FORUM Nebojse.si

Živjo :)

Imam en nov problem. Ko sm bil star približno 11 let sem s prijatelji streljal ptiče. Takrat se mi ni zdelo to nič posebnega, sedaj pa imam obsesijo da sem zato slab človek in da si zaslužim da trpim. Takrat sem bil res še majhen otrok in nisem vedel kaj je prav in kaj ne ampak misel me še vedno preganja in mi ne da miru. Ali je to značilno pri OKM in ali ima kdo kakšno podobno izkušnjo?

Hvala za odgovore :)

Pri starosti, ki jo omenjaš, so vsi dečki bolj nagajivi (no, tudi nekatera dekleta :zardevam:), radi kaj ušpičijo, skratka najbolj jim dišijo prav tiste stvari, ki jih ne bi smeli početi. Tako da nisi bil edini. Eni kradejo pticam jajca, drugi preganjajo sosedove domače živali, tretji cukajo deklice,... Tudi sama se spomnim, da mi pri 10-ih, 11-ih letih ni bilo tuje početi tisto, kar naj ne bi bilo prav.
Streljanje ptičev sicer res ni lepo, ampak moram reči, da poznam kar nekaj moških, ki so v mladosti počeli podobne zadeve, pa so danes čisto v redu ljudje. Prav tako v teh začetnih pubertetniških letih še ne moremo govoriti o tem, da otrok razmišlja, kaj dela, kakšne so posledice njegovih dejanj. In vsaj po mojem mnenuju ga, četudi se mu nekaj ne zdi najbolj prav, kaj hitro v dejanje potegne družba vrstnikov. Pa lahko kaj od tega komu očitaš? Ne. Če bi bili otroci v tem starostnem obdobju zmožni logično in preudarno razmišljati, bi se jim recimo za njihove hujše prestopke/zločine sodilo po enakem postopku kot odraslim. Pa se jim ne. 

Kar je bilo, je bilo in tega ne moreš spremeniti. Prav tako pa je škoda, da bi se obremenjeval z norčijami, ki si jih počel v družbi vrstnikov, ko si bil še otrok. Kot si rekel - nisi vedel, kaj je prav in kaj narobe, ker takrat še nisi zmogel presoditi tega. Vem, da je lažje reči, kot storiti, ampak pusti to za sabo in vzemi vse skupaj kot otroško norčavost.

Najbrž je to značilno tudi za OKM (obremenjevanje z nečim, kar si ,če si, v preteklosti naredil narobe), se mi pa zdi, da je to tudi splošna človeška lastnost. Sama se marsikdaj sprašujem, kaj sem storila narobe, zakaj sem storila tako in ne drugače, zakaj nisem takrat drugače razmišljala,...? Pač tako je bilo in bo ostalo, le da smo nekateri ljudje bolj samokritični in si, četudi povsem nedolžne stvari, razlagamo skoraj kot zločin.

P.S. Mučenja živali ne odobravam. Če bi odrasel človek streljal na ptiče, bi imela o njem povsem drugačno mnenje. Takšno dejanje nevednega otroka pa je bolj kot ne igra.

Lp,
Aimee

Ja zj če vidim da kdo hoče streljat ptiče ali pa na kakršen koli drug način hoče škodovati živalim ga takoj ustavim. Ker sem zelo proti. Ampak takrat sm bil res samo otrok, otroci pa probavajo vsemogoče. Danes še žužka ne ubijem ker spoštujem naravo. Res pa je brezveze, da se sikiram za stvari ki smo jih kot otroci več ali manj vsi počeli ali se motim?

Vidiš, danes veš, kaj je prav in kaj narobe - in delaš prav. Kot otrok pa tega nisi vedel oz. se tega nisi mogel zavedati, ker smo ljudje "narejeni" tako, da se moramo najprej kaj naučiti (ne pridemo pametni na svet, kajne).

Ja, kot sem ti že napisala - povsem brez pomena se obremenjuješ s svojimi otroškimi lumpatijami, ker smo vsi kakšno ušpičili.

