FORUM Nebojse.si

tole pišem že 5-ič...

nevem kaj naj sama s sabo.

oziroma to vem,in to bi rada naredila,namreč,z avtom se zapeljala v prepad,saj sva oba v okvari (jst z depro,avto pa tudi v okvari in rji)! lahko to naredim danes,čez 1teden ali 2 meseca,čisto vseeno mi je,...

izoliram se od vseh,ker nočem,da so z mano,ker še jaz nočem biti s sabo.varujem vas vse! da se ne ranite, ne ranite svoje duše ob stiku z mojo.

pa vseeno moram v sredo ven iz doma....k dr.,... je rekla po nujno.... why??!??! brezveze,ad jemljem, pomaga mi še ne,ko mi bo, bo drugje spet polom,govoriti nočem več o vsem tem,svetu,.... zakaj?! starša se itak delata,da je vse ok,ali pa,če povem,kaj me boli (v duši),pa takoj napadam?!
od 18.leta sem danes,pri 32.letih prvič izrazila željo staršem,da bi šla z njima na morje, da ga vidim, okusim, podoživim mediteransko klimo in morbid spočijem dušo. začutim lajfek, upanje. Rekla sta NE! Ker bi se sprli?!  ??? . Ne bomo,ker nimam volje za to, ker bi s sabo knjige vzela, ker bi uživala mir, ker bi plavala, ker.... ker bi mogoče spet začutila atomček življenja. :'( PRAV! pa ne. pa pojdita sama, jaz pa bom bila doma in dneve preživljala s spanjem. ker za drugo mi ni.

vidim,da sem vredna NIČ za starše! na morje greta zastonj,k prijatelju,s katerim se super ujamemo. Še toliko nisem vredna,da bi šla zraven. OK, slabič sem,nevredna lajfa! danes goltam neki tablete, neki sem slabe volje, kr neki sm neki v filingih, nič resnega, mala tuga....

v službi sem vredna NIČ! edina se razdajam za to službo,ure koristim samo za zdravnike in terapije in ne za frizerje,pa nakup v Leclerka kot sodelavke,...bolniško sem januarja predčasno zaključila,da ne bodo trpeli zaradi dela,danes nisem na bolniški,pa spet za vse sama (ne pretiravam!),čeprav se mi kozla od življenja......

za boga sem vredna NIČ! sem šla lepo po svoji poti sanj, kar sem si želela, študirala, to sem delala.....a le za kratek čas. službe po tekočem traku, ena slabša od druge, tisto, kar sem najbolj prosila boga, da ne, je bilo ja,... ko dobim super job... spet premestitev...do danes.... kjer sem vredna NIČ. a mar mi je (blo) za njih, za naš odnos, a bolj je važno obrekovanje in tekmovanje. to ni zame, ta svet ni zame, ta lajf ni zame!

prihodnosti ni zame - ali tema tu, ali pa luč, onostranstvo!

ne vidim več smisla naprej...

 :rozicodam:

Sofija...vse tole napisano, tvoje življenje res ni prijetno, hudo je, ko te starši takole odslovijo, ti verjamem, vendar pokaži jim, da zmoreš tudi brez njih in sama, ker si močna in polna energije,
vse to kar o sebi pišeš ni res...si dobra in srčna oseba, samo stranski učinki ti malo nagajajo!

En objemček ti pošiljam in mislim nate... :poljubnjej:, upam, da ti bo vsaj malo pomagal!

veš toja, mi pomaga (ko si rekla, da upaš, da vsaj mal pomaga tvoj objemček).... ker če ne bi blo vas, foruma, bi se že davno rešila muk... no, pa ta davno ni več tako daleč, ker me vse mineva...

starši so starši..... jaz vem, da svojega otroka ne bi pustila samega, sploh, če izrazi željo vsaj po nečim, kajti v depri ti ni za nič - saj kdo pa pravi, da bi šla res na morje.... in da me tkole zavrne;
v obratnem primeru bi matko vzela s sabo, sploh v stanju depre, če bi šla s fantom na morje.... ampak očitno.... sem sam njun produkt.

kino.... na morje z majči nisem mogla iti, ker nas je v službi premalo, poleg tega sem prepozna za urejanje dopusta. če bi teden prej zvedela, bi mogoče(!) še šlo...

* * * * * * * * * *

pa niti mi ni več do morja.

utrujena sem od vsega tega in bi samo spala.

ko pogledam življenje nazaj, vidim samo poraze in padce... s sorodniki od leta 1988 nimamo dobrih stikov, pa vedno sem si želela njihove bližine. Ampak ne gre...


Če se spomnim na alkoholizem doma.... me današnji vikendi spominjajo na tiste vikende, ko sem živela pri starših in mi je vsak petek bil muka, ker nisem vedela, kaj naju bo čakalo z očetom doma - če sploh bo hiša cela. tokrat se ne veselim vikendov, pa saj tudi tednov ne...če pomislim, čim odprem oči, mi je muka, ker vem, da je še en dan.

sprašujem pa se, kdaj je življenje skrivnostno posrkalo mojo energijo, družabnost in veselje do ljudi, druženje zunaj ipd.? Kar naenkrat sem se zaprla, spremenila in življenje v pekel dobila? Kdaj? In Zakaj?

Zavidam drugim, ko jim gre kot po maslu (pa ne zavidam v smislu negativnosti), ko imajo vzrok za veselje; morbid ga mam jaz tudi, sam pri meni je čustvo za veselje na OFF; kje je stikalo za ON?!?

Počakaj, da se pozdraviš in bo čez nekaj časa tudi tebi ponovno lepo. Iz izkušenj-počasi se daleč pride, le voljo rabiš. Verjemi  :oki:

Draga Sofia jest imam občutek, da so nihanja počutja pri tebi zelo skrajna,
zato vsekakor to povedat tudi psihiatrinji.
Mora vedeti, že zaradi AD-ja ki ti ga predpisuje ...

Drugače pa Sofia življenje ima vedno 2 plati ...
pa ne mislim na tostranstvo in onostranstvo ...
Vsak dogodek ima tudi smisel - svetlo plat.

Straša te nista želela s seboj na morje. Ok, boli, grdo je ... počutiš se zavrženo ...
(glede na alkoholizem v preteklosti doma ... mislim da nisi prvič z temi občutki ...
in tudi zato tako zaboli ... ker se zbudijo vsa potlačena čustva v nas ... še tista iz otroštva).
AMPAK imaš pa MIR, TIŠINO ... in čas da si malo sama z seboj ... z kužkom ... v naravi ...
Tudi v razmislek ali lahko računaš na pristno podporo staršev ... če tega do sedaj niso znali,
se tudi zdaj ne čudi njihovim odzivom ...

Bodi naklonjena sebi, vredna si ljubezni in življenja, si velik DRAGULJ ...
Zapiši si svoje vrline (sočutje, željna pomagati ... ljubiteljica živali ...še in še ..)
POMEMBNA SI! ... bodi SEBI pomembna ...

Tudi tukaj na forumu si del nas ...
Objem od Aslan :rozicodam:

Sofi en velik objemček :rozicodam:
Aslan ti je tko lepo napisala,da nevem kaj dodat,...želim le,da bi bila srečna.

(http://i147.photobucket.com/albums/r307/freecommenttags/Hugs/_Sending20You20Hugs_beeflowerTGZ.jpg)

Aslan je dobro povzela tisto kar mislim tudi jaz Sofie. Skrbijo me te tvoje skrajnosti in predvsem obup.  To bi morala omeniti psihiatrinji.
Pa kaj, če te nočejo vzeti na dopust. Sama si ga privošči. Po možnosti s kužiko.
Jaz pravim, da vsak ima pravico, da se spočije na dopustu. Tudi tvoji starši. Morda rabita en resen odklop. Težki časi so, in smo vsi na kratki vžigalni vrvici. Je pa res, da trenutno ni dobro, da si sama. Vsaj dokler trajajo hudi stranski učinki. Ni prav nihče s kom bi šla na dopust? Od sorodnikov mislim.

hvala vsem trem. bom naslednjič napisala kej veeč. trenutno si nič ne želim od življenja, sam da mine

Jutri je nov dan, svež nepopisan list ...
tudi med dežjem lahko posije žarek sonca, nariše se mavrica ...
in življenje bo spet dobilo nazaj barve ....
 :sunny:

Sofie! :rozicodam:

Tenutno si ne želiš nič od življenja...

Razumem.

Sem šla tudi sama že kar nekajkrat čez to fazo. In sem si želela zaspati. Nisem delala nobenih načrtov, ampak sem samo tistega tam zgoraj prav lepo prosila naj me vzame že od tukaj, naj v miru zaspim. Ampak ni hotel, me ni poslušal...

Matr, sem bila jezna na Njega.:sesmejem:

In to se je nekajkrat ponovilo. In nazadnje je bilo pred približno mesecem dni, ko se mi je zgodilo nekaj stresnega, pa ni bilo slabo, je bilo prej pozitivno. Takrat sem se prestrašila in spet začela s svojimi 'forami'. Ampak tokrat nisem prosila Njega, ampak mamo naj me že vzame k sebi, ker jaz tukaj ne morem biti.

In me ni poslušala in sem bila jezna.

Ampak dobro, da ne bom pisala preveč v tem našem stilu, da spet komu ne bo šlo v nos, bom nehala. Sicer je pa to tvoja tema in v njej lahko pišemo tudi o alternativi, Univerzumu in vseh teh zadevah, a ne?  :sesmejem: :angelca:

In po vsem tem sem še kar tukaj in počasi začenjam uživati življenje, jaz pa sem hotela kar zaspati.

Najbrž bo še kdaj hudo in bom spet prosila in se prepirala, da hočem od tukaj, ampak potem bo spet dobro in super...

In tako se bo življenje obrnilo do konca. Tako kot pri vseh. Tudi pri tebi, tudi pri kraljici Elizabeti...

Daj še malo počakaj in daj AD-jem čas, da začnejo delovati v polni dozi. Potem boš tudi lažje začela delati na sebi.

Poljubček! :srce-utrip:

Sofi  :rozicodam:

Tako so ti vsi že lepo napisali, da se jaz samo še podpišem pod vse. Sem s teboj v mislih in upam, da ti AD-ji čimprej primejo. Imaš pač obdobje ko si čisto na tleh. Spet bo boljše, verjemi:)

Sofi danes je nov dan,novo jutro,.....ki nam prinese nova upanja,pozitivnejše misli,...
naj ti bo dan obsijan s sončkom kot darilo,... :sunny: :sunny: :poljubnjej:

Draga Sofie...jaz mislim, da bi morda poskusila s hospitalizacijo. Če bi kako uspela priti do oddelka B1 v Begunjah. Kar nekaj uporabnikov tu gor, je tam zdravilo ankso in depro...v glavnem ustanovitelji tega foruma, in vem, da jim je zelo nucalo. Rabiš odmik...pogled vase...remont... :-*

Daj prosim Sofie...to kar se ti dogaja mi niti malo ni všeč.  :rozicodam:

hvala vsem petim!

zvečer nisem mogla zaspat..... ni pa ni šlo...... zvečer sem prosila boga, vesolje, angele, vse svete, naj me vzamejo- kot si rekla janja

ko sem komaj malo zaprla oči, je bilo že jutro, spet nism mogla zaspat, utrujena sm bla k konj, že včer, a nič nisem delala. misel na dan mi je bil scary, misel na zunanji svet...obup..... da bi šla ven..... ni šans.... nisem vedla al naj vzamem dons ad al ne, je smiselno sploh, čemu.,.. včeraj nisem enga helexa, pa sem cel dan slabo, ...kaj nardit.........

z muko vstanem, pogled čez okno v svet mi je kot klavnica za žival; sem šla kar nazaj v posteljo....razmišljala sem o vseh svojih pokojnih in trenutkih takrat....za trenutek sem bila pomirjena..... starih staršev ni več, pa tako jih pogrešam, pokojna kužka mi je zadnje cajte tako živa v spominu, in edina  ljubezen, kar sem res ljubila, se je ubil...... jaooo, kaj še delam tle na tem svet?!

