FORUM Nebojse.si

Prav gotovo ste o tej temi že debatirali. Ker je ne bi želela ponavljati prosim tiste, ki se spomnijo kakšnega linka za prebiranje in izkušnje...

Hvala. :rozicodam:


Vse dobro!

Link na stari forum http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,845.0.html

Distimijo so prvič strokovno opisali leta 1974, vendar je kasneje niso več proučevali prav poglobljeno. Distimija je veliko manj očitna oblika depresije - tako za tiste, ki za njo trpijo, kot za okolico. Življenje s distimijo je življenje prikritega obupa, čeprav distimije večina ne šteje za bolezen, ampak kvečjemu za slabost. Gre za neke vrste motnjo samospoštovanja.

V učbenikih piše, da so simptomi naslednji: vsaj dve leti slabega razpoloženja, poleg tega pa še vsaj ena ali dve izmed naslednjih motenj: pomanjkanje apetita ali čezmerno uživanje hrane, nespečnost ali pretiravanje s spanjem, utrujenost, negativna samopodoba, težave s koncentracijo, težave pri sprejemanju odločitev ter splošen občutek nemoči.

Pri skoraj vsaki osebi, ki trpi za kroničnim občutkom žalosti ali nezadovoljstva, in to kljub uspehom in navidezni sreči v življenju, gre običajno za distimijo oziroma motnjo razpoloženja. Tudi največji strokovnjaki s področja psihiatrije se strinjajo, da tega bolezenskega stanja prepogosto ne opazimo, kaj šele zdravimo, še posebej pri moških. Po uradnih podatkih v Sloveniji za različnimi oblikami depresije trpi 10 odstotkov ljudi, izmed teh naj bi jih 3 odstotke imelo distimijo. Vendar je - že sodeč po odzivu na Men's Healthov poziv - ljudi z distimijo bistveno več. Nekateri strokovnjaki zato upravičeno trdijo, da gre za pravo epidemijo. Po predvidevanju slovenskih strokovnjakov naj bi duševne bolezni do leta 2020 postale ena izmed dveh najpogostejših zdravstvenih težav.
Kar velik literature je na netu o tem,malo pa o izkušnjah,razen kar je Lost dodal.
Zala a imaš ti kakšne izkušnje z distimijo?
Napiši kaj?
Pozdravček! :rozicodam: :rozicodam:

Tudi sama sem prebrala kar nekaj teorije glede distimije. Izgleda tudi, da imam z njo tudi kar nekaj izkušenj....
Ko sem imela dve leti nazaj kar nekaj zelo stresnih situacij za sabo (po kar nekaj takih, ki so mi spodnesle tla pod nogami) je bilo vsega preveč in nisem več znala "odmetavati" vsega, kar se je dogajalo....zgodila se mi je tudi izredno velika stiska, ki je imela za posledico močno poslabšanje fizičnega stanja (bolečine v hrbtenici) poleg tega, da se me je lotevala nepopisna panika vsled vseh fizičnih bolečin. No, pa sem rekla, da bi bilo morda dobro kakšno reči s psihiatrom...prvi, s katerim se nisva ujela je menil, da se je nabralo preveč vsega (smrt, moja kronična bolezen, operacija, pa spet neka akutna bolezen....izguba službe in še..) ... nikakor pa ne v depresiji...tale drugi zdaj pa meni, da gre za distimijo, ki je sicer čisto normalen pojav v sličnih situacijah....
Kakorkoli, morda bi se v nekaterih znakih res lahko spoznala, kot npr.:težko sprejemanje odločitev (ampak samo zadnji čas!), nespečnost, občutek nemoči, pogosto težave s koncentracijo..... ne bi pa mogla reči, da bi imela premalo samospoštovanja, saj sem znana kot izredno komunikativna, odločna in močna osebnost (tako drugi o meni, ki sploh ne morejo verjeti, da bi imela kake težave!). Res je tudi, da včasih res razmišljam o tem, če imam premalo samospoštovanja ali slabo samopodobo, pa sem to nekako spravila v okvir svojih zelo visokih zahtev... te se že celo življenje kažejo tudi do drugih, do sebe pa seveda najbolj. Zato pogosto rada rečem, da "ne znam nič", pa čeprav se zavedam, da imam pravzaprav na poslovnem, socialnem, zasebnem in življenjskem pogledu veliko izkušenj pa tudi znanja. Res je tudi, da si na zunaj nisem preveč všeč (hahaha.. kdo si pa je v teh letih???), čeprav moški komplimenti govorijo povsem drugače...a je že tako, da bi radi bili bolj "perfektni"...vprašanje pač je zakaj to rabimo. Sprejemanje takega kot si je včasih težko.. a gre!
Torej; ne bi mogla reči, da se kaj veliko razlikujem od "normalnih" smrtnikov z vsakdanjimi težavami, razen morda tega, da težave zadnja leta nekoliko težje rešujem...
Življenje mi je pač naprtilo veliko bremen, od smrti očeta, bolezni in nege matere, (oba do mojega 22. leta), ki je umirala za rakom na dojki (tudi sama imam ciste!), do samomora svaka in tete, smrti tasta, bolehne in skoraj nepokretne tašče, smrtne nesreče mojega dolgoletnega partnerjain očeta mojega otroka, do kronične bolezni hrbtenice, operacije in konstantnih težav z nekimi organi, izgube službe, ... in vse to pač pusti neke posledice. Menda je kar pričakovati, da se te loteva obup in nemoč, vprašanje pa je, koliko gre tukaj res za "bolezen" ali zgolj trenutno karakterno slabost. Psihiater pač meni, da so to situacije, na katere nimam vpliva....
Sicer zdaj jem antidepresive, pa vendar ne bi mogla ravno reči, da se po njih bolje počutim... vedno pride do tega, da je treba na stvari pač gledati nekoliko drugače oziroma se ne prepustiti toku obupa, žalosti in nemoči. Vse to zelo dobro vem in skušam sproti tudi reševati. Veliko nepodelanih stvari nosimo v sebi že od otroštva in zavedanje le-teh včasih tudi težko pade...
Toliko "na kratko"... prav gotovo se bodo tudi te zadeve postavile na pravo mesto oziroma jih bom postavila sama, le tokrat rabim malo več časa. Kaj vem...Dokler vidim cvetenje rož, pihanje vetra, čutim sladkobo sladoleda, in še... je prav gotovo to znak, da bo še vse dobro. Do zadnje postaje je še daleč in do takrat je treba še veliko doživeti, okustiti, dojeti....

