FORUM Nebojse.si

lep pozdrav

Bom kr direktno in na hitro povedal svoja opažanja o sebi: že od začetka srednje šole sem opazil da sem ful nesamozavesten, ter da zelo težko navežem stike z novim folkom,  ob pomembnih dogodkih sem vedno otrpnil ali pa se jih izogibal, hkrati pa postal ful živčen ter prepoten, kot da sem izgubil kontrolo nad seboj. Takšno stanje me je celo prislilo da sem se izogibal odgovornih del, ter celo zamenjal program šolanja, saj je šola temeljila na timskem delu z ljudmi (zdaj kakšno leto po maturi sem ugotovil, da tudi ta program ni bil zame, tako sem vrgel leta vstran). Nekako se ne znajdem več med ljudmi, saj si skorajda z bivšim sošolcem iz osnovnem skorajda nisem upal pogovarjat, . Nekako sem izgubil zagon, delovno vnemo, posledično nimam hobijev, delam tri izmensko delo, tako da s kom izmenjam zgolj stavek ali dva, nekako imama občutek da pravzaprav ničesar ne obvladam, ter se z sogovornikom nimam ničesar za pogovorit. Skratka nekako si želim spremembe in družbe ampak včasih me kar stiska ko hudič, da ne omenim nervoze in napetosti....
Največji problem je v tem, da me v takšne neprijetne situacije potiskajo starši in prijatelji, ter od mene zahtevajo nemogoče stvari (recimo da si dobim punco ali pa vzdržujem avto), čeprav vejo da jih ne bom samostojno zmogel...

Ti priporočam branje knjige Čar samozavesti in pa psihoterapijo..Ni noben bav bav, samo do tja je treba prit, se pomatrat in sodelovat  :rozicodam:

Sicer sem prebral kar nekaj tem  socialne fobije, večina jih priporoča psihiatra in tablete, kar se mi zdi kar pretirano.  Od 14 leta pa do 19. sem doživljal tudi napad panike (enkrat se mi je zgodilo celo na prepolnem vlaku stoje, ampak sem po moško potrpel, občutek ko premagaš paniko je enkratni, kot da bil na drogi ali pa spil nekaj red bullov, kljub vsemu temu so me poslali domov). Nekako sem te napade prerasel, ampak še vedno me je po malem strah da se mi zgodi kaj podobnega (včasih mi zaradi pritiska začne teči kri iz nosa + panika), zato posegam zgolj po osebnem prevozu.
O svojih težavah ne razmišljam pogosto, vendar so sila neprijetni ko jih dobim. Tudi nobenemu nisem povedal o temu, saj bi me imeli za šibkega... :o   
Edit: sem prebral kar nekaj knjig, saj dosti povejo o težavi, ampak nekako imam občutek da se je v praksi precej težje s tem spopasti, vseeno hvala za odgovor...

Ja, pretirano ali pa ne, odvisno kako je zadeva napredovala, kako se počutiš...lahko se z leti stopnjuje...Saj veš kako pravijo na jugu:" Bolje sprečiti nego lječiti!"
Vsekakor je na tebi odločitev :kiselnasmeh:

kako pretirano se ti zdi jemati antibiotike, kadar imaš okužbo? ok ja okužba recimo da ima bolj definirane simptome in je bolj sprejemljiva v družbi (?) sam klinc pa drugi, če se pa ti sam ne počutiš ok, glede simptomov pa dovoli strokovnjakom (zdravnikom) presoditi kaj je in kaj ni.

Drgač ne mislt da sm zagovornik zdravil in če se ti res ne zdi in misliš, da boš lahko ok brez njih jih pač ne jemlji, ti pa priporočam pogovor z komerkoli že o tem kar se ti dogaja, čeprav tu po forumu, malo pobrskaj naokoli in našel boš kar nekaj oseb, ki ti bodo pripravljene pomagati

Razmisli, ali ti krvavenje in izogibanje javnemu prevozu "znižuje kvaliteto življenja" - koliko boljše bi bilo tvoje življenje, če tega dvojega ne bi bilo.

Ja, je težko. Če bi bilo lahko, bi to sam enkrat do sedaj sam porihtal, verjetno čisto naključno in na hitro. Ampak ni pa nemogoče. Ne zahteva herojskega napora, samo na začetku se boš tako počutil, kot da ga. ;)

Tablete, torej antidepresivi (in za hude, a trenutne krize pomirjevala ala helex) ti bodo zmanjšale ta občutek napora, kot je Mieaid ilustrirala. Je pa res, da dolgoročno ne bodo veliko rešile.

