FORUM Nebojse.si

 Hej!

Danes sem obiskal dr. Drnovškovo. Zgleda, da sem imel srečo, ker me je dodobra nasmejala. Obisk pri njej je bil rezultat 60-ih Apaurinov in steklenice Bacardija. Povedala mi je za to spletno stran in rekla, da me morate "pocrkljati". Kakrkoli je že s tem mislila. Vem pa edino to, da se ne mislim več potikati po Kliničnem centru in da si želim vaše pomoči.

Osem let se že zdravim za depresijo, in mnenja sem, da je bilo dovolj.

Z odličnimi pozdravi

Branč

Dobrodošel Branč med nami  :) :)

zame osebno je dr. Drnovškova res "slika" in me sploh ne čudi, da te je dodobra nasmejala  :sesmejem:

glede "crkljanja" je pa res...tukaj je toliko čudovitih ljudi (vsak sicer s svojimi problemi), a vsi odlično pocrkljajo  :) :) :)

pomagali ti bomo, le pogumno...napiši kaj več o tej osemletni depresiji...

lep pozdravček od lunce  :)

Branč Drnovškova je carica in si v zelo strokovnih in simpatičnih rokah.

Mi tule pa smo dnevna opora, spodbuda za nas z depro in anxo.
Tukaj se štekamo drug drugega, vemo kako je ko si down..kako je lahko hudo in črno....
Tukaj boš našel razumevanje, spejetost...

Družimo se tudi v živo:
- skupine za samopomoč
- bowling v Ljubljani
- srečanja, pikniki, novoletni žur...
- pa še klepetanico virtualno imamo od letos.

Evo zdej si med nami, smo včasih prikupno zmedeni,
vcasih pretirano občutljivi..drugič se kaj spričkamo...
smoljudje z vrlinami in pomanjkljivostmi.
Vsi se trudimo za notranjo rast, se učimo imet radi sebe, užimo se pošlihtat življenja in
premagat depro in anxo.

Dobrodošel!

Kaj 80 apaurinov zalitih z žgano pijačo, Branč?   :o

Ej kako pa zgledaš po taki terapiji? :kiselnasmeh:

60 je napisal scorpion  :-[ :-[ :P

to je kr neki razlike  :sesmejem:

branč, mene tudi zanima...kako se to obnese?  :A)

Servus vsem!

Lepo je, da mi odgovarjate, me spodbujate. Hvala lepa.  :)

Zdaj pa ne vem, če napišem odgovor, ga potem vidite vsi, ki ste mi pisali? Veste, s temi forumi si še nisem preveč na ti. No, razumljivo, do zdaj se itak z nikomer nisem pogovarjal. Najraje sem bil sam.

Z depresijo sem se srečal, če dobro pomislim, že prej, kot pred osmimi leti. Tako dolgo se zdravim. Zdravim pa tako, da daj ti meni zdravnica tablete, jaz pa naprej na juriš. V bistvu pa so mi pomagale le toliko, da sem lahko fizično funkcioniral.

Začelo pa se je tako, da sem že nekaj dni prej čutil kot eno omotico, vendar drugačno, čudno. Nato sem pa neko soboto kolapsiral. diagnoza angina pektoris. seveda so v bolnici ugotovili, da sem popolnoma zdrav. Srce kot od bika. Mislil sem, torej mi nič ni, in juriš naprej. Potem pa so se začeli kazati pojavi, kot so bežanje iz prostorov, kjer je veliko ljudi, nakupovalni centri so me uničevali, ulice so postale preozke, nisem mogel več vozit avtomobila, in rad sem sedel nekje v kotu in buljil v računalnik, pa sploh ne vem, kaj je bilo.

Prišla so tudi obdobja, ko sem zlorabljal alkohol. Enormne količine, vendar nikoli pijan. Potem pa je prišlo obdobje, ko sem ga popolnoma zavračal. Tudi več let.

Kar sem pa najbolj sovražil, pa je bila nepopisna tesnoba v spodnje delu telesa. Tam, kjer je čustvena čakra. Takrat bi pa najraje vzel pištolo in si raznesel glavo.

Kako je, če vzameš 80 apaurinov. Najprej nič, potem pa začutiš mir. Kot v vesolju. Stvari postanejo enostavne. Skrbi več ni. Končno si boš spočil. Od vsega. Tesnoba izgine. Napišeš poslovilni sms ženi in zaspiš. Potem pa naenkrat polno ljudi okrog tebe.

Ko si spet pri sebi (ko te spravijo k sebi :sesmejem:), potem greš k dr. Drnovškovi, ki ti našteje vsaj tri poti, ki vodijo k rešitvi. Pokaže ti gozd, ki ga nisi videl zaradi dreves.

Eto, dragi moji. Vem, da se trnova pot šele zdaj prav začenja, vendar sem pripravljen.

Toliko, zaenkrat in lepo bodite!!!!

Branč

Upam, da je blo res samo 60....Branč..ker si še za hece.. :sesmejem:

 :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

držim pesti za naprej,

lunca

skorpion, za hece sem pa bil zmeraj. pa tudi vse ljudi znam pomiriti, le sebe ne... :ne:

Tako nekako zgleda panični napad.
Obisk urgence pri teh napadih je pogost.

Preberi si več o tem pod rubriko: Panična motnja
Ostali strahovi pred množico, gnečo so znaki agorafobije, ki se rada pridruži panični motnji.
Tudi depresija je družabna bolezen in se nacepi zraven.

Imamo pa tudi arhiviran naš stari forum kjer o paniki, depresiji veliko piše.
(glej rdeč txt skrajno desno zgoraj na strani)

Zdravimo se z zdravili. Antidepresivi ponavadi.

Velik del uspeha zdravljenja je odvisen tudi od nas samih.
Kolko bomo spoznali sebe, spremenili svoj odnos do dogajanja okoli nas,
osebnostno zrasli...kako bomo spremenili napačne privzgojene vzorce...
povečali samopodobo itd...
Živeti življenje kjer je čas za nas, za nam ljube dejavnosti, čas za sprostitev in počitek.
Polno življenje, znati sami sebe osrečiti.

Pozabi na apaurine, je že zgodovina.
Zdaj je mimo in greš naprej....korak za korakom, ne bo šlo z danes na jutri...

Uspelo ti bo živeti tako kot si želiš.

Branč!

Ker spoštujem dr. Dernovškovo in ker kot njena bodoča študentka sledim njeni volji  :sesmejem:, ti pošiljam en velik objem in eno pismo, v katerem piše, da so moja ušesa vedno na voljo..... :)

Lepo, da si z nami!! :oki:

Koky

Pozdrav tudi od mene. Pred leti sem ubrala zelo podoben način rešitve iz objema depresije, na srečo mi ni uspelo in sem še tukaj, kar dobro zazdravljena, spet živim in funkcioniram, spet se smejem, se veselim in žalostim kot drugi ljudje....Morda le malce bolj občutljiva in prej utrujena kot sem bila prej.
Vesela sem, da si z nami!
Ribica

Branč dobrodošel!
Tudi jaz imam sedaj enako obdobje. Ni mi uspelo. zopet sem popolnoma na tleh. pa čakam da bo minilo:)))
drži se!

Uspeh je v veliki meri odvisen prav od nas samih. Če boš naredil nekaj v tej smeri, da se ti stanje izboljša ti bo slej kot prej uspelo.
Verjamem, da si na pravi poti. Vso srečo ti želim in čimprejšnjo pot do cilja.

Orhideja

Branč pozdravljen
Mislim da naslov ni najboljši. Kajti hvalabogu, da ti ni uspelo,,tako si si dal novo možnost, da greš k sreči naproti
Drži se

Servus, moji dragi! :sesmejem:

Uf, kako sem vesel, da se mi vas je že toliko javilo. Hvala. To depri res lepo dene.

Naslov "Ni mi uspelo" sem dal zato, ker se mi ni uspelo rešiti te depre že osem let. Čeprav moram reči, da mi zdravila pomagajo, ampak le toliko, da lahko fizično funkcioniram. da ne bežim več iz prostorov, kjer so ljudje, da nimam morastih sanj... Brez njih tega ne bi zmogel. Ampak le to.

Ko še nisem vedel, kaj mi je, je pa bilo zelo hudo. Telesno sem hiral, niti hoditi nisem prav mogel. Potem sem pa poiskal pomoč pri psihiatrinji v Mariboru. Nekaj časa me je pustila brez zdravil, da sem opravil vse potrebne preiskave. Gledal sem npr. slike in opisoval, kaj vidim. Rezultat porazen. Doma sem zmeraj gledal nože, ki so se mi zdeli zelo privlačni. Včasih sem celo razmišljal, da moram ubiti ženo in sina, ker ju imam tako rad. Hodil naj bi čimveč v naravo, pa nisem mogel. Sveži zrak mi je smrdel, ptičje petje mi je šlo tako na živce, da sem moral zbežati iz parka. Pa še bi lahko našteval v nedogled.

Potem sem dobil Efectin ER. Po prvrm odmerku sem se že počutil bolje, čeprav pravijo in tudi piše, da zdravilo začne delovati šele čez nekaj časa. Takrat sem bil, se spomnim, prav srečen. Nekje po dveh letih pa sem se vrnil na stare tirnice. Zakaj, ne vem. Čeprav sem napredoval v službi, kupil avto, ki sem si ga zmeraj želel, pred dvemi leti smo kupili novo hišo, le jaz se vsega tega nisem veselil. Nekateri so mi celo rekli, da sem razvajena rit. Pa vem, da nisem, ker sem že s 15-imi šel od doma in skrbel zase.

Kako je bilo danes? Cel dan sem delal. Tisto, kar sem že odlašal dve leti. Radoživost se mi je vrnila. Še v naravo sem skočil in videl, kako je lepa. Tako da, jona možnost je. Je pa res, da se bojim, da se bi lahko vrnil na staro pot. Da bom neke noči spet rekel, da je dovolj...

Zato vam pravim, da sem vesel, da sem z vami. Vi mi dajete upanje. Imam družbo. Ljudi, ki me razumejo. Nisem več sam. Upam, da se bomo tudi kdaj srečali in kaj skupaj počeli.

Lepo bodite!

Branč,

saj se dobro držiš,

vesela sem, da si se nam pridružil in upam, da se bomo skupaj fajn družili in včasih nasmejali včasih pa malo pojokali.

Opiši kaj počneš drugače, kaj imaš rad, česar ne maraš....smeješ se očitno rad.

Skratka poročaj kako si!!!!!!!

marika

Marika, servus!

Veš, da ne vem, kaj imam rad. Bolj se spominjam, kaj sem imel rad. Zdaj le počasi spet dojemam, da bi pa neko stvar oziroma nekaj, lahko imel spet rad.

Torej, imel sem rad jeans, usnje in vonj po bencinu. Bil sem športnik, dober. Rad sem bil v družbi, ne samo moški ;D, predvsem pa v taki, kjer je bilo veliko zajebancije. Tudi, in predvsem, na svoj račun. Smisel za humor ljudi, s katerimi sem se družil, je moral biti prefinjen (satira, malo tudi cinizma, sarkazma...). Zelo rad sem tudi kolesaril. Pa da skratim: počel sem mnogo stvari, tudi moj poklic ni ravno vsakdanji, bal se nisem ničesar (v bistvu se tudi danes ne - razen za mojega sina, katerega pa sem , bedak, hotel zapustiti. Vendar pa sem takrat verjel, ko sem se sladkal z Bacardijem, da se bova itak videla. Nekoč, nekje, oba oblečena v belo in bova, ponovno, skupaj stresala šale. Ki so, seveda, samo nama smešne).

Trenutno je z mojim športom, če odmislim, da sem v mojem stanovanju v Ljubljani najraje sedel v temi, bolj slabo, ker sem bil lani operiran na hrbtenici. No, gibanje je kljub temu priporočljivo, vendar malo bolj počasi :sesmejem:.

Rad prebiram tudi literaturo, ki je bolj nevsakdanja, vsa pa povezana s tem, kdo smo in od kod smo. To pa v bistvu počnem od takrat, ko sem postal depra. Pazi, pomembno - šele od takrat, ne prej :sesmejem:!!! Da ne bi padla kakšna nova diagnoza.

Kaj pa bi počel? Spoznal nove ljudi, se z njimi smejal, pa tudi jokal, če tako nanese.

Česa ne maram? Možganov z jajčki!!!! Pa tudi ljudi, ki so polni sami sebe, napihnjeni, na egotripu. Dobro, šefa že moram prenašati >:(. Pa še eno lastnost imam: če se nekdo, ki ga imam rad, do mene grdo obnaša (tukaj je lahko zajetih več stvari), takega kirurško odstranim iz svojega življenja. Amputiram.

Marika, povej ti meni, kako je s srečanji. V ljubljani sta dve skupini. H kateri se pridružim? Jaz bi se najraje tisti, v kateri ste vi, ki ste mi tako prijazno pisali. Seveda, prosim tudi ostale za odgovor. Ali pa mi povejte, na koga se naj obrnem.

Lepo bodite vsi skupaj! Lahko noč in eno bolho na pomoč!

No, pozdrav tudi od mene, ne čutim se več nov, predobro pa vem kako se počutiš ti. Nekaj več o meni imaš v moji temi NOV TUKAJ, sicer na forumu nisem toliko aktiven, kot sem v klepetalnici.
Drugače pa ti bom rekel samo le pogumno na poti. Kar se skupin tiče mislim da so vsi urniko objavljeni na koledarju ( bo potrdil kak starejši maček) pa tudi v temi srečanja.

Hotel sem reči da mislim da vsi vemo kako je to ko se ti life zaradi depre obrne na glavo, sploh če je tukaj še alkohol, to sem jaz "dal skozi", v omami in tudi tako sem imel veliko načrtov, toda vse bom "jutri" in ta dan nikoli še ni prišel.

Bežal sem pred svetom in prosti čas preživel med 4 stenami za računalnikom z pločevinko piva, vodko ali podobo v roki.

Všeč mi je da si začel brati, samo opozoril bi te, da je po mojem knjiga lahko dvorezen meč, lahko ti da neko modrost, lahko pa so spet neka vrata v pobeg. Sam razmisli.

Moj psihiater mi je bolj predlagal telesno aktivnost, sprehode, kar z mojim psom ni težko, in spet resno razmišljam o fitnesu, kamor sem pred leti dokaj redno zahajal.

drugače pa drži se in javi se kaj.

