem prizadeneš najdražje okoli sebe. Na živce si grem, da sm zmeraj nasršena tako kot on in s tem mojim negativizmom prizadenem vse ljudi ki me imajo radi. Ko pa se zavedam da delam narobe je že prepozno sem že nekoga prizadela ali narobe reagirala in potem mi je grozno hudo.
Hvala Bogu da imam krasnega fanta, ki mi pomaga da bi prišla iz te jame. Nikoli ne dopusti da sm tiho in v ''svojem svetu'', mi ne dovoli da se jezim nanj in da stresam svojo nasršenost nanj ko pa ni kriv da mi je šlo nekaj narobe.. Se bojim, da se bo tega naveličal in bo odšel.
Vidim pa da nisem edina ki ima tak problem kot jaz.

ne podeduješ ampak osvojiš vzorce obnašanj tako zelo, da človeku dobesedno zlezejo pod kožo. In sebe spremenit je težko, v bistvu se ne spremenimo, lahko pa vplivamo na način, kako reagiramo, lahko začenjamo popravljati, spreminjati vzorce, lahko si zarišemo drug zemljevid, lahko se naučimo pravilnejše komunikacije... za vse to pa je potrebna vztrajnost, vaja, in še enkrat vaja

Zavedanje, da nekaj delamo narobe, je že veliko - seveda pa absolutno premalo; treba je to začet tudi zavestno spreminjat. It iz kroga ven... in velikokrat tudi ven iz sebe, se stalno opominjat in popravljat obnašanje... Kot rečeno - vaja dela mojstra