Skeptičen sem zaradi tablet zato, ker jih nikoli nisem jemal (niti za prehlad ali gripo). Ko sem doma omenil da bi mogoče potreboval takšne tablete, so me kar debelo pogledali, ter zamahnili z roko, čez da z mano ni pa ničesar narobe, čeprav jim sploh ne morem razložit težav, ker so oni pač dali več težav skozi, kot so vojna, številne operacije, prerana smrt, itd zato se jim zdim razvajen ter len.

Vsaka težava se zdi morda nekomu zunaj banalna, nepomembna, majhna, odraz lenobe in razvajenosti. Relevantno je le, kako jo doživljaš ti. In pa, kaj si glede tega pripravljen storiti. Če nič, to ni dobro. Če si nabaviti le "bregle" (na primer samo zdravila), boš morda lažje živel, rešil pa ničesar. Če pa si poiščeš pomoč in se aktivno lotiš težave, jo boš lahko celo rešil. In nič narobe, če imaš vsaj na začetku pomagala.

Šibak ni tisti, ki ima težavo, in ne tisti, ki prizna, da jo ima - še manj pa tisti, ki prizna, da potrebuje pomoč. Veliko moči je potrebno za to.

Tablete niso ne nuja ne prepovedane, sam se boš najlažje odločil ob pomoči strokovnjaka.

Lep pozdrav
Imam občutek  da sem temo malce drugače začel kot sem si zamislil(to težavo imamo vrjetno vsi novinci).  Nekako bi moral spisati takole. Saj sem v času prvega posta dokaj zadržano deloval in na čase precej spreminjam razpoloženje.  Verjetno ste vajeni takšnega jamranja kot sem ga spisal (moj problem je similaren od punce v drugi temi, a mene je malce sram ker sem fant in se nekako pričakuje večja psihična trpežnost od mene).

Če ponovno pomislim kaj natančno je narobe z mano. Trenutno nič. Počutim se normalnega. Ne gledam televizije, gledam serije, berem knjige, sprehodi itd...  Trenutno sem doma, upajoč da se bom uspešno vpisal na v bodočo fakulteto. Zaenkrat nisem z nikomer v sporu...  Zdi se mi da živim normalno življenje  (v katerem se ne dogaja kaj dosti) in na ne potrebujem pomoči.

A glej ga zlomka, kar naenkrat čutim težo v sebi, ko bi moral poklicati šefa ali pa servis za pomoč... cel živčen glas je edino kar uspem spravit iz sebe. Pa pride najhujše ko pozabim kaj sploh povedat... :o ...
Enak občutek  v SŠ ,  javno zagovarjanje seminarske -->  cel prepoten, komaj se spravil tistih par besed,  pa gremo v petek ven z  prijatelji v disko in en podeželski klub  samoumevno zaplešejo z puncami, folk naokoli ful sproščen,  sam sem raje zbežal za šank kot da bi plesal ali celo zaplesal z kom.
 

Kakšen neprijeten občutek je, ko okoli mene mrgoli vrstnikov vsi z super frizurami, športno postavo, dragimi oblačili ter z retoriko ki pritegne punce. Kako naj v takšnem okolju tekmujem, ko vsi na videz obvladajo vse, jaz pa kot največji bedak stojim nekje vzadaj.
Potem pride še en udarec, ko opazim že pet let mlajši mulci od mene dobivajo punce ter izkušnje o katerih se meni ne sanja...

Saj nekako sem si sam kriv, poizkušam pregnati takšne misli  oz. se ne sekirat, ampak vseeno me zaboli da se z muko spopadam z stvari , katere so sovrstnikom ali malce mlajšim samoumevne. Da moram ravno jaz takole trpeti po nepotrebnem pa ne vem zakaj, čeprav vem da bi v takšnem stanju ko sem doma vse rešil brez problema.
Kako  sploh doseči takšno samozavest, kot jo imajo prijatelji. Vedno imajo kaj za povedati, probleme dokaj uspešno rešujejo. Spoznavajo nove ljudi in v šoli in na delu. Nimajo problema z postavljanjem avtoritete. Meni je na vseh teh področjih spodletelo,  v vseh 4 letih se v šoli niti enkrat nisem uspel spoznati kakšno punco ali kakšnega frenda ali pa pustit kakšen vtis. Vraga,  še profesorji so me komaj poznali. 