Branč   -  Dobrodošel na našem forumu ! Tudi meni so pomagali na tem forumu z nasveti in vspodbudo. Tu ni tistega zbadanja da bi imel občutek da si nihče, Ampak tu ti vlijejo samozavest in spoznanje da nisi edini ki se spopada z depresijo . Dobiš nasvete , klepetaš , greš na kakšno srečanje in videl boš da sp na tem forumu sami super fajn prijatelji. Vzemi se v roke in se kar izpovej in lažje ti bo ! OLJA 8)

Servus, narode moj! ;D

Najprej hvala lepa, da mi pišete vedno novi in me bodrite!!!

Danes sem se udeležil srečanja skupine Ljubljana II. Rekel sem si, da ne bom nič čakal, pa tudi ugotovil sem, da mi Bacardi več ne paše :sesmejem:. Skratka, večer sem preživel med čudovitimi ljudmi, različnih starosti, z različnimi težavami, vendar vsem je skupno to, da imajo srce za sočloveka. Lepo smo se pogovarjali, se šalili... Človek bi pomislil, da nimamo sploh nobenih težav. Čeprav sem jih danes prvič v življenju srečal, sem jim lahko govoril o svojem primeru kot da se že 100 let poznamo.

Zato vam vsem toplo priporočam, da se pridružite eni od skupin, in videli boste, prav sladko vam bo :oki:.

Lahko noč in sladke sanje vam želi

Branč

Ma, klinac,včeraj sem ugotovil, da ne bo nikoli boljše.
Moram se za nekaj prijeti, se tega okleniti.
Imeti moram nekaj, zaradi česar bom ostal,
vendar bi najraje odšel...

Kaj pa če bi se za nekoga...v družini?

Bacardi...spet bo toplo pa veselo...sam zdrži....pa ne pozabi naredi kaj zase...pejt v toplice za en dan...pejt kam...nima veze...sprostitev rabiš in potrudi se in odmisli vsaj za trenutek stvari ki te tarejo...

smo s tabo...če je vojna je vojna za vse;) sam pogumno naprej, ker ti gre super

Krasendan, ja, za nekoga v družini...
Včasih sem bil velik poveljnik,
danes pa sem dezerter...
Hvala, da me bodriš!!!

BD ni pomemben čin,tudi dezerter lahko ponovno postane poveljnik - verjemi vase  :oki:
Bodi pogumen in stopaj korak za korakom  :pomezik:

lp

To je to BD, saj veš da nihamo, ampak "upanje umre zadnje" in tudi potrudit se je treba za to.

Ma kaki dezerter...dej no dej...sej pozanm občutek...sam prej kot ga boš pustil za sabo...prej bo šlo na bolje...kar je bilo je bilo...še zmeraj si lahko poveljnik...! si pač padu...sam zdej gre lohk sam še gor...

Seveda, upati je treba...
Tudi nihanja so.
Če gledam nazaj,
ravno, ko sem mislil:
tako, zdaj pa bo,
je ruknilo z vedrega neba.
Pa spet od začetka...

hei Bacardi, tudi ti si se meni zdel v torek prav fajn in človek pred teboj nima nobene treme govoriti in se odpreti. Čist topla in srčna oseba si in verjamem, da ti bo ratalo premagati oviro!

Upam, da se spet vidimo.

Lp,

Puty

Zdele sem si v kavo zlila deci Bacardija... da mi pomaga prežvet tale popoldne.... :'(

...ma klinc sama večkrat ugotavljam ob svojih padcih, da ne bo nikoli bolje, ampak še zmeraj se je izšlo in tudi tebi se bo dragi moj prijatelj. Žal se naše motnje ne da operirati in ali pozdraviti z antibiotikom in zato se nas velika večina srečuje z kar hudimi nihanja razpoloženja, ampak na srečo vedno slabo obdobje mine in za njim vedno pride lepo in svetlo obdobje, tako da vedi, da te popolnoma razumem, ker sama vem, kako krute znajo biti zanke depresivnega razpoloženja, ki pa na srečo minejo.


drži se mi

Hvala, Puty za lepe misli o meni!
Res je, sicer ne vem kako,
na ljudi delujem pomirjujoče,
pri meni lahko vedno najdejo uteho,
lahko mi zaupajo... Vsem lahko
pomagam, le sebi ne znam.
Vihar v meni se noče umiriti.
Še naprej raznaša požar...
Vse mi bo skuril.

Nativa, pusti Bacardi!
Bolje ti bo brez.

Sem že spila  :'( skoz mi gre na jok... ne najdem več sebe. Hočem svojo dobro voljo nazaj, svoj nasmeh, ki je vse razveseljeval...

Ojla Branč,

najprej mi pojasni kakšna pijača sploh je Bacardi? Ali je žganje? Popolnoma sem brez znanja na področju alkoholnih pijač, ki niso kakšno znano vino.

Potem te pozdravljam in upam, da si že bolje in da si našel nekaj, česar se je v življenju vredno oprijeti. Kakšen je tvoj odnos s sinom? Praviš, da sta zbijala šale, ki so smešne le vama. Za sina bi bilo verjetno katastrofalno, če ne bi bil več v tvoji bližini. Njemu, kljub tvojim težavam, zagotovo pomeniš neko varnost.

Kako pa sta z ženo? Jaz imam moža, ki se moje bolezni sramuje in zaradi tega sva vedno bolj odtujena. Ampak jaz imam tri majhne otroke, ki so središče mojega sveta in oni so tisti, zaradi katerih MORAM živeti.
Poskusi se bolj zbližati z ženo, se več pogovarjati z njo, jo pocrkljati, saj veš, da to vsi rabimo.

V upanju, da se bo tvoje zdravje povrnilo in počutje izboljšalo, ti želim vse naj, naj.

marika

Ti bom jaz Marika, gazirana alkoholna pijača z rumom.

BO bolje, zagotovo in definitivno... žal je tako, da ko smo na tleh, vidimo le tla, vidimo le slabo, vidimo le temo... samo malce je treba glavo dvignit, pa se zorni kot poveča  :) .. ja, je naporno glavo dvignit, a se splača  :pomezik: verjemi, da vem, kaj govorim  :A)

Velik objem  :rozicodam:

Nativa, s silo ni nič... vem, da hočeš, a trenutno je pač dobra volja v počivalniku  :)... samo malček potrpljenja, samo malček daj času čas.... in BO bolje, spet se povrne dobra volja v velikem sijaju  :)

Objem  :rozicodam:

Bacardi...sam prepričaj se, da si dobra in kul oseba...pa s to mislijo naprej...kar bo pa bo...


Tastar, nobody is perfect!

S težavami pa se že soočaš...zame si že poveljnik!  :)

:poljubona:

Dečko, hvala ti za pojasnilo.

Očitno gre za močno zadevo.

Ampak opozorilo; Zdravila in alkohol ne gredo skupaj! :ne:

marika

nativa...alko res nau nč rešu...men je sam poglobil moje grozne občutke...


zdrži nativa!

Zakaj jaz spijem kaj, al pa skadim cigareto al pa jem do onemoglosti... ker se pol obremenjujem le s posledicami tega dejanja (da se mi vrti, da me boli trebuh...) in ne s tistim kar bi se res morala. ZAKAJ depresija... Skrivam se sama pred sabo. :'( Evo to sem ugotovila. To je že en napredek...

Marika, mislim, da ni tko močna pijača, no ja itak pijan si vseeno, če se ga uliješ.

Drugače pa res je ja, zdravila in alko ne greta skupaj, sem že izkusil na lastni koži.

Nativa, jaz sem se ga tudi večkrat napil, še predno sem jedel AD-je in sem bil vedno slabši, potem, ko sem dobil AD-je, sem se ga tudi nacukal in še zdaj kaj spijem, ampak ti povem da si slabši in zelo zelo, alko ne reši ničesar, samo še v večjo depro te flikne.  :ne:

zato, Nativa, ker je ena najtežjih nalog pogledati vase - in zato smo to , kar sedaj delaš ti, delali tudi mnogi od nas - no, jaz že  :zardevam:... dokler me ni pamet srečala (čeprav v to zadnje malce dvomim  :-[ :P)

Bacardi je samo rum, beli, močan.
Je zelo priljubljen pri pripravi raznih koktejlov.
Meni je poslužil tudi za "koktejl" v kombinaciji, ki ni v navadi.
S tem pa sem si zadeve samo še bolj zakompliciral,
čeprav se mi je takrat to zdela imenitna rešitev.
Po drugi strani pa se bodo, mogoče, posledice te "rešitve"
izkazale kot dobre. Vendar ne danes.

Se bom pa držal...

Bacardi Diaz, jaz sem pa tole mislil: (http://s2.mypartyfusion.com/images/iman/piciV4Z09.jpg)
Drugače tole ni tako močno, ja čisti Bacardi je pa za vola ubijat.

Uff to je le zelooo razredčena verzija.

Sam tale Bacardi pa res sam fine pičkice pijejo... Pa še drag je  :kadim:

BB, jaz sem ga tudi svoj čas pil, ampak sem si ga raje kupil v trgovini kot bifeju.  :sesmejem:

Hvala,da si me razsvetlil Branč,

se mi je zdelo, da je to nekaj zelo močnega.

Mora biti pa dobro, saj meni že običajni rum zelo diši, beli je pa še bolj fin. Seveda pa ga ne pijem.

marika

Pa kaj, ko učinek alkohola mine, problem pa še vedno ostane, pa še glavobol zraven...
Bacardi, zdrži, saj drugega ti itak ne preostane. Jaz sem mislila, da bo življenje pri štiridesetih pesmica, finančno si nekako poštiman, otroci že kolikor toliko pri sebi, pol pa pride tetka Depra in naenkrat ti je ona center življenja. Šit. Škoda, da nisi kje blizu, jaz bi tudi zdajle rabila eno sorodno dušo, s katero bi si lizala rane...

 :043:

Ribič, kaj si s tem mislil?!

Tati, kje pa si ti doma? Jaz sem v bistvu Štajerec.

BD mal se hecam ;D

Bacardi,

ali si že kaj bolje?

Vidim, da si kar aktiven tu in to mi je zelo všeč.

V kakšnem smislu je zate padla kocka?

marika

Marika, do pred mao prej sem bil bolje, ja.
Sedaj pa poslušam, da sem samo na računalniku.
Vem, da me je težko razumeti.
38 dni nazaj nisem hotel več živeti,
danes pa bi moral biti spet fit in
in v pripravljenosti. Mater, saj sem na bolniški,
pa ne zato, ker bi si to želel.
Vedno znova je treba razlagati,
da sem počen, po naravi in od novih zdravil.

Kocka je padla zato, ker se bom odločil ali-ali.
Imam točno fifty-fifty možnosti.

Bacardi drži se!  :oki:

Ja, hecno, ne, kako nas ne razumejo, da se poskušamo osredotočiti na nekaj drugega, da nam je že to, da smo na računalniku, včasih neizvedljivo, drugič pa spet našim sostanovalcem nerazumljivo... Meni gre tudi to skoz na živce, ko nekdo, ki sploh ne razume, kako je hudo, pametuje s tem, kaj bi moral početi in kaj ne...

Tati to je res ja, ampak na žalost takšni bodo vedno obstajali.  :o

Ja, Tati, ampak tu te ne razume, ali pa že z jezo gleda na tebe, človek, s katerim si skupaj iz mladosti, 20 in več let. Zdaj je glavna zamera, ker nočem na sprehod skupaj s to osebo. Če mi pa ni do ničesar. Zdaj sem gledal dnevnik in sem moral vstran, ker mi bobni po ušesih od tega zvoka. Pa niti mi ni, da bi karkoli gledal. In potem grem pred računalnik... i tako svaki dan. :clap:

Ja, Bacardi, saj v mojem primeru je to moj mož, s katerim živiva skupaj tudi že 17 let in mi govori, da me razume, ampak v takih primerih vidim, da me v bistvu ne, da me on vidi kot nekega bolj kot ne brezvoljnega človeka, ki se mu ne ljubi, d bi se potrudil in naredil nekaj zase.

Uf, kakšni dnevi. Z ženo se samo kregava. Po eni strani razmišljam, kako na sploh tako ozdravim, v takem odnosu, po drugi strani pa jo tudi razumem. Kaj pa ima od mene. Pravi, da sem se celo osebnostno spremenil. Na boljše? Na slabše? Eno pa je res: vse moje misli o lepem življenju, enkrat, nekoč, so se razblinile. Življenje je res ena najtežjih stvari. Vrag naj ga pocitra.

Bacardi, to, da te žena ne razume in te (glede tvojih psihičnih težav)zelo verjetno nikoli ne bo, bo treba vzeti v zakup. Tudi jaz sem zaradi tega dvakrat bil na tem, da se odselim in začnem znova. Pri nas z BMR je to stvar trenutnih odločitev in zelo divje  :)  Pa se na srečo ni izšlo...

Zdaj mislim drugače. Tudi ko mi ni do sprehoda, se spomnim, da je to dobro zame in se prisilim in grem. Sem se zavestno in razumsko trudil nekaj časa, da sem jo 'ubogal' (trpel je moj ponos še pa še... :(!) in čez nekaj časa so se najini medsebojni odnosi izboljšali in trenutno so spet super, kot nekoč.

Ni kaj, v partnersko zvezo je v vsakem primeru potrebno vlagati svoj čas, trud in se nekaterim stvarem odreči. Kmalu ugotoviš, da se v dvojni meri vrne...Drži se!

Jaz si ne znam predstavljati zakona v katerim bi se samo kregal, res ne.
Tega sem doma preveč videl in še pijače zraven in mi ne gre to v glavo.

Eno razmerje sem zaradi tega razloga že prekinil, kako bo v nadaljevanju ne vem.
Vem pa to, da sem rajši sam, kot pa da bi si bil stalo s kom v laseh.

Takšen pač sem ....  :kiselnasmeh:

Pa saj sem vložil vse. Dolga leta. Takrat je tudi sin bil manjši in sem se žrtvoval čez 100%. Služba naporna, še bolj odgovorna. In ko sem celi dan delal, pridem domov, pa dolgi obraz. Jabolka ne rastejo na vsakem grmu. Mislim, da sem se skuril.

Hvala ti!!!

Če ni otrok, je vse skupaj šala.

Jap, se strinjam! Čeprav te včasih ravno otroci porinejo naprej, ko bi morda drugače obstal. Bacardi, jaz razumem tiste, ki nas ne morejo razumeti. Verjetno bi jaz bila ista, če bi bila situacija obratna. Kar ni ravno neka tolažba, je pa po eni strani bolje, kot pa da sta skupaj dva z istim problemom, z isto boleznijo. Potem pa mora biti res veselo.. :o
Sicer mi to v krizi bolj malo pomaga, ko se počutiš samega, zapuščenega, nerazumljenega..., ko pa si si vendar obljubil, da boš skupaj v dobrem in slabem.