Jaz in sestra sva, ko sva bili malo mlajši od starosti, ki jo omenjaš ti, tudi maltretirali našega takratnega mačka - nosili sem ga okoli kot en žakelj, pa če mu tudi ni bilo prav, preverjali, kaj bo naredil, če ga primeva za rep (saj sta nama starša povedala, da to mucku ne paše, pa je šlo vse skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven). Majhen otrok preprosto ne pomisli, da žival tudi kaj boli. Danes recimo vem, da so živali prav tako občutljive, kot ljudje, da jim kaj paše in kaj ne, da imajo svoje želje, svoje potrebe - otrok pa o tem še ne razmišlja.

Še zdj mi skos po glav hod :(. K de bi storu navemkašen kriminal. Sploh se ne morm znebit te misli, kr hod mi po glav kva če si zaslužm umret pa take podobne misli. Pa sam otrok sm biu nevem zakaj se tok sikiram, ampak ne morm se nehat. Upam de mi bo šlo čimprej vn iz glave use to. Sj vem de usi delamo napake, ampak moja OKM se je res obesla na tole in mi ne da miru, že mislm de sm razčistu pa de sm biu itq otrok k neve usega pol mi pa spet začne hodt de sm slb človk.

Onix, nisi slab človek zato. Ma, saj vem, da smo ljudje tako "narejeni" (no, vsaj jaz sem), da se radi sekiramo za stvari, za katere se nam zdi, da smo jih storili narobe in jih ne moremo več popraviti, ampak s tem ne dosežemo nič drugega kot to, da sami sebe spravljamo v slabo voljo, si ustvarjamo nizko samopodobo in se tlačimo...no, saj veš kam. Kot sem ti že napisala - takrat si bil otrok in otroci pač počnejo neumnosti (ki jim niti slučajno ne moreš reči kriminal), ker se ne zavedajo posledic svojih dejanj.
Ne očitaj si tega, kar ne moreš več spremeniti in ne obremenjuj se s tem, kar si storil kot otrok. Vem, lažje reči, kot storiti, ampak vseeno. Poskusi vzeti svoje dejanje kot otroško norčavost, namesto kot nekaj, česar bi se moral sramovati.

V razmislek: Omenil si, da ste ptiče streljali skupaj s prijatelji. Se ti sedaj ti prijatelji zdijo slabi ljudje? Mislim, da ne... Poskusi tudi sebe videti kot svojega prijatelja.

Sem že omenila tole, pa je čisto vseeno, če še enkrat: V mojih očeh nisi slab človek , Poskusi se tako jemati tudi sam.

Objem,
Aimee

P.S. Od malega so nas učili, da naj bi odpuščali ljudem. Zakaj bi potem ne odpuščali tudi sami sebi? Saj smo konec koncev tudi mi samo ljudje.

Hvala Aimee za pomoč :) Se že bolje počutim hehe. Ma ja preveč sm obseden s temu sej bom probov misli čim bolj ignorirat. Pa si odpustit za stvari iz otroštva. Res hvala ti za razumevanje pa spodbudne besede. Sej vem de je mal smešn de se sikiram za take stvari zj sm se clo sikirov za mravle če sm kšno kdaj ubiu pa tko naprej. Ampak to obsesivna motnja dela dvome in krivdo.

Onix, oprosti, vendar jaz res vidim, da te vsaka najmanjša agresivnost , plaši oz. spravlja v slabo razpoloženje....verjetno se motim....

Scorpion, upam, da ne boš spet začel...

Tudi jaz se sekiram, če ubijem žužko in jo ponavadi sploh ne, ker si mislim, da ima tudi ona pravico živeti. In tudi sama se marsikdaj po nekem dejanju sprašujem, ali sem ravnala prav, kaj bi lahko storila drugače - no, vsaj do sedaj sem se. Nekateri smo pač malo bolj reflektivna, samokritična bitja, ki si vsak dan sproti prizadevamo, da bi postali najboljša različica samih sebe. In tega nam nihče ne more oz. ne bi smel očitati.

