FORUM Nebojse.si

Dober dan!

Imam problem s pospravljanjem. Gledam tole mojo štalo in je nočem pospraviti. Ponavadi pospravim vsaj, ko mi je dovolj grdo in me živcira, zdaj pa sem v nekem čudnem stanju, kot bi bila omamljena. Vedno ko pospravim sem seveda zadovoljna in se počutim bolj normalno in takrat se mi vedno zdi, da zdaj pa bo gotovo ostalo čisto in pospravljeno, vsaj osnovno.

Kako se motivirati? Včasih si grem pogledati video na youtube z Kim in Aggie in mi je to tudi pomagalo. Tudi zdaj bom verjetno šla in preprosto pospravila, a želim si, da bi to že prej opravila, da se ne bi toliko nabralo.

Včasih tudi mislim, da se ubadam s tisto motnjo, ko se ti lahko nabere stvari do stropa, pač v blažji obliki.

Torej to me mori in sprašujem za ideje kako se motivirati za pospravljanje, prosim.
 
Seveda imam tudi druge bolj "pomembne" probleme a se mi zdi ta trenutek lažje začeti na drugem koncu.

Pa saj najbrž nisem edina no. Trenutno me ni sram, sem otopela. Drugače pa zelo.

lp!

Pozdravljena Štiristene poiskusi urediti svoje okolje za sebe,
da bo tebi znotraj stanovanja prijetneje ...
Urejeno okolje ti prinaša boljše počutje ... tudi psihično.
Tudi vidiš kaj lahko s svojim delom in trudom ustvariš: čisto in urejeno okolje

Razmisli katere stvari resnično potrebuješ, drugo podari ali prodaj ...
Če se na stvari preveč navežeš, se vprašaj zakaj, kaj to tebi pomeni ...

Želim ti prijetno pospravljanje ...  :rozicodam:

Eno je, če se ti enostavno ne da pospravljati. Drugo je, če nočeš pospravljati, ker nočes vreči stvari stran. "Tista motnja" gre po zadnjem vzorcu.

Živjo!

Ja oboje je. Medtem ko si mi odgovarjal sem ravno pisala Aslan, a sem pozabila stisniti, da naj objavi.

Ja res je, NE DA se mi pospravljati. Zdaj drugače to vidim. To je nekaj drugega, kot če nekako ne moreš. Sem že nekoliko jezna nase. Lenoba je res grda.

Torej prej, ko sem pisala, sem se ustavila pri stvareh, ki jih nočem vreči stran. Ene bom mogoče potrebovala, ene, predvsem obleke pa si želim predelati, to bi mi prav prišlo, saj nimam ravno denarja. Pa nek material stiropor sem kupila, da ne bi mačk zeblo. Smešno je to. In nočem se ga znebit, ker bi se mi zdelo, da bi s tem vrgla stran denar, ki sem ga za to porabila. Imam tudi vrečke in papir za zavijanje daril, ki pa jih takoalitako ne uporabljam, saj ne hodim na praznovanja. Zdaj se smejim, ker vidim kako smešno je to pravzaprav. Mogoče se še bo kdo. Najbrž mi bo zdaj lažje s tem opraviti. In ne bo tako grdo nabasano kot zdaj.
Prav fino je pisati na forum. Navajena sem bila pisati na papir. To mi ne pomaga več.
In večini se to zdi preveč banalno in da kompliciram. Seveda tudi neumno. Saj je neumno. Pa še kako!

Hvala Aslan in tiranozaver.

Iz stiropora bom poskusila narediti majhno vrečo za sedenje ali ležišče za mačka.
Kar predstavljam si, kako se vsi valjajo od smeha. Vi se kar smejte. To je dobro.
Še enkrat vama hvala

Ampak kakšnih trikov za spodbudo pa nihče ne pozna?

lp!

Povabi nekoga na obisk in ga "naroči" za naslednji dan..

To te bo spodbudilo, da boš pospravila, ker ne boš hotela izpast čist zanemarjena.  :)

Se strinjam, to preverjeno deluje.

Drugače pa si zadaj kot cilj, da pospraviš samo en kot v sobi. Lahko ga "pospraviš" tudi tako, da vso navlako iz njega prestaviš v drugi kot, ki je že nepospravljen. Mogoče te bo pogled na neuravnoteženo pospravljeno stanovanje vzpodbudil, da postopek ponoviš. Rezultat tega bo v celoti pospravljeno stanovanje z izjemo enega kota, v katerem bo vsa prejšnja navlaka :).

Ta navlaka je očitno za keson, zato pokliči sorodnika ali znanca, ki jo bo lahko ob tvoji odsotnosti odpeljal stran. Ko se boš vrnila te bo pogled na pospravljeno stanovanje tako prevzel, da boš pozabila, kaj vse je šlo v smeti.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Kar se stiroporja tiče, je mene ravno maček motiviral, da sem ga po par mesecih vrgel stran. On namreč zelo rad praska stiropor, tako da mi je konec aprila naredil pravi snežni zamet na balkonu.

Pri metanju stvari stran meni pomaga, da neuporabne stvari, ki jih vseeno ne morem vreči stran, najprej spravim na neko očem skrito, težko dostopno mesto, recimo klet ali najvišja polica v omari. Tam se potem "tenstajo" par let. S časom me "čustvena navezanost" mine in jih lahko vržem stran.