E, vidiš, to je to. Naenkrat si pa ničvrednež. Težko verjamem, da se normalen človek zaljubi v ničvredneža. Res težko!!!

Ma, včasih nam iz ust zletijo besede, ki jih v resnici ne mislimo zares... Prepričana sem, da te žena nima za ničvredneža! Pač sedaj ne funkcioniraš tako, kot si pred leti, ko se je lahko 100% zanesla nate, zdaj pa ne ve, kako se naj znajde s to boleznijo. Saj je ne zagovarjam, ker kot sem ti že napisala, sama doživljam isto. Ampak poskušam razumeti, kako je težko vedeti, kaj se v nas dogaja. Velikokrat sem tudi sama zelo zmedena glede tega.
Jaz sem mojemu zadnjič rekla, da poleg njega ne bom nikoli ozdravela, pa sem to resno mislila. Ker - kolikor se sama uspem dvigniti, me on z enim stavkom potlači nazaj. In potem rabim par dni, da se spet dvignem. In tako spet in spet. Ampak čakam, da mi primejo zdravila in nekako upam, da bo potem stanje bolj normalno.
Drži se!

Draga tati,

meni se dogaja popolnoma enako. Zadnjič sem celo nedeljo prejokala, ker sem ravno začela zmanjševati AD-je, pa me je mož tako nakuril, ker sem kosilo skuhala nekoliko prepozno (ker smo nameravali it k moji prijateljici na obisk), da sem bila čisto iz sebe. Seveda potem z zmanjševanjem ni bilo nič. Še naprej ostajam na isti dozi in sem vesela, da mi je ni bilo treba povečati.

Ko sem imela pregled pri psihiatru in sem tarnala, da me mož ne razume in sem povedala, kaj vse mi očita in da se moje bolezni sramuje, mi je psihiater predlagal ločitev.

Ampak jaz imam tri otroke, ne morem se kar tako ločiti, ker to samo po sebi ne bo ničesar popravilo. Imela bom še več težav. Misel, da je moj zakon začarani krog, me velikokrat spravi v slabo voljo, vendar si ne dovolim, da bi me strla.

marika

Tati in Marika, bosta videli, da se bodo vajine težave tudi nekoč rešile.  :)

Moja babica pravi, slabo ne more trajati v nedogled.  :pomezik:

Hvala, Dečko, za tolažbo... Danes res rabim kaj takega, tako samo se počutim...

čemu dovoliti, da ti besede pridejo do živega? on nima pravice nakuriti nikogar, ti imaš pravico to preslišati/ignorirati.... za prepir sta vedno potrebna dva, sam s sabo se človek teže krega.... in ja, govirm iz lastne izkušnje, je tudi včeraj nekaj glas povzdignil, pa sva se prav hitro zmenila, da nima pravice se nad mano znašat. Pika.

(in vedno smo le mi tisti, ki odločamo, kaj nas prizadane, kaj nas rani, kaj nam pride do živega.. in pa seveda, kaj nas razveseli, kaj nas nasmeji, kaj nas spravi v dobro voljo,....  - samo mi in izključno mi odločamo o tem)

Bacardi Diaz!

A si kaj bolje?

Jaz sem se kar nekako pobrala in to me prav veseli. Lepo vreme je danes, kaj še hočem.

Drži se,

marika

Marika, v bistvu ne, nisem.
Mah, saj sem si sam kriv...

Se ti pa zahvaljujem za skrb. :rozicodam:
In veseli me, da ti je bolje. :clap:

Bacardi,

nič se ne zahvaljuj, seveda me skrbi in želim tudi tebi vse dobro. Oba na žalost poznava občutek, kako je, če si na dnu, zato ti želim, da bi se čimprej pobral.

Meni zelo pomaga, če grem ven v naravo. Sprosti moje napetosti. Pa danes zvečer grem s prijateljico na jogo. In vse to po malem prispeva, da lažje živim. Čeprav se vedno bolje počutim v službi kot doma. Ne vem zakaj, ampak tako je.

Lep dan in še se javi,

marika

V službi nam ni treba biti sam s sabo. Večinoma. Vsaj zdi mi se tako marika.

Le drzi se Bacardi...pridejo boljsi dnevi, brez skrbi.....ce ti bo tezko izlij svoje obcuke tukaj na forum, takoj je malo lazje ce clovek ne ostaja sam s svojim prevelikim bremenom in ga malo porazdeli tudi med ostale......teza postane manjsa.....vedeti moras pa tudi, da nobeno stanje ne dobro in ne slabo ne traja v nedogled...vse ima svoj omejeni rok in vse mine...tako dobro, kot slabo.....smeh in jok...sreca in nesreca...veselje in zalost.....ljubezen in sovrastvo...zdravje in bolezen.....vse to je....zivljenje.....

drzi se....umetnica..

Jaz se tudi zadnje čase veliko bolje počutim v službi kot pa doma, sedaj pa sploh od kar imam svoje podjetje.  :-[

Hmm, boljše?!
Nocoj sem spal točno 1 uro.
Sinoči sem zvedel, da imam mamo v bolnišnici.
Dobro je, da ji je bilo danes bolje.
Prejšnje noči pa... napol, slabo, nič...
Razmišljam, razmišljam...
Še za Rebolja se je za ta mesec sfižilo,
ker me je nekdo v njegovi ordinaciji nategnil.
Ali sploh potrebujemo take psihiatre?
Ne takih, ne drugačnih.
Bemti, vedno bolj jezen sem na njih.
Sami mazači...
K..c jih gleda!!!
Poleg njih ne moreš ne umret ne ozdravit!

Imaš že kako terapijo?
Ne pusti, da se z nespanjem izčrpaš. Se čez dan kaj giblješ? Poskusi s sprehodom zvečer, če ti med ne naredi slabo ga dodaj k toplem mleku. Poskusi se umiriti, spustiti vse misli naprej .....in poskusi zaspati.
Predvsem zdaj ne razmišljaj o drugih. Čas je, da pomisliš nase. V enem stavku si omenil, da si se prekuril. Zato poskrbi nekaj časa le zase. Še to je v kakem trenutku preveč, vem.

Si pri svojem zdravniku že bil? Mogoče bi ti za pomiritev stanja pomagala 2-3 tedenska bolniška.

Boj z izgorelostjo sem za zdaj dobila jaz. Bil je pa polčas pred 2 in pol leti čisto na strani burnouta.

A.

Anuška, nisem ti mogel odgovoriti takoj. Zdaj se spominjam za nazaj in razmišljam, ali je mogoče, da sem bil depresiven že pri 15-ih letih. Pa, če ne takrat, pa pri 20-ih... Hmm, res čudno, kaj vse mi prinašajo spomini. Verjetno zato, ker sem si zdaj vzel vsaj košček časa, ki mi pripada. Pa tudi NE že znam reči. Mogoče pa se bom "skopal"?!

Seveda se boš. Nisem te sledila ta čas, pa vendar verjamem, da se boš. NE je čarobna beseda. Vzgojeni smo tako, da mislimo, da z NE jem zaklenemo vrata. Pa jih ne. Samo sebe ohranjamo.
A veš, kako je hecno zdaj v službi, ko so se moji sodelavci morali naučiti, da se jaz kar sama ne
ponudim za nakazano delo in da celo vem, kaj je moje področje in za kaj jaz odgovarjam.

Pa sem tačas parkrat zdrsnila, celo telebnila scela.....raztreščila se pa nisem več. In s takih zdrsev se je hudičevo lažje in hitreje pobrat, kot če se razletiš. Še je čas zate, da ustaviš ta voz in ga usmeriš na gor.

A.

Anuška, res je, kar praviš. Kolikor imam dorega od moje službe, toliko imam tudi slabega. Zdaj, ko sem v svoji karieri prišel zelo visoko, pa sem se zlomil. Popolno. No, saj sem se tudi večkrat raztreščil. Vse to pa se je dogajalo, pravzaprav, ker se nikoli nisem udinjal, oziroma, imel sem zelo slabe šefe. Moja branža pa je itak leglo takih podgan. >:(

Vedno vzamemo oboje....dobro in slabo. Ampak nimaš od službe......od sebe imaš. In od svojega odnosa do dela in do ljudi, s katerimi delaš. Ne boš jih spremenil, sebe boš moral, žal.
Meni je to spoznanje res veliko pomagalo. Še ko sem se vrnila po eno in pol letni bolniški v službo, tega nisem znala. Ne vem, al ne znala, al ne hotla....sej je vseen v bistvu. Na hip hop sem bila v starem vzorcu. Sebi na rame, pa vozi. Pa kar naenkrat smo vsi pozabili, da delam po 4 ure. Anuška je tukaj, zdej bo pa ona. Hvala k........, da me je na hitro povozilo. In da sem imela okoli sebe na čase ljudi, s katerimi sem preživela pol leta na terapiji. Niso me oni spravili k sebi, le ponovili so moje besede. En dan kasneje sem se pa zaslišala tako, kot so oni mene slišali. Bedakinja, saj sem vendar jaz tista, ki odločam o tem, ali se jim bom pustila ali ne.
Tudi zdaj me še dostikrat stisne, da bi morala dati več od sebe....ne samo več. Vse. Tako, kot sem prej. Pa me zdravje in kondicija ustavita, nekaj se pa znam že sama. Dozo droge (uspeha) pa dobivam ob dobro narejenih projekti. Malo manjši odvisnik sem postala, šprico rabim samo na vsae svete kvatre.  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

Zdaj že z veseljem zaploskam....... :clap:dobro je,  :clap:dobro je.......jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee. 

Boš videl, vse bo še kul. Le spočij se, pa nove fundamente postavi.
A.

Mah, veš, Anuška, če te leta zatirajo v službi samo zato, ker si drugačen, izven gabaritov, se te to nekako prime. Kmalu bo 20 let službe in še vedno nisem dobil nobenega omembe vrednega odlikovesedeanja. Je pa nekaj res, da sem bil vedno cenjen pri podrejenih. To sem pa prevečkrat pozabil. In, če sem moral biti komu všeč, nadrejenim ali podrejenim, sem se zmeraj odločil za podrejene. Davek pa je bil zmeraj visok. Samo dvakrat v svoji poklicni karieri sem bil cenjen; v prvi službi in na šolanju v Nemčiji. V Nemčiji sem predstavljal Slovenijo, seveda tudi sebe. Slovenija mi je obrnila hrbet, v Nemčiji pa sem še sedaj cenjen. To mi nikoli ne bo jasno. Zakaj so oni videli nekaj več v meni kot so videli pri nas. Nekako bom moral to premagati, čeprav je od tega že 10 let.

Hvala ti za lepe besede!

Ceni samega sebe!!!!!!!
Že res, da je kul, če si cenjen od drugih....sploh če dobesedno vzameš besedo. Cena, cenjen,cenijo me ...izraženo na TRR. Đoke. En moj bivši sodelavec je rekel....odkar so Feničani izumili denar, ni nobene težave za izkazovanje hvaležnosti. Mal predrugačeno velja tudi za cenjenje.

Kul za odnos s podrejenimi. Za tega si v bistvu ti odgovoren.  :clap:. Za odnos nadrejenih do tebe pa niso. Oni so. S tem ti nimaš nič.

A.

Feničanov si jaz sploh ne bi jemal za vzor. Tvoj sodelavec je plehki. Pomisli, kaj te na delovnem mestu najbolj moti; da si premalo plačana ali kaj drugega.

... pa kljub vsemu - ko greš v trgovino, rečeš blagajničarki le "hvala lepa", vzameš robo in odideš iz trgovine? ali moraš prej ji v zameno za blago nekaj dat?

No meni ni plehko. Morda ga razmumem v drugem kontekstu kot ti. Nismo vsi Prešerni, da bi se nam v bedi, ker nas ne cenijo in ne plačajo, porodila tako velika bolečina, potrebna za najlepše pesmi. Hotela sem ti dat samo drug vidik......spodobno me plačajo za moje dosežke, ni potrebno, da mi kažej tudi, koliko me cenijo. Lej, podrejeni te cenijo zaradi tebe, nadrejeni so ti zavistni zaradi strokovnih dosežkov. .....al pa še drugače......... sporočilo podrejenih...ti si OK, sporočilo nadrejenih....tvoji dosežki so predmet zavisti.

Cena, ceniti.....pa vsekakor prihaja od plačilnega sredstva. Saj no.....plačilo ni treba, da je vse v denarju.....lahko je nekaj tudi v zlatu.

Jaz sem zdaj na delovnem mestu zadovoljna. Imam spodobno plačo. Za zadovoljstvo sem pa morala temeljito spremeniti svoj odnos do službe. Vedno sem hodila delat, ne v službo. Zdaj mi je ob problemu
vedno 1. vprašanje.........sem odgovorna za to, .......če nisem, ali od mene pričakujejo, da se s tem spopadem, ...če pričakujejo, se je potrebno dogovoriti, kaj drugega iz mojega delokroga bo ta čas počakalo...... . Svojo odvisnost od droge dela in uspeha z vsakim dnem zmanjšujem. Za svojim opravljenim delom stojim in vem, da je dobro opravljeno. V celoti dobro. Ne v veliki meri odlično in en kanec zadovoljivo. Pa še vedno "štrlim" iz vsakdana.
Misli in življenje se mi ne vrti več samo okoli dela v službi. Tudi zato je biti zadovoljen lažje. Veliko lepega je okoli nas.

A.

Anuška, lepo si napisala. Tega se bom moral šele naučiti. Sedaj počasi vidim, kaj vse sem narobe delal. Tu je kleč; za kaj sem odgovoren. Če bom delal samo to, bom car. Nobenih jebivetrnih poslov, v kontekstu, zdaj se bomo malo zmenili.

Dekle, odpiraš mi oči.

Zahvaljena!!!

Tako! Moram napisati. Razbil sem vrata v kuhinji. Zaradi jeze. Grobijan, boste rekli. Mislim, da več kot 10 let nisem naredil česa podobnega. Res je, da sva nekoč s psihoterapevtko ugotovila, da se jaz ne smem jeziti. Ampak, je pasalo. Mogoče bom danes lahko spet spal?! Mogoče pa je to znak, da imam spet svoje mišljenje. To mi je bilo večkrat očitano.