Onix, prav nič ni smešno, da se kdaj sekiraš zaradi kake malenkosti - se marsikdo med nami. Pa zaradi tega nismo nič slabši ljudje. Sama pravzaprav menim, da smo celo na boljšem. Zakaj? Ker le s kritičnim presojanjem samih sebe lahko storimo kaj v smeri osebne rasti in notranjega zadovoljstva. Priznam pa, da se je včasih potrebno malce zadržati, pogledati na svojo samokritičnost od daleč in se vprašati - pa nisem do sebe morda res malce preveč strog/-a? Bi od svojih prijateljev tudi pričakoval/-a kaj takšnega, kot pričakujem od sebe? 

jaz sem povedal le svoje opažanje glede Onixove preobčutljivosti, ki se je on sam zaveda....in nič drugega..

nekje sem prebral, da z vsakim vdihom pomotimo na tisoče mikoorganizmov....torej že s tem, da živimo "morimo"..

Scorpion, se ti zdi, da je namerno pobijanje živali enako temu, kar omenjaš?  :-\  Je potemtakem uboj človeka v samoobrambi enako hud zločin kot namerni načrtovan umor? Tebe včasih človek resnično težko razume...

Aimee si nekaj živčna spet, vidm.....tukaj ne govorimo o pacifizmu in zaščiti živali, temveč o preobčutljivosti....

Sklepam, da is vegeterijanka....ker drugače si zelo agresivna do živali...mal te hecam

Naj te najprej vprašam, zakaj si rekel, da sem spet živčna?

Mah, nisem živčna, samo razmišljam. To pa je menda dovoljeno. Drugače pa bi tudi ti lahko kako mojo besedo vzel malce manj resno. Me je mogoče res zaneslo malo off topic s temo o živalih. Ja, imaš prav, pa četudi si se le pohecal, sem vegetarijanka ;D in me zato kar hitro zanese v smer "boja" proti mučenju živali.

P.S.: Spet off topic, pa moram dodati še tole. Nisem tiste vrste vegetarijanka, ki bi mesojedce spreobračala v vegije. Naj se vsak sam odloči kako in kaj. Meni meso pač preprosto ne diši.

berem zgodaj zjutraj.....jez te poskušam vzeti resno Aimee...objemček

Sam sem si že delno odpustil, saj je to počelo mnogo otrok, je res samo del otroške igre. Kot odrasli lahko bolje precenimo situacije in se pametneje odločimo. Uvidel sem da se je brezveze sikirati zaradi otroške igre in itaq vem da bi danes ravnal drugače. Kot sem rekel poznam jih mnogo, ki so kdaj streljali ptiče nekateri celo pse in mačke kar sam nikoli nisem ampak bili smo samo otroci, ki nismo vedeli še vsega na tem svetu. Pomoje da vsak lahko v preteklosti najde kakšno stvar, ki mu ni všeč ampak bistvo je da se ne zataknemo v preteklosti. Scorpion res je ne maram agresije to je očitno, ampak včasih se pa res že preveč sikiram.

Dobro to vsaj racionalno veš..počasi boš postal malo bolj prizanesliv do sebe...

to se ti bo počasi skristaliziralo in bo vse ok... :oki:

Onix, :clap: sem vesela, da si spremenil pogled na svojo otroško navihanost in, kot je napisal Scorpion, postajaš malce bolj prizanesljiv do sebe. Ne bi bilo prav, da bi sebe obtoževal za nekaj, za kar bi drugim mimogrede pogledal skozi prste.
Povsem se strinjam: Človek se ne sme zatakniti v preteklosti, kakor mu tudi ni potrebno preveč razmišljati o prihodnosti. Živeti je potrebno tukaj in zdaj. Če si ves čas z mislimi nekje drugje, kot je tvoja sedanjost, nimaš nikoli priložnosti zares živeti in biti srečen.
Onix, kadarkoli se ti pojavi kakšna takšna misel, ki te teži - zapiši jo tukaj, pa jo bomo skupaj "preglodali do kosti".


No, saj sem upala, da me na forumu jemljete resno, kljub vsemu pa je kdaj kakšna beseda, pa najbrž ne le moja, tudi tuja, mišljena veliko bolj lahkotno, kot je sprejeta. Scorpion, da boš razumel, zakaj kar naprej nekaj kompliciram in analiziram...odraščala sem ob očetu, ki je neredko vzel kakršno koli mojo izjavo drugače, kot je bila mišljena, spreobračal moje besede in neredko iz vsega skupaj naredil povsem neutemeljen spor, ki se je običajno po nekajurnem psihičnem trpinčenju končal s fizičnim obračunavanjem. Zato mi ne zameri, če sem tako živčna (sama sicer temu ne bi rekla tako), kot si si mojo nagnjenost k pojasnjevanju zadev razložil sam.
Hvala za objemček :)

Nisem mislil živčna v klasičnem pomenu, temveč te je nekaj razburilo.....nič hudega

Hvala za pojasnilo, Scorpion.  :)

Madona, te vsiljive misli!!! A nam bodo kdaj dale mir?? Jaz se borim z njimi že 16 let, več ali manj uspešno. Na začetku je bilo OBUPNO in popolnoma te razumem, kako ti je, meni se je to zgodilo prvič v četrtem mesecu nosečnosti. GROZA, GROZA in še enkrat GROZA!!! :seznojim: Če človek tega ne proba na svoji koži, nima pojma, kako zna bit to hudo. Nekako sem prebrodila vse skupaj in ko sem začela prebirati knjige o tem, mi je bilo vedno lažje. Sploh, ko sem ugotovila, da nisem edina s temi težavami!!  :ne: Zdaj pijem že nekaj časa SEROXAT in mi pomaga. Dosti lažje živim, bolj sem zadovoljna in nasmejana. Hvala bogu sem tudi po naravi dobrovoljček, zato nekako s smehom premagujem dan. Je pa res, da se te anksiozne težave ponavadi pojavijo pri zelo občutljivih ljudeh, in jaz to sem!! :mah: Hvala bogu, da imamo ta forum in si pomagamo z nasveti!!! :smejalci:

Ja res so lahko grozne te vsiljive misli. Ampak mislim, da jih z izkušnjami in časom vedno bolje kontroliraš in potem postanejo le še manjša nadležnost občasno. Meni gre vedno bolje imam pa jih že kar dolgo, najprej sem bil zelo plah in sramežljiv kot majhen otrok potem v puberteti sem bil obseden s svojim videzom, in s tem da imam kakšno bolezen, ko pa sem prišel ven iz pubertete pa so se pojavile nasilne vsiljive misli, ki pa so zdaleč najhujše od vseh. Vedno sem imel slabo samozavest in to je pomoje tud kr veliko vlogo odigral pri teh nasilnih mislih, saj je bistvo pri vsem tem da znaš sam sebi zaupati, kar pa jaz težko storim.

Meni tud nagajajo te zoprnije... Opazam pa, da se mi veckrat pojavijo, ko sem pod stresom... Oziroma, ko zadrzujem svojo zivcnost...
Onix, tnx za razlago glede zaupanja vase - pravzaprav nisem nikoli pomislila na kaj takega in se strinjam s tem!

Me pa zanima se nekaj, je mozno, da se te misli pojavljajo tudi kot neke vrste beg pred vsakdanom (v mojem primeru, strah pred odraslostjo oziroma pred pisanjem diplome) -- se imam malo na sumu, da je tako pri meni...

Zelim vam lep poletni dan in cim manj tecnih misli!

Himiko

Ja čist možno je. Men je Dr. Rebolj točn to reku. De me te misli sam ulečejo preč od razvoja, oziroma da jih možgani zato ustvarjajo ker se bojim resničnega življenja. Tako se mi vozijo te nerealne misli in se mi s pravim življenjem ni treba ukvarjati. Tako nekako mi je razložil to situacijo. In pomoje da je delen razlog za te misli, beg pred realnimi problemi.

Ni dovolj dobro-krivda
nisi naredila kot sem jaz rekel/la-krivda
nisi se trudila-krivda
vsega si ti kriva-krivda..

In potem..

nekje globoko v sebi..

jaz,jaz,jaz,jaz,jaz.......kriva,kriva,kriva..

Mogla bi rečt..nehaj že bit egoistična..nisi kriva.
Vendar ljudje preveč zaupamo,upamo in predvem preveč hlepimo.
Po ljubezni in varnosti.

 :-[ Ne zatiraj me zaupaj mi.  :-[

Glede tega, da nekdo naredi "bedarijo", pa se potem počuti krivega zaradi tega, bi pa jaz tole rekla.

Včasih se samo tako, da naredimo nekaj narobe, začnemo zavedati, kaj je prav in kaj narobe. Spoznavamo svoje meje, svoje moralne vrednote. Včasih se lahko lekcije naučimo le tako, da prestopimo neko mejo. Včasih te meje spoznamo šele po tem, ko jih prestopimo, pred tem pa se jih sploh ne zavedamo.

Da še povem svojo izkušnjo. Ko sem bila še otrok, je imela prijateljica v vrtcu igračo, ki je bila meni zelo všeč. Tako zelo, da sem igračp nekega dne vzela iz torbe, ki jo je imela v garderobi in odnesla domov. Takrat nisem razmišljala o posledicah, takrat sem mislila, da imam pravico vzeti nekaj, ker so bili njeni starši bolj premožni. Ampak občutek krivde, ki je prišel za mano, je bil tako ogromen, da me je za vedno spremenil, čeprav sem bila takrat le še otrok. To je bila zame tako velika lekcija, spoznala sem, da ni prav, da si prisvojiš nekaj, kar ti ne pripada. Od takrat vem, kako veliko breme krivde bi nosila, če bi to ponovila. Če bi našla nekaj, kar ni moje, bi prav gotovo želela vrnit lastniku, ker bi sicer imela madež na svoji vesti, česar pa nikakor ne želim občutit. Zdaj vem, kako je, če bi prestopila mejo.

Ja, sem se počutila kot slab človek. Če pa zdaj gledam takole nazaj, pa vem, da se na napakah največ naučimo. Če naredimo nekaj narobe, še ne pomeni, da smo slabi. Pomeni, da znamo naslednjič narediti to bolje. Je pa res, da sami sebi napake najtežje odpustimo...

Gaia

Onix, mislim, da 11-letni otrok že lahko dojema, da je ubijanje kruto. Spominjam se, da ko sem bila stara kakih 9 let, je neki fantek dal svojega mačka v vrečo in se napotil k potoku, da bi ga utopil. Jaz sem ga milo prosila, naj tega ne naredi, toda bil je neusmiljen. Kar se je odločil, je tudi storil. Meni pa je bilo zelo hudo pri srcu. Bila sem neizmerno žalostna.

Ampak, glej, človek se v svojem življenju spreminja in ti si se spremenil na dobro. Torej nisi slab človek. Pomembno je to, kakšen si sedaj, zato si moraš oprostiti in se imeti rad. Ti si moralno rasel in to je najbolj pomembno. Na to si lahko ponosen. Mnogo ljudi je bilo v otroštvu dobrih, pravi angelčki, a so postali slabi, ko so postali odrasli. Torej vidiš, da si mnogo na boljšem od njih. Ne oziraj se v daljno preteklost, pomembno je to, kakšen si sedaj. Ti si to, kar si sedaj.  :)

Hvala za odgovore :)

Ja res sem se skozi leta zelo spremenil. Kot otrok pa sem počel tudi kakšne napake, ker sem pač videl da tudi drugi to delajo in se mi ni zdelo narobe. Danes lahko mislim s svojo glavo in vem kaj hočem in kaj ne. Tako da za preteklost sem si zdaj odpustil, saj smo vsi naredili kakšno napako in is teh se učimo. In še vedno jih delamo pomoje je bistvo to da se iz njih učimo...

Aja pa še to. Dojemal sm že da je ubijanje kruto. Ampak takrat sem pač vsesorte probaval, tudi kaj napačnega (začetek pubertete, še vedno otroška igrivost in tako naprej). Sej vsi moji prijatelji so delal isto pa se dons noben ne sikira oz. eni še zdej kej takga delajo in to se mi zdi narobe. Drugače sm pa zmer uredu do živali, če vidim kkšnga mačka ki nima doma se mi zmer tko zasmil de bi ga kr domov vzel :) Pa doskrat sm že ustavil kakršnokoli nasilje nad živalmi od drugih, ker tega res ne maram. Še žužka ne ubijem dons, če po men leze ga dam lepo na tla hehe :)

Tukaj bi dodala, da na odnos otrok do živali v veliki meri vplivajo starši. Jaz sem bila tudi naučena, da se živali ne tepe, se jim ne škoduje itd in jim zato nikoli nisem storila kaj slabega. Ok, omenila sem enega mucka, ki sem ga prenašala okoli kot žakelj, ker ga niti nisem znala lepo dvigniti, drugače mi pa ni prišlo na misel, da bi jih kako poškodovala. Poznala pa sem veliko otrok, ki ali doma niso imeli živali, ali pa so tudi njihovi starši imeli slab odnos do njih...Prvi otroci ponavadi sploh niso imeli nikakršne predstave o živali kot prikupni in scrkljani zverinici - zanje so bile pač nekaj kar obstaja, se jih pa ne tiče preveč ali pa so jih imeli za nekaj rastlini podobnega (ne čuti, jo nič ne boli, z njo lahko delaš, kar ti paše), drugi pa so tudi sami posnemali svoje starše in se do živali vedli grdo.

Bi pa še poudarila, da fantje običajno odraščajo počasneje. Ko se dekleta že razvijajo v ženske, so fantje ponavadi še povsem navihani in norčavi, zato ne bi ravno potegnila črte in rekla - pri 11-ih se vsak zaveda svojih dejanj in posledic. Ni nujno - odvisno je od stopnje razvoja in vzgoje.

Vsiljive misli so grozljivo trpljenje. Vendar sem jaz prepričan, da nam trpljenje, kot tudi vsaka bolezen, ni dano brez vzroka. Trpljenje nas opominja, da nekaj ni redu in da je treba nekaj narediti. Nas prebuja..

Vsiljive misli imajo torej svoj namen, preko njih nam naša narava nekaj sporoča. Naša naravna intuicija in notranja inteligenca nam nekaj govori o nas samih in naših čustvih. Če jo hočemo poslušati nas lahko pelje na višje nivoje zavedanja, kar pa pomeni napredovanje h zdravju.

Vsiljive misli nam niso vsiljene, temveč jih sami proizvedemo. Seveda ne zavestno, temveč so izraz naše globlje narave, ki nas iz našega nezabednega opozarja na neko neravnovesje v nas...

Zatiranje teh misli nam pomaga, da se začasno rešimo trpljenja, ne pomeni pa to ozdravitve. Pomeni le beg nas samih pred nami samimi...

Ja itaq je tukaj bistvena tudi vzgoja. Ampak pri meni niso starši nikoli slabo ravnali z živalmi. Dobro oče je v mladosti tudi streljal ptiče ampak to je počelo veliko fantov. Pomoje je bila pri meni bolj družba tista, ki me je oblikovala v otroštvu, saj sem se zelo ravnal po prijateljih. Kar pa danes ne delam več, saj lahko mislim s svojo glavo. Kot sem že rekel ne bom več gledal v preteklost ampak od zdaj naprej v sedanjost in prihodnost, kar je pomoje pri meni bistvenega pomena.

Onix, se strinjam, da na otroka vpliva tudi družba (saj sem napisala, da starši vplivajo v veliki meri - torej ne popolnoma). Tam nekje do vstopa v šolo, dobiva otrok predstave o svetu večinoma bolj kot ne od staršev, šele potem pa se vse bolj kaže tudi vpliv vrstnikov.
Pravzaprav pa sem tisti post prej napisala bolj zato, da bi predstavila svoj pogled na otrokovo zavedanje oz. nezavedanje posledic dejanj.

Tebe je najbrž v to potegnila družba - najbrž je eden ali več od otrok, ki so bili takrat zraven, imel starše, ki so mu prikazali napačno podobo "pravilnega" odnosa do živali. Moje mnenje pa tako že poznaš: večina otrok v otroštvu počne norčije (če kdo ni storil nobene, naj se javi) in zato nikakor ni slab človek in se mu zaradi teh dejanj kasneje v življenju ni potrebno obremenjevati, če si je potem, ko je zmožen presoditi težo svojih dejanj, na jasnem, kaj je prav in kaj narobe - in tistega, kar je narobe, ne počne v prihodnosti.

Zato, Onix, pojdi naprej in pusti to krivdo, ki to sploh ni, za seboj. In nikakor ne glej nase, kot na slabega človeka - ker to nisi.  :)

--> Onix, faca si - kar tko naprej! Tudi jaz vem, da bi bilo zame to najboljse, morm pa priznat, da je tezko... Ampak, sej bo!

Ps Hvala za Reboljevo razlago glede vsiljivk. Mi je potrdila mojo tezo...

Pss Kar se tice krivde... Jaz sem bila npr v vrtcu grda do puncke, ki jo prav nihce ni maral. Nakljucje je hotelo, da je ta nebogljena puncka danes moja najboljsa prijateljica... Ko ji omenim, da mi je hudo, ker sem bila v vrtcu nesramna do nje, pravi: " Ah dej no,saj smo bili se otrocicki!" Kar hocem povedati je, kot si ze sam nekje dejal, cas je za prihodnost... Kar je bilo, je bilo... Pa se to se mi zdi, da smo mi obcutljivci nagnjeni k mitiziranju in mistificiranju dolocenih dogodkov iz preteklosti --- morda niti ni bilo tako grozno, kot se nam danes zdi, da je bilo...

Onix, drzi se!!!

Lep dan,

Himiko

..in pozabljamo, da smo danes drugačni kot nekoč in da oseba danes pravzaprav krivi osebo, ki je več ni...

--- > ne bi se mogla bolj strinjat s teboj Arwen Coprnica!

Himiko

sam je sranje tale občutek krivde...pišuka...hmmm...se mi je pred kratkim zgodil dogodek...nekej sm dala iz sebe...načeloma sm kao prav nardila, ampak počutim se pa zlo slabo glede tega...ironija...

Krivda je pomoje naraven način , da naslednjič odreagiramo drugače.

Kot otrok in najstnica sem počela take neumnosti, da se mi lasje postavijo pokonci, če si jih prikličem v spomnim. Vendar nočem preveč o tem premišljevati, saj to ne vodi nikamor. Prepuščam se sedanjemu življenju in sem vesela, da je vse to samo preteklost. Pomembna je sedanjost. Čeprav sem že v letih, še vedno delam na samovzgoji. Človek se uči vse življenje.

Spominjam se dogodka iz mojega otroštva, ko je moj očim vpričo mene mučil mačko, ki se je zaradi driske ponečedila na stopnišču. Metal jo je na žarečo razbeljeno peč. Bolj sem jokala ob tem in ga rotila, naj s tem preneha, večje veselje je imel pri tem početju. Prav krohotal se je zraven, ko je to počenjal, saj mu je bilo všeč, da sem trpela. Ko pomislim na tako obnašanje odraslih, si tudi lažje oprostim moja neumna dejanja iz otroštva. Zato, Onix, si tudi ti lahko oprostiš in si lahko ponosen, da si sedaj boljši človek, saj si v svojem življenju storil nekaj iz sebe.

Hvala Tayana za nasvet :) Sej zdej sm že bolj pomirjen glede tega in drugih preteklih dogodkov. Pač sm nekak razčistu, da smo samo ljudje in ne svetniki hehe.

Pozdravček:)