če pogledam svoj lajf danes, vidim samo poraze. in moje napake. kikse. sramoto!

potem sem le vstala, pojedla ad in z mukoma v svet s kužko ven. tresla sem se, slabo mi je blo, zarad ankse itak, ampak sem z zadnjimi atomi šla v trgovino.... tam pa sem pozabila po kaj sem šla  :'( :'( :'( nisem vedla! pozabla! stala tam z vozičkom in razmišljala kaj kupti, kdo me gleda, kaj me gleda, kdo me ocenjuje in morbid spet po kaj sem šla.... 3x zaokrožla po trgovini in se spomnila da rabim mleko-pr blagajni itak mi je vse iz denarnice padlo, kartico sm komi dala prodajalki, ni da ni.... grem nazaj domov, že čist prešvicana od strahu, bleda,...blablabla,... ampak zvozila sem. samo to mi ne da nekega zadovoljstva........... čeprav razumsko vem, kaj sem naredila, čustveno pa ne čutim.....

alexx, tega se bojim v sredo, ko je rekla zdr. da naj pod must pridem k njej, da me bo dala v hospo....... po eni strani si želim, da zamenjam okolje in res naredim cel remont, po drugi strani si pa ne predstavljam kaj takega zase......... prej smrt kot bolnico

pa hvala vsem vam, ker me sedaj bodrite!

Sofija... :-* :rozicodam:

Ko te takole berem, vidim kako si ti močna, koliko energije premoreš, kako se trudiš  :clap:,
veliko ljudi s enakimi težavami ne zmore tega...ti zmoreš in to tudi dokazuješ....trgovina... :clap:,
nič zato, če si bila nemirna...naj ti bo v veselje, da si zmogla  :)

Naredi si nekaj malega in lahkega za pojest...vzami si čas za počitek... :oki:

Ne misli na slabe stvari...poskusi misliti na to, da ti uspeva!

Zdrži Sofija... :poljubnjej:

Definitivno prej bolnica, kot smrt Sofi. A veš, da je v bistvu ta forum nastal iz izkušenj prav takih, ki so poiskali pomoč v bolnici. In so jim zelo pomagali. Zakaj bi bilo pri tebi drugače. Lej...saj še vedno lahko mrkneš iz bolnice, če bi bilo gozno. Premisli prosim. :rozicodam:
Zdravljenje traja ponavadi 3 mesece v času katerih se voziš od doma vsak dan. 2-3 mesec. Prvi je v bolnici, a imaš dovoljene obiske...čez vikend greš domov...

V tem času res lahko premisliš kako naprej. Trpeti tako, kot trenutno ti trpiš nima smisla. :ne:

Sofia kar pogumno ... tudi če bo potrebno bolnišnično zdravljenje boš temu kos.
Nekaj tednov je samo to ... potem mine ... ostane le še spomin ...

Mnogi, ki so to dali skozi so danes Ok in nazaj optimisti, živijo življenje kakovostneje kot so ga pred tem.
Iskati strokovno pomoč ni nikoli poraz ... kvečjemu znak, da si odgovorna sama do sebe ...

Najpogosteje nam STRAH pred bolnišnico delajo naše "predstave" o tem kako bo tam ...
Torej spet STRAHOVI pred neznanim, pred prihodnostjo ... pred tem da ne bomo zmogli ...

Sofia kar pogumno v sredo do zdravnice ...  :rozicodam:
Imaš vso našo podporo ..

Draga Sofika  :rozicodam:,

tvoji posti me spomnijo name pred letom dni - prav tako sem bila na začetku jemanja AD in stranski učinki so bili na začetku še bolj mrakobne, tesnobne in težke misli kot prej. :o Tudi mene je vleklo v drugi svet, ki se je zdel kot svetla odrešitev vsega. Edina zamisel, zaradi katere sem podvomila, da je ta rešitev res tako enostavna je bila, da če ne opraviš tokrat s težavami in ovirami, ki jih imaš na poti in se ne naučiš lekcije, potem se vrneš ponovno v to življenje s popolnoma isto nalogo. In potem sem si govorila, da pa tudi skozi ta začetek ne bi želela še enkrat in da če sem zdaj prišla do tu, potem se bom na vso moč potrudila priti do konca. In sem tako gurala skozi srhljive dni enega meseca. In potem je bilo postopoma vse bolje, lažje, ja, celo lepše ...
Te temačne misli, ki ti sedaj rijejo po glavi, Sofie, niso tvoje; to so misli depresivnega uma, ki se bo počasi umaknil. Te misli niso realne misli, te misli ne sporočajo resnice. Ni vse tako negativno, kot ti trenutno vidiš in čutiš. Čez kak mesec dni, boš tudi sama to sprevidela. Veš, še jaz sebe nisem mogla več razumeti, ko sem se potem ozrla nazaj in še sedaj ne vem kako sem lahko prišla na take blesave ideje - depresivni um se je pač poigraval z mano in enostavno se mi je zdelo, da bi bil svet lepši brez mene in vsi okoli mene srečnješi.  :ne: Bedasto do kraja!!! Sedaj vidim s koliko malenkostmi lahko osrečujem ljudi in kako hudo bi jim pravzaprav bilo brez mene. In tudi ti boš prišla do tu. Res boš!
To sem ti napisala, da bi lahko skozi mojo izkušnjo videla, da je to samo del procesa zdravljenja, pa naj bo vse skupaj še tako paradoksalno. Potrpi. Poskrbi za malo Sofiiko v sebi, poskušaj jo objeti, ker je prestrašena in trpi.
Svet je velik Sofie, možnosti za pomoč je ogromno, tako malo si šele poskusila. Zdaj počakaj, da te AD-ji prav zgrabijo (mislim v pozitivno smer  ;D), potem boš šla pa počasi po korakcih še naprej. Boš videla, kaj vse zmoreš. In obupati, to je pa zadnje kar preostane. :nehvala: To lahko pride na vrsto, če je tako, šele tam pri 80-ih  :sesmejem:, ker je prej toliko drugega, kar je treba še poskusiti.
Pa ko moliš, poskusi raje prostiti vse te angelčke in bogce in vesolje in mrtve in žive, naj ti pomagajo pri okrevanju. Bo bolj učinkovito.
Drži se! S tabo smo!  :pomezik:

Hvala alexx, Aslan in Juliette!!!!!

Jst ne razumem, kako je lahko človek utrujen od ničesar; danes sem šla samo malo ven, še pospravila nisem generalne, samo ležala in prej spala, pa se zdj počutim kot darsovc!!! pa to ni res!

zdele grem z muko ven s kužko....

jutr bo zanimivo delat ob takšni utrujenosti, ko pride že iz nič, kaj šele iz zares,....

Juliette, bom mal še vztrajala.... čeprav se mi zdi absurd, ko je sonce zunaj, festivali se dogajajo (mal prej videla po 24 ur),.... mene pa vleče sam v noč, pa še to na kako pokopališče!!

lp

Sofi a ne bi raje pomislila,da ostaneš jutr doma al misliš,da boš zmogla?

Bolj zmatran kot od lopate.

Ko prime arcnija, boš ko rožica.  :rozicodam:  Samo še malo zdrži.

zdj k sm na 50, še nekak furam na šihtu, k bom šla na 100... bom pa vidla čez 1 teden kk bo...

vidim, da me razumeš v nulo!!!

ja...... še mal, še mal.......

zdele sva ble s kužko kar dolg zunaj, glede na moje stanje...... sicer, ta prvo sm srečala gručo folka, pa sm se kr obrnila...... ni se mi dalo energije porabljat za pogum.....sem že zadost iztrošena.......

najraje se potikam okol ZD, ker mam tak filing, da mi zdr. kar stoji ob strani...... pa tak filing varnosti....... no sj, me zanima, če bom v sredo tud mela tak občutek.....

mal me še mori vedno eno in isto vprašanje in sranje: ČEMU VSE TO DANES? ČEMU JE POTREBNO? ČEMU, DA MORIM VSE IN STARŠEM, in pa da mi še mat prbije, da si sama prkličem depro (sicer to je že kar nekaj časa nazaja sam  vseeno ostaja v meni)... sicer pa, ko je to rekla, plus, da če bi bilo s kužko kaj narobe, bi pa takoj "ozdravela -> misleč, bi si izbila iz  glave to kr eno stanje ali pa stanje po pozornosti  :o ....... no zdj sm dokazala, da NI VSE OK, ko je kužka bla napadena in nisem storila NIČ!!! Ko sem bla normalna, sem vedno odreagirala oz. celo pred leti sem prijateljičino kužko reševala od napada drugega psa, ki me je še ugriznil. Pa mi ni blo nič! Danes, pa mi nekatere zadeve samo potrjujejo moj nesmiseln obstoj tukaj in zdaj, pa še za vse nazaj

Sofie


Mislim nate in ti želim da ad čimprej prime in da se rešiš teh črnih misli.
Objem in vse dobro, prešlo bo tudi to! :-*

Tudi jaz mislim nate in želim in verjamem, da bo kmalu bolje. samo malo še. In kakšna sreča, da imaš kužko, da zaradi nje greš ven.... Morda bi vseeno vsaj 1 teden bolniške vzela?
Pa ne izpuščaj Helexov zdaj.
Objem tudi od Ribice.

ja seveeedaaaa .... teorija je eno, Sofia, praksa pa žal velikokrat nekaj drugega....

Sofi mislim nate,sedaj ko si v službi,....upam,da si vredu oziroma vsaj toliko,da bo za
preživet teh 8 ur na šihtu.Če ti kaj pomaga ti pošiljam en velik energijski objem,... :rozicodam:

Sofia, mene zanima kako ti kot taka v službi zdržiš. Ker jaz sem lani šel delat v eno kuhinjo in sem bil po treh dneh odpuščen. :sesmejem: kekec.


Zakaj pa??? :-\

težko zdržim!!! kar je enim samoumevno, se jst takrat borim z (brezveznimi) strahovi, ki me nadvladajo in da sem vsaj na videz normalna, porabim za to 300% energije.

glede misli in uma je pa tak, da če imaš več serotonina, ti tudi več razuma dela; v nasprotnem primeru, si ves depresiven in bolj dovzeten za vse slabo...če muha ti bo šla na živce, ker ne bo šla k tebi in boš to dojemal, da te še ona ne mara.

Kot primer Laxaurina: jst mam strah pred ljudmi in vem da je to nonsense. brez laxaurina prevlada strah, z njim, pa se mi strah popredalkča na eno stran, razum, da ni nič in da sm ok, na drugo stran, in potem lahko sama izberem pot, torej razum, ki prevlada in misel, da sem le okej. drugače je vse pomešano v glavi in jasno....zmaga dark side!!!

Hvala suzy!!!  :rozicodam:

GLede šihta je tko.... itak zjutraj koj ko vstanem, tj. ob 5h, vzamem asentro in helex, tak, da mi potem že nekak prime v službi in ni tolikšne nervoze, živciranja ipd., okoli 10:30-11h pa opažam, da sem ful nervozikus in vzamem še enega.

Danes ne vem kaj mi je bilo ampak sem kar težko sfurala šiht! Kr neki živčna, napeta, nervozna, ipd. Sm misnla ob 11h vzet že 2 helexa, sam pol nisem.