Mah, to življenje res ni nič vredno. Danes sem si želel le mir. Pa mi je bilo rečeno, da sem ga imel do 13.00 (do takrat sem bil sam doma, in to mi mora zadostovati, potem pa klik, in si v pozoru). Pa sploh nisem v redu. Daleč, daleč od tega. Kako naj nekomu razložim, da mi je za crknit? Da se zdrznem ob vsakem ropotu, vsakem šumu. Da sem ponoči, ko bi naj spal, v krču, po celem telesu. In se tega sploh ne zavedam. Šele čez čas. Spet sprostim mišice in spet se zalotim, da sem v krču.

In tako vsak dan. Vsak dan isto sranje. Tega jaz res ne mislim prenašati. Pa naj še bom taka reva, bedak, egoist... Kurc gleda vse skupaj. Včeraj sem bral knjigo kako s pozitivnimi mislimi premagaš bolezen. Evo ti sedaj pozitivne misli. Lahko pišejo in lahko serejo, kar koli hočejo. Življenje je pa nekaj drugega.

Danes sem bil, celo, na trenutke srečen. Zjutraj sem šel po hiši, za katero plačujem ubijaski kredit, in sem bil vesel, da jo imam. nekako varnega sem se počutil. To se do sedaj še nikoli nisem. Potem sem šel po sina v šolo, o čemer sploh ne rabim govoriti. Ko sem se peljal k zdravniku, sem opazil, da je narava lepa. Neka vas je bila še posebej.

Seveda, potem sem prišel domov... In Jovo na novo. Stare zgodbe, staro sranje. Ne vem. Verjetno bom moral oditi. Kurc gleda vse skupaj! Tu se nekaj trudim. Žerem te tablete, pofukane, od katerih je samo stranski učinek. Od leta 2002 isto sranje. Kakšen svetel trenutek, tu in tam, ostalo pa žalost. In hlinjenje, Da sem kul. Ma, dosti je! Prekleti život, pofukani.

Ajd!

Bacardi JEZA je eno od čustev.
Če se lahko smejemo, le zakaj se ne bi tudi jezili.
Prepovedati komu jezo..hm hm...ne to ni prav.
To lahko z gotovostjo trdim!

Res pa je, da je treba znat ravnat s svojimi čustvi.
Jeziti se ob pravem času, na pravi način, na pravo osebo, z pravim razlogom...
To veščino pa pridobiš skozi spoznavanje sebe, svojih čustev..skozi čustveno inteligenco.

Doma je sranje?
Je to tisto kar te vleče navzdol?

Ker sem sama požrla dost sranja doma, ti povem iz lastne izkušnje:
SPREMENILA SEM SEBE...in nehala čakat da se bo spremenil on.
Naučila sem se spoštovat sebe, postavit meje v odnosu, imet sebe rada,
živet tako, da ne pričakujem več iluzij, ki so mi prinašala razočaranja.

In še danes težko dojamem to, da je res resnica to, da ko spremenimo sebe,
se začne spreminjat odnos drugih do nas...pri meni je namreč doma po vseh nevihtah in ledeni dobi,
posijalo nežno sonce...

Aja za vrata se nič sikirat. Se dogaja..
Tudi meni so se sesula steklena vrata k sem z jezo brcnila v njih.. :sesmejem:
Shit happens.

Ma, ne vem Aslan. Z nekom si že 20 let. Po 20-ih letih neko noč spoznaš, da tvoj partner ne želi več živeti. Pa saj nočem, da se me sedaj po rokah nosi zato. Tako sem pač takrat razmišljal in bilo je, recimo, narobe. Zakaj me je danes bilo treba buzerirati, da sem imel do 13.00 čas za sebe?! V bistvu, kar sem doma, sem v samem stersu. Grem na forum, ja kje pa si. Kaj delaš. Nenehna kontrola. Ne vem, jaz nisem tak, pač. Vsakega pustim na miru, da dela kaj hoče. Točno tisto, kar mu tisti trenutek paše. Ko sem prišel od zdravnika, sem šel ležat. In za trenutek sem celo zaspal. Ampak, ne. Dvakrat me je treba bilo iti budit, in to s kapljajem na možgane. Pa mi, prosim, povej, kaj je to?

Hudo mi je zate. Prav od posta sem morala it, da nisem tvoje bolečine navlekla nase. Kako zelo te razumem. In ne bom ti rekla, da si se danes tako počutil zadnjič. Najbrž se boš še. Pa vseeno z vedno daljšimi razdobji.
Tablete. Tako nič se ne da vedeti, kaj bi bilo brez njih. Seveda so stranski učinki. Po vsem telesu, ne samo ramenski sklop. Pa je treba predihat. Ni druge. Al pa nehat. Ta je kruta in dokončna. Dokončna za vse lepo, ki en dan še bo. Škoda nas je. Škoda zaradi nas. Škoda, da ne bi dali življenju in sebi možnosti, da se obrne. Res škoda. Za vse nsmehe in ljubeznivoszi, ki jih še nisi dal.

Ej, trapasto zdejle. Pred kratkim sem sedela s "sošolko" iz Begunj in njenim možem kar 3 ure v kafiču. Precej korakov naprej sem naredila več, kot ona. Z njo se še telesno, zdravje poigrava. Ve, koliko bolj sem bila še boga, ko smo bili odpuščeni, kot ona. Pa vendar..........njene besede.....ej, hvala, zdaj vsaj vidim, da se res vse da. Ne vem, ali je to sreča, ali je ....ma ne vem kaj, ampak polna sem bila tega dobrega občutka, da se je smejala z mano, da je videla, kam korakam. In.....če bi jaz takrat odšla (ali pa kdaj v tem času, ko me je še morilo), pa ji te vere v bolše ne bi mogla dat. Ta kul občutek, da lahko nekdo z mene ali pa od mene tudi vzame, pa se mi ni treba dajati za to, mi je dal spet en konček nove svobode. Ja, ostati in biti jaz.

Poskusi si od današnjega dne zapomnit tisto lepo vasico in mir, ki si ga imel v sebi. Samo dobre stvari.

Te pozdravljam, Anuška

Če je to partnerka, je to NJENA nezrelost in nezaupanje vate, in vase.
Lahko je le strah pred tem, da si ti kaj ne narediš...saj ima v tem pogledu že to izkušnjo...

Vsak izmed nas, si je kdaj verjetno želel umreti...lahko le misel, lahko želja, lahko tudi poskus.
Kakorkoli verjetno smo vsi veseli, da smo še tukaj.

Pogovor Bacardi..povej kaj čutiš, misliš, želiš..
Ni pomembno kako bo razumela in ali bo lahko razumela takoj.
Veliko je že to zate, da daš ven iz sebe, poveš.
Klopčič stisk se na ta način začne odmotavat.

In postavi mejo, da te PUSTI PRI MIRU če to prosiš.
Bodi pa toliko pošten do sebe, da veš ali res želiš le mir,
ali je to umikanje vase, zapiranje pred njo...

Bodi to kar si, če si žalosten ji to pokaži,
tudi če si jezen povej...le ne obsojaj, ne napadaj, ker to takoj zaneti konflikt, ki te pol še bolj sesuje.
Govori o sebi...v prvi osebi..kaj ti čutiš, kaj ti želiš...

Pa kako sproščanje na CD-ju ko greš v posteljo!!!
Boš imel telo sproščeno in um tudi..
Spal boš mirno, dolgo...

Aslan, ko sem ti hotel napisati odgovor na zadnje sporočilo, je računalnik zamrznil. Mislim, da je tu veliko negativna energije. Nekdo slabo misli o meni. In to ni samo eden. To tudi vem. Vsaj dva sta. Žena in njen brat. To je do zdaj, kar jaz vem. Je pa na vidiku, da bi s še kakšen znašel, ki to dela podzavestno, pa tega niti še ne ve.

Hvala ti!

Objem

Negativno enrgijo sam vlečeš nase prijatelj. In tvoje počutje je tako trenutno...danes...kak teden ali mesec. Če si danes opazil lepoto narave je to zelo veliko. V mojih najhujših trenutkih sem hodila izven prostora in časa. Kot bi bila v dolgem steklenem hodniku skozi svet in dogajanje. izolirana po svoji želji. Nedotakljiva in neobčutljiva na vse okrog sebe. Prazna...kot bi bila sama v vesolju.
Ne vem sicer koliko si star...najbrž okrog 40...ali kako leto več, glede na 20 letni zakon. V življenje se prikrade dilema...Kdo sem...kaj sem...kaj sem dosegel...koliko napak sem naredil...
Imaš kredit...kot povprečen Slovenec...ženo....otroke...a nekaj manjka. Kje so mladostne sanje..a sem vsaj kak sen uresničil....a bo sedaj šlo samo na vzdol. In to te potre...in ti ni nič do življenja.
Ženo je pa strah...in morda je tudi utrujena biti ves čas na preži. Boji se zate...in ta dolg strah se zrcali tudi na njej.
Poznam zadevo z ženskega vidika. Počasi se začenjajo ženske težave ...potenje....vročina...vrtoglavice ... usihanje želje po spolnosti...
Vrglo me je malo a sem izplavala. Sedaj jemljem blago hormonsko (Activelle) terapijo ki mi je življenje izboljšala 100%, hodim v telovadnico...poskušam uživat v vsakem trenutku.

Lej...svetovala bi ti jemanje androgela. ne samo zaradi spolnih odnosov, ampak zaradi izboljšanja stanja telesa in uma...posledično pa še psihe. Pa fizično aktivnost...čim več.

In seveda...bodi otkrit...predvsem do sebe. Samomor je beg ki pušča katastrofalne posledice. Družina samomorilav doživlja stigmatizacijo.

Nisi zadovoljen s svojim bivanje na tem svetu...torej boš moral najti način, da boš zadovoljen.
In vsak dan je nekaj drugega. Živi vsak dan....za pohod v hribe...za izlet v neznano. Imam občutek, da si nekje ostal na statusu quo.
Že en korak naprej je dober. Naredi ga.

Alexx

Alexxica, :)

vem, da mi hočeš dobro. In tako je prav. Jaz sem isti. Lahko se še sedaj celo hecam. In se sem, na forumu. Že danes sem se. Iskreno. Do drugih. Ker jim želim samo dobro. Zoki ima eno pesem, poleg katere sem zmeraj bil žalosten, ko poje o nekom, ki je zmeraj lahko nasmejal druge, le sebe ni mogel. Ko pogledam sebe, sem isti. Grem k zdravniku, gre še za mano ven in se pogovarja. Sestra prav tako ne neha. Pa niso samo oni. Tudi v službi, v gostilni, trgovini... povsod. To je moja karma. Oblaki okoli mojih čaker. Zakaj so nastali, pa ne vem. Zaradi moje negativne miselnosti. Prav gotovo ne! Ko sem bil star 15 let, je bilo enako. In vem, zakaj je bilo: ker ljudje, kjer sem bil, niso imeli zaupanja vame. Nikoli si ga tudi nisem pridobil. Četudi bi se na trepalnice metal. Samo zaradi tega, ker sem takšen. In to je karma tudi v službi. Pa kljub temu, da sem priplezal zelo visoko. Nekako ne spadam v okvir, ki je v navadi. Ne doma in ne v službi. Edino sin me ima rad takega, kot sem. Sovraži pa najine prepire. Normalno.

Uebrigens, kje se dobi androgel? Andropavza-androgel...

Nočko, objem!

Kaj na ti rečem prijatelj.

Saj tudi jaz ne spadam v *znane* okvirje. Imam rada avtomobile, rada šarim po motorju, sama popravljam elektriko...ne maram lokalov...NIKOLI nisem bila v disku in NIKOLI nisem prišla domov ob 04 uri zjutaraj. Vedno pred pol nočjo, če je bil kak dober film. Ne ogovarjam. Se ne hihitam ob ženskih pogovorih. 10 let sem bila štabni vodnik (ta pravi) v slovenski vojski (6 mesečna obuka). Znam streljat z TT-jevko in 9mm beretto, pa z minometom...pa z zoljo....pa precej visoko sem bila v hijerarhiji in protokolu...a....a sem se sesula...malo pozneje. In videla sem že marsikaj....bila že marsikje....in od kar se zavedam želim biti svobodna. Nisem hotela imeti otrok, ne moža, nikoli nisem sanjala o srečni družinici...ne o poroki.
Samo svobodo si želim....in še je nimam. Imam mamo za katero skrbim.
Moje stanovanje je polno knjig...filme redko gledam....edina ženska slabost pa je, da imam rada obleke, če je to sploh ženska slabost?
Tudi jaz sem *čudna* Od 15 leta življenja do leta 1998 sem živela sama. Imela sem prijatelja, a sva živela malo pri njem, malo pri meni. Svoje svobode nisem nikoli dala. Potem je umrl, pa še neke druge smrti...in...izgubila sem tla pod nogami...dobila pa mamo (bila je zelo bolna), za katero skrbim (saj je prav cool dečva). Jaz sem sedaj na status quo. Vem kaj želim, a sem omejena in to me žre.
Nikoli nisem hodila po nekaterih ustaljenih poteh...razen sedaj ko sem varuška...heheheee.


In JA...več oslarij in zafrkanciji kot sem jih jaz, tu gor ni nihče napisal...a v srcu...

Učim se videti sonce...danes je čudovito jutro...prvič po dolgem času ni megle in sonce se rojeva za Bežigradom, nad dimnikom. Poskusila se bom imeti rada...in uživati v jutru...

P.S.Androgel dobiš v lekarnah...je dober za psihofizično kondicijo.

kaj pa lastno zaupanje vase? ga imaš? in ko ga imaš - namreč zaupanje vase, pa ljubezen do sebe, pozitivno samozavest,... se ni treba po trepalnicah metat, da ti ljudje zaupajo.

Spremeni se sam ... in spremenil se bo svet ...

(preizkušen recept  :pomezik:)

objem  :rozicodam: :poljubnjej: pa koš sončka in dobre volje in pozitivnih misli prilagam zraven  :sonce: :plesi: ;D

Opa bato Alexx  ;D

To je past tens Putka. Sedaj bi me minomet zabrisal v grmovje glede na fizično kondicijo. :jok: :jok:in vse skupaj. A ne bom se pustila...njet. :)

Bacardi, res bi se veljalo zamisliti: vsi naokrog z nekakšnimi temačnimi čakrami, slabimi željami in nameni, ti pa nemočen in ubog. Hmmm. Navadno svet ni tako preprost.
Ker tole stanje resnično že najeda tvoje neposredno okolje, verjemi puncam, ki ti svetujejo, da se skušaj aktivirati. Kako, misliš, bo sin, ki te ima kakor še edini rad, gledal nate čez pol leta, čez eno leto? Kako pa bi ti gledal na nekoga, ki je neprestano siten in utrujen in ves čas obtožuje druge temnih energij?
Sklepam, da si na bolniški: spočij se, potem pa popoldne res poskusi poprijeti za kaj koristnega, pomagaj pri hiši, popravi tista vrata, poskusi se pogovoriti s partnerko, ali res širi nek negativizem - ali gre morda le za skrb zate...