Seveda moraš najprej sprazniti tak prostor, za kar pa nimam recepta ...

Pika Nogavička je poznala trike, kako iz pospravljanja narediš zabavo. Samo da se ne spomnim več, kako natanko je to naredila. Morda bi pomagalo, če si med pospravljanjem zapoješ kako njeno pesem.

Poglejmo tole primerjavo:
1. Kadar jaz doma sesam stanovanje, je to prej ko ne bolj moreče opravilo.
2. Nekje nekoč na obisku - silvestrovanju - se pravi po njem, sva z neko punco skupaj sesala. Ona pa je znala tole sesanje spremeniti v prav zabavno opravilo. Pa še zdaj nevem, kako se ji je posrečilo.

Poni

Ok, o kakem "sesanju" se zdaj to pogovarjamo?

O sesanju stanovanja. S sesalcem. Sem spet napisal kakšno oslarijo? Oprosti, nisem hotel. Mogoče sem malo falil temo. Mogoče se tule govori o pospravljanju krame in metanju v smeti.

Če je tako, potem nisi falil teme. Zabavna posilvestrska sesanja. :)

Se opravičujem štirim stenam, ker sem malo zameglil njeno temo.

Štiristene .. prid mi pomagat pospravt, k jutr pride od sestre fant z nečakinjo neki iskat in mam taaaak po stanovanju!  :P

Živjo!

Hvala vsem za odgovore in rada bi vsakemu odgovorila, ampak
zdaj sem spet nekoliko bolj v akciji. Končno sem pomila posodo. Zdaj grem še naprej. Sram me je da take banalnosti pišem v tako resni temi in kjer jih je veliko v hudi stiski. Tudi jaz sem bila, verjemite, mislila na najhuje... dolgo časa še pred kratkim. Več ne bi o tem zdaj.

Smiselna se mi zdi ta tema zato, ker življenje je sestavljeno iz majhnih stvari in včasih se nam pri nečem majhnem ustavi, potem se nabira...

Lahko so to konkretne stvari in za marsikoga banalne zadeve, ki jih iz različnih razlogov ne znamo rešiti, nimamo sogovornika, ravno zato ker je tako banalno ali nam je nerodno vprašati, ker nečesa ne vemo ali ne znamo narediti...

Ja, želim si, da to ne bi bila le moja tema, da bi se še kdo kadarkoli pridružil (ali pa tudi ne, če je tako bolje-torej glede tega, da se še bi ta tema nadaljevala) s kakšno "neumno" malenkostjo, ker se res bolje počutiš ko to rešiš, vsaj malo bolje.

Lep pozdrav vsem!
Še enkrat hvala!

Hej, Liber!
A veš pri drugih pa mi sploh ni težko pospravljati, prav uživam!

Ja, res je v družbi lažje pospravljati, je lahko prava zabava, kot tudi kakšno drugo delo. Le prava družba mora biti, hja na žalost, no.

Ejej hecni ste.  ;D
Čau

Takole pride po parih dneh na tleh pr men...  :)

(https://fbcdn-sphotos-a.akamaihd.net/hphotos-ak-ash3/182338_3400050883697_1342556772_32236655_1334814629_n.jpg)


O tem kakšno je na mizi in pultu pa raje ne bi.. No sej občasno je pa tipi topi.

Ampak včas je že za mačkonarko posode pospravit napor včasih.. pa ji pol raje dam novo posodo  ;D

Ceni sebe, imej se rada ... pospravi tudi sebi, zase z veseljem ... :rozicodam:
Zaslužiš si to ...

Ja, saj zato je bilo najbrž zabavno tisto sesanje, ki sem ga omenil. Pa čeprav je Smokyboy rekel, da to nima veze s temo. Ampak po moje je pa pospravljanje in čiščenje itak isti šmoren. Meni je vsekakor oboje enako zoprno.

Poni

Liber  :sesmejem: s tem svojim prispevkom o "Snežini kuhinji" si me pa nasmejal...hvala ti.  :happy:

men se pa ne lub avta sesat

Se pofočkam!  :pomezik: Še en "lenuh", pa ni bilo vedno tako -enostavno ni volje in moči.
Jah, nekega skrivnega recepta ni, meni je še najbolj pomagala "Liberjeva metoda"; da se je nekdo najavil na obisk -pol je blo pa norenje -AKCIJA!  :sesmejem: najhujše so pasje dlake... pri meni. Pri Libru pa najbrž mačje dlake in posode  :sesmejem: (mimogrede; dobra fotka Liber :oki: )
Zdaj pa to ne pride več v poštev, ker zaradi slabega počutja odklonim vse obiske... super sem, ne...  :pomezik:

Drugač se moram pa zadnje čase prav prisilit; nič razmišljat, dvignit rit in akcija! Ni druge...  :kiselnasmeh:
Če ne, me bo moj še zamenjal za učinkovitejši model!  :pomezik:

Muci! Ja Dajmo Dajmo! Akcija :clap: Pa kakšno spodbudno glasbo zraven. Danes sem malo več pospravila in ugotavljam da mi ves čas v glavi zveni zmagovalna pesem Evrovizije.

Kinto! Glavno, da se še kaj ne nabere. Če pa se bo, pa ti bo verjetno kmalu šlo precej na živce in se boš lotil tudi tega. Zgleda, da si drugače kar priden :oki:

Hvala Aslan!

Poni nisi nič zasmetil ;D

Tiranozaver, ne morem verjeti, da še nekdo pozna kombinacijo stiropor+ maček! To me je prav nasmejalo.
in Smokyboy:
Jaz sem tudi to naredila, da sem šla skozi vse stvari, ko sem bila primerno razpoložena in izločala in dala na kup. Fajn občutek je, ko vidiš, da se da. Ampak... :unsure: :P, kaj potem s tistim.. eh  ni bilo dokončano. Bo treba ponoviti vse skupaj.

Liber   :sesmejem:     prva reakcija:  Oho! Koliko mačkov! ;D  V bistvu zgleda zelo urejeno. To bi lahko celo pustil, tudi če pride obisk. In če te bi vprašali, kje so vsi mački, bi rekel, da so šli na pašo.

No, jaz tudi zdaj nimam obiskov, Muci. Enkrat sem si tako pomagala, da sem si samo predstavljala, da nekdo pride (čisto določena oseba) in si postavila časovni rok... na primer, da pride čez eno uro ali kaj podobnega. Sem pa enkrat pred tem merila čas, koliko sploh potrebujem, da neobremenjeno pospravim. Če sem vmes kaj drugega počela, sem odštela, da vidim koliko porabim za samo pospravljanje.

Danes sem našla en trik, ki v bistvu to sploh ni. Prej sem imela vrečo za smeti za recikliranje kar zraven koša in je zato izgledalo nepospravljeno. Zdaj sem ji namenila mesto v omarici pod umivalnikom in to me bo tudi prisililo, da jo prej odnesem, ker je precej velika in se je večala in večala in vedno slabše je izgledalo, to mi je bilo v potuho, ker še ni bilo potrebno odnesti. Zdaj pa je tudi bolje vse skupaj videti.

Zdaj še moram vreči stran precej papirja, raznih zapiskov za sproti, tudi računam kaj gor (ja še vedno), najslabše pa je da zraven napišem še stvari, ki jih želim obdržati. Nato seveda ne morem kar vreči stran, se nabere... Eh.


Učinkovito in po možnosti prijetno pospravljanje vsem.     (Ko bo :-[)

štiristene

Saj morda veš kako je to. Stvari se kar nabirajo in nabirajo. Pa se mi jih zdi škoda vreči proč. Pa se polnijo omare. Pa se polni pisalna miza. Tako se napolni, da nimam več kje delati. Ampak kaj ko pa imam občutek, da vse rabim in da nič ne smem vreči proč.
     Ampak enkrat pa pride do tiste kritične točke, ko kratkomalo ni več nobenega prostora na mizi, pa moram nujno kaj naredit. Pa tudi nikamor več ne morem prestavit stvari z mize, ker je povsod že polno. Ja, se je to že zgodilo. Sem malce znorel, pa sem zagrabil stvari, pa horuuk v kontejner. Pa sem imel spet prostor na mizi.
     Ampak čez nekaj mesecev pa..... panika, ker sem nenadoma ugotovil, da sem vrgel v smeti nekaj kar nujno rabim. Ampak prepozno. Je že šlo v večna smetiščna lovišča. Pa sem bil jezen sam nase. Pa kako sem bil lahko tako butast, da sem to nesel v smeti, ko pa vendar nujno rabim.
     Enkrat sem tako vrgel v smeti nekaj, kar mi je dala za rojstni dan prijateljeva hčerka. Je bila jezna name, ko je izvedela. Pa jaz sem bil še bolj jezen nase. Sem ji povedal, da sem njeno darilo vrgel v smeti takorekoč v trenutku neprištevnosti, kot bi se lahko tudi reklo.

Vseeno imam pa nekako občutek, da za večino stvari, ki jih vržem v smeti, čez čas ugotovim, da jih nujno rabim. Hecno, tiste, ki ležijo v omari leta in leta, pa kar nikoli ne pridejo v rabo.

Poni

Hojla Poni

Jaz sem tudi nekaj podobnega storila, v trenutku neprištevnosti. Tega ne morem preboleti. Ne morem verjeti, da se lahko kaj takega zgodi in seveda se bojim, da se ponovi. To me spravlja v obup. Ne morem pa stvari kar pustiti, tako kot so, ker ne gre nikamor. Zdaj se trudim po malem.  Po drugi strani pa se mi zdi, da je najbolje, da se sprijaznim, ampak to je spet obupavanje. Z nekaterimi stvarmi se je treba sprijazniti. Zdaj pač si rečem se sprijaznim s tem in tem in nekdo drug bi rekel, da sem obupala. Ampak si rečem, ja tu sem obupala, ampak trudila se bom na drugem koncu, kjer znam kaj narediti in zmorem in ni dvoma, da je v redu narejeno. Zdaj grem odstraniti nekaj plevela z vrta in tu ni dvoma, da je v redu če to naredim. Je tudi velika sreča, da sploh imam to možnost.  Velika sreča je tudi, da lahko pišem sem na forum in se pogovarjam. So še druge stvari, ki pa na žalost se ne zavedam in ne zmorem si popolnoma ozavestiti, da so dobre. Trenutno so mi kot preveliki čevlji? Grdo se sliši in verjetno je. Zavedati sem se začela, da imam veliko jeze. Saj sem to že prej vedela, ampak mislila sem, da to lahko kar pustim ob strani. Na primer, če sem v tem delu preveč jezna in zamer imam, se s tem sprijaznim, pa grem "živet" v nek drug del, kjer tega ni. Ne vem če je možno se direkt iti soočati s takimi čustvi, to je sama frustracija. Pri enih se ne da spremeniti, najbolje je iti mimo, ampak čustva vseeno ostanejo.

Ja  o teh stvareh, ki ostajajo v omarah. Hm, le kako bi tudi do njih prišel, ko pa še sproti se ne uspeva rihtati, kar je na mizi. Hm to mi je težka tema.

Aaaa sem zabluzila.

Lp!!!

Smem še jaz malo zabluzit?

Ko se je meni to zogdilo, da sem v navalu besnega pospravljanja vrgel proč kaj silno pomembnega, potem kar nisem ogel sprejet tega dejstva. Sem še tedne potem, vsakih nekaj dni šel iskat po omarah in predalih. Kdo ve, sem si rekel, morda pa tistega le nisem vrgel proč. Morda se mi je samo zdelo. Pa sem iskal in iskal kot obseden tisto stvar. Seveda je nisem našel, ker je res šla v smeti. Sem bil pa vsakič bolj besen, ker nisem mogel najti. No ja, nazadnje sem bil prisiljen sprejeti dejstvo, da sem stvar res vrgel v smeti.

Ja, v omarah se nabira veliko stvari. Mislim tudi na tiste bolj simbolične omare. Na velike količine čustvene prtljage, ki se nabirajo nekje v nekih "omarah" tam nekje na "podstrešju". Na razne zamere, pa frustracije, pa take stvari. Se nabira pa nabira, potem pa nekega dne, ko morda po dolgih letih odpreš tako "omaro", pa se vsa ta gora zvali nate. Tresk!

Poni

Nobena stvar (govorim o otipljivih zadevah) ni toliko pomembna, da se je ne da nadomestiti.
One druge naložene nesnage, mislim tiste "na podstrešju", bi bilo treba kar sproti metati ven.
Sama v neredu ne morem živeti in funcionirati, zato imam vse popredalčkano; stvari in ostalo. Je pa res, da včasih stvarem zamenjam mesto. Niso vedno enako pomembne namreč.
Znorela bi in norim, če bi morala živeti z nekom, ki nima čuta za red. Ponoči grem lahko v temi kamorkoli po stanovanju in bom našla, kar potrebujem. In želim, da tako je. Raje dam takoj na mesto, kot pa da bi potem iskala kam sem odložila. Vsekakor je dosti manj dela.
Sem pa z leti ugotovila, da to ni več ne "moderno", ne pomembno. Posebno ne za moško populacijo. Glavno, da je dobra rit (pardon), tudi če usrana.  :sesmejem:

Tudi jaz sem že večkrat to ugotovil. Ko je minilo že dovolj časa od dne, ko sem kako stvar vrgel v smeti. Ko je minila tista panika zaradi prepričanja, da brez te stvari sploh ne morem živeti. Čez čas sem ugotovil, da te stvari pravzaprav sploh ne potrebujem. Ali pa da lahko nabavim ali naredim novo.

Sem pa slišal, da so baje tudi taki ljudje, ki imajo v svoji sobi vse razmetano in nametano. Zdi se kot totalen kaos. Ampak lastnik sobe se pa vseeno čisto dobro znajde in takoj najde stvar ki jo rabi. Tako, da ni ravno nujno, da imaš vse popredalčkano.

Jaz imam vse pospravljeno po predalih, pa se vseeno dostikrat zgodi, da ne morem najti kake stvari. Pa jo iščem kot zmešan po vseh predalih. Takrat ko sem spravljal stvar, se mi je zdelo čisto logično, da jo bom tukaj čisto lahko našel, kamor jo pač dam. Ko pa jo po dolgem iskanju končno najdem, se sprašujem, ali sem si jo zanalašč skril, ali pa sem bil nor ali kaj, da sem jo spravil na tak nemogoč kraj.

Poni

Hehe Poni mogoče ti kak škratek nagaja in ti prestavlja stvari po predalih. :P
Jaz tudi to delam, največkrat pa takrat ko hočem na hitro "pospraviti" če kdo pride in pol vse namečem v omere, da bi bilo lepše videti. Pol pa iščem in vse ven zmečem.

Zdaj se ukvarjam z nekimi papirji, ki so res čisto brezveze in zgleda iščem nek skrit zaklad. Res imam poln kufer vsega. Vse bolj se mi zdi, da bom res vse skupaj prijela in zabrisala stran. To je že zdavnaj mimo, ne potrebujem in če bi kaj podobnega potrebovala... res lahko najdem ali mi pride naproti. Itak bo moralo biti novo ali pač tudi kaj, kar je že bilo. Tisti zakladi takoalitako vem kje so. Moram narediti prostor, da najdem res to kar zdaj potrebujem, uporabim in ne morem najti zaradi navlake.
Ja res lahko nabaviš ali narediš novo.

Ja mina, tudi jaz si želim več reda. Veš, pravzaprav se imam tudi jaz za nekoga, ki ima rad red :sesmejem:. Res! Se strinjam Poni, da ni potrebno, da je v nulo popredalčkano, važno da najdeš kar potrebuješ, to je po moje tudi red. Da se znajdeš v svojem malem svetu.

Lp

Isto mam stem probleme.... ponavad zmeri najdem neko drugo aktivnost, pospravljam pa občasno in površno. nimam človeka ki bi mi bil gost. isto oziroma podobno z osebno higieno.. kr odlašam, kar pa ni dobr, morm se spravt mal k seb ??? pogosto se mi dogaja da ne najdem določene stvari, in morm brskat, in odlagam manjše stvari na fotelj, in mizo, no kadar se spravm pa lahko kr dobr pospravim, samo je redko, oziroma omejeno. si želim da bi mel vse pospravljen, samo pot do dosega tega mi je zgleda težka ???

Živjo Lux_84
Jaz tudi vse drugo raje počnem. Mogoče ti je že ta zapis tukaj kaj pomagal, te spodbudil, da se malo  tudi v tej smeri zganeš. Ti si mene zdaj spet spodbudil, da sem nekaj malega pospravila. Enih par stvari-smeti, ki so se mi valjale na vseh koncih. Sem zraven tudi razmišljala, kaj bi ti napisala, kak nasvet, ki bi bil tudi zame nasvet. Mogoče, da si postaviš za cilj vsaj to, da posodo oz. hrano znosiš v umivalnik, smeti. Ali da se ker dan odločiš, da posesaš oziroma pometeš pa četudi nič drugega. Mogoče pa ne delamo prav, ko hočemo kar vse naenkrat imeti lepo. Mogoče te lahko to spodbudi, da potem kar nadaljuješ sam od sebe. Pri tem, ko kar odloživa stvari na fotelj, na mizo je to mogoče za to, ker ta stvar nima svojega mesta ali pa tam ni prostora več.  Ali pa se mogoče odločiš, če imaš obleke nametane, da jih vsaj zložiš, ali pa vsaj na kup položiš in zravnaš, da niso pomečkane.                            :rozicodam:             

http://www.youtube.com/watch?v=1b4gSs0KhIU&feature=BFa&list=PL5EB5D59267F86DEA (http://www.youtube.com/watch?v=1b4gSs0KhIU&feature=BFa&list=PL5EB5D59267F86DEA)
to je ena taka spodbudna za pospravljanje, za otroke, po angleško, lahko pa tudi za ta večje  :zvizgam: Spodaj jih je še več
http://www.youtube.com/watch?v=CgDbB1Z3FB8&feature=BFa&list=PL5EB5D59267F86DEA (http://www.youtube.com/watch?v=CgDbB1Z3FB8&feature=BFa&list=PL5EB5D59267F86DEA) še ena malo drugačna

ko sem  začela pisat sem bila čisto off, z vašimi odzivi sem se malo bolje počutila, nakar sem se popolnoma zagnusila sama sebi in sem nekaj dni raje šla ležat kot pospravit, zdaj je pa bolje. Zdaj sproti pomivam posodo in res sem naredila ležišče za mačka. To je bilo dobro, a ostalo mi je nametanega še nekaj materiala in spet kompliciram, sj se bojim, da mi ne uspe naredit, da bom izgubljala čas in mi vse skupaj leži naokoli. Take skrbi in razmišljanje nima smisla, bom se kar vrgla v to in če mi ne uspe, bom pač morala vreči stran, pa kaj. In izvlekla še nekaj nenošenih oblek in  blaga pa mi leži na tleh... Da tu pišem mi pomaga, mogoče pa tudi še koga spodbudi...
L. pozdrav

http://www.youtube.com/watch?v=6wlS2BdPoFk (http://www.youtube.com/watch?v=6wlS2BdPoFk)

Jaz upam da sem se rešila problemov z pospravljanjem moje sobe. Ker vedno ko sem jo "pospravila" je bila naslednji dan že nametana z šaro vse povsod. No in potem mi je prejšni teden prekipelo in sem kar zmetala vse proč česar ne rabim (sem vedno tako razmišljala…ja mogoče pa bom kaj kdaj v prihodnosti rabila. Ampak bom že kupila če bom tako nujno potrebovala ane) in sem se tako boljše počutila da sem kar nadaljevala in premišljevala zraven kako jo bom spremenila, dodala na novo pohištvo in celo mogoče bom kakšno steno pobarvala. Tudi neko rastlino sem si dala na mizo in je res 100x boljše!  8) Sem zdaj veliko raje noter kot prej. Ne izgleda več tako mrtva in prazna soba. Torej je bil pri meni problem da me je motila soba kakršna je bila. In sem si verjetno mislila jah zakaj bi pospravljala saj je že tako ali tako bedna soba tudi če je pospravljena. Mi je pa zdaj nekak nenavadno ker je pospravljena in se počutim tako kot da bi čakala vsako najmanjšo smetko in tudi v omari moram imeti nujno red, mi še ne uspeva čisto, ampak mislim da bo ratal.  :kiselnasmeh: Štiristene, morda bi pa tudi tebi bilo v pomoč če bi v kakšnem prostoru dodala kaj novega? :happy:
Aja za druge pospravljalne zadeve...tisto se težko lotim ampak potem ko se  ;D mi je prav zabavno, ker si predstavljamo kot da sem v neki igrci in da to sploh ni neko zoprno delo. 

Lp, Akiyo

Živjo!

Akiyo, čestitam!!!

Ja res je lahko tudi, da že soba sama po sebi prav nič ne kliče po vzdrževanju. Imam jaz tudi tako "zmešano" razporeditev in pohištvo, ki je nekako neprimerno. Verjetno je to res, da vpliva precej. Zdaj glede tega ne morem storiti prav veliko. Mogoče kak kos blaga, na posteljo, na sedež, da poživi, malo spremembe. Te flis odeje so velikokrat poceni, 3eur. Barva kar veliko pomeni.

Si želim tudi jaz, da mi to pride v kri, kot navada, nekaj samoumevnega.

Meni je en dan pomagalo, da sem stvari v glavi obrnila tako. Tole pospravljanje in čiščenje res ni najpomembnejša stvar na svetu, imam druge bolj pomembne stvari za rešiti, kar je težje, da tole pospravim in počistim je še najmanj, kar lahko storim zase.

Muči me to, ker nočem prav vreči stran, ker je v bistvu še uporabno. Nekdo bi bil vesel tega. Moram preveriti kako je s Karitasom in Rdečim križem pri nas. Včasih je komplicirano. Dobra bi bila tudi kakšna trgovina z rabljenimi stvarmi. Te pa ni tukaj.

Imam tudi nekaj stvari za hobi, da kaj malega narediš. S tem se že dolgo nisem ukvarjala. Najprej sem načrtovala, da si naredim vsaj malo prostora in se potem spet začnem s temi ukvarjati. Sem si predstavljala, da mi bo to v veselje, da nekaj naredim s svojimi rokami in da tudi ni povsem izguba časa. Zdaj se mi ne zdi več tako. Mogoče si pa premislim,  zdaj se mi še to zdi izguba časa.

Hvala Akiyo, lp!

Je pa spletna stran podarimo.si kjer lahko stvari, ki jih ne rabiš, ponudiš ljudem, ki jih.

Drugače pa imam tudi jaz hude težave z vzdrževanjem reda po hiši. Vedno sem imela izgovore, že od malega.. Ko sem si delila sobo s sestro, sem govorila, da če bi imela svojo, bi bila pospravljena. Ko sem dobila svojo, je bilo "krivo" staro pohištvo in neprimeren razpored. Ko sem dobila novo pohištvo, je bil problem, ker sem "kao" imela preveč stvari za eno malo sobo in bi rabila svoje stanovanje. Zdaj ko sem sama v bajti je popolnoma isto :kiselnasmeh: Ob selitvi sem sicer ogromno zmetala stran, ampak se že spet nabira.. Pospravim samo, ko pridejo obiski, hiša pade nazaj v kaos v nekaj dneh, sploh ne vem kako. Hočem reči, vem kako, ker vidim druge ljudi, ki pospravijo vse sproti za sabo in vsak dan. Meni se zdi to preveč naporno - vsakodnevno vlaganje časa in napora v tako neprijetno dejavnost - in imam občutek, da potem hiša ni tam zato, da služi meni, ampak sem jaz tam zato, da služim hiši, itd, itd..
Tudi če si vzpostavim red in vsem stvarem določim svoje mesto in si rečem, zdaj pa bo res drugače, mi nikoli se uspe, vsaj ne za dolgo..
Tako da če boste v tej temi prišli do kakih rešitev bom tudi jaz zelo vesela :)

Jaz imam zaenkrat prav dober izgovor, zakaj se ne lotim stvari in jih spravim v red. Premalo predalov, da bi vse stvari spravil tja, kamor spadajo.  :pomezik: :zardevam:
Jaz pač ne mamram, da so stvari nametane na kup. Jaz hočem naprimer, da predal odprem in takoj vidim, kje je kaj. Tako nekako.

Poni

Hi hi, vedno je bilo nekaj drugega krivo. :zvizgam:

No priznam (al pa ne, ker je itak jasno), da tu ni bistvo pospravljanje, kot tako ampak je to način, da se izogibam drugim stvarem. Po eni strani. Po drugi strani pa si predstavljam, ko bom spravila te fizične stvari okrog mene v vsaj tolikšen red, da jih obvladujem vsaj toliko, da se mi ne naredi tako, da je videti kot veliko renoviranje. In (HALO!) da mi je težko :( posodo sproti pomivati. Vsaj to. Torej, predstavljam si, da mi bo potem lažje oditi od doma in se soočati s svetom. In še po tretji strani je to hkrati edino, kar se mi zdi, da lahko ta trenutek storim. Je tudi najbolj gotovo, ziher, brez dvoma, drži...

Super je, če drugače čutiš, da hiša služi tebi! Da čutiš, da je tvoj dom in se kot prostora dobro počutiš tukaj.
Jaz imam obutek neprestanega spotikanja, ovir, nefunkcionalnosti, iskanja, izgubljanja, zapravljanja, pozabljanja... UHH
mislim, da grem zdaj očistit hladilnik

Anchi hvala,
lep pozdrav

Poni,

čakaj, torej v predalih pa imaš red? Mhmm, torej bi rabil iz mize v predal?
Nič izgovorov, takoj po nove predale!  :-[ :P
Ali pa tudi ne.
Meni bi to tudi bilo všeč. Tako pa neprestano nekaj iščem :zardevam:
Lp, Poni

Hihihi, štiristene

Zdi se, da pa jaz rad čistim hladilnik. Že večkrat sem ga in vsakič sem se dela lotil z občutkom, da delam nekaj zabavnega. No ja, tisto pomivanje polic v hladilniku - vsako posebej - mi je vseeno kar dolgčas. Ampak vseeno. Očutek v celoti pa je, kot da je pomivanje hladilnika nekakašna pustolovščina. No ja, saj jaz sem itak malo čuden.

Aja, ampak tako zabavno mi pa je samo, če sem takrat sam doma, ko to delam. Da imam mir, pa da si delo lahko organiziram, kot jaz hočem. Saj tudi malo pošpricam tla v kuhinji, ampak potem vse pobrišem. V kopalnici pa sploh. Tiste velike stekelne police iz hladilnika nesem v kopalnico v bano, kjer jih potem umivam in še izpiram s tušem, da vse šprica naokoli. Saj zato pa to delam najraje v bani.

Še hihi za konec, da bo skupaj pet.

Poni

Poni,
to je lepo, da ti je to lahko kot pustolovščina. Nič ni narobe če si čuden, ker v resnici nisi. Saj je lepo imeti čist in nesmrdljiv hladilnik. Da je hrana v njem res za jest...Je lepo, da ti v veselje se s tem ukvarjati.

Jaz tudi raje sama pospravljam in čistim, kot da me nekdo zraven nadira, mi ukazuje ali le potihem obsoja, se žaljivo posmehuje ali celo sramoti. Na primer so odprta okna oni pa na ves glas, da slišijo vsi sosedje: ja veš, tole posodo pa daš v umivalnik in vzameš gobico, daš gor bref...... ali nekako tako: tale kup svinjarije in smrdjarije pa bova zdaj naredila tako... blabla
O tem sem že nekje na začetku nameravala pisati, a se je nekako izgubilo.
V družbi je prav luštno čistiti, pospravljati. To sem lahko izkusila le, ko ni šlo zame. Upam, da bom še več v zvezi s tem napisala, zdaj ne morem več. Raje grem res nekaj pospravit in drugo.
Lp, Poni, hvala

Joj, štiristene

Kot da bi me poznala. Saj ravno tega je mene grozno strah. Da bo nekdo stal zraven mene, pa me samo zmerjal. Pa tole si naredil čisto narobe. Pa samo serješ ga. Pa te ni nič sram? Če se to zgodi, sem čisto ohromljen. Nič več ne morem narediti. Niti misliti ne morem. Samo nekam bi jo odkuril. Se kam skril.

Ja, pa skupno čiščenje je vendarle lahko kdaj zabavno. Sem že to doživel, ko smo skupaj sesali nekje po silvetrovanju. Pa se mi zdi, da sem o tem že pisal. Pa je bilo to samo enkrat. Pa se zdaj tega velikokrat spomnim, pa se sprašujem, kako je to mogoče, da se je pa takrat posrečilo, potem pa nikoli več?

Poni

Poni, saj potem je res bolje, da sam pospravljaš. A ni bolje tako, potem vsaj nekaj narediš. Bolje kot imeti vse grdo razmetano.
Če se tolikokrat tega spomniš, je moralo biti res lepo. Ne vem kako bi lahko ugotovil, zakaj se je samo enkrat posrečilo. Najbolje, da se nehaš s tem ubadati in lepo sam pospravljaš, kolikor ti pač znese, ali pa tudi ne. Verjetno se ukvarjaš s kakšnimi bolj pomembnimi stvarmi. Jaz sem že napisala, zakaj mi je to zanimivo. Nekako sem to združila s tem, da tu pišem. Pišem pa za spodbudo pri mojem pospravljanju in tudi zato, da se pogovarjam, pa četudi o takšni neumnosti.

Mene pa ni strah takšne zoprne družbe, ampak je nočem. Zato niti ne prosim za pomoč, ker to ne bi bila nobena pomoč. Mislim, da bi mi bilo veliko lažje s pomočjo, vendar to ni možno. Kaj bi mi bilo v pomoč? Predstavljam si, da neobsojanje, pa seveda pogled od zunaj, marsikaj je lahko. Enkrat je bila pri meni gospa, ki je odnesla odvečne obleke. To je bilo tudi v pomoč. Ali verjetno kakšna ideja, kako lahko kaj bolje uredim, organiziram. Ali da kdo ve za koga, ki kaj potrebuje, ali da ve kako se kaj popravi ali kje popravi. To pa je v bistvu se mi zdi že razvajanje. Saj je povedala Anchi tudi za tisto spletno stran. Bom že nekako počasi sama.
Malo pa me je tudi strah, kaj bom potem, ko bom to naredila. Verjetno se bom počutila bolj svobodno. Kaj bom pa potem pa bom videla. Vse tudi ni odvisno od mene. V bistvu si težko predstavljam, kako bi mi lahko bilo življenje boljše. Sem tudi že pisala, se je treba sprijazniti s stvarmi nekaterimi, marsikaj se ne da spremeniti. Raje ne bi preveč na veliko razmišljala ali delala nekakšne velike načrte, to sem že počela. Pol kar padem kot kakšen Ikarus. Raje se naučim hodit, zdaj se mi zdi, da niti tega ne znam. Saj sanjam še vedno, sanje niso isto kot načrti.

Živjo, Poni

Preveč sem ti zatežila. Verjetno si mi stopil na kak živec, rep...
Jaz tudi precej bežim. Ja verjetno kar večinoma.

No, o tem tvojem sesanju, ki se ga že enkrat prej omenjal. Verjetno je bilo več kot zabavno. Res je grdo od mene, da ti govorim, da kar pozabi. Če ne moreš, pač ne moreš, a ne. Tudi jaz imam kakšne lepe spomine, ki se mi večkrat javijo.
Ne vem zakaj se je le enkrat posrečilo, kot praviš. Verjetno je bila prava družba. Verjetno bi morala biti prava družba, nova prava ali prav tista od takrat. Enih ljudi se ne da pozabiti, ja. Nikoli. Niti jih nočemo pozabiti. :'(   
:rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Hej štiristene:)

Meni tudi pospravljanje dela težave. Ko imam sobo čisto malo razmetano si nekaj časa govorim, da malo kasneje jo pa res moram pospravit. Malo kasneje pa že pride kaka nova 'obveznost'. Pa ker naj bi itak kasneje vse pospravila, ne dajem sproti stvari nazaj na svoje mesto. In tako se nalaga, v vedno večjem neredu pa sploh nima smisla česarkoli sproti pospravljati, se ne bi poznalo...

.... na tak način je treba kar vsak teden urejat brlog in tako se mi večkrat vse skupaj upre; češ saj to je skoraj edino s čimer se ukvarjam; s pospravljanjem svoje sobe :o. Potem lahko ostane v neredu daljše obdobje, dokler mi res ni vsega zadosti in uredim, odločena kakšen mesec, da bo tako ostalo...

Danes sem preizkusila nov način s katerim mi je bilo pospravljanje manj zoprno; naredila sem razpredelinico različnih vrst predmetov, ki naj bi jih postavila na svoje mesto in vklopila štoparico.
Trajalo je 28 minut.
Tole pa sem naštela: /skodelice za kavo in kozarci:9/.../perilo:45/.../smeti:18/.../časopisi, zvezki ipd.:22/.../zdravila, kozmetika:36/.../nakit&stvari za lase:2/.../razno:28/-----vse skupaj 173 predmetov
Kar pomeni približno 370 na uro

No svojo sobo ne vem, če se mi bo dalo še kdaj na tak način pospravljat, bom pa verjetno še druge prostore, pa mogoče je to še ideja za koga drugega ;D

Pa ugotovila sem, da imam preveč stvari, kljub temu, da skoraj nič ne kupujem pa veliko mečem stran. Pa če je samo nahitro naštejem 170 stvari v sobi, koliko imam šele vsega- dva tisoč :-\?

Mogoče bom pa nekoč začela z minimalističnim življenskim slogom, o katerem sem nekje brala; kako preživeti samo s stotimi predmeti...

Lp

Živjo liba!

Si se pa sistematično tega lotila! :oki: 9, 45, 18, 173...370 na uro!!! :P
Lahko bi tudi rekla, da si se lotila pospravljanja s pospeškom 370 na uro  :oki: :oki: :oki:

Tudi meni se zdi, da imam preveč stvari (ah narobe svet ane, da nas kaj takega "matra") in bi mi bilo všeč bolj minimalistično. Se mi zdi, da je tako lažje vzdrževati red, se znajti...

Lp, liba!

Pozdravljena štiristene  :)

Meni se zdi, da je ˝lenoba˝ pri pospravljanju tesno povezana s psihičnim stanjem.

Če se počutiš ˝normalno˝ pospraviš stvari brez razmišljanja, ker veš da pač mora biti pospravljeno in je to pač del življenja. Seveda pridejo dnevi,ko se nam ne da, vendar traja to par dni, potem pa pospravimo, ker nas začne tako zelo motiti.

V depresivnem stanju sem se pa jaz zelo velikokrat srečevala z nepospravljanjem, saj preprosto nisem imela moči, da bi pospravila. To je pač eno izmed opravil, ki trpi, ko smo v depresivnem stanju in jaz mislim da bi nepospravljanje morali vzeti kot del prebolevanja depresije, ravno tako kot pospravljanje vzamemo kot del življenja ko smo v redu.

Mi se pa, po večini, takrat ko se nam ne da pospravljati oz. nimamo moči za to opravilo, sekiramo in sami sebe maltretiramo kako smo leni, zanič, nesposobni, da ne moremo opraviti niti tako majhenga opravila kot je recimo sesanje....Zaradi tega se počutimo slabo, nevredni, pademo še v večjo depresijo in imamo še manj volje do pospravljanja...in tako je začarani krog sklenjen

Nikoli si nisem mislil, da mi bo pred leti uspelo presekati moj začarani krog. Pa je očitno to možno.

Spremenila sem si vzdevek, ki je zame bolj optimističen.

Ainoa, hvala za razumevanje!
Uspelo mi je nekoliko spraviti stvari naprej, tistih dolgotrajnih, sem nekoliko spraznila omare, vendar še ne čisto do konca, moram še spraviti od hiše, naprej. Tudi sproti mi nekoliko bolj uspeva pospravljati.

Lepo, Yapre, čestitam, in ti želim, da še naprej uspeva! Sliši se spodbudno. Če hočeš, napiši še kaj, kako ti je to uspelo.

Pozdrav vsem, uspešno pospravljanje in seveda tudi vse drugo!