Če kaj, potem človek res ne potrebuje krivde za vsako malenkost. Ta občutek res vedno bolj sovražim. Ne, da je lepo mrcvarit ptiče ampak tako kot so že pred mano ugotavljali, si "samo" človek. Kot otrok res lahko naredis kaksno neumnost, se kasneje, v odrasli dobi - nismo bogovi ali pa svetniki. Svetnisko obnasanje - je za svetnike. Sploh katoliska cerkev je mojstrica v nabijanju krivde. Sekiraj se, ker zivis. Smo bedne, gresne zivali, ki se vlacimo po svetu, nevredne, da pogledamo v nebo? Bog, ki je ena sama ljubezen, res to hoce?? Ne me hecat:). Pol nas bo pa bolj malo v nebesih.
Naredis napako, ok, kaj ti ostane? da poskusamo svoje napake popraviti in narediti najbolje po svojih močeh. Pa se nam ne uspe. Krivda - kje se ustavi, ce ne znas tudi z njo? Se bos sekiral za vsakic, ko nisi vstal in hcerki speku jajcka, za vsakic, ko nisi klical mame, kako je pa danes, za vsakic, ko nisi obiskal vseh bolnih prjatlov, za vsakic, ko si spal do enajstih? Za vsako muho, ki ti je padla v sok? Naceloma mislim, da krivda ni za cloveka, za cloveka je ljubezen, ki odpusca. Privosci si jo.

Se strinjam Odbita!!!

Kdaj pa imamo občutek krivde? Ob Kom? Ponavadi ob nekom, ki ga zelo potrebujemo, ki ga imamo radi ali pa smo od njega odvisni.

Najbolj uničujoč je občutek krivde , ki ga dobijo otroci v družini in jim ne omogoča, da bi bili to kar so. Najhujši je občutek krivde, ki ga imaš zaradi tega, ker si........ker živiš....ker nisi to kar so pričakovali od tebe (starši), ker jih nisi osrečil, ker si jih razočaral....ker si is upal in dovolil BITI TO kAR SI, čutiti, misliti, gvoriti in delati v skladu s samim sabo...

 :jok: :jok: :jok:

ja, to se dogaja meni ... posledično sledi močno prizadeta samozavest in samopodoba ... kako to popravit je pa jeb* ... ampak mislim, da bo šlo ... počasi ...  :'(
krivda je povezana z mojima staršema ... sploh z mamo, ki me nikoli ni mogla sprejet takšne kot sem ... še vedno se z njo zapletam v otročja prepiranja in se potem počutim neverjetno ziritirano ... se sprašujem zakaj ne more normalno reagirati name, me pohvaliti, mi biti v podporo ... seveda, da ne bo pomote, me ima zelo zelo zeloooooo rada in mi finančno vedno pomaga, a v težavah besedno in čustveno odpove na celi črti ... da o očetu sploh ne govorim ... je tako zelo dober človek, vse bi naredil zame, a se z mano nikoli ni ukvarjal na ravni čustev, življenja na sploh .... zdaj se pa znajdi z mešanimi občutki ob določenih situacijah, ki si jih še sam ne znaš prav razložiti oz si jih razlagaš vedno narobe, uničuješ si lastno zvezo na kateri si želiš graditi, a zaradi napačnih vzorcev se ti vse podira ... nikoli ne obtožujem staršev, ker sta mi ljubezen in finančno podporo vedno nudila, a ni in ni mi jasno zakaj, ta čustva ... do njiju čutim neskončno spoštovanje, ne morem ju obtoževat ničesar! sama pa se bom mogla izkopat iz vzorcev, ki st mi jih dala nehote, ki pa v mojem načinu življenja na žalost ne delujejo najbolje ... se trudim ....

ja sej je to kr komplicirana situacija...tudi sam sem se najbolj čutil ziritiran ob starših. Kot , da se nismo mogli sporazumeti in kot da smo se nekako vseskozi borili za nekaj.....

kasnje sem ugotovil, da smo se borili za to, da bi bili sprejeti..borili smo se za ljubezen....jaz sem pričakoval njuno sprejemanje, onadva pa moje...potem sem prenehal z borbo, ki nikamor ne pelje...


zame pomeni nekoga ljubiti sprejemati ga takšnega kot je...skrbeti za njegove (prevdsem čustvene) potrebe. najbolj to velja za otroke...


pomembno je LJUBEČE VEDENJE..in brez tega, da se ob nekom počutiš sprejetega takšnega, kot si, ni ljubečega vedenja...Če nekoga nočem razumeti ali ga celo ponižujem ali včasih udarim, potem moje vedenje NI LJUBEČE...ne gelde nato, da mu tisočkrat na dan rečem:"Saj te vendar imam rad!"

To je le moje mnenje....