Sigurno jo skrbi, večinoma pa po moje ne razume. Kot sem ti že napisala, imam podobno situacijo doma. Saj včasih razume, vedno pa ne. Meni se pa tudi ne da večno razlagati, kako se počutim in kaj takrat potrebujem. Veš, Bacardi, v bistvu imamo smolo, da se naš primanjkljaj ne vidi. Če bi imeli gips na nogi, ne bi pričakovali od nas, da gremo laufat na 100 metrov. 

Uf, kako sem včasih bil dober na 100 m. :clap:

Malo prej sem šel v trgovino, tu v Ljubljani, kjer imam najeto stanovanje. In srečal sem "hišnika", skratka gospoda, s katerim sva večkrat poklepetala. No, in zvedel sem, da je on odprl reševalcem in policiji vrata (ker sem se čudil, kako so prišli notri). Seveda me je vprašal, kaj je bilo, jaz pa kot iz topa -poskus samomora. Eh, jebiga, pa što si to radio? A koliko si popijo? Videl sem, da mu je bilo žal za mene.

Ne vem pa, zakaj sem se začel tako tresti po celem telesu. Ni me bilo strah, kaj si bo mislil o meni. Še zdaj se nisem pomiril. F..k!

Morda v nezavednem....kako blizu smrti si bil. Morda odpor telesa in uma, da te ne bi bilo več. Beseda o tem ti očitno ne prinese miru. Torej je prav, da si.

Mene za precej spominov iz hudih let še vedno strese. Občutek odprte kože se mi vrne.
Edinokrat, ko sem se odločila....zdaj je konec..... in se odpravila na tisti kraj....me je telo izdalo....bila sem tako izmučena, da se nisem mogla popeti na ograjo in se vreči čez.

Tudi zdajle so roke postale težke. Pa bom predihala.

Tudi ti boš. S tedni, meseci, ko se ta dogodek odmika, njegova teža zbledi. Zabrišejo jo svetli trenutki....tvoj sin, lepa vasica....., smeh.

Verjemi.

A.

Do zdaj semi je zdelo, kot da to ni več resnično. Ali pa je nekje daleč, zamegljeno, in ne veš, če je res, ali ne. Danes pa, čez toliko časa, kaj pa je bilo. Jah, to pač. Enostavno nisem mogel lagati. Čeprav sem v tem pravi mojster. Vendar samo za preživeti. Do ljudi, ki mi ne pomenijo nič. Ali pa še manj od tega.

Saj, jaz sem že dostikrat poskušal, in vem, kako je to. Po avtocesti 200 na uro... Ali gledaš pištolo... Potem pa se je naenkrat pokazala rešitev.

Vendar, da se razumemo. Jaz še vedno mislim, da je to naša pravica, tako suptilna in intimna pravica, da se nima nihče vmešavati v njo, še manj pa soditi o njej. In to je danes ta človek, kateremu sem to povedal, v bistvu neznancu, tudi razumel. Samo, kaj je on. Človek, ki je dal skozi samo slabo. Zdaj je v redu. Veliko let vmes pa ni bil. Pa je pač rekel, pa dođe ti to tako. Zato je razumel.

Po drugi strani pa, moja mama je šla v bolnico po tem dogodku, zdravniki niso našli nič posebnega, ženini starši me še enkrat niso poklicali, sestra me nič ne upa vprašati, svak tudi ne. Da o mojima dvema sploh ne govorim. V bistvu sem prizadel mnogo ljudi. Le dva sodelavca sta me poklicala in vprašala, kako sem. Ampak tudi onadva nista dala nič dobrega skozi v svojem življenju. Tak ti je to. Nisem dovolj pameten.

Je pa še danes mamljivo. Ko si že tako daleč. Ni več problemov, počasi že čutiš vesolje, nekje plavaš, in vidiš prav nasmeh na svojem licu.

Vendar, dragi moji, nič ne bo. Še hujše smo preživeli. Sibirija, -50, blato do kolen, skrivanje v koruzi...

Nočko, Anuška!

Jap, je naša pravica .. a čemu jo izkoristit? mar ni pametnje preverit, kaj naj še čaka v vseh teh 45-ih naših zemeljskih letih, kaj bomo še doživeli, kako se bomo še imeli lepo, kako bomo še veseli in zadovoljni, da smo?  :rozicodam:

Jao, Bacardi, pa tu nas je 50, ki te redno sprašujemo, kako si!

K A K O   S I ? :rozicodam:

Bacardi najbolj boli, ko te domači ne razumejo. Ko mislijo, da si samo...nevem kaj!
Jaz sem razvajena. In nehvaležna.

Ampak, da imamo lahko tule gor podporo en od drugega odtehta vse zgoraj.

 :rozicodam:

ps. to ne pomen, da si oproščen čokolade.  :sesmejem:

Bacardi, men se pa zdi, da tebe tale odnos mal duši. Kaj pa, če moraš ven? Stran? Mogoče ti v tej zvezi ne bo nikoli bolje.

Pravica? Da lahko delamo vse? Seveda je pravica. Ampak obstoja tudi cena. Ki jo je potrebno plačati!
Veliko je govora o pravicah, malo pa o cenah, ki jo moraš plačati Ti, ali pa tvoji dediči.

In ko se poglobiš v cene, se odrečeš marsikateri pravici.

Potem pa so še tu darila. Kaj pokažemo darovalcu, če darilo vržemo v smeti? Najdragocenejše darilo, ki smo ga dobili, je življenje. Nimamo nobenih zaslug za to, da živimo - lahko pa ta dar modro uporabimo in uživamo v danosti - v svoje veselje in radost svojih bližnjih.

Ja, Amadeus, če si zdrav, je to, kar si napisal, idealno, prekraso življenje, kot so ga imeli prvi ljudje v Ednu. Pri nas, meni in meni podobnim, pa je včasih življenje Pekel. Pekel že na tem svetu. In potem se vprašaš, zakaj. Pa ne samo to. Rojeva se ti mnogo vprašanj. In nekega dne, ko narediš izračun, prideš do določenega spoznanja.

Saj to niso samo sebične misli. So misli tudi o tem, da boš nekoga odrešil, osvobodil... Misliš si, zakaj pa morajo vsak dan gledati moj nejevoljen obraz. Zakaj moja žena ne more z mano vsaj na sprehod, pa si to tako želi. Ali pa kamor koli. Kje je tisti Bacardi, ki so ga vsi poznali in imeli radi, danes pa je čuden, drugačen človek. Ne moremo kar pričakovati, da nas bodo drugi tolerirali, ker smo drugačni. In to iz dneva v dan. Ali si, mogoče, ne zaslužijo boljšega, lepšega življenja?

Pa še bi lahko naštevali in opisovali. Včasih so take ljudi dali v t.i. hiralnice. Pa mi moji forumaši, oprostite. Če so imeli prav ali ne, je drugo vprašanje. Sedaj pa smo napredna družba, pa nam pustijo živeti na svobodi. In to je vsa razlika. Včasih so se te svojci lahko rešili, danes pa se te ne morejo kar tako. Vlogo hiralnic so sprejeli psihiatri in ostali šarlatani. Družba še nas zmeraj ne mara. In to je dejstvo.

Res je, da sem med vami našel ljudi, katerim se lahko zaupam, in kateri me razumejo. Jaz pa razumem vas. Ampak na tej točki se je tudi vse končalo. Zdaj se lahko menim in pametujem, kako je to vse skupaj naormalno, da človek zboli, ampak še psihiatri nas z začudenjem gledajo, ne da nas ne bi ostali. Nekateri med njimi pa še z nami služijo denar, kar pa je zame neetično in nepojmljivo. Iz bede drugega se eni okoriščajo.

Zdaj sem že več kot dva meseca nesposoben za delo. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz bom obubožal, kot temu pravim. Lansko leto sem bil na operaciji hrbtenice, in sem dobesedno bankrotiral. Zdaj pa bom enako. Ali je v državi kakšen mehanizem, ki bi to preprečeval? Ni ga! Ljudje imamo vse tako poštimano, kot takrat, ko smo zdravi. Ko si pa bolan, pa je bolje, da crkneš. In to tako, da uprizoriš nesrečo, ker bo takrat zavarovalnica nekaj dala tvojim, če si se seveda lahko za življenja zavaroval. Eni še tega ne morejo.

To je ta pravica! Cena pa je tu že zelo zmanjšana. Zanemarljiva. Darilo pa - boljše, če ga ne bi bilo.

...hm Bacardi veš na stvari je potrebno gledat iz več zornih kotov v smislu, da se ti tvoji bližnji ne javijo, vendar to ne pomeni, da te nimajo radi, da si jim odveč....enostavno jih je strah in ta jih blokira, ker enostavno so sami v šoku in se bojijo kako pristopiti, kaj naj rečejo...pusti jim čas, bodo prišli do tebe. Ko sem zbolela in bila parkirana v bolnici, nisem imela stikov z bratom nekaj časa in sem se isto spraševala, ja kaj mu pa je, me nima več rad, se me sramuje???? in bila zelo žalostna, sama pa ga tudi nisem poklicala, vendar zdaj vem, da bi ga morala, saj sem kasneje, ko sva se pogovorila čez pogovor izvedela, da je bil prestrašen, v šoku kaj se dogaja z menoj, vsak dan je spraševal mami, kaj mi je? kako sem? ali bom zdrava?, vsak dan je spraševal in tuhtal, vendar enostavno bilo ga je zelo strah in je potreboval čas....in to se dogaja, naši najbližji so prestrašeni in se za nekaj časa umaknejo, ker ne vedo kako odreagirati, kajti vedi tudi za njih so to hude stiske...

Ne drži. Še v večjo kašo jih boš spravil....otroke predvsem....oče se ja pa fental...a ne?

Tudi s tem se ne strinjam. Jaz takih izkušenj nimam. In tudi psihiatri (večina) ni šarlatanov.

Od kot ti to? Vsekal si mimo.

Jaz sem zlomila medenico...pa pred dvema letoma koleno...trojni zlom...pa še kaj....nič nisem obubožala. Saj si kot zaposlena oseba zavarovan.

Pznam primer ko niso nič dobili....ni bilo znakov zaviranja...od sosedov so zvedeli, da je že govoril o samomoru....

Ne...ne strinjam se s tabo Bacardi. Trenutno si na minusu v počutju in ne razmišljaš realno. Saj sem jaz tudi bila. A je že daven spomin. Trenutno se veslim, da bo snežilo.

Bacardi...beg ni rešitev. Psihiatri ti lahko dajo zdravila, da se postaviš na nulo. Psihoterpevt pa te vodi skozi tvoje dileme.

Usedite se doma....pogovorite kako ti je....če boš iskren te bodo razumeli in poskušali naučiti kako ti pomagati. Začetni strah jih hromi, a bodo naučili in pomagali.

Bacardi dekleta imajo prav.

Pa, saj ni samo to. Imam še dva zdrsa medvretenčnih ploščic, ki pa sedaj, za razliko od prejšnjih, drsita proti hrbtenjači v predelu vratu. To pomeni, v najboljšem primeru, voziček za vse življenje. Še nevrokirurg mi je rekel, da je to sranje. Točno s temi besedami. Operacija je seveda možna. Skozi grodnico. Mimo srca, naokoli, in ne vem še, kakšno sranje.

Moje življenje se je že po prejšnji operaciji zelo spremenilo. Kvalitetno. Ni več stvari, ki sem jih lahko nekoč počel. In v katerih sem užival. Poleg depresije, ki mi je itak jemala vse, kar sem nekoč rad delal, se je skotilo še to. Pridejo dnevi, ko se ne morem vstati zaradi bolečin. Zdaj pa, ko sem še zlorabil zdravila, ni nobenega zdravnika na tem svetu, ki bi mi dal kakšna zdravila za lajšanje teh bolečin. Za vse sem si pa, seveda, sam kriv.

Tako, da, če ni eno, pa je drugo. Nikoli konca.

...nič nisi sam kriv in ker je v depresiji zgolj samo črna slika, vidiš vse črno, ampak Bacardi življenje pa ni samo črno, niti samo belo, kajti življenje ima vse odtenke-obljubim.

Bravo Masi. :clap: Ta tvoja misel mi bo polepšala večer.

Želim, da ga, dragi Bacardi, tudi tebi. Da ti nalije upanja. Da poiščeš v sebi moč in zaživiš. Da živiš, tudi če bo še bolelo. Mislim nate in ti želim mirno noč. Odtenki so pomembni in nešteto jih je v mavričnih barvah. :color:

Tepka

bacardi, yo ~

sicer nerad pametujem, pa ubistvu, niti ne mislm, ker usaka situacija je specifična,
so detajli kere veš samo ti, pa lah tuki stresamo še tko magične formule, tep ne bo
dala nobena zaleta, pa da si reinkarniran Senna, pa zid use okol tebe, čeprov tega
opisuješ, kot vedno bolj vidnega... owww. in vem, jebeno vem, vem pa tut to, da nisi edini.
so tvoji problemi edinstveni, to vsekakor in ni moj namen jim jemat al številčnost al težo,
ampk tut jzt sm recimo trenutno v totalno usranem obdobju.. ja, vidte me smejat, vidte
me goflat sranja po forumu, vidte me delat use, kar kao pritiče normalnim oz. ozdravljenim.
but! ko dam tuki forum na X in se znajdem spet pred samim sabo znam večinoma samo
ležat, spat al pa počivat. je pa variacija v glagolih, treba priznat. in iz slednjega cuzam ven,
svoj so-called cinizem, se posmehujem stanju v kerem sm. čeprov mi je kdaj filing, da bi
raj s kakim kablom okol vratu vzpostavu povezavo v onostranstvo kot sm, nazaj na forum
kjer se vračam dnevno ko Lassie, vem, jebeno vem, čutim, da useen, ne glede na dolžino
te agonije, kere sm resnično že naveličan, sploh kar se njenega vpliva na čustvovanje tiče,
da dejansko umes se spreminjam, da se bogatim, čeprov mam občutek da sm skoz ropan,
ker... preveč cenim trenutke, pa če so res samo trenutki dobrega počutja kdaj dnevno,
ker... zato sm se rodil, pa četut moram v večletno vojno s samim sabo,
da osrečim seb bližnje ko najmanj pričakujem, da mami lahko rečen, da sm dobro in
ker čutm, da sm močnejši od lastnega sranja u kermu se kdaj utapljam. in vidu sm jzt tebe,
u živo, sicer samo enkrat but! nis ti en buksel, mogoče lih zato, mal si prepameten za ta svet,
to ni dobro, res, prepust se kdaj, ne vedno samemu sebi, sej veš, samu seb smo lahko največji
sovražnik, ampk prepust se tut drugim, ko bodo sprejeli tebe. ma, vidš tut jzt se zgubim, evo
lih sm se, napumpal si me, in zdej že več ne pišem, da ti orišem kak smisel ampk da ti pomagam.
e to pa ne morem. lahko samo sam. tko kot jzt lahko tut samo JZT samemu sebi. predno se
prepričaš v občutke kere ti sprožajo misli o katerih pišeš, jih daj prevetrit kakemu strokovnjaku.
vem, men gre isto na kozlanje ob samoplačništvu, sam jebiga, pa probaj v javnem sektorju.
skratka, ko te naslednič poprime in vsrka kak tak oblak pomisli da nisi edini, na kerga dežuje,
in da več ko nas uspe ven iz fronte, bolj se bomo lahko smejal usemu temu sranju, ki pa se strinjam
je včasih res neverjetno.

dont give up the fight ! & ring the bell when u need something.

btw in ja, od kle kjer smo gremo lahko še preceeeeeeeeej daleč, predvsem stran od sranja,
obnemem pa nikol stran od zavedanja, da je to del nas in smo temu tok bolj podvrženi.

take care & b safe !!! T.