Da končam tole:  skratka, pogrešam občutke da sem pogrešljiv, nekomu koristen in da bi znal koga nasmejati ali osrečiti. Na žalost dvomim da bi me kdo dejansko sploh pogrešal če bi se mi kaj zgodilo. 

Tole skorpucalo oz. kup stavkov je le delček kar bi še napisal, samo dvomim da bi se komu dalo brati.

Vem da je podobnih tem z podobno tematiko dosti,, nekaj sem spisal v zgornjih postih,  ampak nekako sem se moral izpisat. Predvsem sem pozabil glavno vprašanje, ki bi ga moral zastavit. Kako ste se ostali spopadli s tem ? Ali je dolgo trajalo ?  Se da v par mescih doseč spemembo .   Vem da ste nekateri jemali AD in podobne zadeve, nekateri ste celo obiskovali psihiatra. Sam se čutim da tablet res ne potrebujem, za psihiatra pa dvomim če to v Mariboru to sploh obstaja. Pa nekako bi me bilo sram razlagat tujemu človeku osebne stvari... Ne dogo nazaj sem začel recimo z fitnesom, tud z kolegi grem pogosteje na pijačo. Itd...

Glej na neki način, se lahko najdem v tvojem opisu.
Sam sem v osnovni šoli močno jecljal. Ma res močno. Kakšen krat nisem mogel spraviti besede iz sebe ven. Največja muka so mi bila najbolj enostavna opravila, npr. ko so me moji poslali po štruco kruha. Tam sem stal v vrsti in samo raz,išljal, ali mi bo uspelo spraviti tisti stavek iz ust. In ko sem prišel na vrsto, sem zmrznil. In vedno je v trgovini zavladala tišina in vsi so se ozrli vame. Jaz pa sem z mugo izpljunil : "eno belo štruco, prosim". In seveda samozavest s takimi in podobnimi izkušnjami samo pada. Da ne govorim o puncah. Sicer sem bil simpatičen fant na pogled in čeprav sem se z mnogimi na daljvo spogledoval, si do nobene nisem zare upal, ker sem se svoje motnje sramoval.
No in potem sem spoznal psihologa, ki me je skozi avtogeni trening odvadel jecljanja. Samozavest je strmo zrasla in vsi problemi so v trenutku odpadli. Danes tiste tihe in zaprte osebe ne pozna nobeden več, še jaz ne :)
Danes me vsi spoštujejo, ustvaril sem si lepo družino, dobro službo in topel dom. Seveda problemi so, a jih rešujem sproti.
To kar hočem,  da razumeš iz moje izkušnje je to, da problem ki ga imaš seveda ni majhen. Zavedaj se, da je velik. In da ne bo minil sam od sebe. Delaj na sebi, poišči strokovno pomoč in delaj na samozavesti. Ostalo bo prišlo samo.
Ja, pa še nekaj, če ti uspe, boš na koncu močnejši.
Pa še to: Ko boš močnejši, ne pozabo svoje preteklosti in ne posmehuj in obtožuj brez znanja nobenega.
Sedaj pa na delo ! :)

Sargon, kot prvo, zelo lepo pišeš! Jasno, ne predolgo, ne prekratko, držiš rdečo nit med odstavki.

Seveda, tebi se zdi tvoj tekst "skorpucalo". Ampak to je samo eden od sindromov tvoje "bolezni". Nalepke zanjo nimam, jo pa ima ogromno ljudi. Sploh v Sloveniji.

Še posebej bi rad pohvalil tvoj zadnji odstavek:

Ne zaradi stila, ampak zaradi prave naravnanosti - kako smo se drugi spopadali s tem in kako lahko ti kaj izboljšaš svojo situacijo.

Ogromno si naredil s tistim, kar praviš čisto na koncu - fitnes in druženje. To sta izredno pogosta nasveta za tako situacijo, ker pač delujeta. Je pa treba vztrajati, ker rezultati ne pridejo takoj ... Lahko pa poveš še kaj o "itd.", torej, kakšne aktivnosti in načrte še imaš.

Kako smo se ostali spopadli s tem? Če si se ti toliko izpovedal, je edino prav, da dobiš še nekaj besed od mene. Torej, jaz sem se zavedel, da lahko svoje probleme izboljšam, kakih 10 let pozneje kot ti. Strahu pred javnimi nastopi sicer nisem nikoli imel, paničnih napadov tudi ne, socialne aktivnosti pa sem takorekoč zreduciral na "kuća-posao". Par tednov po "razodetju" sem ugotovil, da sam ne bom prišel daleč in sem si našel psihoterapijo. Tablete niso bile potrebne. Sem pa moral ogromno "delati na sebi" - izpostavljanje, redni tedenski dnevniki, planiranje tedna, kakšna delavnica, malo morje vaj za sproščanje... Prvi rezultati so prišli po kakem mesecu, cel proces pa je vzel (oz. bo, ni še čisto konec ;) ) cca. dve leti.

Če iščeš naslednji korak, ti priporočam skupino za samopomoč: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,12.0.html Poišči si tisto, ki je blizu. Če imaš probleme s prevozom ali pogumom, nam povej. Se bo že javil kak prostovolec, da ti pomaga s prevozom ali "spremstvom".

Sargon, super pišeš :oki: in prepričana sem, če bi se odločil za pravo obliko psihoterapije, bi še hitrje napredoval....Samozavest pri nas niha.....in treba jo je utrjevati v pravo smer...Včasih ne poznamo poti, zato potrebujemo pomoč. In terapevt ti bo lahko pomagal samo, če se mu boš odpl, zaupal in bil iskren.....Sama sprememba ne pride hitro, je potrebno vložiti kar nekaj truda....
Tudi sama se že lovim okoli tega vse življenje, pa so dobri in slabi trenutki.....pomembno je da predvsem slabih ni! Sem prepričana, da ti bo uspelo, samo korak je pa treba narediti, samo od sebe se ne bo zgodilo :ne:
Moj padec je bil izredno močan in boleč in sem se s pomočjo zdravil pobrala....mislim, da jih ti ne potrebuješ. Korak naprej je bil kognitivna vedenjska terapija, skupinska terapija.....predavanja na temo čustvena inteligenca, sedaj hodim na trening asertivnosti, kjer se spet učim .......vse življenje se učimo in nadgrajujemo znanje, skrbimo s tem zase, za svojo samopodobo in samozavest...Branje knjig, druženje....vse to ti prinese v življenje veliko sprememb, pozitivnih in tudi nekaj negativnih....
Zmoreš....takoj jutri začni , je nov dan, začetek je težak, ampak gre......Tudi sama sem danes naredila en korakec....in moram vztrajati...

Drži se :rozicodam:

Poznam ta občutek, ko je lahko vse čisto vredu in deluje, potem pa se obrne za 360° in spet ne veš na čem si. Ampak vsi začetki so tažki. In ne pozabi, poiskat pomoč ni znak šibkosti, ne pusti da bi ti kdo to govoril.  :pomezik:

Najprej hvala za odziv. V resnici sem post pisal celih 30 min. Saj nisem vedel kako začeti ter nadaljevati. Me kar strese, ko preletim še enkrat skozi. :zvizgam: .

No danes sem  po branju za foro poklical par znancev in po par pijačah mislim da že imam splaniran družbeni vikend, mogoče tudi naslednji teden. Zdaj pa samo upam da se bom dobro odrezal, najbolj me je groza kakšnega plesanja, tam se počutim kot "hlod", ter zavedanje da te določen folk opazuje, kako delam obupne gibe...groza.. :o


""Če iščeš naslednji korak, ti priporočam skupino za samopomoč: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,12.0.html Poišči si tisto, ki je blizu. Če imaš probleme s prevozom ali pogumom, nam povej. Se bo že javil kak prostovolec, da ti pomaga s prevozom ali "spremstvom".""

Če je tole še aktivno v MB bi mogoče poizkusil , sicer imam lasten prevoz, ampak bolj so problemi z pogumom. Je normalno da en, skoraj 21 letnik pride na tak seminar ?  Predstavljam si da so  vsi tam sodelujoči starejši in bi se kar neprijetno počutil.

Sargon, še presenečen boš, koliko mladih ima take težave kot ti....Samo, če se sprehodiš po forumu in si pozoren, boš videl , da jih je veliko tvoje starosti.....

Leta niso pomembna, kadar je človek v težavah :rozicodam:

No  "družabni" vikend je za mano. Torej sem šel  z nekaj kolegi ven , pač pustno rajanje, vsi prisotni prijatelji so nekako par  let mlajši od mene (sovrstniki se itak niso nikoli družili z mano), vsaj nekaj jih ima že punce (že to me je žrlo). No bili smo vsi delno pijani (no jaz malo manj, ker več nesem, pa tudi pil nisem dosti),  pač poizkušam ogovorit kakšno dekle, brez uspeha, se ponudim da plačam pijačo, brez uspeha,  no na koncu vidim najboljšega prijatla kako se je pogovarjal z tremi puncami, se poizkušam priključit pogovoru , ampak so me preprosto ignorirali. Nekako se ne poizkušam sekirat, ampak po resnici me takole grize, da sam nisem uspel se z nikomer spoznati, naredil nisem niti malo napredka, prijatelj pa naredi kar nekaj novih kontaktov. Naj povem, da z zadnjih letih nisem uspel skorajda nikar spoznati. Vsak dan isti ljudje, oče, mati, sestra (edini ženski ki jih sploh poznam v življenju) , tale prijatelj (ostali so predaleč doma), in delovodja.  ...

Sargon, še poskusaj, vztrajaj  :rozicodam: Slisi se preprosto, hodi ven in se spoznavaj z ljudmi. Nekje se bos ze cutil domacega in sprejetega. Super je, da imas neke znance za iti okoli in da nisi sam. Tudi ti bos nasel svojo druzbo in punco.

Ne verjamem da je to tako preprosto. Kako naj spoznam nove ljudi ?  Kako točno dati povod za pogovor z neznanci ? Kako pripravit ljudi da dobijo interes govorit z mano ?  In o čem govoriti ? Naj razlagam klasični : "kako smo bili pijani ta in ta vikend" ? Seveda je še tu socialna fobija, ter nezmožnost normalnega navezana stikov. Čez teden pa nonstop delamo, tu pa tam kakšna  pijača z sodelavcem ter domov spat ali gledat serije.  Pogosto imam občutek, da ob razni dejavnosti so sodelujoči skupina dobro spoznanih ljudi, ki takšne novince in prišleke, kot sem jaz, vidijo kot vsiljivca. Tak občutek dobim v kakšnih vaških gostilnah/kafičih, športnih prireditvah, fitnesu. Če strnim bi rekel, da se počutim vsepovsod kot tujec, celo v domači vasi...

Jaz pa z lahkoto spoznavam neznance, pa sem kljub temu osamljena. Povsod kjer sem bla, sem ze pridobila kaksen stik, po svoji ali tuji pobudi, v knjiznici ali na vlaku, ponavadi zlahka debata stece, ce te karkoli zanima, reces, drugi recejo tebi. Interesa zate ne rabijo v zacetku imet,  komunikacja se ponavadi naveze na trenutne momente,  kaksno pomoc ali nek problem, vsaj pri meni se ni zacela o lepem vremenu, ponavadi je kje kaksen klepetav clovek in ob sticnih tockah brez tezav izmenjam mail, ce se kaj dogaja - ne bi pa sla z neznano osebo kar nekam v drugo na izlet, to pa ne. Za cvekanje po netu pa seveda ja. ,....... Toda potem imam problem z vzdrzevanjem stika, ker ne zacutim tiste neke blizine in pripadnosti novega prijatelja ali neke skupine. Kaj je tega krivo, da si vseeno osamljen, da trpis, da ni blizine, ne vem. Morda to, da se ne srecas s pravimi ljudmi, ali pa res samo neznanje navezovanja stikov, ali pa je to znak depresije ali znak soc. fobije, morda pa je samo normalna znacilnost nekega zivljenjskega obdobja.

Zgleda, da je pri tebi približno tako hudo, kot je bilo pri meni. Lahko bi ti na dolgo in široko razlagal, zakaj in kako pride do tega, da je ta tvoj občutek napačen, da pa vseeno dela probleme tebi in drugim, da boš moral iti v še ogromno različnih socialnih situacij, preden bo ta občutek minil, da ...

Ti dam raje še enkrat isti nasvet: prosim, pojdi na skupino za samopomoč v Maribor. Tam te ne bo noben gledal postani in zelo verjetno boš spoznal par ljudi z istim problemom.

Če si kdaj voljan, se tudi tvojega opisa nebi branil. Razen če smatraš da je to preveč osebno, potem ne bom težil dalje.

Kje točno naj kontaktiram to skupino v Mariboru.

Mja, je kar osebno :zardevam: In še ni čisto končano, jaz pa se zelo nerad hvalim, preden nečesa ne zaključim.

Nekaj je napisano v tej temi (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,10578.0.html). Glede na to, da od januarja ni napisano nič, bo najbolje, da pošlješ en PM nebesno modri. Link za to imaš v prej omenjeni temi.