Najbolj me pa izživcira:

1. pogovori  o morju - ker bi sama tudi silno šla (dokler mi nista starša dala vedeti, da sem vredna nuič in da me ne bosta s sabo vzela v okolje, kjer je idealno za dušo in mir), razen seveda danes, ko mi je že vseeno za me in mi je prva želja odhod na "dopust" za vedno

2. če se kdo zjoka pri nas ... in to je zadnje cajte konstantno, tak da se že počutim kot da smo spovednica; zmoti me pa to, ker se folk tok na izi lohk zjoče pred nami, tko, ko smo si še kar na sveže, se ne poznamo npr. 10 let, ampak komi mal več kot leto .... jst se pa ne morem zjokati niti pred zdravnico ali psihiatrinjio (nazadnje sem se skor v čakalnici) in me res mori, da se ne morem docela dati ven magari pred ljudmi, ki jim je mar zame pa čeprav samo po uradni dolžnosti

no saj so še druge stvari, sam to mi je zdj najbolj.

drgač pa dons nisem šla po službi spat, čeprav celo noč nisem spala, ampak sem popokala kužiko in sva šli na pol urni sprehod, pa mal v trgovino po sladoled... sicer zadnje cajte nakupim hrano, potem pa ostane v hladilniku jst pa spat.

Ne vem pa kaj se bova v sredo pogovarjali z dr., ker mi bo vse kontrirala na moje "sj je brezveze", "ni več upanja", "nimam volje", "življenje je suck" ali pa "tle na tem svetu v bodočnosti ne vidim več svoje vloge".... kvečjemu sem ovira....

Lp Sofie

Zakaj pa??? :-\
[/quote]

Noname1, zato ker Sophie piše, da ni vredna NIČ - za boga, za starše, na delu ... Se zdijo to tebi misli, ki odražajo resničnost ali so zablode depresivnega uma?

resnične zablode depresivnega uma!

ne, ne, je kr resničnost!

To so stranski, ni realnost.    :rozicodam:

Men verjemi, sem pametna in izkušena.  :P

Sofija, ko sem brala tvoj post je lepo napisan kot bi pisala dnevnik in prav je, da napišeš tudi
kaj te nervira... :clap:

Lepo je, da si danes šla raje na sprehod kot spat, da si šla v trgovino...ni pa lepo, da potem
tega ne poješ...Sofija daj se malo potrudi in pojej vsaj tisto, kar imaš rada... :oki:

Ni mi pa všeč, ko si napisala, da že v naprej veš kako se bo dogajalo pri zdravnici, saj ne veš...,
kolikor sem pa razumela, tudi zdravnici ni vseeno kaj se s tabo dogaja in bi ti rada pomagala,
sprejmi njeno pomoč, ne misli, da je vse brez veze...ker ni... :oki:

Drži se ZOFI... :sesmejem:

Danes sem bolj tak tak... ne vem al bi se skozlala od groze al sam stresla....

celo noč in vso jutro se mi je odvrtavala pesesm od Brendiju v slovo (kar si lahko mislite, na kaj sem projicirala)...  :seznojim:

Zjutraj sem se zaspala... čeprav sem šla pozno spat, nisem spala dobro, zjutraj zaspala......

Edini utrinek, ampak res edini utrinek, v smislu kot bi s faracajgom hotel vžgati plamen, se pa samo napol iskri, je bil ta, da sem pomislila, da sem včeraj na šihtu premagala strah pred stranko na en način, katerega se ne poslužujem zaradi strahu, ampak sem se v tistem momentu ravno tam znašla.... in sem uspela!!! in to je bil res mini-pici-pikolo utrinek, da sem začutila neko zadovoljstvo v 0,99% . Ostali dnevi so itak 200% na tleh.....

Danes bi skor ostala doma.... počasi mi pojenjajo moči v službi in družbi...... kot bi vozila ferarija brez gum po gozdnanit poti polni kamenja in korenin......

Mislim, da bom jutr rekla za bolniško vsaj za 1 teden..... preveč vsega in too much utrujena in že rahlo zblojena...

Lp Sofie  :rozicodam:

glede na to, da služba povzroča preglavice, se mi zdi to pametna ideja

Sofi kje si? Kaj pravi psih.?

"VESELA"...

začenjajo se dogodki, ki mi samo še povečujejo lastno nevrednost in h končanju tega bedastega, prf....., idiotskega in debilnega lajfa!!!!!

Kot sem vedla kaj bo pri zdravnici (ne psihiatrinji!!).... NIČ!

Počutim se kot osel, imbacil, trot....

Samo par primerov:
- jaz se obremenjujem preveč za stvari, na katere ne morem vplivati (resnica: o teh zadevah se ne obremenjujem več, res pa je, da pogovor s starši oz. njun pogled name me je totalka zabil v dno, da mi ni že lep cajt za NIČ kar prinaša življenje)

- v mejlu ni tako grozno stanje kot piše oz. se potem prebere (aja, še premalo sem napisala.... torej, mi bo takrat verjela, ko se bom ubila. ok.... ni blema.... komaj čakam!!! resno.)

- ad ne verjamem (že 10x sm ji rekla, da kar sem se odločila sedaj za ad, jim 100% zaupam, in so tudi edini vzrok, da se še nisem ubila, ker sem obljubila, da bom tokrat zdržala - ni pa rečeno, da bom obljubo držala ampak imajo ad zaenkrat edino vez med mano in lajfom)

- PTS ne obstaja zame in kje sem to prebrala, da sem si kar sama določila (haloooo.... povedala, da na spletni strani DAM-a in da prej nisem bila taka pred dogodkom iz OŠ, sedaj pa zaradi teh izkušenj določenih stvari ne zmorem doživeti)

- naj si delam plane (povem, da mi nkol ni blo problem sama bit, da tokrat, ko pa sem res total obupala, mi ni za nič!!! Spat po šihtu grem zato, da ne razmišljam o edini pozitivni stvari, to je o samomoru, če pa grem ven, grem pa na pokopališče, kar me je bilo tega včasih strah, danes pa tam doživim mir in imamo skupnega to, da je nekoč bilo življenje, zdaj ga ni!)

- ko me na šihtu ogovarjajo kako sem naj kar povem da slabo (aha, to je pri nas vljudnostna fraza.... in ne bom vsakemu razlagala, da sem za en kurc.... da mi ni za žviet, in da bi se šla najraj utopit, zadavt, raztreščit,...)

- v službo hodim zaradi plače (nope.... z bolniško komot odplačam kredit in stroške, za futr pa itak ne rabm, ker mi ne paše jest) -  v službo hodim samo zato, ker se hočem mučiti in se tko kaznujem za vse slabo kar sem storila v lajfu

skratka to je to!!! res sem vesela, za še en minus, in sam še 2 rabim, pa bo!!!!

A to D.T. pravi? Ne razumem...ni ji podobno. :ne:

ne.... osebna zdravnica je rekla, da naj se zglasim pr njej pod must

Sofia splošni zdravniki najpogosteje nimajo dovolj znanja o druševnih motnjah.
Poglej mučiš samo sebe ... pojdi po strokovno pomoč.

VSAK DAN IMAŠ Urgentno psihatrično ambulanto na Polikliniki, oddelek E.
Pojdi tja, povej, da si v stiski, da imaš samomorilne misli ...
Povej da uvajaš AD ... da so lahko to stranski učinki (kar ni redkost) ...
http://www.psih-klinika.si/index.php?id=115
Namen Urgentne psihiatrične ambulante je hitra ocena psihičnega stanja, začetno svetovanje in uvedba zdravil, oziroma prilagajanje zdravil, če jih pacienti že imajo predpisane, usmeritev v dodatne diagnostične postopke, če so le-ti potrebni ter usmeritev pacienta v nadaljnjo obravnavo (ambulantno izbranemu zdravniku, specialistu psihiatru ali specialistu nepsihiatrične stroke, oziroma v bolnišnično obravnavo).

Pomoč poiščeš lahko tudi tule: Enota za krizne intervencije:
http://www.psih-klinika.si/index.php?id=120

Bolezen spremeni našo sposobnost videnja izhoda, poboljšanja ...
Zato je strokovno zdravljenje nujno.

Sofia to delaš ZASE!
Nekoč boš sama sebi hvaležna da si se odločila za pomoč.

Strinjam se z Aslan Sofi. Sedaj rabiš pomoč, in jaz bi na tvojem mestu šla na Njegoševo. Saj nič ne stane. Poskusi.  :oki:

Sofie

pojdi po pomoč. Poslušaj naše punce, slabše ne more biti!!

Se podpišem Sofi....boji na urgentno obravnavo,zelo dobro znajo pomagati in so zelo prijazni:)

kaj pa vem..... to, da sem obupala, itak,.... ampak spet nekam na novo iti, pa spet mi naujo verjel...  :ne: :ne: :ne: no more!

včer sm se počutla total zabit, k sm že tko bla na tleh.... držim se sam še zlo zlo na meji.

danes me je mami spraševala v smislu, kao, da bom prišla k njima za čez pol vikenda..... why že??!!.... no way!!! prvič, sta mi pokazala kje je moje mesto in to je, nekje nižje od kompostnika, drugičč pa, manj vidim folk, bolj imam mir v sebi....  ne maram več ljudi, nč kar je znjimi povezan. ma kaki prijateljski odnosi....  :slabost: s kom, za koga, čemu, ... itak je vse kratkoročno.....

danes zjutraj, ko je zvonila budilka, sem se tako slabo počutila, da sem mislila, da bom umrla. Želodec me je bolel, vrtel se mi je, kr ene glasove sem slišala.... obup! Malo je manjkalo, da bi vzela bolniško, pa sem raje eno uro kasneje vstala kot sicer, pa sem bila potem ok, da sem se odpuzala na šiht. No in mal prej prišla iz šihta (10,5h - orng jebe in gužve in hitenja.... ampak sem zvozila... pa še brez malce... ok, 2 banani). Včer sm šla spat mal po 18h in do 6h zjutri  :o aja, s tem da je bla včer tudi norija na šihtu + jeba pr zdravnici ....

zdele pa jest in spat.... lajfa itak ni,.... kaj čem?!  :'(

Bolnca... kaj pa vem.... spet nov kader, ki me bo gledal, v smislu: "sj kul zgledaš" - in to samo zato, ker ne znam delati scen, ker ne znam jokati pred ljudmi, vse to samo zaradi tega, ker sem cel lajf tlačla čustva v zemljino jedro  :jok:

Ker so se ljudje smejali mojim najbolj osebnim čustvom ŽALOSTI(razred v OŠ, jokom na pogrebu, ), ker nkol nisem smela izraziti JEZE, ker je bil NASMEH vedno obramba pred NE-BOSTE-VIDLI-MOJEGA-OBUPA/PORAZA/STRAHUinPLANU ZA ODHOD

zofi :rozicodam: :rozicodam: :poljubnjej: :poljubnjej:

ne ga srat dekle, pojdi na nujno pomoč. rabiš jo. pa na bolniško. in to takoj!!!!

tam so zato da ti pomagajo in ti tudi bodo.

hvala enako... ampak, veš kaj? ko sem sama prišla do tega spoznanja, da nekaterih čustev nisem smela pokazat... me je sprva taka sveta jeza obšla, da je joj... a potem sem si pa rekla, ok, če je bilo takrat to prepovedano, pa danes sama krojim pravila svojega življenja, torej... sem se s časoma naučila tudi tega...

Joj Sofie, če bi te le lahko objela....
Zakaj ne vzameš bolniške, zaboga...

Tudi jaz mislim, da bi morala pod nujno poiskati dodatno (nujno) pomoč in to hitro.

Ribica

jaooooooooooooo.......... česa tazga pa še ne!!!!!!!!!   :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: vsem vam zlatim srčkom!!!!

za podporo v drugih temah!!!

Kaj naj rečem......... ful ste me surprise... pa ne no!!! Ker sem presunjena, potem težje človek zapade v obup, ker se mu zbudi up!!! In kaj.... zdj naj spet živim oz. čakam na obup.... težko je to vse skp!!!!

V službi mi gre za silo, parkrat sm bla skor fertig (srce, vročina, slabost), pa sem šla na klimo sedet kot kura na jajce....

ne vem kaj naj rečem kot to dvoje, hvala vam, sem presunjena ... in da mi je še vedno fulll težko, sm zmedena.... raztresena.... žalostna.... obupana.... ampak nekje se le zavedamm globoko v sebi, da imam le vas in da je čas da asentra začne delati kot zamorc in ne kot črnogorc.

Lp Sofie - še enkrat hvala!

p.s. tiste, ki ste mi dale mobi, ga bom seveda tudi sama dala, pa ne zato, da vam bom jamrala ... ampak ko bom up.... lahko obrnemo vloge....

p.s.1. kere je že rekla, da bom spet srečna? ne verjamem! in da bom mela družino? ne verjamem več žal.

slikca za vse vas...

Vem, da je težko verjet, Sofia. Kako ze pravijo-brez ciganke se nic ne ve :-). Vse ob svojem casu. korak za korakom

zofi..... :rozicodam: :rozicodam: :poljubnjej: :poljubnjej:

boš videla da boš premagala tole depro saj si borka :oki: samo lepo počasi in ne obupat :rozicodam:

Sofie, me je stisnila žalost, ko sem prebirala tvoje stare poste. z mano boš šla na morje v septembru, če bo Bog dal, da bom kaj frej takrat. bo, zihr bo. se o tem še dogovoriva, ker je še precej časa do tja.

samo glavo gor in ostani pogumna.

Starši nimajo pojma, kako ranljivi smo včasih in kako nas zavrnitve prizadenejo. Vsekakor pa je velik del napisanega o tem, kako si odveč, kako si ovira, bla bla bla, čisto izven realnega konteksta tvoje dejanske vloge, ki jo imaš v življenju mnogih izmed nas. Meni si krasna. Ena nabolj v redu punc, kar jih poznam in obvezno, moraš z mano na morje. zdaj je vprašanje le še termin za katerega se bomo mogle dogovoriti, ko bo tudi flat frej, pa morale bova prilagoditi mojemu zagovoru diplome ter nekemu tečaju limfne dranaže, katerega naj bi se udeležila, med drugim zato, da bom mami lahko zdrenirala roko, ker ji oteka od operacije pred 12 leti (rak na dojki), ko so ji vzeli ven limfne bezgavke.

Ampak gotova sem, da se bova dogovorile, a prav? in dovolj zgodaj, da boš lahko vzela dopust. pa s sestro se bom zmenila, kdaj je kaj frej. Sofie, napiši mi kak sms takoj, ko se boš počutila tako, da boš čutila, da to zmoreš, da prideva v kontakt, a prav.

objem!

Rada te imam, močno, močno!

Fajn punca, sonček, dragoceno bitje in krasna oseba. Ne smem te zgubit, pa tudi drugi ne.

Jaz sem tvoje starše videla enkrat in lahko rečem: zdijo se mi fajn ljudje, ampak na žalost včasih sila nespretni in ne znajo realno ocenit situacije. Sploh pa o depresiji nimajo pojma. organsko pogojena depresija nima istega vzroka kot zasvojenosti, zato bo tudi Andrej perko (Rugljev učenec) s svojim tratmajem tu enako pogovrel kot pri psihozah. poslušaj in išči podporo pri nas, ki smo dal tozadevno kaj čez, ok? Na morje greš pa zmano! mater vola, da bova šle! pusti tvojedva, če ne štekata, pa če nameravata zganjat romantiko na stara leta, al kaj ti jaz vem. Prav imaš, nista se prav odzvala in dejansko ne razumeta, kako je s tabo. očitno sta prepričana, da ni tako hudo, kot je v resnici.

Če želiš, se lahko kaj oglasiš pri meni.

objem!

maja

majč...krasna ženska si... :-*

Sofie...drži se...objem... :rozicodam:

maja..... sori za mobi!

septembra ne morem it na morje, ker greta moja2 in ne morem dati kužija nobenemu (to bi sicer lahko starša izkoristila za izgovor, samo sta se odzvala kot mislita... da jima bom odveč).

poletje me že tako ubija, kokr me pa te dni matra, pa ni res.... slabo, vrti, na klimah sedim ali pa naslajnjam kot pijanec na plotu....

včeraj zvečer, pred spanjem......tesnoba 100% ..... pa taka velik občutek krivde me je napadel, da zakaj še živim?! in ko se spomnim na vse slabe stvari, besede ki sem jih izrekla, kaj slabega naredila, vidim, da nisem vredna lajfa.... moja2 se zdj neki trudita biti prijazna.... meni pa ni do druženj z nikomer (zato mrkost mojega mobija majči)....

... skočim samo še na forum.... moje edino upanje in kjer me razumete, kjer veste, o čem govorim, samo misli pa so ubitačne, moje,...... 2,5 teden je že, kar jemljem asentro, 1 teden 100 mg.... pa je počutje  :'( , ne vem kdaj naj grem na 150, 200 ali pa kar 1000, da bo že prjel ta hudič in užim 5 sekund notranjega miru in 10 sekund, da sem prava Sofie.... in ne nula?!

danes sem zagledala eno figuro, ki mi jo je stranka dala v službi, za katero sem bila tam s srcem.... leta 2007.... ko se nihče ni brigal za njeno pritožbo, ne ministrstvo.... pa sm vzela kot novinka zadevo v svoje roke, pomagal mi je vodja, s katerim sem se odlično razumela.... in speljala sva zadevo stranki v prid!!!! tako sem bila vesela za njo in ponosna nase.....

.... danes sem nula!

..... danes sem fosil!!

...... danes sem nekoristna za svet!  :jok:  :jok: :jok:

ok, da sem nula, ampak da sm še depresivna nula............. too much

vaša sofie :'(

živjo sofi,  ko sem te brala predvčerajšnijm, sem začutila svojo bolečino iz pred let, kako ti mora bit hudo ,ker te starši ne razumejo, jokala sem  in mislila nate,
veš, če greš  na EKI se boš odpočila , razumeli te bojo , družbo boš imela saj ne rečem da boš šla zdravo domov to ne , vendar bo odskočna deska da si boš lahko sama naprej pomagala. verjemi da bi bilo dobro zate. želim ti da ti te črne mesli čimprej minejo, ker to je pa najhuje, kdor ni probal ne razume, zakaj ti ni do življenja.  meni se je v glavi poštimalo  zelo počasi.
lepo te pozdravljam ana

Sofie  :rozicodam:  saj veš, da to ni res! Nisi nula, nisi nekoristna, samo depresivna si ! To niso realne misli. V depresiji so značilni občutki krivde, neupravičeni.

Sem danes brala tvojo temo  :(   sploh nisem vedela za vse trdovratne težave, ker sem te poznala bolj iz splošnih debat. In dajanje v nič je pridobljeno v travmah iz medvrstniškega nasilja. 

Po tvojem opisovanju v tisti temi je ta AD ki ga imaš zdaj, že deloval ugodno.
Tudi januarja je za 1,5 do 2 meseca tvoje počutje sprva poslabšal.
Potem pa si bila bistveno boljša in celo SF je po nekaj časa na AD izginila !
Ampak kot vedno ob predčasnem prenehannju sledi toliko hujši padec, tako da bo zdaj še nekaj časa hudo, preden se bo izboljšalo.

Ta AD je že dokazal, da ti pomaga in tudi zdaj bo, seveda ne v nekaj dneh ali tednih. Samo mirno zdaj, slabe misli niso resnične!  Če pa se ti bo zdelo predolgo, pa ti še vedno lahko dodajo kakšno zdravilo. Da bi odvzelo  težo negativnim mislim in ti bo lažje  :rozicodam:

ne vem kam naj se dam...

nočem spat, nočem bit budna...

zaspim v strahu, ampak vsj zaspim kolikor toliko, sanjam pa umore in povožene ljudi od vlakok....

nočem več pisat o teh občutkih danes... po drugi strani pa jih moram dati ven.... čeprav imam potem vedno slabo vest....

nočem bit sama.... pa nočem bit v družbi... ko sem sama, se me loteva obup, ko nisem, pa tudi, ko vidim, da sedim za mizo total nezainteresirana za vse okoli mene.... in najhujš ----> je delanje, da je OK!

najbolj me pa mori to, da me danes poznajo ljudje, ki me majo radi+kužka..... jst pa bi rada šla! In enkrat bom res... plevel tudi izpulijo iz vrta, ker nima kaj tam delat... čeprav je zelo lep in ima pravico živet!

predvsem pa nočem tko čutit kot čutim in HOČEM ČIM PREJ BIT JST!!!!

Nikar ne imej slabe vesti, le zakaj?  :ne: Izpovedovanje pomaga, zato je dobro dati ven iz sebe vse, kar te mori! Saj zato pa zbolimo, od zadrževanja in neizpovedovanja. Če imaš oporo in pogovore, pa je lažje.  :rozicodam:  Grozne sanje so tudi posledica padca serotonina zaradi prenehanja z AD in bodo minile.

Draga Sofie!

mogoče mi ne boš verjela, ampak dejansko si lahko čisto predstavljam tvoje občutke. In ne bi ti želela na veliko modrovat, ampak samo rada bi ti rekla tisto fajn besedo: BODI MOČNA. Ker staršev, delodajalcev, sodelavk..... ne boš mogla spremenit, lahko se ti pa začne milo rečeno fučkat za njih. S tem ko boš ljudem dala vedeti, da ne morjo s tabo pometat bo drugače. Težko je to, vem, ampak počasi, malo pa po malo vsak dan. Ker te je tako škoda, da bi trpela.  :) :)

Sem v mislih s tabo, upam, da bo čimprej vsaj malo boljše , da boš lahko normalno funkcionirala :) :rozicodam: 

Saj boš Sofi...samo izdrži še malo.  :rozicodam:

Razmišljam, da od jutri ne bi več pisala na forum....

se mi zdi, kot da sam pišem, nič pa ne naredim.....

ali naj živim ali pa naj umrem -

ampak živeti ne zmorem, torej moram drugo dokončati.

Ne vem, do kdaj naj še počakam, do kdaj naj zdržim, koliko časa naj še diham.....                   LP SOFIE

Nikar Sofie draga, nikar.... Dva dni nisem vedela za sebe in mi bosta manjkala za vedno....
Danes sem srečna in zadovoljna...
Sem pa takrat tako zelo prizadela svoji hčerki, mlajša je bila še osnovnošolka, starejša gimnazijka, da je trajalo kar nekaj let, da sta prišli čez... sploh mlajša je zelo trpela....
Nikar Sofie, vzdrži še malo, AD ti bo pomagal, boš videla....
In piši!
Ribica

Nekaj se je zmrdalo v tekstu. Hotela sem povedati Sofie, da imam za seboj poskus samomora, da razumem to njeno željo .... no nadaljevanje posta je vidno.
Ribica

Sofia v življenju nič ni večno, trajno ...
Tako tudi tole tvoje obupano počutje ne bo trajno ...
Zaupaj vase in v življenje, da prinaša zate še veliko daril ...
Da so taki padci les topnice, lekcije, preizkušnje skozi katere rastemo.

Kdaj si imela psihiatrinjo nazadnje?
Kaj je rekla?

Sofia pomoč stroke je v takih momentih še kako potrebna ...
 :rozicodam:

sj ta teden se še itak naum fentala, ker ma fotr rojstni dan.... sam itak, jst pa družba pa spet no fillings/no life, mi je že presedlo;

se počutim kot tujek na Zemlji ....

 ljudje čutijo, se veselijo, radostijo...  :happy:

.... jaz ne čutim, se ne veselim, se ne radostim,  :( :'( :jok:  pa ne da b to hotla -  :predaja:

ljudje imajo v sebi dušo, luč, srce;  :sonce:

jaz nimam več duše, imam temo in namesto srca kamen  :036:

upam, da me prej prime obup, navkljub fotrovem roj.dnevu ... sj takrat enkrat sta me zafrknila z lajfom, ko sta me spočela...

------

psihiatrinjo imam 1.8., nazadnje sem bila pri njej 21.6. - vendar je zdj na dopustu! mi je pa zelo ql ženska ...

rekla je: naj ne prekinem z ad in če bo hudo, naj vzamem helex.

tega se držim med tedno v službi, zato lahko sploh delam oz. sem med ljudmi za silo...

med vikendom (razen, če se spravim pod prisilo v mesto) ne vzamem helexa, zato se mi pa danes odpuljava....... pa sj tud bs helexom ni kej bolš... samo ankse ni... počutje je pa isto bedno bedno in bedno oz. obupno!

Ne ta teden niti naslednji mesec! Kar z nami ostani, boš vidla, nekoč pa boš srečna, pa se boš s hvaležnostjo sebi spominjala, da si dala to skoz brez napačnih dejanj, ki se ti trenutno lažno zdijo kot prava!  :rozicodam:

Moram priznat, da sem nekoč v zvezi s samomorom isto razmišljala o rojstnih dnevih, še bolj natančno. če bi to naredila, ga ne bi nikoli v  času 4 do 6 tednov pred in ne v času 6 tednov po rojstnem dnevu bližnjega ali druge drage osebe. Iz tehtnega razloga :  zato ker se pri nas po normi hodi k spominski kratki maši in itak seveda svečo prižgat v času okrog obletnice smrti bližnjega tudi pri nevernih. Ne bi hotela nikomur vsako leto znova po lastni odločitvi pokvariti praznovanja svojega rojstnega dne ali večje obletnice, recimo zabava za celo žlahto odpade. Morda po 10 letih recimo, ko bi se nehali sekirat, da morajo v istem mesecu obiskat grob bližnjega. Veselje in žalost pač ne gre skup, oni pa bi se me morali prisiljeno spomirnjati v času njihovega praznika. Isto velja za čas velike noči ali novega leta, ne bi nikakor tega naredila, prav zaradi drugih.   (da jih ne bi kdo za vsako leto med ognjemeti in spuščanjem raket pozeriral s vprašanji, koliko let je že minilo, odkar je hčerka, sestra, prijateljca, sestrična, soseda, bivša sodelavka, vnukinja...  :zardevam:  )

No potem pa me je tole minilo in nisem več imela takih misli na samomor. Sem svobodna.
 

A to je dr. Dubravka, ista pri kateri si bla pred meseci?
Včeraj ponoči sem gledala, kaj vse se ti je dogajalo. Časovno tole ni točno, morda z zamikom kakšen mesec.  Opazno je, da :
1. se ti je v 1 do 2 mesecih na začetju jemanja AD počutje še poslabšalo (od ankse do brezčutnosti, nemira in jeze, pa poslabšanje SF) , dodana so bila večja nihanja razpoloženja in mišljenja in odločitev
2. po preteku dveh do treh mesecev na AD takrat si vsaj iz depresije splavala in si bila boljša in to  kljub večjemu nemiru
3. takrat nekje si opogumljena in zaradi ojačanih misli (miselnega nemira) in nihanja svoj AD predčasno ukinila in se počutila še bolje v stiku s seboj - premagala si celo SF
4. po samo nekaj tednih (2 do 4) brez AD pa se je začelo tvoje počutje močno slabšati, vsak dogodek te je že spravil v malodušje
5. in v 1 do 2 mesecih od ukinitve AD povrnitev vseh simptomov in diagnoz, padec v globljo depresijo,ankso, SF,  kot je bila v samem začetku pred začetkom jemanja AD 

Iz točke 5 si začela ponovno jemati AD Asentro 50 oz. 100 mg in  pravkar pogumno hodiš ponovno skozi točko 1. A tokrat izhajaš iz točke 5 ... Zato je toliko težje.

V točki 1 se kot vedno kriza v samem začetku zdaj poglablja, kot se ti je tudi v prvo.

To jasno poveš tudi sama z besedami, da je sedanjost hujša od preteklosti.

Trenutno nimaš izbire razen vztrajati.
 
Iz izkušnje si videla, da ti je na koncu v 2 do 3 mesecih prav AD  pomagal  : letos marca si imela dokaz.   :wav:

Stanje otopelosti in jeze se bo kmalu spremenilo v stanje osvobojenosti, tako kot si to že doživela, zaradi učinka AD si bila celo brez SF !!!

Kaj še lahko narediš?

Sama bi na tvojem mestu o stanju povedala psihiatrinji in jo prosila za neko dodatno zdravilo. S katerim bi nerealnim črnim misli, ki so ta trenutek najbolj močne in se zdijo prave,  odvzela težo ! To se da.
Če bi šlo narobe, pa bi šla na tvojem mestu v bolnico, tam si na varnem. Da se porihtaš.

Sofie,  to je bolezen, trenutno stanje ni realno doživljanje. Ozdravitev je ta trenutek odvisna predvsem od časa, daj mu priložnost   :uratece:  , ker dela zate!

Martinca

zelo dobro napisano!

Sofie, drži se.. :rozicodam:

vauuuuuu martinca.... ful ti tnx za terminologijo!! Kar nisem mogla verjeti, da si mi nekaj tako lepega naredila!!!  :srce-utrip: :srce-utrip: :srce-utrip:         :poljubona:
----------------------------

Upam, da lahko poročam naprej svoje stanje, pa da bo še kakšno mnenje padlo;

skratka....... celo noč nisem mogla spat....... skrbi .......
-kaj če nimam depre?
-kaj če sm sam zmešana?
-kaj če ni upanja zame, ker če nimam depre, pa sm kr tko neki - pol ne vem čemu ad?
-naj sploh nadaljujem z ad?
-kaj naj zdravnici sploh še povem,ko pa si nisva na isti valovni dolžini? mi bo sploh verjela?
-zakaj imam vedno probleme s tem,da mi verjamejo?! mogoče bi res morala narediti samomor in dokazati,da resno mislim;
-sam potem je to depra?! ampak,vseeno,kaj če ni,kaj bom ? ? ?

...... ob 5 šele lahko zaspim a kaj ko je treba ob 6 že auf... na poti v službo srečam zdravnico, obe sva si ful pomahali in nasmejali.... pot v službo... razmišljam, kaj bo..... ali se naj oglasim danes na forumu ali ne.... ali naj obupam ali ne..... pridem v službo..... prva čudna stvar,ki jo v času depre nisem naredila je ta, da sem z veseljem mami poklicala in sva čvekali (navadno mi ni bilo za pogovor, še manj pa čvekanje!!), potem se spomnim, da ima fotr kmal rojstni dan,in se ga kar malo razveselim... ampak to so res prebliski,ki pa so bili malo daljši od včerajšnjih!

v službi sem preživela z enim helexom čeprav bi bilo boljše 2 vzet, ker sem po 11h bla tok živčna, da sem pisarno s klimo spremenila v mesnico!!!
Ko pridem iz šihta...... že prej sem opazila, da sem se kar malkrat razveselila lajfa....aja, celo ko sem na tire zapeljala, sem pomislila, ma kaki vlak - ne! ... no iz šihta,itak moj biser na 4 tačkah,se precmokava in zunaj, se mi kar začnejo v glavo motatati pozitivne aformacije o sebi in pa nasploh o lajfu....

v trgovini sem nakupila za jest, ker se mi je zluštalo jest, saj zadnje cajte nisem nič jedla doma, v službi pa 1 banano, včas 2, včas nobene!

no to bi bil dan za danes, nekaj več prebliskov danes, že kar ne meji trenutkov.........AMPAK NČ SE ŠE NE BOM VESELILA. NE UPAM! PREVEČKRAT SEM SE NASRALA S SONCEM, KI JE POTEM KMALU POKAZAL SVOJE ČEKANE IN KREMPLJE!

ne vem.......včas razmišljam, da se mi je zmešalo!!!  :'( enkrat gor, enkrat dol..... groza me je! tako malo vpliva na lasten lajf.... pa tako velik omot strahu, 5x večji kot sem sama velika!?

Pozdravček sofie - hvala vsem, martinca  :-* :rozicodam: :-*

Danes sem sfolglala 10h v službi (total je*ba in gužva) brez enga helexa!!!!

vesela sem zase.

Resda mi je proti koncu službe že orng anksa udarla, ampak, ker ni blo tok folka (niti nisem nbenga srečala), sem le lahko šla do avta! Pa tud nisem se sekirala za ankso, ker vem, da je to str.uč. ad-ja. no, nism bla ravno nenesekirana, ker to me vedno zmoti ta krč in strah, ampak nisem dala preveč poudarka temu.

potem mi je še pisala mejl zdravnica (predtem sm ji jst mal stanje, da čutim neke pozitivne delčke), da je govorila s psih., da sta bili mnenja za stabilizatorje (aha, še to rabim!!) - itak pa vem kako je pr men, 2x me bo mogl kej orng položit, potem pa bom le sprejela zadevo  :-[ No, do tega je še dolga,...

skratka, nekak čutim pozitivo v sebi, veselim se fotrovega rojstnega dneva, veselim se zopet hrane, veselim se šihta (pa ne zarad klime, k jo doma nimam ampak sm tko sprejela dejstvo in par zadev uredila pri sebi), danes sem se spet ful šalila s sodelavci, piše se mi spet na forumu, skratka, mislim, da spet okušam lajf..... in bolj kot to pišem, kaj se vsega veselim, bolj me strah postaja, da sem spet kej v višavah  :'(

mah karkol, ko sem up, sem vesela, sam ne potem za to ceno, da bom potem spet v total dreku! ja, prehitevam dogodke, bom nehala, in nadaljevala lepo počasi naprej - jutri bo 21. dan asentre, moje prijateljice  :A)

točno tako  :oki: korak za korakom...vsak dan posebej

Sem vesela zate Sofia :rozicodam:

začenja se drugi del 2-tedenskega šihta, ki naj bi bil ok zame... pa se je vse drugo zgrnilo name, tak, da se sploh ne veselim niti novega dneva, kaj šele kaj več od preživeti dan, ure, minute.

trnova pot do zvezd...... hja, tako zelo čutim trnje, in tako malo zvezd videvam, če dalje manj.... zakaj sploh še plezam - moje večno vprašanje? Zakaj se ne spustim v globino, kjer bom prej ko slej zopet videla zvezde, in celo bila med njimi.

mogoče zato.... ker je upanje še vedno nekak večje od obupa.

a do kdaj bo ogenj upanja tlel, ob vsemu temu dežju, toči in nalivu? :closedeyes:

JAAAAA....Sofija....ZATO   :poljubnjej:

mah, zdj sm pa potrta ratala....

mogoče bom res rabla stabilizatorje....

sj bom jedla več zdravil kot sladkorni bolnik v predzadnji fazi - pa ne da bi mela kaj proti sladkornim bolnikom, saj mi je pred kratkim umrla zaradi tega eno zelo draga oseba... samo, hočem povedati to, da sm res bolj psihično sesuta, ko pa sem mislila!  :'(

ah joj.....  :'(

Sofie, kaj pa če na to gledaš z druge strani-kot prehlad, noben noče biti prehlajen, ampak prej ko si prizna, da je prehlajen, prej ko se spravi počivat, prej ko se pozdravi, prej bolje je. V nasprotnem primeru se lahko vleče v neskončnost... :kiselnasmeh: sej vem, da ni isto, pa vseeno

 :rozicodam: naj ti bo čimprej bolje

mah......... mi je brezveze že vse skp. aja, pa tnx mieaid za prispodobo.

mah............................sj ne vem kaj naj napišem!!?? mogoče to, da sem med vožnjo nonstop razmišljala o sebi in stabilizatorjih, pa ad, da sm enga skor napičila pr 90km/h - kje sm pa vidla da stoji?!

pol ko se mi je zdelo, da grem prehitro, vidim, da grem komaj 40!! 

s kužko sva šli ven, sem se bolj spuzala.... razmišljala, kako sem bila včeraj zares hepi zarad kužke, danes pa se je tistih 500 serotoninov v hipu raztopilo in porazgubilo kot kristali sladkorja v lavi.

vidim sebe, kot je že nekoč mami rekla: slepa, gluha, depresivna, nestabilna in še preštorasta za fentat se!

ne rabte pisat, hvala.... sm sam mogla dat ven, zdele se grem pa zjokat. najraj bi šla spet spat-sam kaj ko mam futr tik pred rokom, da se pokvari (sj, upam, da se zastrupim s hrano!!)-pa mi vsj ta morala ne da, da bi hrano v smeti vrgla - že tko sm jo parkrat. tokrat sm pa res na tleh z razlogom - to spoznanje, kaj sem oz. kaj nisem!

sofie :jok:

...če si slep, vsaj ne vidiš črnine okoli sebe
če si gluh, ne slišiš slabih stvari
če si depresiven, veš, da je to samo bolezen, ki se jo da premagati in bo minilo
če si nestabilen, tvoja družba nikoli ni dolgočasna
In če si preštorast za fentat se, si spreten za živeti....
 :rozicodam:

Bom sam tukaj nadaljevala naprej od včeraj:

- gre za to, da to niso slabi dnevi in dobri, ampak fukiš slabi dnevi, total podn, ki so pogosteje od tistih mini dobrih dnevov (občasno so res na višku)

- gre za to, da sem dokončno spoznala, da nisem za ljudi; staršema sem v napoto, kužka ma to smolo, da ji je usoda dolelila ravno mene, prijatelji so potihnili, sodelavci stavljajo kdaj bom manjkala v službi in koliko napak bom naredila, sorodniki so se izolirali (ali pa jaz, vseeno)

- ljudem sem v napoto in prav je tako. tudi jaz ne maram več ljudi, ker te samo razočarajo

- že ko sem bila total down, mi ena punca napiše, sicer dobronamerno, glede diagnoze, pa tudi s stavkom "da se ji smilim", da imam destilirani borderline - pa prebiram to po netu in sem se spet sesedla na pojsteljo. šla sem samo spat, in danes tud, in tko do nadaljnega. nikamor več ne grem, nikomur ne bom več škode delala, in nihče me ne bo več prizadel, ker se umikam od ljudi

- zase vem, da sem za nkamor, životarim namesto živim in to ne bom več dolgo prenašala, ker me samo še smrt reši muk. danes imam črno majco gor, barvo primerno mojemu razpoloženju, pa čeprav sovražim črno. ampak karkol lepega sem doživela, me je hitro prizadelo, grdo pa te ne more totalka prizadeti, kot, če si ok, pa potem 180 stopinjski preobrat v down. v slabem gre samo še globlje dol in enkrat ti rata to všeč, ker veš, da boš umrl!

- po eni strani sem nekako odvisna od odnosov, po drugi strani, me hitro prizadenejo ljudje, po tretji pa se rada izoliram!!! a je to normalno? kot bi lakotnik hotel stradat, in siti se nažirat, ...  :o

- kar mi je bol do zdaj cilj in up (družina), mi ni več!!! niti partner, niti ljubezen, niti narava.... NIČ!!!! samo umret!

- zadnje: kako lahko po 1 mesecu in več, zapddaem spet v tako krizo, po 100mg asentre??? januarja, ko mi je asentra prijela, po 4 tednih, sem bila total ok, na višku energije, lajfa, prekinila sem na lastno odg. bolniško, šla takoj delat.... do seveda po 2 mesecih, ko me je spet potegnilo dol (junij že katastrofa). Danes, pa tole........... več kot 1 mesec 100mg asentre, jaz pa pr počutju gor-dol, čedalje večkrat dol! WHY??? ne razumem!

- ni mi več važno kaj mi je ... edina napaka ki se je zgodila in se ne bi smela, je ta, da se je Sofie rodila!
In SOfie mora umret! Ker vsem dela štalo.

 :ne:


p.s.


hja... če je temu tako... lahko ponovim zapis s tem, da namesto Sofia vstavim Arwen...

nikakor NE!

Sploh pa ne moja draga Arwen, ki je toliko lepega že naredila za nas, in predvsem, ko sem prebirala stare zapise, kaj si vse doživela draga B.  :poljubnjej: :poljubnjej: :poljubnjej: :srce-utrip:

kako pak, sofia, isto sr... drugo pakovanje  :kiselnasmeh:

Sofie, nič se sekirat. Povečaj na 150 oz. potem na 200 (seveda povej psih.). Bo bolje, boš videla. Pa polni učinek se razvije kasneje kot v 1 mesecu.

Sofie!
 Še zdaleč nisi izkoristila vseh možnosti za pomoč!!! Ne obupaj no spet takoj!  :o
Veš tisti dnevi, ko se ti pokaže sonček, ko imaš na sebi rdečo, oranžno, rumeno (ne vem katera barva ti je najljubša) majico, ko se jasno zavedaš, da imaš prijatelje (če ne več starih, pa nove s foruma), ko lahko opaziš, da je svet tudi lep, lahko trajajo dlje ... Le pravo obliko pomoči, ki bo učinkovala nate je treba najti.
Verjamem, da te je strah, poskusiti nove terapije, a kaj pa lahko izgubiš? Tako da mogoče res, najprej spet do psihjatra, pa po potrebi povišat dozo. Pa morda vseeno poskusit z zdravilom proti premočnemu nihanju razpoloženja (Maja ti je lepo napisala, da ni to nek bau-bau) ... pa še je možnosti in le če obupaš, ne boš nikoli našla pravega načina zase!
Poskusi, pa kar piši, ko ti je hudo - danes je pa itak jeben dan s tem dežjem in nizkim tlakom. Tko, da nisi edina, ki se počutiš slabo.  :pomezik:

hja...... višat ad.... iskat sonce.... mirit spore...... reševat zadeve..... uiti temi.....  :o

hotla sm povedat še to, da že 5 dni konstantno sanjam, če že ne o odrešilni smrti, ki je moja najboljša prijateljica, pa o moji pokojni kužki in to nonstop - tako živo, da je že voham. Točno vem kako je dišala in do teh sanj, sem to malo pozabila.

Danes me je matka povabila za čez vikend - ZAKAJ ŽE??!! kompostnik mata, ne rabta še enga, mir mata, nerabta nemiru, srečo mata, ne rebta tuge in veselje mata, ne rabta mene!

Nihče me ne rabi, še sama sebe ne. simpl k pasulj!!!

zdaj je moja naloga samo še dober datum izbrat, kajti računi so poplačani, vse je urejeno....

Lp Sofie

p.s. za punco, ki mi je predstavila MOP na ZS in vprašala, če sem za.... odg. JA  :rozicodam:

Sofi, ko bi se ti lahko zavedla realnosti, da to, kar praviš, to sploh ni skoraj nič resnično !!! Razumeš, ni res, ti pa se spet tako daješ v poden!  :(  Vem da je to tvoja resnica, ampak ne drži, vsi ti povejo drugače, ti si čudovita oseba, pa tudi v službi si zelo uspešna, neupravičeno se vidiš tako slabo!  Pojdi danes na urgentno ambulanto po mnenje glede terapije, vse jim povej ali pa zdrži do 1. 8. do obiska psihiatrinje, ampak če ona nič ne spremeni, pa lahko še vedno greš tja v amb. po drugo mnenje, sama sem ti svoje mnenje glede zdravil že povedala. Samo pusti pritisk teh slabih misli stran od sebe, kolkor gre, pojdi na posvet, ker to rabiš in nimaš kaj zgubit, lahko samo pridobiš, zato ker več (zdravniških) glav več ve, ne ostajaj v temi, dovoli si pomagat, probaj it skozi, nikar  ne obupuj!

 :oki:

Sofia,...kaj naj ti napišem,da se ne bi ponavljala.... :kiselnasmeh:

Kot piše Martinca TI si eno fajn,čudovito dekle z velikim srcem,občudovanja vredna,....uspešna,samostojna,....vendar zakaj tega ne uvidiš in se tako daješ v nič?Potrebuješ in si želiš
družbo,iskreno prijateljico,objem,ramo za razjokat,...vse to lahko imaš le če želiš in se potrudiš
odstranit te slabe misli,se malce začneš imeti rada,cenit,....ne obupaj spet in pojdi na kakšno skupino,kjer ti še bodo tam odprli oči,da si vredna ljubezni,življenja,... :rozicodam: :rozicodam:
Če nas ne boš nč poslušala,se usedem na vlak in te pridem iskat ter te pošteno našeškam po riti. :sesmejem:

torej? očitno te rabita... ti pa njiju...

sj bota preživela!

če me lohk zdaj v najhujših časih napizdevata kot smrkljo, pa še leto nazaj isto, vse pri 30. letih,....

če me ne moreta vzeti s sabo na morje, da se relax, da užijemo skupaj kot družinica, kar itak ne bi bili skoz skupaj, pač onadva posebej, jst s frendom posebej,.....

pa itak sm včer zvečer premišljevala, kdo vse me je že napizdil, pa jst nkol ne bi mogla se dret na človeka?! pa par frendov ko me je zapustilo - jaz nobenega.

tak, da, meja je šla čez, toleranca do downov je šla, želja po odhodu pa je zrastla v višave in nič ne bo hudega!!! Nasprotno, lepo bo in mir, tišina, svoboda!

in to veš, ker...?

Kot prvo stara si 32 tak da greš lahko sama na morje!
Kot drugo prepogosto razmišljanje pomeni sam to da ostajaš v zgodovini!
Kot tretje kok frendov te je realno zapustilo? NE vem! Vem pa da če imaš tak odnos kot se greš tle z nami ki ti hočmo stat ob strani in smo ti na voljo kadar koli bi pač to potrebovala! To pa pomen ne javiš se nikol pa vem kaj pomeni anksa in javljanje na telefone niti ne odgovarjaš na sms-se ali pa z velikim zamikom in kaj pol pričakuješ? Pišeš po forumu da nimaš nobene podpore da ni nikomur nič mar za tebe da bi vsem dol viselo da te noben nebi pogrešu... zdej bom pa za sebe govoru! Kako nej bi se potem jst počutu ob vsem tem? Ko dobr veš kaj pri meni sproža depro in še večjo ankso! Sicer pa sem ti tako v sms-u napisal tak da tisto velja in sse bom tega držal kokr pač še ostaja časa do konca! IN tle ne gre za to da kritiziram tebe kot osebo ampak tvoja obnašanje!

raziskav, tako neodvisnih kot katoliškega duhovnika, ki so intervjuvali klinično mrtve.

sicer se mi pa poraja bolj vprašanje,  ali bi res v miru letela v onostranstvu, vedoč, da nisem vseh poti izkoristila in za seboj pustila par ljudi, ki jim je bilo mar zame?  :(

no, zdaj sem ok, in spet pripravljena na akcijo!  :kiselnasmeh:

joj, sj sploh ne vem, al bi kej odgovorila sem gor, al naj pustim prazno, al kaj. zakaj mam filing, da se zadnje cajte sam jezijo neki name  :unsure: sicer tole je star odg. pa vseeno,....

dani......... sama ne grem na morje, ker poleg tega, da se takoj zgubim kot slepa kura, mi niti ni za samo it, saj bi se potem še bolj počutila freak, kot sem, češ, aha, zblojena, pa še sama!  :ne: :ne: :ne: Sama se grem samo tuširat, kopat in spat v postelji. Vse ostalo je zame z družbo / prijateljico-em! Ne glede na leta, mislim, da tudi pri 80. naum šla sama, pa ne zato ker bi imela Alzheimerja, pač pa ni mi za samo bit 1 teden. Toliko me pa ne je*be socialna fobija  :sesmejem:

druga tvoja točka: ja vem, da preveč razmišljam, da se že kar kuha iz mojih možganov. Samo lej....vsaj poskušam nekaj rešiti; če ne bi toliko razmišljala, bogve, če bi našla to svojo ta zadnjo psihiatrinjo, katera mi je že 2x rešila lajf??! Lahko bi samo sedela in jedla tablete in imela tablo okoli vratu z napisom: "take me, life, čakam srečo in čakam, čakaaaam!". Je blo pa itak zadnje dneve tak, da mi je bila sedanjost hujša od preteklosti; no, danes sem že 1 teden in 1 dan z dobrimi občutki in velik, velik nad vodo!!!

Tretje... glede frendov. sicer ne maram tega razgljablat na forumu, ampak moram, ker si mi ravno vrgel pod noge: v srednji šoli sem imela 2 prijateljici, ampak sem se družila posebej, saj je bila ena sošolka, druga pa moja cimra v internatu. Prva me je zapustila (pa ne samo mene) čim je tipa dobila, se oddistancirala od vseh svojih frendov in živi samo za tipa. Druga, naenkrat ni več hotela biti z mano in nikoli mi ni povedala, ali sem kaj narobe naredila. Še na grob najinega dobrega prijatelja ni šla z mano, da bi mu pržgale svečko. Prvo je rekla, da greva, potem pa je šla z mamo!?  ??? Imela sem tudi prijateljico iz otroštva, s katero sva se tudi razšle kar tako; nikoli mi ni povedala kaj je narobe, samo naenkrat ni imela več časa zame. Pa tudi na rojstni dan, katerega je rekla da pride, sem jo z druščino čakala več kot 2 ure, pa vsakič je rekla da prihaja, potem pa je ni bilo - rekla pa je: pol pa se mi ni več dal.  ??? Vatever, takih res ne potrebujem, če se razidemo tako, da samo ena ve, zakaj tako, druga pa ne. Če meni kaj ni všeč, povem, nikoli pa nisem nobenega skenslala in se kar nehala družiti; potem to dojemam, da niso bila druženja, pač pa izkoriščevanje za pregon dolgega časa; jaz pa ne izkoriščam ljudi in potem zavržem!!

Glede tebe in še koga; veš, če je človek v psihoje*bi, potem tudi ni racionalen in moraš malo vzeti v zakup dejanja. Čeprav sem si želela družbe, si hkrati tudi nisem, zato takšni odzivi od mene. Za pogovor mi itak ni blo, to veš, glede smsov je pa tak, da sem pač po službi šla takoj spat in tko do naslednjega dne. Ker če ne bi šla spat, bi razmišljala o samomoru. In ga spet šla uresničevat!!

No, danes so boljši časi zame in za ljudi, ki so v mojem krogu; prava kombinacija zdravil mi pomaga, zato danes vidim življenje pisano in v barvah, smrt pa mi ni prioriteta; na momente se še spomnim, vendar pa veliko kakovostneje danes živim kot par mescov nazaj!

Upam, da sem obrazložila - in da bo to moje stanje danes trajalo še nekaj časa!!!

Lp-S. :rozicodam:

a ja lahko bi pustila prazno :zardevam: jst se bi pa lahko opraviču :rozicodam:

drugače pa še vedno mislim na morje bi lahko šla sama  :pomezik: ravno tako kot boš šla sama čez reko :oki:

dani   :jezko:

ne grem sama na morje - nkol! smučat morbit, na morje pa ne!

pa sam gušte mi zdj delaš s tem morjem...  :'(

Pojdita že enkrat skupaj   :sesmejem:

če pa ni dopusta, pa ko bo!  :rozicodam:

 :smehko: :smehko: :smehko:

ti, ti,.... žlehtnoba!

Saj jaz tud ne grem, druge skrbi imam.
Sami mi je pa tudi dolgčas, tako da ne vem, če bom še kdaj šla   :sesmejem:
Pa saj ne rabim, preveč mrzle vode mi je nazadnje povzročalo bolečine v kosteh in prehlade ušes, nisem znala it iz vode, pa sem se nahladila. Če že, mora bit vročina zame, pa voda tudi topla.

ej zofka, ko bi ti vedla, kok je luštno bit sam na morju .. divota  :oki: :sesmejem:, vstaneš kot ti paše, ješ kot ti paše, zležavaš se kot ti paše, na sprehod greš kot ti paše.. Veš, so bila leta in leta, polno ljudi okrog mene, sedaj pa rabim pravi dopust  :oki:, da se spočijem in ne da norim okol .. to delam doma  :pomezik:

jaz že nekaj časa hodim sama.. 14 dni, letos malo manj  >:( ... ... hehe.. pa nimam nobene fobije  :sesmejem:..

grem tud sama na smučkanje, se vsedem v avto, pa gas na Krvavec  :pomezik:.. ko bi ti vedla koliko je "solistov" ... sem šla tudi za dva dni v toplice, da sem se malo namočila, zmasirala  :wav: ..

Skratka, če drugi nočejo iti grem pa sama.. brez problema

poskusi tudi sama.. da ne boš veš dopust doma .. punca, rezerviraj si teden dni..saj se nouš zgubila.. če se pa boš te gremo pa iskat, samo povej nam  :sesmejem:

Tud jaz grem komot sama na dopust. Sicer je bolj fino iti še s kom s katerimi si na isti valovni dolžini, a ni panike. Isto, kot Tačka.

P.S. Ne me vabit nekam kjer se je treba "pacat" na soncu. To ni zame. :sesmejem:  Smučat bi pa šla.  :oki:

oki alexx.... poletje nč, smučat pa grema a? pa tačka tud greš lohk zraven!!!

(http://www.freesmileys.org/smileys/smiley-merv/ski.gif)

hehe tačka....... ravno prava (naša) tema glede na naslov..... dokaz: da se da!!!

pre-živeti  :oki:

Življenje  

               spet vidim barvito,  

                                                  smrt pa je del življenja!

                                                                                       In ni me strah.

                                                         
                                Sofie-Ki-živi  :rozicodam:
                                   

Sofi :wav:

sofia :clap:
 :wav:

Bravo Sofie  :)

pupe....... sm bolj ziheraš, pa ne upam takoj se veselit, preveč, mislim.

sicer kaže ok, 2. teden mimo kar sem "up" in "stable", samo.... eh, sm že pesimist.

pustmo...

hvala ker se veselite z mano!!!!  :-*

sofie  :rozicodam:

Da bi se vselej počutila tako kot danes in da v primeru, da se kdaj ne bi, ne bi pozabila, da za vsakim dežjem posije sonce, kot se je to enkrat že zgodilo. ;)

objem, Sofie moja draga!

maja

Zdnje čase še jaz v tem Sofijinem naslovu teme vidim nekaj magičnega,nekaj me
privlači,....tolk nerešljivih zadev imam nad glavo za katere vem,da se ne bodo uredile kot upam in molim,...ena me zadnje dneve razjeda,imam slab občutek,....in če bo slab konec
ne vidim več upanja za nič.

Suzy morda se ne bo vse uredilo kot upaš in moliš ...
Pogosto so razočaranja zato velika ...

Poiskusi se prepustiti se, verjeti da karkoli se bo zgodilo bo prineslo spremembe skozi katere boš rastla ... in zaupaj da vedno za dežjem posije sonce ... vedno in povsod ...

 :rozicodam:

Hvala Aslan za modre besede,....zmerom sem upala,da za dežjem posije sonce in tudi je,čeprav včasih ne tko hitro kot sem si želela.
Veš tej delikatni zadevi se pa ne morem kr prepustit,...niti ne odločam o njej jaz,zato sem pa pisala o slabem občutku,...tko da nebom samo razočarana,.....konec me bo,če se ne uredi v mojo prid.

Suzy  :rozicodam:


Ljudje smo močnejši, kot mislimo...tudi ti si dokazala, da zmoreš veliko...si se že večkrat pobrala in tudi tokrat se boš...moraš se...kakšen pa je to boj, če takoj pokažeš belo zastavo  :predaja:

Vedno obstaja plan B in prav gotovo tudi v tem primeru....boš šla pač po ovinku do cilja....glavno je, da greš  :oki:

Draga moja suzy!  :rozicodam:


Že Aslan in Slavka sta ti ful lepo povedali in resnično seveda, jst bi dodala samo še to: glede na to, da je bil to moj prispevek, in hudo dobro se še spominjam vseh detajlov, kako mi je bilo grozno živeti in kako lepo mi je bilo umreti, namreč misel, ki me je kar vlekla kot mamičina roka majhnega otroka;

takrat seveda nisem verjela, da bo kdaj vse OK, še posebej, ko mi ad ni prijel kot prvič; zihr sem bila, da sem gotova in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bom stopila mavrici na proti; in sem! vendar ne s smrtjo pač pa z življenjem, ko so me tablete vzdignile kot oče, ki dvigne otroka visoko v zrak v igri ali kot mamin topel objem, ko se počutiš ljubljeno in varno. To je danes moje življenje in na smrt pomislim občasno, vendar ne toliko intenzivno kot v tem postu, ko sem začela pisati.

Kaj ti hočem povedati?

Da je življenje en sam paket presenečenj. Enkrat gre fukiš slabo, drugič gre krasno. Razlika je samo to, da ko si živ, imaš možnost svašta doživeti, resda grdega, ampak tudi veliko lepega; ko pa enkrat umreš, pa kot je nekdo že rekel: nimaš več možnosti opazovati sončnega vzhoda, letnih časov, igranje z živalcami, poslušati petja gozdov, šumenja dreves in slapov, stika z ljubljenimi ljudmi in opazovanje sončnega zahoda, nočnih zvezd, lune, dotik sonca..... vse te malenkosti nam osrečujejo srce in dušo.

Suzy, kakršnkoli bo rezultat, o tem razmišljaj takrat in ne danes, ko še ne veš. Danes uživaj dan, in jutri prav tako, ker bo dober rezultat.
V primeru, da bo slab...... pa vedi, da si močna punca in imaš možnosti za uspeh, kar si dokazala že z delom, kjer bi jaz v tvojem primeru prej spala kot postiljala pojstelje in bi hitro dobila brco v rit.

Torej, življenje nam prinaša marsikaj, kaj, pa je odvisno od nas, kako ga bomo gledali in občutili!

lp sofie :rozicodam: 

Sory neki sem zaklanfala pri citiranju,...kava še ni začela delovat

sj še lohk popraviš, suzy. ker jst sploh ne vem kaj je citat v predzadnjem tvojem postu, od koga je (mislim, da ni moj-čeprav tko piše), pa kaj si ti dodala, če sploh kaj  :kiselnasmeh:

Sofija..je je iz tvojega posta...samo iz dveh odstavkov...delno ven citirano... :pomezik:

Zadnja dva stavka je pa Suzy dopisala...Sory, ker se vtikujem...samo pomagat sem želela... :zardevam:

...in zakaj se opravičuješ toja...  ??? spomni se malo psihoterapije...boš takoj vedela, kam merim  :zvizgam:

hvala toja za obrazložitev  :poljubnjej:

(khm.... lastne stavke pozabljam  :A))

točno tko tojči!!!!  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

 :rozicodam: :rozicodam:

Slavči...ja se...samo veš misel pride... :zardevam:

Sofija... :pomezik:

Toja ti si super  :oki:

Točno tako kot pravi Toja,..povzeto dva stavka iz tvojega posta,na koncu sem pa hotela odpisat pa sem zabrbljala,.....
Toja vse zašteka,...moj angelček si :rozicodam:

Suzy.... :poljubnjej: :srce-utrip: :poljubnjej:

Sej ne vem kaj naj napišem...vem le to da dam en velik podpis pod naslov teme...

jst pa upam, da boš kmalu dala podpis pod naslovom Življenje je mavrica, smrt je del življenja;

pazi, to ti govori avtorica te teme, katera ima sedaj življenje rada.

drži se!

lp sofie  :rozicodam:

 :clap: :clap: :-*

depresija je za vse izredno mučna in težka in prav je, da se jamra in pove, kaj se čuti, da človek prejme potrebno poro in spodbudo, da se pregloda skozi težke dni. ampak minejo. in za vsakim dežjem posije sonce. tudi mene so oktobri in septemberske ohladitve nekaj let po the main epizodi možno pretresli, zdeprimerali, itd. z leti, ko ohranjaš remisijo, je vedno lažje in so ti prehodi nekoliko manj zahtevni. tko da ohranite upanje. in težite k temu, da vam psihiater pogrunta kombinacijo zdravil, ki bo zalegla. zapomnite si, kaj vam je v takih trenutkih pomagalo od zdravil in dejavnosti, da ste splavali. preizkušeni recepti navadno delujejo, včasih pa je treba pogruntati novega. zato pa smo tu, da skupaj iščemo. zato pa so psihiatri, da jih pokličemo ali obiščemo.

držite se!

maja

razmišljam, kako bo v EKI-ju. Bom sploh zmogla vstopiti? Že pr super psihoterapevtki komaj pridem do nje, pa jo mam ful rada, je srčna, topla in izjemna ženska, ne pa v bolnico?

dopoldne bom že preživela (če sploh pridem do ke), kaj pa popoldne; me bo še bolj zdrmalo vse to, novo okolje, obrazi, dohtarji,.... :'(

ne bo moje kužke, spala bom sama.............. vse to zato, ker se ne morem spoprijeti z življenjem, ko me vleče dol kot lijak nesnago.

kaj naj v službi rečem? da sem v psiho. bolnici,  :ne: :ne: :ne: , kaj naj jim rečem? nekaj bom mogla, pa nimam pojma kaj.

kaj pa če bodo še tam rekli "ja vi ste pa tok off, da vam ni pomoči"? kje sem zabluzila, da je danes strah tako močan in nerealne mmisli tako realne??????????

Sofie,
a ne more iti mami s tabo prvi dan?
V službi pač reči, da si na bolniški, saj jim ni treba razlagati, kje si.
V bolnici pa bodo že poskrbeli zate, saj vendar imajo izkušnje s takšnimi strahovi in pomisleki.
vse bo še dobro,nikar preveč ne mozgaj, prepusti se toku.
Ribica

khm............ nočem staršev zraven. ker mat se bo zjokala, fotr pa bo gledal, kot da grem v krematorij!

za službo še ne vem........... bom še neki zgruntala

v bolnici pa mi bodo prvo 3 puščice s pomirjevalomm v rit dal, da bom lohk sploh funkcionirala, resda še vedno kot Mr. Bean v paniki, a v slow motion varjanti  :kiselnasmeh:

Sofie  :rozicodam: Jaz verjamem, da te je strah...tudi mene bi bilo...Ne veš, kaj naj sploh pričakuješ, kaj se bo dogajalo in kaj ti bodo povedali...Vsi ti strahovi so popolnoma normalni v taki situaciji...

Vendar tam, kamor greš, so prav gotovo usposobljeni za take primere. Saj ne greš tja na počitnice, temveč greš na zdravljenje. In verjemi, da prav gotovo nisi brezupen primer...si le deklica, ki potrebuje pomoč in jo boš tam tudi dobila.

V službi pač vzameš bolniško...ne rabiš jim razlagat, kaj in kako (razen, če ne želiš)...Kaj pa, če bi šla npr. na ginekološko operacijo ali pa očesno operacijo...Njih se pač to ne tiče...

Kužika bo zagotovo v varnih rokah (domnevam, da jo bodo pazili tvoji starši?), ker vem, da jo drugače niti ne bi zaupala v varstvo. Ti pa vzemi s sabo kakšno plišasto igračo ali pa povštrček, h kateremu se boš stisnila zvečer...nekaj mehkega, kar te bo pomirilo.

Vem, da si utrujena od vsega...tudi od naših nasvetov....vendar zmogla boš, boš videla...še vedno si in tudi tokrat boš, ker drugače sploh ne more bit.  :poljubnjej:

jp, kužka bo v varstvu pri starših, ker drgač je ne bi dala nkomur drugemu - upam, da me nau preveč pogrešala in se bo zamotila s svojo igračko

mah, bom mela v mislih, da se grem pozdravit, da bom lažje pregurala jesen in november, pa da pridem na novoletno zabavo DAM!

Sofie  :rozicodam: seveda boš pregurala...Vzemi to, kot le eno stopničko na poti do vrha....tam boš pač nekaj dni...za vikende boš odšla domov...obiskovala boš terapije...
A hkrati ne pričakuj od njih čudežev...saj veš, vsa moč je v tebi in tam ti bodo le pomagali, da jo najdeš  :rozicodam:

Sofia tvoji čarobni tjulenj copatki te bodo spremljali povsod.
Imej jih za ene take energetske copatke, s katerimi zmoreš vsak korak.
Tudi ta tokrat, ki je zate korak v neznano.

Vzemi s seboj slikico kužike, vzemi si kako plišasto mrcino da ti na postelji dela družbo.
Jaz sem velika punca, pa imam v spalnici vseeno pliškote.
Ker mi pogled na njih polepša dan, odpre srce ...

V službi povej tisti osebi, ki mora vedeti.
Za ostale si na bolniški. Sedaj so itak vsi neki bolni ...  :pomezik:

Vse bo v redu ... EKI bo varno nadomestilo gnezda, v katerem boš lahko odvrgla nekaj anxa bremena.
ZAUPAJ!

 :rozicodam:

mislim, da temu ne bo konca....

Kaj se dogaja Sofi?

filing mam, da mi tablete ne pomagajo...........

zakaj se ne počutim kot prvič, ko so mi pomagali ad-ji??

zakaj se skoz vrtim v enem začaranem krogu, iz katerega ne najdem izhoda ven, imam filing, da se že vse ponavlja, rešitve pa ni in ni??

zakaj so mi misli o samomoru spet pojavljalo, WHYYYYY

pohn kufr mam vsega, najbolj pa sebe

Sofia misli o samomoru niso tvoje ... so le prevzet vzorec izhoda u sili. Isči nove strategije kako se spopadat z neželjenimi občutki. Isci vire moci v sebi.

aslan, viri moči v meni so kot ugasli vulkan, ko nekaj še poskuša bruhati na vsake kvatre;

meni misli o sammoru niso samo privzeti vzorci, pač pa eno orng močno čustvo, ki prevlada v meni, me teži, a hkrati edino, kar me spravi v dobro voljo. iskreno; ne vem če bom do četrtka zdržala, čeprav grem v petek po 2 tednih bolniške na šiht.

iščem drgač sovje vire, samo.....

največja muka mi je, ko se zavedam, da je vse OK, pa hkrati ni - v meni ni!

O samomorih sicer nimam pojma in se jih nekako bojim.  :kiselnasmeh: A vseeno, dokler si še tu, imaš vse karte v rokah.  :oki: Premešaj jih in čakaj na dobro kombinacijo. (Spremeniš negativne misli v pozitivne.)  :wav:

Kako pa je s tvojo terapijo? Kako pogosto jo imaš? Menim, da bi jo morala imeti nekaj časa vsaj 1x na teden. Pa tudi za v službo po moje še ni pravi čas.
Saj veš, da ni vse v zdravilih. Včasih bi morala večkrat prebrati kakšne svoje odgovore drugim. Ker v bistvu vse že veš  :).

Vse dobro,
Ribica

Zeloooo se strinjam. Ponavadi je tako, kar drugim govoriš, v bistvu sebi govoriš.  :oki:
Problem je samo, da sebe ne vidiš. Tudi jaz se hitreje vidim preko drugih, zato mi je komunikacija tako pomembna.  :kadim:

ribica, do četrtka mam bolniško, sam se bo zgleda podaljšala, ker imam danes vročino, pa čist sm zj.....

sinuska.... bom neg. v poz. obrnila - ma sj jih že skoz neki obračam, da sm že kot centrifuga

lp sofie

p.s. danes sem po dooooooooooooooolgeeeeeeeeeeeeeeeem cajtu bila v trgovini sproščena!!!!

celo uspelo mi je misel najti in obdržati KAJ SI DRUGI MISLIJO O MENI NI MOJA STVAR; in je kar delovalo!!!!!

sofia, jst zelo rada berem tvoje objave in me zelo veseli, da najdeš takšne vesele in sproščene trenutke v svojem dnevu. jst ti jih želim neskončno veliko. :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

hvala draga jinjo  :-*

:wav: :wav: :wav:
Sem ti še enkrat citirala, da prebereš, če si slučajno danes v slab dan zakorakala.  :-* :-* :-*

hvala sinuska zlata!

ne, danes sem OK :wav:

Vidim, ja, da takoj reagiraš na pozitivo.  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:
Ouyeaaah! Prelep dan v dolini Šentflorjanski.  :onaposlusa: :onaposlusa: :onaposlusa:

Se pridružujem napisanem :rozicodam:

ooooooooooo moja temčica.....

sem spet v njej, ampak vse okej.... dokler vidim mavrico, ni važno na kateri strani, potem je to super

lps

Super Sofi...evo na eni strani mavrice si ti,na drugi strani jst,....si veselo mahava... :-*

   (http://lh3.ggpht.com/_iBlHfa1F3-0/TTFSLbSsbxI/AAAAAAAAAY0/diA_GBf0hEw/Rainbow.jpg)

Suzy...mislim, da je imela Sofie v mislih smrt v barvi mavrice... :nevem: Vsaj jaz sem iz njenih besed razbrala pesimizem  :unsure:

Slavči sej mavrica je sam na tej strani,...tko da sem vzela njen pesimizem pozitivno :kadim: :-*

Tudi jaz želim pozdraviti Sofi  :poljubnjej: sicer sem se ta minuli zame bolj depresiven in poln  :jok: obarvan wknd, spolnila tudi nate! Zakaj? Nekako me je pomirila tvoja misel oz. stavek nekega tvojega nedavnega posta in sicer ŽIVLJENJE JE LEPO KLJUB BOLEZNI...res je!

Hvala iz srca.. :rozicodam:..očitno tudi name deluješ...


                                    Dušica

Duši, jst sm bla že tokrat na tleh, tokrat za ubit se, pa še med vikendom sem doživela izliv olja na glavo in vbijanje ledu v rit glede pomoči meni, da bi skoraj dokončala misli (obupancu rečt, da je energetsko naporen jaoooo), potem imam etiketo, da se mi ves forum posveča  ??? , skratka, še vedno sem tu, upam, da me premaga že 1x optimizem, kajti življenje je res lepo, že sama tišina brez ljudi za me, za socialnofobistko - vendar ne večno!

no, in jst ti rečem, da bo VSE OK, pa verjemi mi, če ne pa poglej, kakšen status imam vse tukaj!!!  :pomezik:

Sofi,

vem in še enkrat trdim, da si PRAVA BORKA..samo še medaljo treba prinest!  :sesmejem: In tudi v preteklosti sem te pohvalila, ker res..določeni tvoji pogledi, izrazi, predlogi in namigi so se močno vtisnili v moj um in..koe je bilo potrebno, so prišli na plan...ter mi olajšali tisto bolečino.... :rozicodam:


                           Dušica