...tahi vem kako je bit v črnini, seveda vsak ima svojo črnino in tudi jaz sem bila mesec dni nazaj v temi-pravim da mi luč ugasne in da čutim in vidim samo temo....ampak na srečo sem se po treh tednih zopet dvignila v odtenke življenja in sem začutila, da zopet imam luč v glavi, uspelo mi je tako kot že pred tem s pomočjo vseh vas na forumu in s pomočjo psihoterapije, ki sem jo bila deležna nekaj let nazaj in takrat, ko je najbolj hudo, vse znanje in vedenje, ki sem se ga naučila skozi proces psihoterapije potegnem ven-do zdaj je šlo in zato vama draga fanta res predlagam, poiščita si dobrega psihoterapevta ne bo zaman.

držita se in objem za oba

Ne, ni boljše, nikakor... samo, da ti zdaj tega ne vidiš, rabiš namreč spregledat... kako? zdaj si depresiven in anksiozen, po kmečko rečeno - si v negativnem limitu oz. ti v možganih laufa samo program z negativnimi predznaki, kar se tiče preteklosti in prihodnosti (anksioznost pomeni projiciranje možnih negativnih situacij); kje pa piše, da bo, če morebiti res končaš na vozičku, tvoje "darilo" en kup nesreče... zakaj neki? koliko invalidov živi povsem kvalitetno in izpolnjeno življenje... razlika med njimi in teboj je v tem, da so oni darilo sprejeli, kakršno pač je, ti ga pa že vnaprej odklanjaš, ker si ga vnaprej označil za "slabo"; zadeva še zgodila ni, ti pa že zdaj "trpiš"; no, če res rabiš trpet, počakaj vsaj na voziček... in, kaj pa če ga sploh ne bo? saj obstaja tudi možnost, da se operacija lepo izide, a ni tako? torej ves tvoj strah v zvezi s to "projekcijo" je odvečen... daj ga za nekaj časa na stranski tir in se raje posveti temu, kar te ta hip žuli in v ta hip nikakor ne zapakiraj 100 prejšnjih in prihodnjih let

daj pojasni ta bankrot? ni mi jasno, kaj ti je požrlo denar... a v družini nimajo nič razumevanja za tvoje stanje? s skupnimi močmi se da veliko doseči...

ta tvoja logika je strašansko črnogleda in napačna; zakaj? če bi vsi bolni, ki so bili kdaj v bolnišnicah in še bodo, razmišljali tako, bi jih potemtakem morali vse nemudoma ukinit... saj zdravstvo obstaja zato, da se zdravimo, vendar ne pozabi, da brez naše aktivnosti, nič ni... zdravnik z vsemi terapijami ne bo mogel nič doseči, če se ti ne želiš zdraviti; torej se odloči, ali se res želiš... lažje je namreč jamrat, vreč puško v koruzo in ajdi na oni svet; če nič drugega, je hitreje, ampak ostaneš pa brez darila; cena za darilo pa je zelo, zelo majhna v primerjavi z njegovo neprecenljivo vrednostjo; da bi to dojel in doživel, se moraš resnično in primerno zdravit... od tebe je odvisno, vse... tudi jaz mislim, da tako čudovitega darila ne smemo kar tako zavreči

moja izkušnja mi pravi, da je hudemu trpljenju sledilo čudovito in polno sreče življenje; upam, da boš tudi ti kmalu tako zaživel

tako kot vsi mi, ki se nam je uspelo izmotat iz globoke depresije, boš, če želiš ozdraveti, tudi ti moral "zamenjat program v betici / način razmišljanja in posledično sklepanja" - poskusi, boš videl da gre... če ne prvič, morda drugič... kaj pa vem, jaz sem morala tudi 32 x poskusit... dokler pa ne poskusiš in se ob terapiji v novem načinu razmišljanja ne izuriš, ne obupuj in ne delaj črnih scenarijev, saj so zgolj neka popačena fikcija... in, ko boš iz te prepolne sklede zajemal, daj po malem, vzemi najmanjšo žličko za začetek in počasi srebaj... ko prideš do tretjine, bo življenje postalo tako sladko, da jo boš kar vso naenkrat zvrnil nase... poln boš energije in skleda ne bo nikoli prazna...

pozanimaj se malo o transakcijski analizi ali kaki podobni terapiji

čao, pa lepo se mej... če misliš kaj to noč sanjat, daj obvezno cvetoče, dišeče rožce, nikakor pa ne kaktuse

Pa, saj to jaz vem. In vem, da me imate radi. Imam jaz tudi vas. Res, zelo. In, hvaležen sem vam, da ste mi namenili svoj čas. Je pa danes tako. In, meni se pač zdi, da ne bo nikoli boljše. Ne morem vsak dan hodit po svetu s slabim občutkom. Z občutkom, da nisem v redu. Da sem grd, kripl, zguba, psihič... Od mene nima nihče nič, ne družina, ne služba, ne starši, ne prijatelji, če je še sploh kakšen, ker jim nič več ne morem dati. Cele dneve samo razmišljam o sebi. Mater, kot da sem narcisek.

Ajd, lahko noč! Pustite me, bedaka, ker je tako, kot pač je.

ja, zdi se ti, ni pa rečeno, res ne, da ne bo boljše... bo, sigurno bo, samo moraš si dovolit pomagat

občutki varajo, zelo...

s tem pa kar nehaj in problem bo skoraj rešen

vse kar opisuješ so tipični simptomi depresije - torej simptomi, ne ti... ti si nekaj drugega, le da si zdaj skoncentriran samo na te simptome in sebe ne vidiš v pravi luči... ko prejmeš pravo terapijo, bodo simptomi šli adijo v maloro

mi je poznano:


moj partner, športnik, počel marsikaj, kar sedaj ne sme....


in tole tudi

sodelavec...ki ima to od rojstva, kot dojenček je bil že parkrat operiran... sedaj zdravniki pojma nimajo, kako in kaj... grozi mu voziček, ima že vrečke za mehur, črevo... ima mrtvo nogo - zgornji del ne čuti.... pa še kolesari, trmasto trenira mišice... pred kratkim je bil na invalidski, da bi dobil vsaj kako kategorijo.. in kaj bilo? nič, nada... po mnenju komisije zdrav ko dren  :o  seveda se bo pritožil...


Sta pa obadva, moj parter in sodelavec, zaposlena in sta bila operirana ter potem v toplicah preko zdravstva - nič v njune stroške..


Kar se pa zdravnikov in ostalih tiče - moj osebni zdravnik je zelo zelo zelo  :oki: ... ja, težko ga pohvalim le z eno besedo  :oki: .. duša je  :); psihologinja - isto; z njeno pomočjo sem marsikak oreh strla  :clap: .... in nihče me ni postrani gledal... tudi tisti, ki vedo na šihtu, so do mene taki, kot prej... svojci pa - starši so ad acta, s sestro pa orjeva... nečake mi ravno tako zaupa v varstvo, kot prej....

Depresija je pa bolezen, kot vsaka druga in če se za vsako bolezen zdravilo najde, se tudi za depresijo... je pa treba malce gibat, jap - mentalno.

Dragi prijatelj. Jaz sem zlorabila zdravila. 8-12 Lexaurinov na dan. In imam škatlico Helexa doma (kake 2 leti). Osebna zdravnica mi ga je dala, ki več kot pozna mojo zgodbo. In ko sem zlomila medenico sem pojedla 6 (šest) škatel Naklofena in 1 Haldola. Bile so nečloveške bolečine. In ko stopim na levo iz avta me zaboli, da bi $&)/#$%=(&$#&/(.
Gre za zaupanje. Ve, da jih ne bom vzela (Helex-e namreč)...sem...enega 0.25mg v dveh letih.
Tako, da sigurno vem kaj pomeni biti odvisnik.

Preveč črnih misli se ti je nabralo. In zdravniki so danes odlični mesarji... :P Meni so rekli, da je možno, da bom imela krajšo in trdo nogo. Nimam...in hodim na fitness...bolj na easy. :zardevam:  Ti lahko počenčki ki me poznajo potrdijo. Včasih so zdravniki previdni...tudi oni se bojijo.

Kaj bi se pritoževala....imam knjige...imam počenčke...imam svoje stanovanje...na toplem sem... Nimam pa redne službe in prekleto težko zaslužim za vse kar moram plačati. Potem prosim *norce* tu gor in mi pomagajo z nasvetom kje je kaj ceneje...kaj je bolje....

Ne pišem to, da bi se smilila komu...sploh ne...samo to, da imamo vsi težave. Odvisno je od tega kako na njih gledamo.

Poišči pomoč...strokovno. Večina zdravnikov je pa res OK...in se potrudijo. In pojdi na operacijo. Prej ko boš vedel na čem si...prej boš lahko na novo zaživel.

Srečno!

P.S. Še nekaj... :zardevam: V dveh letih sem imela 3 operacije...cisto, operacijo nosnega petina in kolena posledica nesreče)...in hudo poškodbo medenice. Zdravniki so me dobro poštukali. In setre na intenzivnem so me držale za roko, ko sem se zbujala. V dveh letih sem eno bila vržena iz obtoka.  :seznojim: Ti povem kako se na berglah postavi pisker na mizo...:
Daš ga s štedilnika na tla (ne vročega)...in rineš z eno berglo. Drugo rabiš, da ne padeš. :sesmejem: In ko prideš do mize stojiš...kolikor lahko...na eni nogi in dvigneš gor pisker. Pa haljo z štirimi žepi. V enem jedilni pribor...v drugem solnica...v tretjem prtički...v četrtem robček...da se obrišeš (ker te pošteno spoti). :sesmejem:

Jau........ko pomislim mi gre na smeh...če prav malo grenak. In nimam koga ki bi mi pomagal (OK...88 letno mamo).

Bacardus kaj, ko bi si ti naredil nek strateški načrt in se zadev loteval...posamezno!?
Jaz si včasih naredim, ko se preveč zadev nakopiči, tak en mali plančič, lahko tudi v glavi in grem eno stvar pa po eno. Pa delam kljukice poleg. In se max skoncentriram sam na to eno jebeno stvar. Pa če je to magar sam,da osvojim spet vožnjo z avtomobilom. Al pa da se spet smejim. Fak. Nam že taki mali napredki predstavljajo ogromne premike.
In lih zadnjič sem najdla v rač. en fajl, kjer sem napisala kaj vse se dogaja in kakšen je plan za prihodnost. Pa ne življenjski mamamia, takrat nisem mogla razmišljati tudi za uro vnaprej ne, ampak ta...da bom zdrava? Da bom spet stara jaz ampak kao v prenovljeni obliki.
Pa to, da so mi tle gor govoril, da sta depra in anksa naši učiteljici?
Get tha fuck out of here...
Ampak stari, je res!
In to itak vidiš, ko vsaj mal pokukaš ven in se ti recimo prikrade en žarek upanja pa ti možgani začnejo furat bolj razumne misli kot običajno. Ampak takrat je treba zagrabit priliko in se pomaknit še višje.
Pasivno čakanje na "bolje dane" je zajeb samega sebe pa še vse okol tebe. 
No in sem najdla to zmedeno pisanje in sem ga prebrala in lej ga zlomka, tričetrt stvari je blo res odkljukanih. Da best. Gremo zdej dalje. kaj nej nardim? Jaz recmo že s takimi bednimi, malimi, kot je trebušno dihanje. Skoz k se spomnim, diham trebušno. A pomaga al ne, nevem. Vem pa, da sm fakin ponosna k tko diham. Kao lejjo  carico kwa dela. Vozi avto pa ne diha s pljuči ampak s trebuhom. Hohohoho. Al pa k me kdo sprovocira. Pa si mislim, odjebi model, modelka, sestra, mat, fotr, jz sama seb, veš več k oni usi skupi pa lej, če si se pobrala iz deep shita do sem kjer si, pol že delaš stvari pravilno. Jaz mam prav, ne oni! In da mi nekdo vsaja občutek krivde? Ahhhh please. Otročja manipulacija, ma pojem te dok si reko keks. Včasih ni blo tko. A štekaš?
Pač učvrstiš se in guraš. Greš dokler te pot pelje nekam.
Pa še neki ti svetujem. Ko razmišljaš s srcem in ne glavo, se probi spomniti in vklopit možgane, magar z očmi poglej gor proti čelu, kjer ti je vtetoviran RAZUM in tud glej tko na vse stvari in ljudi.





ps. pa ne pozab na mojo čokolado.