Vse dobro!

Zala,

jaz vsekakor nisem strokovnjak, da bi se ukvarjala z diagnosticiranjem, pa vendar se mi zdi, da je imel tvoj prvotni psihiater, čeprav se nista ujela, kar prav.


Tudi meni se namreč zdi, da so tvoje trenutne stiske odgovor na vse tisto, kar se ti je dogajalo. Priznati si moraš, da si imela kar precej preizkušenj, ki niti slučajno niso bile najlažje. Popolnoma se mi zdi normalno, da se te v takšnih situacijah loteva obup, ki najbrž ni bolezen (moje laično mnenje), karakterna slabost pa sploh ne.

Ker se določenih stvari dobro zavedaš, verjamem, da ti bo uspelo, ker ti to hočeš.

Ja, stvari se bodo postavile na pravo mesto, ker ti to veš, se zavedaš določenih stvari in tudi delaš na tem. Jaz te po vsem napisanem občudujem. :rozicodam:

Pozdravljeni.
Mislim da se tudi sama srečujem s tem problemom. Nikoli nisem pomislila na samomor ali kaj podobnega, sem pa večino časa negativna in v življenju ne vidim prihodnosti. Moja bolezen se je začela že nekje konec osnovne šole, takrat je popustil tudi moj učni uspeh. ( naenkrat) Vedno sem imela občutek da so drugi boljši od mene, zato se nikoli nisem spopadala z izzivi, tudi čez gimnazijo in faks sem se komaj vlekla...ker nikoli nisem imela energije za napore kot je učenje-slaba koncentracija in po 3h urah učenja in sem bila tako zbita da sem šla lahko samo spat. To se mi pojavlja še zdaj, tista utrujenost po vsakem delu, ne glede na to kaj počnem. Večino časa sem žalostna, sem pa tja se pojavijo kakšni občutki sreče, ki pa hitro minejo. Nažalost sem jaz za to bolezen izvedela prepozno in me sedaj vlečejo občutki da je moja mladost mimo in da sem marsikaj zamudila v življenju. Škoda...takrat ni bilo interneta, ni se govorilo o depresiji. Vedno sem mislila, da takšna pač sem, da je to del moje osebnosti, da sem lena ker se mi nonstop spi, da nisem sposobna ničesar. Nimam nikogar s komer bi se o tem lahko pogovarjala...pred boleznijo sem bila ambiciozna, vesela, vedno za akcijo itd...opažam da me v dobro voljo spravlja kakšen dober pogovor s kakšnim fajn človekom...na trenutke se mi dozdeva da nikoli ne bom dobila službe in da z mene ne bo nič....Nikoli pa nisem imela takšnih dnevov da sploh nebi mogla vstat s postelje ali da bi razmišljala o samomoru. Je pa res da rada dosti spim in da sem se kar precej zredila. To je moja izkušnja, ima še kdo podobno? LP

Janja,
hvala za tvoje vzodbudne besede. Pravzaprav je kar lepo videti, da sploh kdo bere tvoje (beri moje) izpovedi. Še dobro, da sem jih pravzaprav nanizala v zelooo skrčeni obliki in brez nekih opisov čustev ob vseh neljubih dogodkih. Včasih resnično dobim preblisk, da bi morala spisati roman, a kaj, ko se to sliši tako poetično in klišejsko...
Kljub vsemu skušam ostajati vedre volje, čeprav opažam, da me nekatere stvari dosti prej vržejo iz tira kot včasih...in potem vidim, da tukaj tudi noben ad ne pomaga, saj tesnoba nikakor ne izgine, dokler za določene dogodke ne najdem razumske razlage. Hvala za tvojo pozornost, res!

Roza,
ne bi se mogla strinjati, da deliva enake občutke in počutje. Posledica mojega negativizma in slabe volje so pogosto dogodki, na katere nimam vpliva. Redko sem brezvoljna, brez energije, ne pogosto utrujena (razen, kadar me daje dalj časa trajajoča nespečnost in fizični napori)... tudi žalostna nisem pogosto, sploh pa ne brez razloga. Včasih morda manj koncentracije, kot bi je sama želela... Morda pri tebi manjkajo neki cilji v življenju, kakšno življenje hočeš, kakšna hočeš biti sama in iskanje poti, kako do tega priti. Tvoj opis mi bolj diši po brezvoljnosti, vprašanje pa je, zakaj do te prihaja. Vedno so stvari, ki človeka veselijo, le da so včasih obdobja, ko teh stvari ne odkrijemo tako hitro. Le preveč neučakan ni pametno biti, se zanašati na druge in iskati vzroke izven sebe... le redko situacije vplivajo na nas, pa še v teh primerih se moramo naučiti spopadati se z njimi (kar je npr. moj trenuten problem).
A... življenje je kot vreme... vsakega nekaj....tudi sneg in mraz je lahko prijeten, če se oblečemo in najdemo voljo za med snežinke.

Vse dobro!

Zala, pozdravljena!

Jaz se potrudim, če mi le čas dopušča, da preberem vse izpovedi. Odgovarjam pa na tiste, kjer menim, da lahko s svojimi izkušnjami kaj dodam, ali pa na tiste, katere me pritegnejo. In ti si me s svojo pozitivnostjo, kljub temu, da nimaš najlažjih izkušenj v življenju, vsekakor pritegnila.

Zala, če imaš čas in energijo, napiši še kaj več. To je namreč zelo terapevtsko. Jaz te bom vsekakor prebrala.
Res ti želim, da se ti končno življenje malo umiri! :rozicodam:

Roza, pozdrav tudi tebi!

To poznam tudi jaz. Ko sem se jaz soočala s svojimi fobijami, ni bilo ne interneta, nikjer nobene literature in bila sem čisto izgubljena...

Velikokrat se mi je zdelo popolnoma krivično, da je vse šlo mimo mene... Ampak časa ne morem zavrteti nazaj. Bilo je tako kot je pač bilo. Očitno sem to potrebovala... Ker če ne bi, se mi to ne bi zgodilo.

Sedaj pa imava obe možnost, da se vsaka na svoj način soočava vsaka s svojimi težavami in odkrivava poti, ki vodijo iz tega. Poišči si strokovno pomoč, če si je še nisi. Piše še! :rozicodam:

Morda pri tebi manjkajo neki cilji v življenju, kakšno življenje hočeš, kakšna hočeš biti sama in iskanje poti, kako do tega priti. Tvoj opis mi bolj diši po brezvoljnosti, vprašanje pa je, zakaj do te prihaja.

[/quote]

Zala. Veš , v mislih imam tisoč in eno stvar ki bi jo lahko v življenju počela, a nažalost nimam moči da bi se premaknila z mrtve točke. Zakaj je temu tako enostavno ne vem. Kot sem sama napisala so se stvari poslabšale naenkrat konec osnovne šole, v začetku srednje šole so doživele dno...enostavno nikakor se nisem vklopila med sošolce, v šolo, v cel svet...veliko sem spala, nisem imela energije za učenje, imela sem slabo samopodobo, nenehno sem si želela družbe, ki je nikoli nisem dobila. Imam sicer fanta, a nikoli nisem imela kolegico ki bi ji lahko zaupala , s katero bi res uživala v skupnih trenutkih...vedno je obstajal nekdo ki me je "dol" tlačil. Najhuje je bilo ko me je družba zapustila ob mojem popravnem izpitu. Moje kolegice so prekinile stike z mano takrat, saj nisem spadala med tiste ta pridne..čeprav sem bila samo punca ki ima probleme s sabo, ki ni nikoli ponočevala ali kaj podobnega...samo pač nisem spadala med njih ker se nisem učila...pa ne da nisem imela želje po učenju, sem jo imela, a enostavno nisem zmogla. KO sem prišla iz šole sem bila tako utrujena da bi šla samo spat-kaj da bi se šele učila. In od takrat sem mislila, da sem lena, a če zdaj pogledam nazaj nisem bila lena, samo enostavno nisem zmogla...pred tem sem bila zelo aktivna, odličnjakinja , ambiciozna itd..imela sem visoke cilje v življenju, pa saj jih imam še zdaj, a enostavno z mene ni nič. Nimam niti toliko volje da bi shujšala-saj nisem pretirano debela, a vseeno imam kil preveč in se ne počutim dobro. Na faksu se je začela druga tiranija-večno psihično nasilje s strani moje tašče, selitev v odročne kraje zaradi ljubezni itd..
Zdaj vidim, da sploh nisem bila razvajena nikoli, samo nekaj drugega mi je manjkalo...
Danes sem dobila pod nos da se ne  morem nikamor premaknit ker do 10h spim-enostavno povedano, rada grem pozno spat in pozno vstanem. Dobila sem pod nos tudi to da naj se opravim k psihiatru in naj me nafilajo s tabletami..enostavno nimam več občutka da bi se lahko s kom pogovarjala..večno premlevam stvari o sebi kar sama in se žrem. KO preberem klinično sliko distimije se čisto najdem notri v tem. Sem tudi dokaj kritična do sveta in si včasih mislim: vsi mladi uživajo življenje, jaz pa se ukvarjam z nekimi svetovnimi problemi ki jih tako ali tako ne bom spremenila, obrnila na bolje..Ne, strokovne pomoči si še nisem poiskala, ker mi je nerodno iti k zdravnici ker me tam vsi poznajo:(((
Hvala za vaše odgovore.

Vredno branja:

http://porodicnamedicina.com/download/distimija.pdf

Zelo lepo je opisano na koncu da se ta bolezen zgodi v večini primerov pred 25.letom in da ljudje včasih potrebujejo 10 let da prvič poiščejo pomoč in da se ravno zato ker se začne v tako mladih letih ljudje počutijo kot da so takšni po naravi . Torej slaba volja, utrujenost, vse to sem tudi jaz sprejela kot del svoje osebnosti in se zato imela za slabo osebo, kar sploh ni res.

In še to:
Distimija bukvalno znači 'loše raspoloženje' i dobro objašanjava subjektivne i objektivne znake bolesti. Životu nedostaje boja i definisanost. Osoba koja pati od distimije ima izraženu nesposobnost da oseća zadovoljstvo zbog događaja ili podsticaja zbog kojih je ranije osećala zadovoljstvo. Životu manjka radost, boja, uzbuđenje i zadovoljstvo. Ljudi sa distimijom su obično nervozni, samokritični, preokupirani događajima iz prošlosti, razočaranjima ili ličnim neuspesima. Tokom vremena se ljudi sa distimijom povuku iz društvenog života i izoluju. To je najverovatnije zbog njihove nesposobnosti da uživaju ili pružaju zadovoljstva prilikom socijalnih kontakata.

Mnogo ljudi sa distimijom nije svesno da pate od poremećaja koji se leči i traže izlaz u alkoholu i drogama koji samo podstiču njihov problem. Ovaj poremećaj oduzima od ljudi zadovoljstva života, a može im oduzeti i život. Ispitivanja pokazuju da između 3 i 12 % ljudi sa distimijom izlaz iz svojih muka traže u samoubistvu.

Procenjeno je da oko 3-5 % opšte populacije pati od distimije i da je nešto češća kod žena nego kod muškaraca. Deca, tinejdžeri i stariji mogu da razviju distimiju ali će njihovo raspoloženje pre biti nervozno nego depresivno. Za neke distimija traje čitav život, drugi iskuse jednu ili nekoliko epizoda tokom života. Neki ljudi posle distimije razviju depresiju, a neki razviju distimiju posle depresije. Ovu činjenicu je bitno zabeležiti jer može značiti da se prethodna terapija nije okončala sasvim uspešno.

Distimiju su u prošlosti zvali mnogim imenima kao: neurotska depreseija, laka depresija, srednja depresija i depresivna ličnost. Takođe se smatralo da je ovaj poremećaj deo karaktera i temperamenta, ali su istraživanja pokazala da na njega može da se utiče terapijom i tretmanom. Dobijanje ove dijagnoze sada može značiti otvaranje vrata za izlazak iz patnje.

Kako se distimija dijagnostikuje

Za postavljanje ove dijagnoze neophodno je da depresivno raspoloženje traje više od dve godine, da se dešava skoro svakodnevno i sa najmanje dva sledeća simptoma:

ˇ Loš ili prejak apetit;

ˇ Nesanica ili preterano dugo spavanje;

ˇ Umor ili manjak energije;
ˇ Loše mišljenje o sebi, nisko samopoštovanje)

ˇ Loša koncentracija;

ˇ Problemi u donošenju odluka;

ˇ Beznađe.

Šta prouzrokuje distimiju

Tačan uzrok distimije je nepoznat. Kao i ostala depresivna stanja može biti prouzrokovana kombinacijom nekoliko faktora.

ˇ Ispitivanja ukazuju na to da pojedinci mogu naslediti predispoziciju za razvoj depresivnih stanja. Oni koji imaju članove porodice koji su patili od depresije pod većim su rizikom da sami razviju takav poremećaj.

ˇ Disbalans ili poremećaj u hemiji mozga je vezan za promene raspoloženja i promene kod neurotransmitera u mozgu mogu da imaju uticaj na misli, osećanja i ponašanje.


ˇ Okolina takođe može da utiče na buđenje depresivnih stanja. Razočaranje, stres, i/ili trauma koji proističu iz stvari kao što su nezaposlenost, lični neuspesi ili tragedije, raspad porodice, mogu da utiču na razvoj depresije.

ˇ Psihološki faktori takođe mogu da utiču na razvoj depresije. Na primer, neke studije ponašanja govore da depresija može da bude prozivod 'naučene bespomoćnosti' koja proističe iz ponavljanog gubitka pozitivne potpore i koja je možda uticala na uvećanu stopu negativnih dešavanja u životu.

ˇ Pogled na svet može da pojača depresiju održavanjem negativnih i/ili nerealnih verovanja i stavova o sebi, ljudima oko sebe ili budućnosti.


ˇ Zbog uspeha lečenja distimije lekovima pretpostavlja se da njeni uzroci mogu biti i biološki. Istraživanja pokazuju da su moguće imunološke, hormonalne i neurotransmiterske veze sa distimijom.

Tekst preuzet od "Kanadskog drustva za poremećaje raspoloženja" - "Mood disorders Society of Canada"

Zdravo.Spet se oglašam čeprav vidim da moje pisanje ni nikogar preveč zanimalo...vseeno da si malo olajšam dušo, spet sem tukaj,<pozno v noč prijateljujem z računalnikom.
Danes sem izvedela, da kljub na tisoče poslanim prošnjam tukaj kjer sem zdaj nikakor ne bom dobila zaposlitve, ker moraš imeti zveze...tukaj, kjer sem si ustvarila dom, daleč od vseh mojih travm kjer sem se vsaj za silo iz razdrobljenih koščkov končno kolikor toliko sestavila skupaj. Dobila sem možnost da se zaposlim v mojem rodnem kraju kar pa pomeni spet življenje pri starših, ker z mojo minimalno plačo drugače pač ne bo šlo..najemnine tukaj so drage, imam še avto, ki ga je potrebno vzdrževat, nekaj denarja bo šlo za vožnjo na drugi konec Slo da bom videla fanta in eto, plačice ni več.Najraje bi se pogreznila v zemljo, zginila z obličja tega sveta....saj ne vem če bom preživela bivanje poleg mojih staršev,<ki so me psihično zlorabljali. In žalosti me to, da tu kjer sem si ustvarila dom nikogar ne poznam da bi lahko dobila službo. Tako malomeščanska je Slovenija...danes so spet padle težke besede o tem kako sem debela, da še zdaj nisem končala faksa itd..šla v sobo, se zjokala...pravzaprav se mi zdi, da je moje življenje čista nula. Nimam družine,<nimam svojega stanovanja, nimam službe....pa se mi zdi da bi to pri teh letih morala imeti....zdi se mi, da danes ni nič več normalno...mladi smo brez vsega, stari se vlečejo po dobro plačanoh službah in oddajajo svoje odvečne nepremičnine....bo sploh kdaj priložnost za nas mlade???

Jutro, Rozi  :rozicodam:

Da nebi nikogar zanimalo tvoje pisanje ni res..., sam ljudje imajo malo časa, pa poletje..., je pa za napisati kaj konkretnega treba imeti voljo in inspiracijo, pozitivno energijo in podobno izkušnjo......

Če so te starši maltretirali, ko ste še živeli skupaj, NIKAKOR IN RES NIKAKOR NE SMEŠ ITI NAZAJ ŽIVETI K NJIM, PA NAJ ŠE BO NEVEM KAKO.., RAZEN ČE....
Če se preseliš k staršim, lahko izgubiš marsikaj, če ne kar vse....
Lahko nastanejo veliki konflikti..., tebi se stanje poslabša..., obstaja možnost izguba volje, energije, in posledično izguba službe..... Kaj pa pol? Sedaj vsaj nekako funkcioniraš, pa češrav težko ampak funkcioniraš..

UKREPAJ: išči še naprej nove možnosti.., delaj naprej na tem, da najdeš novo službo, ali vsaj kaj dodatnega za delat, da se ti stanje vsaj malce izboljša.
Potrebuješ avto?
Pogovori se z fantom o možnostih skupnega reševanja problema, mogoče (če te ljubi), začni iskati službo v njegovem kraju,in se preseli k njemu.. Lahko en avto takoj odpišeta...
Če je on za to, da se preseliš k njemu, sprejmi bilokakšno službo za začetek..., sej pol ko se aklimatiziraš, se že lažje znajdeš v drugem kraju. Saj si to že enkrat iskusila.., torej(?), že imaš izkušnjo, ki te ni  "ubila" kolikor vidim.

Praviš, da se ti v službi posmehujejo..., pa to je njihov problem če niso zadovoljni s tvojim izgledom, sej pol tudi s svojim niso, zato so se pa spravili nad tebe....

Delaj na sebi, tiste stvari, ki so zastonj.., nap: uredi si frizuro vsak dan, da boš sama sebi všeč.., pa bodo to opazili tudi drugi...

Poskusi kaj okoli faksa nardit, da ti dvigne samozavest....
HODI pokončno z dvignjeno glavo.., ne glej v tla.....
VSAKEGA, v službi s katerim imaš opravka GLEJ DIREKTNO V UČI, KO SE POGOVARJAŠ Z NJIM, TUDI ČE GA NE MARAŠ.. (vloži pozitivno energijo ko imaš opravek s kom, pa če tudi se ti posmehuje kmalu se ti ne bo več, ko bo opazil-a da si pokončna oseba..)

NE JAMRAJ PRED SODELAVCI KAKO JE HUDO IN PODOBNO NE RAZGLABLJAJ O SVOJEM PRIVATNEM ŽIVLJENJU Z SODELAVCIM!!!!!!!!!!!!

....KJER JE VOLJA TAM JE POT ! ! !  za vakim  :dezuje: posije  :sunny:

Oprosti, ker nisem jamral s tabo... imej seee, pa glavo pokonci....

lp beli

Rozi, veš kateri mejkap najbolj užge na ženski.... ;D.. pa še zastonj je !

To pa je tako fajn prebrat, Beli,  :oki:čisto res je, kar praviš, da se spomnim tega. Iz moje izkušnje vem za nazaj, da tam, kjer sem govorila o svojih problemih (pravzaprav krilila, včasih kaj vpila lepega ali slabega) mi niso podaljšali delovnega razmerja (mogoče pa so me imeli za trčeno, nikol ne bom vedela, ampak ni čudno).
Kjer pa sem molčala kot grob in se menila samo o delu, pa so mi.  :)


Roza, se strinjam s tabo, kako je danes. Ljudje oddajajo in služijo kot sloni. Redno službo pa je brez vez težko dobit, da bi kdaj imel lahko kak kredit. Tud sicer službo. Brez redne službe pa ne moreš vzet stanov. kredita.  Kje pa iščeš lastno stanovanje? Pojdi na :

www.nepremicnine.net 

obkroži sobo in garsonjero in kraj mesta, pa nastavi tako, da bo s ceno naprej.
Vidla boš, da so celo v Lj garsonjere lahk poceni, v izmeri do 20 kvadratov sicer. Ampak so.
DAJ oglas, da iščeš sostanovalko ali sostanovalca in boš zmogla tudi SAMA BREZ STARŠEV.  :)  Nisi edina, ki ne more s plačo preživeti sama.  Saj zato pa gredo ljudje skup, zaradi delitve stroškov, ampak pol mora bit večji plac.

K staršem se v primeru službe nikar ne vračaj, č nočeš poslabšanja svojega stanja, pa stalne ujetosti v slabe odnose in hkratne čudne vzpostavljene negativne čustvene odvisnosti od njih in nesrečnosti.    :ne:

Tako !   :wav: Pa kupit pas za ravno držo, če ne gre drugače ravno stati ! Nosit pol leta pa mir, prve tedne in mesece bodo bolečine, potem pa se telo zravna. Če ne gre zlepa, pa s prisilo. To je kot šport. Sprva vse tečno, nato pa elan  ;D Vem ja, ni primerjave,a ne da se mi iskat primernejših vzporednic, izkoriščam to temo zato, da povem, da je slaba drža (v prsnem delu hrbtenice rahla upognjenost) lahko pogosto razlog slabe volje v življenju, večkrat prebrala. ne gre na silo spreminjait drže, BAJE pa, ljudje ki imajo glavo pokonci oz. nazaj, so pozitivnejši, nekateri celo polni sebe (kar je druga skrajnost). V glavnem, da veste, jaz si bom kupla ta pas .

-----------------------

 Nekoč mi je en mlajši moški povedal nekaj, kar me je totalno zadelo, da je v življenju najbolj pomembno poskrbeti sam zase- materialno, delati za lastno preživljanje, če se le da, če le nisi kakorkoli onemogočen (da ne moreš dobiti službe ali pa kakšna bolezen).

Ja, jaz bi tudi morala imeti to ali ono pri teh letih, pa sem se že sprijaznila, da tega in onega nimam. Veš kaj me bodri ? To da nisem edina in da so danes taki časi. Sploh če si osamljen, težko napreduješ.  :kiselnasmeh:  Pred 20, 30 leti je blo vse bolj varno. Vsak je imel delo ali dobil stanovanje. Ni bilo mučne negotovosti. Še dobro, da si lahko tukaj povemo, kaj nas muči .

Martinca  :pomezik:

Kar se tiče pokončne drže.., previril na sebi.., DELUJE, dvigne te....

Lej, ne rabiš kupovat nobenih pasov in pripomočkov, ker pol si hrtenico delaš samo še bolj leno.... in postaneš na nek način odvisna od pripomočkov... Hrbtenične-križne mišice morajo DELATI, da se ojačajo!!!

Hrbtene mišice preprosto ojačaš z eno preprosto vajo. In sicer, uležeš se na trebuh in sočasno dviguješ roke in noge (lahko tudi izmeničnon roke, pa pol noge dokler ne ojačaš, sam največji efekt v najkrajšem času je sočasno dvigovanje).  Vajo ponavljaš in s časoma stopnjuješ do rahle utrujenosti ne pretiravaj. Ko prideš do "kondicije", jo samo vzdržuješ. Vsak dan narediš 3x3- ( tri dvige trikrat, lako tudi več serij če čutiš da lahko), potem pa stopnjuješ v vsakem tednu, da prideš do 5x5. Več sploh ni potrebno.
REZULTATI SO VIDNI ŽE PO ŠTIRINAJSTIH DNEH, če "treniraš" 5x do 6x na teden. Po petih tednih lahko še samo vzdržuješ kondicijo in je dovolj 3x tedensko.., seveda pa ne škodi večkrat  :)

Ne kupuj si pripomočkov, če imaš zdravo hrbtanico, jih NE POTREBUJEŠ ! ! !

Malo vstrajnosti in 5min do 10 min na dan. Prav pa pridejo tudi  razgibalne vaje.
Če imaš razgibano hrbtenico, bodo možgani dobili več krvi, s tem več kisika, posledično večja sposobnost možganov za premagovati naloge, ki jih morajo opravljati, da bi človek lahko funkcioniral...!!!!!!

Če možgani nimajo dovol kisika, človek postane len v celoti..., potem pa se začnejo ona negativna razmišljanja...., pol pa se vlečeš kot megla..., nezadovoljstvo in si že v začaranem krogu..!!!!!!!!!!

Vaj je dosti, samo ta je najbol enostavna, hitri rezultai, pa malo vložka volje.

prijetno razgibavanje  :oki:

V bistvu, nimam zdrave hrbtenice. Imam kifozo, zadaj na hrbtnih prsnih vretencih torej 'pukl'  = 1 ali 3 vretenca so napol združena v  eno večje vretence ven, v izboklino torej. Tako da se mi je zelo težko ravno držati, pravzaprav nemogoče, lahko sicer dam glavo nazaj, toda me sčasoma močno duši, ker je celotni vratni in prsni predel z rameni vred, ukrivljen naprej v krivo držo,er so kosti tako zraščene.

 In v ledvenem in križnem delu pa močna hondroza - obraba.

Hvala za vajo, ki si mi jo povedal, marsikomu pride prav  :oki:

Ko jo skušam delati, začutm blazno neugodje in pritiskanje tam v sredini zadaj  :ne: Ampak se trudim, da vsaj ne bo tako hitro napredovalo...

tud kiropraktik mi je rekel, da se mi slabša in da je pukl večji kot je bil pred 5 leti in mnogo večji kot pred 10 leti, ko sem ga zarad tega prvič obiskala  :-\  In da naj delam neke vaje. Ampak se najraje ukvarjam s trebušnjaki. Hvala da si me spomnil  8)

Martinca, mlada si še zdaj še zmoreš... moraš, ker na stara leta nas bo itak pigalo.. :'(

Saj mi nič ne manjka, imam pač krivo držo. Vse ostalo so pač besede in napovedi.  (hondroza ni močna, moja napaka, pa saj vseeno). Drugač pa sem ok , ne se sekirat zame   :-[
Upam da si tud ti ok.  :)  Če delaš te vaje, pol si že, prav gotovo. Tud jaz dam veliko na gibanje, skoraj največ.

Sej, si ne pulim lase matrica, sam telovadba velik da sej veš.

Drgač pa dolgi sprehodi po gozdu so dobrodošli, ker kisik odpira use čakre in "rane" se neverjetno hitreje celijo...

imej se matrica

Kaj vem, če to ravno drži.....
Sama imam kifoskoliozo in lordozo že od 13. leta naprej. Torej popolnoma zveriženo hrbtenico na vseh možnih koncih. Pri 17. sem bila operirana, so mi vstavili 23 cm dolgo oporo, ki jo nosim že vse življenje..... Pa verjetno pri 13. še nisem vedela za razloge za slabo voljo... kaj vem....
Kljub temu nosim glavo pokonci (kolikor se pač da v tem stanju)... se ne dam.... kljub hondrozi v zadnjih letih in težavah zaradi neustreznih pritiskov na lumbalna vretenca.... človek veliko zdrži!
Res pa je nekaj..... v primeru psihičnih težav, se tudi stanje s hrbtenico kaj hitro odraža na akutnem stanju nepopisnih bolečin (ki popolnoma onemogočajo gibanje!!). Zato sem čez leta spoznala, da bolečine hrbtenice skušam reševati s šlihtanjem glave. Žal se v življenju zgodi veliko nepredvidenih dogodkov, katerih ne uspeš obravnavati tako hitro, kot se pojavljajo bolečine.... Ko me vrže v posteljo hrbtenica, odpove tudi glava....in to je najhuje! Verjetno pa potem tukaj nastopi distimija....
Vsekakor pa krepitev mišic koristi v vsakem primeru... predvsem tistim, ki niso omejeni v gibanju.... krepi tudi duha in splošno počutje! Seveda se ne bomo dali..!!!

Vse dobro!

Moje sočutje, Zala  :seznojim:
Nisem točno razumela, kaj  ne drži ? Praviš da gredo distimija in bolečine v hrbtenici z roko v roki tud pri tebi. Saj to sm lih rekla, kriva drža = slaba volja. Ravna drža in glavo pokonci = boljše počutje.
Pri samozavestnih ljudeh vidimo, da se držijo samozavesto nazaj, niso sklonjeni naprej predse.

Iz srca ti želim izboljšanje glede tvojih resnih težav s hrbtenico :rozicodam:

Draga Zala!!!
  Hudo,da si že v rani mladosti toliko pretrpela zaradi hrbtenice.Najbrž ti ni bilo lahko,saj si bila kot najstnica veliko prikrajšana.Mislim,da si nihče ne more predstavljati bolečin,ki si jih in jih še vedno
doživljaš.Imaš pa veliko poz.energije in volje,kar je pohvale vredno.Občudujem te in ti želim še naprej
pozitivno gledanje na svet.Prav imaš....ne bomo se dali.... :rozicodam: :rozicodam:

Martinca,
hotela sem povedati le to, da menim da ni rečeno, da so pokončni ljudje bolj samozavestni in da tisti, ki so sključeni vedno samo negativci....ravno zato, ker imam sama fiziološke težave že iz rane mladosti, ko še nisem vedela za psihično zdravje....
Kljub moji drži počnem prav vse, kar počnejo zdravi; pravzaprav sem bolj gibčna kot marsikdo, čeprav moja hrbtenica nikoli ne bo boljša, ampak po logičnem sklepanju vedno samo slabša. Zato se pač učim živeti s temi bolečinami, ki velikokrat vplivajo na psihično zdravje.... želim le to, da bom enkrat uspela svoje fizične težave vzeti kot popolno dejstvo, in da to ne bo vplivalo na mojo psiho... (gre za akutne faze z bolečinami in omejenim gibanjem). In seveda uživala življenje, ko ga lahko...
In to ravno pravim, da me je moj dolgotrajni boj z bolečinami, izgubami in še čem pripeljal do slabega počutja ali če hočemo v distimijo.... (morda samo nek postravmatski sindrom) ali preprosto: kup je bil prevelik.
Saj se bomo naučili te umetnosti, ki se ji pravi: ŽIVETI. Le nekaj je: enim časa ni ostalo prav veliko...
Le zakaj pravijo, da so stari ljudje modri????

Vse dobro!

A to pa seveda ne, ker eno je drža, drugo pa operativni posegi. Drugač pa je to o ravni drži blo nekje objavljeno, da predvsem gledanje navzgor (s tem pa tud do neke mere pride do ravne drže, kolikor pač dovoljuje kifoza ali skolioza ali whatever,  prinaša vedro voljo in več optimizma. Men se zdi, da je šlo za gledanje gor . In da so ljudje, ki gledajo v tla, depresivni. In da bi naj človek svoje počutje izboljšal z zavestnim gledanjem gor ter z ravno držo, kot rečeno, v skladu kolkor nam dovolijo omejitve. 

Ja, seveda... s tem se pa strinjam! Sicer pa: če gledaš v tla je zelo težko videti vedro nebo, ptice na drevju, sonce, morje, hribe, dežne kaplje... nasmeh sočloveka....
Verjetno so ljudje, ki gledajo v tla tudi manj odkriti....v očeh nekoga se skriva marsikaj... veliko tega je moč videti in prebrati.
Zakaj bi skrivali svojo dušo, če je "lepa"???

Vse dobro!

Hvala za vse vaše odgovore, pa čeprav ni vse tako lahko izvedljivo kot se sliši....fant ima kredit za stanovanje, pišuka, po teh letih dela in končani diplomi si pa ja zasluži stanovanje, pa čeprav na kredit.
Nažalost je tako, da sem že celo šolsko leto na zavodu za zaposlovanje in dobivam socialno pomoč, ne morem več tako živeti, cele dneve doma, v nekem svojem svetu...rada bi se zaposlila, do zdaj sem dobila samo možnost za delo v najbolj zarukanih gostilnah-kljub temu da sem pred diplomo. Nekako ne vidim druge možnosti kot to da se preselim drugam in tam poiščem službo, tukaj ne poznam nikogar in po vseh nešteto poslanih prošnjah se stvar ne premakne nikamor, ker se vse službe iščejo samo po zvezah-sploh javni sektor.
Sem malo pobrskala koliko stanejo stanovanja v kraju kamor naj bi šla delat-vse okoli 300 eur najemnina plus stroški, nekih sobic ne najdem :'( :'(. Kak bi si jaz z mojo plačo ki jo bom dobivala lahko privoščila plačevat stanovanje in še vse ostalo ne vem....z minimalno plačo težko. Na zavodu za zaposlovanje se zelo grdo obnašajo do mene, ker sem priseljenka...prav izživljajo se nad mano. Kako se znajdete ostali ki ste brez službe?

Odnosi s starši so grozni. Zadnjič so bili na obisku pri meni, poslovili smo se brez besed, nenehno me maltretirajo. KO smo šli na sprehod so mi rekli da takšna pač ne morem v mesto, da sem oblečena tako kot da grem na plažo ( mimogrede imela sem športne kratke hlače in majčko z naramnicami-videla sem še vsaj 100 punc tako oblečenih na ulici)...nenehno mi solijo pamet kako moram živeti.Pravzaprav nimam volje do ničesar.KO ostanem sama bi najraje samo spala. Verjetno sem se zato tudi zredila...pa sploh nisem debela, samo se pač vidi da sem doma in da nisem tako aktivna kot če bi hodila v službo.
Ob tem srečanju s starši sem malo razmišljala in sem ugotovila, da smo imeli doma pravzaprav zelo čudne odnose. Nikoli nisem smela izražati svojega mnenja-sploh pa ne mnenja ki ni bilo isto kot njihovo, vedno sem se bala njihovega reagiranja na moje vprašanje, ker pravzaprav nikoli nisem vedela kakšne volje so...če se je mati pogovarjala z kolegico in sem kaj vprašala mi je kar rekla da me to pač ne zanima...kar tak...kljub temu da sem bila dovolj stara za normalen človeški pogovor. In isto oče, kot da je živel v svojem svetu....vedno je samo tv gledal, če si ga kaj vprašal sploh slišal ni...nikoli ni bilo nobenega reda, nikoli se ni vedelo kdaj gremo na morje, kdaj se gre spat, skratka mislim da smo bili čisto disfunkcionalna družina. Včasih sem se s kom družila in je bilo vse OK, potem pa je očetu kar nekaj v glavo kapnilo da ta oseba ni OK in se nisem smela več družiti s to osebo....še vedno se dobro spomnim ko smo bili pri družinskih prijateljih v drugem mestu ki imajo otroke približno enako stare kot sem jaz. Z njihovimi otroci se je moj oče vedno tako zrelo pogovarjal, jaz sem bila lahko samo tiho...potihem sem si vedno želela da bi bila ta oseba...ker sem imela občutek da sem manj vredna, da se z mano pač ne da pogovarjat. Še zdaj sem v družbi raje tiho ker se mi zdi da nimam kaj povedat-ko pa sem venomer samo doma in nimam nekih rednih stikov z  ljudmi. ( o čem naj se pogovarjam).Mati mi je rekla da nima biti na kaj ponosna name in na brata, saj nihče še ni končal faksa, pa tudi baje sva s fantom sama kriva da sva se odselila od tašče ker se tam nisva razumela. Skratka nobene podpore od nikoder. Ostalim starši pomagajo pri nakupu stanovanja itd..midva nimava nobene podpore od nikoder.Hvala da ste si vzeli čas in prebrali moje pisarije.

Roza,
vsekakor nisi v zavidanja vrednem položaju. Prav nobenega pametnega nasveta nimam, da bi ti dal vsaj trohico upanja in boljše volje. Kar se službe tiče imaš pravzaprav prav...tudi sama sem po 25. letih službe za nedoločen čas ostala brez. Nekaj časa nadomestilo in prošnje "bogu" za vsaj nekaj dela za preživetje. No, po neki čudni sreči in brez vez sem se uspela vključiti v javna dela. A to je največ leto dni, pol pa... Menim, da se na zavodu kar do vseh obnašajo precej arogantno, s tem se boš morala sprijazniti, saj sistema ne bomo spremenili ne ti, ne jaz. Uredi tam kar moraš, ostalo skušaj vreči čez ramo...
Brez službe boš resnično težko najemala stanovanje. Morda je prva stvar, ki jo moraš narediti: diploma (tudi jaz sem bila v enaki situaciji; če ne bi diplomirala, danes ne bi imela niti tega dela!); potem imaš gotovo vsaj malo več možnosti, pa še zaposlila se boš z nečim (ugibam; morda to že počneš!)
V otroštvu in mladosti nam starši pogosto ne dajo najboljše popotnice v življenje. Ti si to ugotovila dokaj zgodaj (sama nisem imela te "sreče", ker sem kar zanosila, ko sem izgubila oba starša; potem so tukaj drugi problemi v ospredju) in boš verjetno tudi prej razčistila s tem. Skušala vzeti preteklost pač kot del nečesa, kar v tebi ni pustilo ravno dobrih občutkov; zato je potrebno, da se ti enake stvari ne dogajajo v prihodnosti.
Poleg tega ni vedno tako, da starši pomagajo; tudi meni ni pomagal NIHČE, saj staršev tako ni bilo več, pa tudi če bi bili, mi prav gotovo ne bi; vsaj mama ne. Pa še otročka sem imela, nobenega pojma o vzgoji, zmedena,neuka, vržena v življenje sama... in - preživela!
Vem, da je zate zdaj slaba tolažba, da je tudi najbolje vse doseči sam; nikomur nisi nič dolžan; nobene hvaležnosti, nobenih očitkov...kar je v takih odnosih s starši dokaj pogosto.
Zdaj situacija izgleda dokaj brezizhodna, vendar verjami, da se po nekem "čudežu" in z voljo stvari vendarle nekako razpletejo. Včasih v zadnjem trenutku...Kljub temu, da mi bo tudi ta služba iztekla, ki je seveda pogoj za vsaj malo dostojno življenje še vedno verjamem (kljub napisani množici prošenj, razgovorov, testiranj,..) da bom neko službo dobila. MORAM jo dobiti!! Tako pa ti tudi...pa čeprav so za prevedriti samo zarukane gostilne. Sama veš, da si sposobna več in to boš dosegla!
Ne prepusti se da te tok meče naokoli...življenje ni vedno pesem!
Vse dobro!

Hvala Zala, a nikakor ne zmorem iz začaranega kroga. Še vedno sem brez službe, morala bi dokončati faks, poleg tega skrbim za celo gospodinjstvo in vsega imam preveč, zdi se mi da me vse boli, celo telo in ne zmorem več, vsak dan moram vozit tudi psa ven, skratka ne zmorem vsega , zdi se mi da sem od vsega utrujena, od nobenega nobene pomoči. Zdi se mi, da sem stara 100 let, počutim se kot kaka stara mama. Moji prijatelji potujejo, starši jim nudijo takšno ali drugačno pomoč, ko se s kom od sorodnikov pogovarjam po telefonu me sploh ne poslušajo, niti do besede ne pridem. Včasih se čudim koliko imajo drugi ljudje za povedat  o sebi, jaz pa samo poslušam, ker nimam kaj za povedat, ker se mi zdi da so moje misli prazne.

Kaj se dogaja, Roza??? Kje si...????
 :rozicodam:

Ojla vsem, jst sm na netu našla par člankov na to temo, ki bi lahko bili koristni:

https://en.wikipedia.org/wiki/Dysthymia

http://medical-dictionary.thefreedictionary.com/neurotic+depression

http://www.allaboutdepression.com/dia_04.html

http://www.health.harvard.edu/depression/dysthymia

Distimija ali prikrita depresija: ko depresivnost postane naše 'naravno' stanje

https://sensa.metropolitan.si/terapevti-svetujejo/distimija-prikrita-depresija/