Bacardi življenje je res polno barvnih odtenkov in le te moramo tudi sprejeti za svoje tudi,če nam niso všeč.Jaz se že deveto leto borim z bolj temnimi odtenki,ki pa kljub vsemu ratujejo bolj lepi oz. jih jaz gledam z lepšimi očmi ( aja ali mi pa vid že peša ). Jaz nisem mogla nikamor iz hiše,povsod sem imela spremstvo in seveda se tega vsak,ki hodi ob tebi naveliča,sploh če te ne razume kaj se s teboj dogaja.
Moj mož še danes ne ve katera zdravila jemljem,še danes ne razume kakšne stiske sem preživljala in jih še velikokrat.Ve pa in seveda občuti,da sem se spremenila - na boljše tako pravim jaz - on se verjetno ne strinja ..Znam včasih reči ne,znam počivati - tega prej  nikoli ni bilo.Veliko stvari sem se naučila.
Prijatelji so eni odšli,prišli so novi.Na ene se vedno lahko zaneseš na druge redko in tako jih tudi jemljem.
Še vedno jih velikokrat dobim po p.....,a zdaj se nekako znam pobrat.
Vsi tisti,ki so ti blizu trpijo s teboj,samo ti tega ne vidiš.Niso te navajeni takega kot si trenutno - iz vsega tega boš priplaval - to mi verjemi.Pri nas je čas tisti,ki nas bremza - mi pa hrepenimo po boljšem počutju.
Od rojstva dalje sem bila veseljak,vedno in povsod glasna,nasmejana,hiperaktivna,potem pa je prišlo obdobje,ko nisem imela niti radio prižgan.Samo razmišljala sem kaj,zakaj,kako se je to meni moglo zgoditi.
Enkrat sva šla z možem na kolo,itak v hrib napora nisem zmogla - pa ga prosim,da greva domov - ker mi ni dobro - on pa,da ne bo zaradi mene šel domov - naj grem sama,če pa padem dol bo že kdo se našel in me pobral.Takrat sem prijokala k prijateljici in ona me ni tolažila ampak me je postavila na realna tla .
Naredi nekaj zase in nehaj jokat.Padla nisi,prišla si do mene - zdaj pa še v glavi razmisli kaj ti manjka in kaj ti ne.Mož se bo naveličal tvoje črnogledosti - našel si bo drugo žensko,otroci bodo odrasli in odšli svojo pot - ti pa imaš na izbiro ali se boriš ali pa greš v Polje - izbira je samo tvoja.Ona je res borka in ona me je takrat malce streznila.Res je dala veliko skozi v življenju in jo res močno spoštujem.
Vsi zgornji posti so res tako dobro napisani in vsi ti govorijo,da se je vredno boriti,ker bo boljše in v to moraš verjeti.Z vsako težavo se je potrebno sproti soočati in reševati in ne misliti na tiste,ki jih ni .
Vse dobro ti želim in pogumno stopaj naprej  :)

Biki moja...ti si za mene heroj. Gradnja...otroci...služba...velika hiša... :-* Tisti ke je ne poznate vam povem...strašna baba. :oki: :-*

Jap res biki...je strašna carica :oki:

Ola Bacardi...se strinjam z masi...pridejo boljši odtenki...sam naprej je treba it...rint k norci...čez zidove, okoli njih, preko njih...porkamdana no, uspel nam bo!

kmal boš tudi ti strašen car! si na dobri poti tja!


nasmej se dons samemu sebi, zase!

Vedno mi je tako fascinantno, kako v nulo obvladamo drugim prikazat, da ni vse črno belo, kaj lahko naredi, sami pa s tem odlašamo. Včasih bi morali sebe dat v drug kostum in si reči stvari, ki jih tako lucidno serviramo drugim.
Pa to ni namenjeno ekskluzivno mr. Taksi tebi, ampak je to nasploh zelo znano.

...anokonda, če dobro bereš, pišemo vsaj jaz izključno iz svojih izkušenj in ne kar na pamet in do zdaj kadar sem padla v temo nisem odlašala, kajti predobro vem, da bi se tema samo še poglabljala, hm je pa res do zdaj se je izšlo, kako pa bo naslednjič? ne vem in nočem razmišljati....

Sej razlog za to je po moje čist preprost. Za druge bit "pameten" je bistveno laže, ker ocenjuješ težavo zgolj racionalno brez emocionalne navlake. Pri sebi pa čustven faktor ni  tko preprosto na stran potisnt in pogosto se ne premakneš z mrtve točke ravn zarad vojne, ki jo bijeta emocionalna in racionalna plat. Men se zdi čista umetnost osvojit točko na kateri se ta dva pola dopolnjujeta in sta skladna v harmoniji. Zato ne bodite preveč strogi do sebe.

Lep pozdrav,
H

Bac, za Van Goghom so ostale slike, ki jih je delal, ko je bil na tleh, Camille Claudel je kiparila, za nami, ki smo brez takšnih talentov, pa pač ostajajo razbita vrata, jezne besede in še kaj.

Jaz sem po drugi epizodi depre šla nazaj k zdravnici in sem ji rekla, da tako ne morem več, da bi rada spet AD, ker v takem stanju, kot sem bila, nima od mene nihče nič: niti otroci, niti mož, niti prijatelji in starši. Pa me je pogledala in mi rekla, da je najbolj pomembno to, da SAMA OD SEBE nimam nič!  :P Da moram najprej nase gledati. Toliko na tvoj stavek, da nihče nima nič od tebe... :A)

Veš, tudi meni so pri 17 letih v Valdoltri rekli, da bom pri tridesetih na vozičku zaradi hrbtenice. Evo, pa sem 40 in sploh ne razmišljam o vozičku, telovadim, normalno živim in sem v formi. 

Alexx, pri zlorabi zdravil sem mislil na to, da sem jih res zlorabil. Alkohol in apaurin. Sem pa pred operacijo bil na zdravilih, ki jih dajejo bolnikom z rakom v zadnjem stadiju. Ko je bilo operacije konec, tudi teh zdravil ni bilo več. Vendr je bil Bacardi pameten in zvit, in si je napravil zalogo teh zdravil. In se tako, seveda, rešil odtegnitvenega sindroma. Ne samo, da sem se jebal s hrbtenico, jebal sem se tudi z narkomanijo (te tablete spadajo v isto skupino, kot heroin). Pa sem tudi to zdržal in premagal. Vendar, takrat je bilo spet eno upanje, da bom bolje zaživel. Ko sem pa imel nadčloveške bolečine, pa me, kako pričakovano, tudi nihče ni razumel. Ko imaš stisnjen najdaljši živec v telesu, so bolečine nepopisne. En mesec sem to prestajal. In bil sem slab človek. V očeh mojih bližnjih. Na katere sem računal, da mi bodo pomagali. Ni važno, kdo je to. Ko si siromak, ostaneš sam. In, ne vem, še zmeraj se tako počutim.

Z vami se družim, in je lepo. Mi pišete, in je zopet lepo. Toda, jaz sem še zmeraj sam. V bistvu. In celo življenje je že tako. Ali je to le lažen občutek, ali ne, tega ne vem. Vem le, da sem bil že zgodaj v svojem življenju nesrečen. In zmeraj sam. Ko danes razmišljam, me res ni nihče razumel. Pa to ni floskula. In vedno sem stremel za nečim višjim, lepšim, mogočnejšim. Saj, v bistvu, sem veliko dosegel. Davek pa je bil strašanski. Sam proti vsem. Rezultat je znan.

Bil sem dve leti v Nemčiji na šolanju. Pridobil sem si najvišjo izobrazbo, ki je možna v instituciji, v kateri delam. Kaj, mislite, da sem dobil? Polena pod noge. No, in takrat sem kolapsiral in zbolel.

Ko sem se naganjal v službi, pred odhodom v tujino, doma nisem imel prav posebne podpore. Čeprav sem od službe dobil stanovanje, sicer po dolgih mukah, da smo imeli kje živeti. Mlada družina. Velikokrat sem delal cel dan. Ker sem moral. Ko sem prišel domov, pa je pač bilo, kot je bilo. Normalno, če ne bi bilo sina, bi jaz odšel. Gladko.

Zdaj, ko sin odrašča, počasi moje življenje gubi smisel. Ne potrebuje me več tako (ni več tega, da ko je prišel iz šole in je zaspal na meni. Tako zelo lepo sva se cartala.), kar je normalno. Kaj pa žena. Ona pa pazi na vsak moj korak. Tako je bilo tudi pred mojim izletom. Ne moreš mrdniti. In nič ji ni pokazalo do sedaj, da je meni še vedno mar. V bistvu, bilo mar. Zdaj, po teh vseh ekscesih... Celo tako daleč je šla, da je ugotovila moje ime na forumu. In se zadnjič pohvalila, da ve vse, kar jaz tukaj pišem. Niti tega, po taki izkušnji, mi ne privošči. Jaz za nekom, ki je to doživel, nikoli ne bi hodil šnofirit. Ne, zdaj mora vedeti vse kar jaz pišem. Ne vem, sicer, če je moje razmišljanje pravo, vendar se mi ne zdi prav.

Mah,...

Bacardi...sej je res...čist prav maš...sam si...sam sej jz sm tut sama...pa vsi smo sami...sami zase...pa če drugi mislijo da si "slab", misli ti, da si dobr...sej si dober...ej pa sej nobody is perfect...in tko je najboljš...

Pa kaj če si naredu "napako", pa kaj, če si zlorabil zdravila...pa kaj če si zlorabu alko...mater sej si tut vn pršu...

Nima veze kak drek je...pomebno in hvale vredno in častno je...da se potegneš oziroma, da delaš na tem, da prideš iz dreka...in ti si to že naredil in pač spet delaš na tem, da se vn potegneš...


kolega...sam pogumno naprej! nč druzga...sam naprej!

Predlagam, da resno premisliš, kaj ti v življenju res nekaj pomeni, in se potem usmeriš proti tem ciljem. Sicer boš sprva siten nezadovoljnež, potem pa star siten nezadovoljnež.

...če je lažen občutek, ne vem. Vem pa, da čutim tako tudi jaz. In ne le jaz, večina ljudi. Žal nima mnogo ljudi sreče v življenju najti sorodno dušo in skupaj z njo zoreti po istih koordinatah. Najbrž imamo mnogi od nas že v genih zasidrane te ideološke predstave s krščanskimi koreninami in najbrž posledično srečo pogojujemo prav s tem. Vendar na določeni točki v življenju, nekateri prej, nekateri pozneje, spoznamo, da je teorijo izjemno težko prenesti v prakso in se zavestno odločimo za kompromise.
Tako kot ti je napisal Ton.  Si resno zastaviti par vprašanj, ko ti to enkrat uspe, odgovori pridejo sami po sebi. Pred  tabo se zariše huda strmina in začne se pot, korak za korakom.
Men je nekoč znanec, na vprašanje katera pot je prava, odgovoril: Tista ki se ti v štartni ravnini zdi najtežja in pred katero imaš največ strahu. Tista je vedno prava. Danes na podlagi svojih izkušenj, menim isto.
Pa še neki se mi zdi, ko prebiram tvoje poste. Da si precej razočaran ker ni nagrade, o kateri si morda imel predstavo in ocenil, da si jo zasližiš. Ljudje premalo cenijo. Ne razumejo. To ti polni dušo s pelinom razočaranja. V smislu, a za to smo se boril?
Jaz v tem prepoznam precej indicov katerih smerokaz kaže smer nesamozavestnega jedra. Slabe samopodobe. Vsak človek, ki  ne prepozna kvalitet v sebi, ki se ne ceni, potrebuje okolico da mu to pove, izkaže, da mu potrdi. Če tega ne dobi, nastopijo velike težave...Večina nas je to skoz dala.
Zdravljenje se začne z revizijo. Najti v sebi obtežilne kamne in začeti rezati vrvi. Poiskati oporne točke in začet graditi znova.
Veliko sreče in poguma!

Lep pozdrav,
H

res je. pa hannah ma tut prow, tko k pot kera te pele domow ;)

Bacardi, ljudje smo delno tudi sami krivi, da smo sami, da ljudem ne pustimo do sebe ali pa vztrajamo z ljudmi, ki nam le škodijo. Morda pa bi moral zaigrati malo egoista, odmisliti vse ljudi, ki te "potrebujejo", ljudi, ki si jim nekaj "dolžan" (v današnjem svetu še vedno nekako velja prepričanje - zakon do konca življenja in podobne traparije, ki človeka, ki v nekem odnosu ni srečen, vklepajo v razmerje, ki mu ne prinese nič dobrega).
Kaj sem želela povedati... sam pri sebi razmisli, kakšne ljudi si želiš imeti ob sebi, kakšne lastnosti, naj bi imeli, ob kakšnih ljudeh bi lahko bil, kdor si,... Je tvoja žena približek tega? So znanci kaj blizu temu?
Mimogrede - ne govorim o ljudeh, na katere bi se "obesil", o ljudeh, ki bi te potegnili ven iz stanja, v katerem si, temveč o ljudeh, ob katerih bi bil, kar si, ljudeh, ki bi jim lahko zaupal. Če jih v tvojem življenju sedaj ni...je edini način, da pridejo vanj, ta, da jim odpreš vrata, da si daš možnost spoznati jih. Obstajajo, morda celo na tem forumu... le možnost jim daj, videti tisto osebo, ki se dejansko skriva za tvojim obrazom. Brez pretvarjanja, brez prirejanja.

V sebi nosiš veliko pozitivnega, a morda le sam to zavračaš. Ker si svojim v svojih očeh "šibkim" lastnostim pripisal tako velik pomen, da so zakrile tvoje pozitivne lastnosti.

Nisi sam proti vsem in ni ves svet proti tebi. In obstajajo ljudje, ki te lahko razumejo, ki te lahko sprejmejo točno takšnega, kot si, le dovoli si jih videti.

Mišljeno je bilo, da je dobro, medtem ko drugim govorimo in ravno zato, ker govorimo iz sebe in tudi o sebi, sebe slišati... velikokrat nam kaj klikne v smislu "pišuka, saj jaz tudi to počnem" in potem "ups, tako bi pa lahko tudi jaz naredil". Tu je še bolje, ker to napišemo in lahko preberemo, kako bi svetovali nekomu, ki je v podobnem položaju kot mi in potem mimogrede najdemo kaj, kar lahko uporabimo sami, pa tega do sedaj nismo videli ali morda hoteli videti.

hej bacardi, javi se kaj...

Jaz tudi mislim na Bacardija. Kje si ata?  :'(

Bacardi, si v naših mislih  :rozicodam:

Hej,

ata bacardi je tu. Ne razdvojen, ampak raztrojen, zjeban, uničen, depresiven, za nikamor. Z veliko muko se gibljem po svetu. Ne vem, nič ne bom rekel, se mi pa zdi, da z zdravili ni nekaj v redu. Spremljam stanje in preklinjam. Moja spodnja raven ne sledi moje zgornje. Zgornja hoče nekaj več, spodnja pa ji ne more slediti.

Hvala vam, prelestne mladenke, za vašo skrb! Mi je toplo pri duši.  :rozicodam:

Bacardi saj bo šlo, jutri je nov dan in ni vrag, da ne boš za en kanček bolje!  :)

Uf, napaka, hvala tudi prelestnim mladenčem. Dečko, saj se trudim. Res se. Jutri? Ja, danes sta me poklicala dva sodelavca, ki sta jutri službeno v Mariboru, da se dobimo. Sem jim krivico delal, ker sem mislil, da jim ni mar, pa jim je. Mogoče pa sta dobila le navodila od vodstva, da vidita, če sem normalen. Toda, vseeno se bom srečal z njima. Mogoče pa jima delam krivico. Spet. Zakaj sem tako nezaupljiv? Pravi bimbo sem. Zdaj vidim, da nobenemu na tem svetu ne zaupam. Res sem pravi psihič. Kako sem od takega dobrega dečka postal taki zateženec? Nekaj je bilo zelo narobe v mojem življenju. Ker sem šel prezgodaj od doma? V svet, ki me ni razumel oziroma se ni potrudil, da bi me? Pravijo mi tudi, da je to moja negativna samopodoba. Ne vem, kako? V bistvu sem ustvaril vse, kar sem si zadal. Mogoče pa se ob tem nisem samoosvobodil, ko sem bil najnižje. Takrat bi se moral. Sicer mi sedaj prihajajo v ospredje besede, ki so mi jih izrekli mnogi, vendar jih nisem poslušal. Zakaj jih nisem mogel? Pa so mi povedali vse, kar se mi je zares uresničilo. Zakaj sem trpel ob tem, ker sem mislil, da se mi godi krivica. Pa se mi sploh ni, najverjetneje?

Ker sem psiho. To je to. To zdaj razmišljam. Ma, kaka depresija. Psihični bolnik, to sem. Smola, od vseh mojih prednikov sem pobral le najbolj temne njihove strani. Zgleda, da je to moja karma. 

In, zato mi ni uspelo. Napačen kraj, napačen čas, napačen človek. Slaba konstelacija.

Bacardi  :( full sem žalostna, ko tko govoriš.
Nisi psiho, niti psihič.
Tvoja nezaupljivost sedaj, ima korenine v preteklosti.
Tudi jaz sem. Ne zaupam nikomur. Razen seb in staršem. Za nas tri dam roko v ogenj.
Pri vseh ostalih SE KONČA. Pa sem full optimističen človek, full probam gledat na lajf čim bolj svetlo.
Ko pride pa do zaupanja, e tle se pa vse konča.
Sam veš kaj...ni to meni zrastlo kr tako, imam full slabe izkušnje in folka pokvarjenega res na vsakem koraku. Lej sem prišla v novo službo, full odprta, pozitivna, sem si obljubila, da dam priliko pa sem si govorila "eh sej so dobri, odprti ljuje, skoz smo se pogovarjali in izmenjavali mnenja, dokler ni eden izmed njih dobil kasneje "višji čin" . Tle se je pa končalo in sem požrla vse besede, ki sem jih kdajkoli prej izrekla. In res je, da sem dobila lekcijo in prekleto dobro vem komu, kaj, kdaj, na kak način ampak hvala lepa za tako posrano lekcijo. Bi rajš bila slepo naivna in si misnla, da so vsi na tem svetu lepi in da povsod rastejo rožice.

Drugače pa probaj ne razmišljat o tem kaj si drugi mislijo in kake namere imajo. Daj jim toliko sebe kot ti čutiš, da je prav. In ne imeti zato slabe vesti. Prej si bil v eni skrajnosti, zdej si v drugi. Zlata sredina je pravilno.

To, da ti ni uspelo, ne pomeni, da ti NE BO! Spremeni v : Uspelo mi bo. Pravi kraj, pravi čas, pravi človek, ko jebe konstelacijo, pa psihičnega bolnika vrž v smeti, ker to nisi, ampak si moški, s katerim ni nič narobe kot človekom, ampak ta človek pač ima težave. Po pa gremo dalje :P

Bacardi tudi jaz sem zelo nezaupljiv, mislim da je posledica številnih ran ki sem jih dobil v življenju. Tudi od doma sem šel zelo kmalu in kot večni upornik nastavljal betico tudi še takrat ko je že nevzdržno bolela. Tudi ustvaril sem to kar sem nameraval in če danes pogledam nazaj in razmišljam o vseh teh stvareh me preblisne "pa saj to je življenje".
Bacardi unikaten si in na to bodi ponosen :oki:

Bacardi, jaz pa vem, da si zelo OK oseba in vem, da ti BO uspelo  :oki:

Se mi zdi, da imamo tu na tem forumu vsi približno enak življenjepis. Nikoli nas ni nihče zadosti dobro razumel, niso nas marali, niso nas prebavljali - a vseeno to ne pomeni, da ne bomo uspeli v kolikor še nismo ...

ojla, Bacardi... smo se ti res toliko zamerili?

Ja, čisto zares! In, po moje, razočaranj v mojem življenju imam čisto dovolj. Ta moja prekleta naivnost!!!

Puts, nič žalostna biti. Ata pač takšen je. Ogenj.  :sesmejem:

Še to bi rekel. Saj vem, da tako je, vendar se mi ne zdi prav. Also, Maši se nekaj trudi, Anchi se nekaj trudi, pa mogoče še kdo, mi pa se sprdujemo. Če bi jaz bil Mašenka, bi vi naslednje leto dobili..., saj veste, kaj.

Od začetka je bilo vse lepo razloženo. Pravila jasna. Da bolj ne bi mogla biti. In, tako je dragi moji: če se hočete skupaj igrati, bo moral vsak vzeti celoten meni, ali pa se ne bo igral skupaj. Pa če si počen ali ne.

In, zapomnite si! Elitizem je za vsako (z)družbo ljudi škodljiv in pripelje do njenega propada.

o Bacardi jupi, samo, da si spet z nami, pa mi s tabo, pa sami s sabo.....uf poba me je skrbelo


 :rozicodam:

Za kaj se gre :nevem:

???????

Bacardi...tudi jaz sem vesela, da si nazaj. Iz srca vesela.

Ti pa nekaj polagam na srce. Svet ni črno bel. In če nimaš problema z uključevanjem v družbo...socialno fobijo...strah pred množico, je težko razumeti. Vem pa koliko je takih. Z mano vred. Ne maram množic in dobro se počutim v majhni skupini. Ne motijo me tujci. Z njimi nimam težav
Poskušaj razumeti nekoga ki pade v skupino 40-ih ali 50-ih ljudi ki jih pozna virtualno...ali pa so se samo en krat videli. Zna biti hudo.

Razočaran si...ne vem zakaj? Saj veš, da smo strahci in za nas veljajo malo modificirana pravila. Če boš v življenju za vsako tako reč razočaran, se ti slabo piše.

P.S. Ne veš koliko krat sem bila zmenjena s kom na kavo...pa ni šlo...z njegove/njene strani...pa z moje.
In ni bilo potrebno veliko besed...razumela sem....razumel/a je. Pač tisti dan ni bil pravi. Srečali smo se drugič. Brez slabih misli.

Vem, da si navajen na red...tudi jaz sem bila in 100% ubogala. Odločila sem se, da ne bom več in, da bom svobodna. Šele ućim se...a je vsak dan bolje. In vest me vse manj peče. Vem pa da bom od sedaj naprej zelo malo obljubljala (razen če bom 100% sigurna). Prav ima Aslan. :oki:

Prosim ostani znami. :)

Ola Bacaradi...ma đe si ti? :sesmejem:

Ribič, gre se za novoletno srečanje, pišem pa na napačnem kraju.

Sem pač okostenel norec, ki še vedno živi v socializmu. Ali pa tudi ne. Ne vem. Jutri bo morda že bolje.

...in s čim sem se ti zamerila  :jok: :jok: :jok: :jok: :jok:

Tole bo že za dve čokoladi...  :bicanje: :kadim:

Se zadržujem že par dni, ampak tale Bacardi se pa utegne od lastne napihnjenosti zatakniti v kakšen luster... :)

Ton...pogumnejši si od mene. In to dosti.  :oki:
Ampak dobro...mislim isto. Bacardi...svet se ne vrti okrog tebe. Je*i ga.  :zvizgam:  Obnašaš se kot užaljena primadona. :ne:

Za Bacardija se svet vrti okoli njega, tako kot se za Tona okoli nje, tako kot se za Alexx okoli nje in tako kot se moj okoli mene. Če hočemo preživeti, se svet mora vrteti okoli nas.  :kiselnasmeh:

Naša občutljivost na satelite, ki se vrtijo okoli nas niha, tudi zaradi naše bolezni. Če smo eni trenutno manj občutljivi na okolico, to še ne pomeni, da vsi čutijo in potrebujejo isto kot mi.

Bacardi potrebuješ podporo in pomoč, poiskati in prositi zanjo pa moraš sam. Beseda ni konj, Bacardi, oglasi se.

Ne draga Tepka. Svet se ne vrti okoli mene. Jaz sem poskušam prilagoditi vrtečemu svetu. Seveda z upoštevanjem tega, da potegnem kar največ kar se da zase, in se poskušam obdržati kljub rotaciji in sili teže. Pa še s tem, da poskušam čim manj prizadeti koga drugega v tem ponorelem vrtiljaku. Ne rečem, da mi vedno uspe...a trudim se. :)

Okoli koga se potem vrti svet?

Meni se zdi, da smo vsi eni majhni planetki, ki nas sile drugih privlačijo in odbijajo sem ter tja. Včasih manj, včasih bolj.

Ljudje dogajanje okrog nas in potrditev drugih potrebujemo za preživetje. Socialna mreža je tisto kar nas drži pokonci, stiki z drugimi, odnosi. Če pogledaš naše probleme, pa vsi smo si na nek način podobni. Vse nas neki odnosi j*****. In vsak mora prvenstveno poskrbeti zase. To smo se naučili skozi zgodovino, sicer ne bi naša vrsta niti preživela.

Obdržati se, kljub silam gravitacije pa je svojevrstna umetnost. Se popolnoma strinjam. Eni to obvladajo bolje drugi ne. Odvisno od....

Meni se zdi, da se svet večinoma vrti okrog denarja in položaja. :kiselnasmeh: 

Z ostalim se strinjam draga Tepka. Neki čudni planetki smo...če nimo samo malo večji kamenčki. :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

P.S. Darwinova teorija preživetja sigurno drži.  :oki:

Ja, kamenčki. Al pa je to vesolje tko veliko. Grozno veliko. :'(

Ravno to, da sem dopustil, da se svet ni vrtel, tudi, okoli mene, me je pripeljalo tako daleč. Da sem v črni luknji. In tiho tudi več ne bom, če mi ni kaj všeč. Nikoli več in pred nikomer.

In tudi "napihnjen" bi moral biti, kot pravi Ton, ker imam tudi za kaj biti. Veliko sem naredil iz sebe, čeprav se je moja kalvarija začela že zgodaj v mladosti.

In ne vem, od kod vam to, da sem užaljen...

Ajd, lepo mi bodite!!!

Dragi moji!

Jutri grem v službo, po skoraj štirih mesecih odsotnosti. Tako sem se odločil.

Jutri bom videl, koliko je ura v našem kolektivu. Pomilovanje? Privoščljivost? Pokroviteljstvo? Ali pa le del človekovega vsakdana?

Bomo videli. Povem jutri na skupini.

Držim pesti.

V.

Bacardi  :oki:

Drži se. Poročaj.

 :oki:

...... :clap:

...držim šapke in vse se bo dobro izteklo. Veš vem kaj preživljaš, ker sem bila sama na istem, kajti to ni enostavno soočenje /naše misli melejo in melejo/ s sodelavci kje pa, vendar pri meni se je super izteklo in pri tebi se bo tudi, na skupino se pa vidimo in podebatiramo ter objamemo hihi  :rozicodam:

bacardi zakon!

pa vem da bo vse gud...drži se!!!

Hvala, prijateljčki moji!
 Bom hladen kot špricer. :seznojim:

Kar pogumno, Bacardi...življenje je iz vzponov in padcev - ti si se odločil za vzpon in ni je sile, ki bi ti to lahko preprečila! Saj veš - vse je v glavi!  :)
Srečno!

Držim pesti  :rozicodam:

jaz imam tudi depresijo in če še rabiš tel. številko od g. Kravosa ti jo lahko dam, ker sem jaz bila pri njemu. 

..komu tel.št.??

masi, se mi zdi, da se nanaša na tole http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1080.0.html

hihihi, ja meni, Maši!

sicer pa sploh ne vem več , kaj imam..

1. aprila (kako pomenljivo) grem na testiranje..

..jah no, med tem časom si si ti itak poiskal in že bil pri psihiatru.

a imas že izvide od testiranja bacardi ?

No, ne čisto uradnih, ker še niso interpretirani od psihiatra.

Preleminarno pa je "diagnoza o tem, da ni mogoče postaviti diagnoze", je dejal psiholog.

Vsekakor pa sem vesel, da končno vem, kaj mi je. :sesmejem: :unsure: :clap:

..hm in kaj ti je  :sesmejem:

Kolikor se jaz razumem v medicino, sem mnenja, da sem POČEN. :kiselnasmeh:

 :sesmejem: :sesmejem: jah to je pravi medicinski izraz

Tako! Pa je minilo eno leto od mojega izleta v onostranstvo. :sesmejem:

Spremembe? Nekaj jih je: spoznal sem nove ljudi v društvu DAM, uspel sem zadržati službo, moji bližnji zdaj vedo, da sem zares počen, čeprav še nekateri najraje tega ne bi radi vedeli. No, to so spremembe na bolje.

Zamenjal sem tudi psihiatra, ki pa še do sedaj ni dal preveč od sebe. Včasih se mi zdi, ko sem pri njem, da razmišlja o tem, da blefiram. Obljubil mi je tudi psihoterapije pri njegovi sodelavki, pa tudi nič od tega. Nisem imel niti ene. Tako, da to je k***c.

Skratka, v bistvu sem ostal sam s svojimi težavami, strahovi, neprespanimi nočmi, tesnobo... Mogoče je pa tako celo bolje. Uzdaj se u se i u svuje kljuse.

Pa lep pozdrav!

A tudi ti nisi nimel nobene psihoterapije-to je skrajno zavržno-jaz sem se zaradi takih stvari psihiatriji odpovedal,ker enostavno ne vidim smisla da bi tja hodil.In točno tako je :uzdaj se u se in svoje kljuse.

Hej, Bacardi, vse najboljše! :wav:

Pa nobene take obletnice več - ena je povsem dovolj za eno življenje! :rozicodam:

Se podpišem!  :rozicodam: