FORUM Nebojse.si

Tak, neopisljiva mirnost me zajela...kot morje brez valov ali pa zatišje pred nevihto. Občutek imam, kot da je celo moje telo obremenjeno z nevidnim bremenom. Roke tako počasi s težavo premikam, tipke na tipkovnici imajo upor kot še nikoli. Zdi se mi, kot...kot, da sem prbit na stolu, dejansko pa počasi polzim dol in sploh nimam moči, da bi se dvignil, bolj udobno namestil.

Vonj je tako čuden, neznan pa vendar znan. Kamor pogledam je vse nekam sivo, tak depresivno. V želodcu čutim rahle valove toplote, ki se vsakih par minut razširijo nad celo telo in počasi izginevajo. In še enkrat in enkrat in enkrat...

Že kar lep čas sem doživljal spremembe razpoloženj, katerih vrhunec v intenziteti so dosegla zadnjih par dni, ko sem se tudi prijavil sem gor. Sama tečnost in pritoževanje me je blo, in nadležnost.

Sploh mi ni več. Interes v samo življenje je praktično izginil. In ne vidim razloga, da bi karkoli ukrenil glede tega. Zakaj sploh? Ker je življenje lepo? Komu? Meni že ne. In tudi okoli ne vidim ničesar, kar bi bilo lepega. Življenje je trpljenje. Sam kaos in krutost sta temelj vsega. Zakaj bi potemtakem sam sebe slepil in se prepičeval, da je kaj drugače? To ne bi bil jaz, Sploh si ne morem predstavljati, da bi v glavi preletela misel, da je življenje lepo, vredno nekaj. NI. Vesolje je brezbrižno do nas in ga boli k**** za naše želje in upe in kako se z njim soočimo. To je to. To sem jaz in tak hočem iti.

Že par dni glavo preplavljajo misli o tistem samotnem kraju z drevesom pod katerega bi se ulegel in enostavno zaspal in se ne več zbudil. In mislim, da je do tega prišlo. Da je čas. Čisto v takšnem stanju sem. Sploh me ni strah. Nič me ne boli. Brez vse zavor. Brez dvomov. Enostavno se bom vsedel v avto in se odpeljal. Počasi, se mi nikamor ne mudi. Kak je vse mirno. To je to.

 :ne: ne, jetam, to NI to... upam, da si premisliš  :(

Joj jetam, da ne boš kkšnih bedarij delov :(. Teb se zdi vse brezupno, pa ni! Trenutno maš pač zlo negativen pogled na stvari, ampak to se bo spremenilo s trudom in psihoterapijo. Res bi bilo škoda, da bi kar takole obupal, morš se borit, ker nobena dobra stvar v življenju ni lahka, se pa vse da dosečt. Tko da, upam da ne boš res delal kaj neumnega!

Mislim, da si sam napisal odgovor zase, ko praviš "nikamor se mi ne mudi", in ko praviš, "že večkrat sem imel nihanja razpoloženja"- to pa pomeni, da si že bil slabo in spet bolje, in tudi tokrat ni razloga , da nebi bilo tako- se pravi bolje.

Hvala vam za vaše vzpudbudne in - še pomembneje - odkrite besede. Ampak nažalost besede ne morejo spremeniti stvari in vem, da mi nihče ne more pomagat razen mene. Vendar vem vaš namen in to je najpomembneje.

Sem razmišljal. Kaj pa če čutim neko obliko užitka, ko sem tako sesut? Kdo ve, mogoče ja mogoče ne. Ne vem sigurno. Vse kar vem je, da občutek ničvrednosti, občutek nekoristnosti in občutek praznine definitivno niso dobri. Vse kar vem je, da pogled na mene, ko razmišljam o samomoru, ni prijeten. Ampak naši umi delujejo na čuden način. Ne razumem vsega. Vse kar vem je, da se počutim popolnoma izgubljeno in uničeno - brez bogov, brez ciljev, brez razloga, da se zjutraj vstanem in zvečer grem spat, brez preteklosti in prihodnosti. Z drugimi besedami, en velika praznina. Ko gledam obraze drugih vidim isto praznino. Mogoče je samo način na katerega nesmiselnost vpliva na nas. Vsi, ko jih pogledam, se mi zdijo neuravnovešeni in žalostni. Sploh ni izhoda za nas. Tak občutek imam. Občutek, da se odpovem ne samo življenju, ampak eksistenci.

In zaradi brezsmiselnosti je vsaka stvar, ki jo naredimo, ne samo zamanj...ampak tudi absurdna. Vsa naša dejanja, vse naše besede, vse postane enostavno nepomembno, ko ni smisla v življenju. In sploh ni pomembno, da rečem, da lahko "ustvarim" smisel, ker enostavno ne morem. Če je življenje brezsmiseln, potem je življenje nič.

Mislim, da nam ničesar ne more dati smisla. Ker ko pomislim na trpljenje drugega, potem me to zaboli, ampak temu se ne moremo izogniti. Ne moremo se izogniti, ker smo žrtve tega. Ko hočem nekomu povedati nekaj lepega, da bi mu pomagal, to ne spremeni ničesar. Mogoče bo vesel danes, ampak jutri bo spet žalosten. Nesmiselnost je naše prekletstvo, nesrečnost pa naša usoda.

Uf,ti si pa ze globok. Kaj ne,zivljenje je lepo in ni. V zivljenju so dobri in slabi trenutki. Nismo vsi zalostni,oz vsi tisti,ki jih vidis. Ti vidis zalost,ker si sam zalosten. Pa dobro,jaz ko sem zalostna,pa da vidim koga srecnega,sem se bolj zalostna  :sesmejem:
In ja,zadnji odstavek me je malo zmotil.

o hočem nekomu povedati nekaj lepega, da bi mu pomagal, to ne spremeni ničesar. Mogoče bo vesel danes, ampak jutri bo spet žalosten. Nesmiselnost je naše prekletstvo, nesrečnost pa naša usoda.

In ce bo vesel danes,bo to neki lepga. Pa ga razveselis tudi jutri. Torej zadevo spremeni. Preverjeno na lastnih izkusnjah. Nesmiselnost je nase prekletstvo,tak tud jaz pravim. Nesrecno pa nasa usoda-to se pa ne strinjam. Svoje dobre plati usode se verjetno nisi dozivel,najbrz moras najprej dat slabo plat skozi,to prezivet,da bos vreden oz da bos cenil dobro plat usode. Usodo si pa izbiramo sami. Poisci si strokovno pomoc,prezivi to krizo,vem,tezka in dolga pot,ampak bo ti uspelo.

Nesrečnost.

Jaz ne vem kak je to "biti srečen". Nikoli nisem poznal kakršne koli oblike sreče v svojem življenju. Zdi se mi kot, da sem enostavno preklet. Beda je moje prekletstvo. In od tega ne morem pobegniti ne glede kako se trudim. Mislim, da se večina ljudi počuti kot jaz. Sej v bistvu, kakšno veselje nam lahko da moderno življenje? Kakšno veselje je starodavno življenje dalo starodavnim ljudem? Večina od njih so bili sužnji ali pa so znoreli. Kakšno obliko "sreče" so našli v svojem življenju? In mi? Kakšno srečo lahko najdemo v našem življenju? Vzgoja otrok? V kakšen namen? Da bodo tako nesrečni kot mi? A ne bodo tudi oni razmišljali o samomoru? Da bodo posiljevalci, ubijalci, lopovi?

Kar me mori, in me vedno je, ni dejstvo, da sem nesrečen sedaj, ampak to, da nikoli ne bo drugače. Videl sem vse kar se je dalo videti. In ni mi bilo všeč. Če je življenje takšno, kot sem ga videl, potem je življenje en velik nič. Kar me mori je, da ljudje sami sebe varajo in se pretvarjajo, da je vse ok, čeprav, ko pogledam v njihove oči vidim samo bolečino in praznino. In ti sploh ne pomaga, če si inteligenten, bereš dobre knjige in poznaš veliko stvari o filozofiji in psihologiji. Kaj potem? A te stvari rešijo tvoje probleme, ko si vržen v ta nori svet in tavaš izgubljen med ljudmi, ali pa, ko tvoja najbližja oseba umre? Ne. Torej, kaj so te stvari? Iluzije, same iluzije. Vse je iluzija. In nič od tega ti ne more rešiti tvoje resnične probleme (najdi smisel življenja, najdi razlog, da se ne ubiješ).

Zato se mi zdi, da je moje prekletstvo, da sem potrt in vznemirjen ter nesrečen in ves čas osamljen. Ne zato, ker mi to ugaja, ne zato, ker hočem biti depresiven. Ampak zato, ker sem se zavedel, da življenje - vso življenje - enostavno ni to, kar drugi hočejo, da verjamem. Življenje je vedno prazno in nikoli ne bo drugače. Ni važno kje smo in kaj počnemo. Življenje je enostavno nesmiselno, brezpomensko in prazno. Biti potrt in v depresiji ni izbira. To je enostavno najbolj odkrita opcija racionalnega človeka.

Lej, umrli bomo tako ali drugače. Eni se tega zavedajo vsak dan, drugim je lepo in ignorirajo te misli, dokler ne pride čas za to. Kako gledaš na svet in na življenje izvira od znotraj. Če nisi nikoli zadovoljen s sabo, s tem kar je.. ne moreš biti zadovoljen z življenjem in boš vedno videl negativno, v ljudeh boš videl slabo, nesprejemanje, sovraštvo, jezo.. zato ker boš v njih iskal sebe.

Mislim o smrti mi niso tuje. So se prismuknile v moje življenje že v otroštvu. Prav iz nesprejemanja sebe in posledično drugih okoli sebe.

"Kar me mori, in me vedno je, ni dejstvo, da sem nesrečen sedaj, ampak to, da nikoli ne bo drugače. " To da si nesrečen zdaj, veš da je tako, da si bil nesrečen tudi dobro veš.. ampak kako bo jutri, ne vemo in ne moremo vedet. Ker če bi vedeli kaj nas vse še čaka bi se marsikdo že zdavnaj pokončal, marsikomu bi pa bilo neznansko žal DA SE JE! Ker se življenje lahko kadarkoli obrne na glavo. Vedno ahko je še huje, ampak dokler lahko izdržim, bom vztrajala.

Ni mi lepo danes, včeraj je bilo hudo.. jutri bo po vsej verjetnosti isto.. ampak ne vem kako bo čez pol leta. Sej niti jaz ne vem kako je to, "biti srečen" ampak trmasta pa sem.. Vrata so nam itak vedno odprta..

Veš od kod izvira praznina, ki jo vidiš v drugih ljudeh? Kakšne ljudi sploh opazuješ? Tudi sama vidim kisle, zagrenjene obraze, sovražne, nestrpne poglede, naletavam na površne, prazne odnose.. kakšne ljudi opazujem..? ljudi ki ne znajo cenit preproste stvari, se ne sprejemajo, so nezadovoljni sami s sabo..

Če ne maraš ljudi, opazuj kdaj kako žival.. Če se imaš od koga učit, se lahko od njih. Nič ni zaigrano, naučeno, nepristno, lažno. So kar so in so popolne.

Saj mogoče imaš prav,...ma ne vem. jaz se nikakor ne morem pripraviti do tega in tudi več ne poskušam, ker se mi zdi, da bolj se trudim slabše je. Tako je kot pri cigaretih: veš, da ti škodujejo, po še vseeno kadiš.

Moj Bog. Ne, nimam prav. Delam točno to, o čem pišeš- SLEPIM SE!! Sama sebi skačem v besede, misli.. Od kar vem zase, od kar sem tu. Že v otroštvu ni šlo, že kot majhna sem si želela umreti, obžalovala da sem se sploh rodila.. in danes ni nič drugače.. po tolkih letih se prav nič ni spremenilo. Razen to, da je danes veliko, veliko slabše. In kaj jst delam, avtomatsko začnem tolažit, beri zavajat, predvsem sebe.. Zakaj bi moglo bit bolje in kaj sploh je bolje. Nikoli ne bo bolje. Eni smo enostavno prekleti in to je to. Prav imaš. Lažem sebi in drugim, se slepim..

 ??? Pa dajta no,ni vse tak crno. Najdita vsaj eno BELO piko vmes,pol bo ze lazje iskat se vec belih pik.  :rozicodam:

Ma bele pike so. Vedno so bile in vedno bojo. So opora, so popestritev, polepšajo dan, poživijo življenje, dajo energijo, privabijo nasmeh.. ljubim naravo, vse njene lepote, reke, morja, gozdove, slapove, jezera, živali, sonce, mesec, zvezde, jesen, pomlad, zimo, sneg.. vse mi je lepo, vse mi je čudovito. Hvaležna sem da lahko hodim, da slišim, vidim, da lahko govorim.. da sem tu kjer sem. Ampak vse to so samo okoliščine.  Praznina ostaja.. Bolečina ostaja.

Mislim,da je bistveno ne hoteti Nič.Svet dobi barvo, okus,smisel ko se odcepimo od takega hotenja.In tudi prepričan sem,da Nič zavestno izbiraš,ko govoriš o bedi, nesmislu,praznini,obupu.Zakaj to počneš je vprašanje za katerega po mojem mnenju sam poznaš odgovor.Upam,da se boš izkopal iz te bede in da ti bo spet posijalo sonce. :)

Jaz in Coraline imava skupinsko bediranje...vsaj tega sem zmožen, če že skupinskega žalovanja ne.

Za brezbrižnost do vsega pa je potrebna ena posebna moč, ki jo navadni smrtniki ne posedujemo. En Sartre, Nietzsche že...ampak mi navadni smrtniki :ne:

To sta dva nihilistična avtorja in posebaj draga alter egom-za kar gre ,je pa to,da se osmisli življenje!Recimo Nietzche,je neposnemvljiv avtor,in njegovo filozofijo uporabljati kot način življenja ni nič drugega kot pot v norost,kar pa se tiče brezbrižnosti,je samo to ,da se opazuje svet neosebno! 8)

Hehe, saj res Nietzsche je na koncu znorel in mislim, da si tega nihče ne želi.

No jaz sem pa mislila, kako sem jaz najbolj boga, ker me je fant zapustil. Pa tudi ni bilo luštno prvih par dni to doživljat, še zdaj me kdaj zaboli in točno vem kaj je jetam mislil s tem, da umre in nič ne čuti, da smrt itak ni tabu in se ne boji. Dejansko je pa res, da umreti je lahko a živeti malo težje. Tudi tisto, da bi ljudje se potem ukvarjali s tem, ko nekdo naredi samomor lahko traja največ en dan, če sploh. Danes bo ljudi šokiralo le, če naredi 100 ljudi skupinski samomor pa še to vprašanje za koliko časa.
Res ni vredu, da je malo zares moralnih ljudi in da je vse preveč sociopatov, ki so na vrhovih in vodijo svet.
A tako pač je.
Jaz sem ugotovila svoj smisel in to je moja kariera in noben partner. Kariera pa je takšna, ki me bogati in omogoča osebno rast ter pomagati s tem sebi in drugim.
Mislim, da mora vsak človek zadovoljiti svoje potrebe in če med to spada v sekundarnem nivoju LJUBITI in DELATI - mislim, da je to smisel človeka.
Jaz sem se tako odločila, saj mi nagaja duša in mi govori kaj sem naredila in kaj ne in verjamem ali pa se slepim, da če bi sedaj umrla, bi se nato rodila zopet z istimi problemi. Tudi preslepitev možganov oz. upanje v nekaj pomaga oz. vera vase in v druge.
Drugi so dobri in slabi, ti pa lahko izbiraš kdo ti je všeč in kdo ne.
Sreča pa ni nikoli konstantna, ampak se kaže v delcih. In če delaš to kar tebe veseli jo tudi opaziš in ceniš.
Srečno!

Zato, ker človek v hudi depresiji ni zmožen realno oceniti situacije. Zanj je VSE, VEDNO in POPOLNOMA črno. Torej njegova odločitev umreti ni zgrajena na realističnih in realnih argumentih, ampak na podlagi simptomov bolezni, ki se jo da zdraviti in tudi ozdraviti. Zato pa potrebuje strokovno pomoč in ne spodbude pri samomorilnih mislih :o. Če mu je ne moreš ponuditi ti, ne pljuvaj po uporabnikih, ki si vzamejo čas za prispevek in pomagajo na edini način kot znajo in zmorejo.

In seveda depresija nima veze s tem kako srečen si v resnici, kajne? >:( V večini primerov se sproži depresija z razlogom, oz zaradi več razlogov, ki imajo sojo težo. Boš za brezdomca rekla, da je depresiven in je zato nesposoben preceniti koliko sreče ima v resnici. Daj no daj. V večini primerov pride depresija z razlogom in tudi pri jetam je gotovo prišla. Seveda ima pomembno vlogo tudi nagnjenost k depresiji, kar pomeni, da lahko tudi človek, ki ima polno rit vsega postane depresiven, vendar to je relativno redek primer.

Vse kar vi dajete pa so povsem brezpredmetne vljudnostne fraze, ki jih ne prenesem. Se vidi kako iskreni ste po nekaj mesecih, ko nekdo sodieluje na forumu.

Poleg tega tako jaz, kot jetam jemljeva zdravila, ki nama blažijo depresijo, zase lahko rečem tudi to, da je počutje tudi drugače. Vendar pozor, počutje, sreče kot take pa niti kančka več.

Če je zate predlagati smrt iskrenost,potem mislim,da se motiš-mi moramo verjeti ,da je življenje močnejše od smrti in tudi boljše-hočemo povedati ,da je za smrt vedno čas,celo vsak dan, to ni noben problem.Živeti -to pa je težji problem in tudi ko človek naredi samomor ga naredi zato,da bi bolje živel.

V zivljenju se soocamo z nemogocimi stvarmi,clovek je sam,pa ceprav ima okoli sebe druzbo,druzino...,ampak vseeno je sam,tudi sama sem sama malokateri me razume,pri enmu letu odrasti,ne spoznati kaj otrosvo,povsod kamor sem prisla so me napadali,kaka izgledam,koliko imam soli v glavi,nikoli ni bilo ok,ravno danes me je napadu,kersem mu lepo rekla ce pozna osnove lepega vedenja,se pred tem me pa je na zenska ponizala in ene 3,nekateri so pac omejeni,vidijo samo samega sebe,sem zdrava pac nimam psihicnih tezav,nekatere to moti,mislijo,da jih podjebavam in potlej zacnejo z nekimi nemoralni izpadi in se delajo zrtve,zivljenje je kruto in zaradi takih omejencev se dostikrat pocutim slabo.Unicujejo mojo moralo,ker jo pa sami nimajo,se veseli,da je nekdo v kasi ker so sami tam nahajo in tudi iscejo take,da se ne pocutijo bedne,pojdi med ljudi,ki te bodo sprejemali sam vcasih je pac nemoge,delaj stvari,ki te osrecuje pa cetudi je poslusanje kako dez pada,clovek je takrat najbolj zdrav,ko je z ljudmi,ki verjamejo vanj ga podpirajo,mu dajejo smisel.

Sej v bistvu, so moji posti iskanje pozornosti. In zaradi odgovorov mogoče fantaziram, da je mogoče komu mar zame. In tako odlašam. Definitivno pa me odgovori ne bodo odvrnili od samomora.

Me pa skrbi kemija. To enostavno ne bom jaz.

Ljudje naredijo samomor iz neskončno razlogov. Predvidevati zakaj ga je nekdo naredil, ali da ga je naredil za to, da bi bolje živel.. brezveze je karkoli na slepo ugibat.

Dejstvo pa je da tisti, ki je odločen narediti samomor, ga tukaj prav gotovo ne bo, na sodni dan, iskajoč neko čudežno rešitev.. ker takrat objemi, rožice, tolažbe ne zaležejo. Vse to je opora tistim, ki so zmedeni, neodločni, potrti, jezni.. ali tistim, ki se enostavno slepijo. Ali tistim, ki se znajdejo v depresiji kot nekakšnem prehodnem obdobju, pa napišejo par postov in jih ni več. So se rešili,, tako ali drugače.

Hecno mi je kako vedno obvelja nepisano pravilo da, tisti ki smo v depresiji imamo popolnoma megleno, zmoteno, neresnično predstavo o svetu, tisti ki pa niso v depresiji in so veseli, zadovoljni itd, pa imajo "ta pravo", resnično predstavo o svetu. Ko pa sem mnenja da tisti, ki smo v depresiji mogoče imamo le realno predstavo o svetu. Vztrajamo ali pač ne, iz teh in onih razlogov, ampak vidimo svet takšen kot je v resnici. Kje pa piše da smo mi v zmoti in oni ne, in obratno.
 
Smo tudi taki primerki, ki smo v depresiji že celo življenje. Imamo vse, pa se nekako ne najdemo v tem svetu. Se počutimo kot tujci in ne najdemo svojega mesta pod soncem. Nekaj časa se slepimo, delujemo, predvsem zaradi drugih, zaradi nekih nevidnih vezi, ali ker tako moramo.. enostavno se ne najdemo.. ampak tako ne gre, vsaj v nedogled.

Coraline :oki:

Se strinjam, saj depresija navsezadnje sploh ni omama. Je realno stanje in refleksija stanja človeka v katerem se je znašel. Če nekdo nima noge, ne more hoditi. Če ima nekdo te, one, tretje frustracije, ne more normalno živeti, kajti tega se več kot preveč nabere in nastane depresija. Poleg tega z nekega racinalnega vidika... Je res svet tako lep, je življene res cvetoče polje... Ni. Je realnost to, da si lik v mehiških nadaljevankah in imaš polno rit vsega... Ni. Tudi, če je nekdo zares bogat, ljubljen in poln življenja, to nikakor ni realnost, kajti realnost je takšna, da velik del človeške populacije tega nima. In realnost se vidi prav v naključno zajetem vzorcu ljudi.

Gre za dve skranjnosti-romantika in realizem. V katerem grmu med tema dvema skrajnostima tiči zajec-matematično natančna predstava o ljubezni je vprašanje...

V splošnem pa lahko brez dlake na jeziku rečem, da je sam pojem depresija realnost tega časa in krasno življenje totalna iluzija.

Jaz bi rekel ,da je nekomu predlagati samomor ali pa k temu spodbujati,kot je to naredil Pain v prejšnem postu ena nesramnost,ki ni vredna omembe! >:(

strinjam se scaevo,da je podlo nagovarjati nekoga samomoru,ker to je ze umor.Bila sem stara eno leto,ko je bla huda prometna nesreca,pri ocetu,bilo je hudo,poskodbe so bile krute,imel je voljo do zivljenja,imel je svojo druzino,zaupal nam,sedaj je pokjen ze 4 leta,bolezen ga je namvrec vzela,vem kako boli,pojdi med ljudi,ki podpirajo zivljenje,veseli se sonca,veseli,ce imas kako domaco zival,veseli se tistega kar te osrecuje.

Odgovor Pain odstranjen, ker ni primeren.

Koklja

Bog ne daj, da bi kdo odpro izrazil mnenje, ki je družbeno nesprejemljivo. Takoj je zabit nazaj in zbrisan.

Kako čudovit način cenzuriranja in prepovedi misli.

Nezaslišano!!

To ni nenapisano pravilo, to je dejstvo. Ljudje, ki niso v depresiji niso non-stop veseli, zadvovoljni in pozitivni. So pa nekoliko bolj realistični z ocenami sveta okoli sebe. Ljudje brez depresije ponavadi ne operirajo z nepreklicno negativnimi pojmi, ki za vnaprej in za nazaj zanikajo kakršnokoli srečo, veselje ali notranji mir. Zato ne moremo reči, da so realistični. To ne pomeni, da je svet lep in da je vse rožnato in da je čutiti bolečino, žalost in trpljenje nekaj nenormalnega in nesprejemljivega. To pomeni, da je svet slab in dober, da lahko doživljamo bolečino in ugodje, da nam je lepo in grdo, ter da v življenju stvari in osebe izgubljamo, pa tudi dobivamo. Polovici tega človek v depresiji ne verjame, oz. misli, da to velja za druge, ne zanj. Ali pa je enostavno preutrujen, da bi lahko poskusil. Ali pa ne ve kako. Ali pa z jasnovidno natančnostjo ve, kako bi mu vsak poskus spodletel in je škoda sploh poskušati, ker psihoterapija pri drugih morda deluje, on pa je poseben primer pri katerem ne bi zaleglo nič. In tako ostane na mestu izključno zaradi nerealističnih prepričanj in ne zaradi dejstev. In tukaj pride prav strokovna pomoč, tudi zdravila.

Jetam, praviš, da te skrbi kemija, da to ne boš več ti. Ali misliš, da si to ti? Si prepričan, da ni v tebi pravi Jetam, ki zaradi depresije nikakor ne more na plano? Jaz sem imela iste pomisleke pred jemanjem zdravil oz. nasploh pred spremembami, ki naj bi me pozdravile. Mislila sem, da če sem bila celo življenje zamorjen, črnogled, tesnoben pesimist, da to pomeni, da je to moja osebnost. Pa ni bilo res. Vsa negativna navlaka in krama je pravo osebnost samo tlačila in ovirala. Zato se splača poskusiti pa videti kaj je kaj.

To je to. Če človek ni konformen, je za odpis. Brato jetam.

Jaz sem mu rekel, naj naredi, kar sam misli, da je zanj najbolje, nisem ga nič nagovarjal, ali ga silil, ali sugeriral, kar ste mi vi naravnost podtaknili. Vse, kar sem rekel je bilo "Zakaj bi nekdo živel, ki mu ni do življenja."

Anchi ... To, kar ti zdaj pišeš je po eni strani romantika, po drugi strani pa žaljenje in zaničevanje depresivnih ljudi. In etiketiranje. Po tem sodeč so zate depresivni ljudje "blago z napako". Depresija je realen izraz realnosti človeka. Kot že rečeno... Evolucijsko gledano je nemogoče, da bi bili vsi ljudje srečni. Eni smo, eni nismo. Tisti, ki so, bodo preživeli, kdor ni srečen, bo umrl. Je povsem naraven proces. In po tem vašem režiranju in igranju na forumu, bi lahko sklepali, da vsi ljudje so v resnici srečni, le nekatere depresija ovira, da bi užili to z rožicami postlano življenje. Takšen je tvoj pogled, le da sem jaz šel v skrajnost. Kot pa sem že rekel, se depresija ne sproži kar tako. Vedno je nek zunanji dražljaj, ki je povsem realen, tako kot se prehlad ne more sprožiti iz nule.


Jaz recimo odkar sem na AD-jih lahko rečem, da se veliko bolje počutim. Vendar kar se tega tiče kdo sem jaz in kdo nisem jaz in kaj jaz rabim, da sem jaz se pa ni nič spremenilo.

Somni se svojih prvih dveh stavkov,ki si jih v tistem postu napisal! >:(

Se ne spomnim, ker danes sem precej spil. Me lahko opomniš. Vsekakor niso bili tako radikalni, gotovo ne.

Spomni se tistih dveh stavkov na začetku ,ki si jih napisal,ker po mojem mnenju in zame je življenje sveto,prav tako smrt in pieteta,ki smo jo dolžni do umrlih.Če tebi življenje nič ne pomeni,pa tudi smrt ne vedi ,da ni pri vseh tako in da je treba življenje-tako je moje mnenje- braniti-brate moj Pain!

V eni knjigi sem zasledil: "Kaj pa je življenje? Vsak, slej ko prej izgubi življenje!" Jaz, čeprav se bojim, da ga bom izgubil, tako racionalno iz nečustvenega vidika menim, da življenje ni nič. Kdo se nas bo vendar čez 300 let spominjal? Bomo dobili mi tukaj na tem forumu, ljudje na dnu prehranjevalne veriga kakšen stavek. Ne. Smo nepomembni. Če ne drugega bodo v Ameriki čez cca 5 pobili 90% prebivalstva. In spet smo tam-razkol med evolucijo in etiko-evolucijsko je to dobro: Preživijo zgolj najboljši. Etično pa ne, ker je vsako življenje nekaj.

To je res ,da je življenje zapovrstnost -saj zame- slepil vendar jaz mislim,da kdo je tisti ,ki blati življenje.

Namreč kdo je tisti,ki trdi da je življenje nič-prej bi rekel,da je sam nič in to naprti življenju,in ga kao razsoja proglaša za nevrednega,v bistvu je pa nevreden on ,ki to počne.

Sama sem depresivna in še marsikaj zraven, pa evo nimam takšnega pogleda na svet, kot navajaš. Kako je potem to dejstvo? S(m)o lahko izjeme al pač moram pokleknit pred dejstvi?

Gre za definicijo, ne pa za dejstva. Kako veš da jaz ne verjamem da je lahko bolje, kako veš da se ne trudim, kako veš da ne iščem in ne obiskujem zdravnike..? Tolko pa imam v glavi da sem si na jasnem, da depresija NI moja osebnost. Ne rabim terapije in tablet, da dojamem, da to nisem jaz, da sem veliko več kot le bolečina, strah, tesnoba.. 

Posploševanje in podcenjevanje.. saj smo navajeni.

nekateri smo bili v podobni situaciji, kot si ti... ni je bilo večje stvari v določenem momentu kot želeti si umreti. Tema. Nič več, konec vsega... joj, kako lepo bi bilo to takrat... ja, in so bili tudi moji posti iskanje pozornosti... in so me odvrnili od temnih misli + seveda vsa ostala pomoč, ki sem jo poiskala...

Jetam, to je res, vedno boš glavni faktor sprememb pri sebi, pomoč pa je lahko tudi zelo dobrodošla.
Pa v bistvu si v resnici gotovo ne želiš umreti, ampak spodobno živeti... splača se vztrajat, ker ni nobene garancije nikjer, da ti ne bi moglo uspeti... ne moreš reči, da veš, da ti ne bo uspelo prebroditi težave in fajn zaživeti... zato se splača vztrajati pa čeprav obupuješ... vzemi to kot del procesa...
jaz sem tudi dosti mislil na samomor, sem že hodil dol po stopnicah, namenjen do avta....

Zavedaj se, da lahko veliko narediš... meni je uspelo s kognitivno-vedenjsko terapijo (afirmacije) in z rekreacijo (kolesarjenje) zlesti iz depresije v kateri sem razmišlajal in si želel samomor...

Probaj kar misliš, da bi ti lahko pomagalo... in vztrajaj, tudi tega se je potrebno naučiti..


 :rozicodam:    

Dragi Jetam :),
prisrčno pozdravljen, vedi, da te imamo VSI tukaj na forumu radi in si silno želimo, da bi ti živel!!RAvno tako vsi ljudje, ki živijo s tabo in ki te poznajo. In na prvem mestu si ti, ti dragi prijatelj, ob tebi smo, in tudi ti si želiš živeti, ti, ti, ti, živeti, živeti, živeti, živeti!
Tako, da veš, stvarnik si želi, da si-smo srečen-ni, da najdeš-mo pot iz stiske, da se boriš-mo, vzemi to pot kot izziv, kajti to je samo pot do boljšega življenja. Ko si na najnižji točki, gre lahko samo še navzgor, tak je zakon narave, takrat je potrebno samo biti!
Kaj počneš čez dan?
Kaj si delal kot otrok?
V katero šolo si hodil?
Kaj si najraje počel ko si bil otrok, najstnik? To je še vedno v tebi, čas je, da daš to ven iz sebe. Človek je bitje hudih potencialov, tudi ti si obdarjen z njimi, ti potenciali so v tvoji duši, izrazi jih, začuti se, človek, začuti se, zaživi, prosim ZAŽIVI, govori si: jaz - živim, jaz-živim, jaz-živim, jaz-živim, jaz-ustvarjam, jaz-ustvarjam, jaz-ustvarjam, jaz sem bitje s premnogimi talenti, ki jih nosim v sebi, v globini svoje duše, želim se jih veseliti, zaradi sebe in zaradi drugih, zaradi src drugih, ki ravno tako čutijo, kot ti....ali veš, da je čutiti darilo, to je darilo, živeti-čutiti, živeti-čutiti, to je darilo, darilo, darilo, odpri ga in se veseli, življenje je darilo, vedi, da si prišel na ta planet občutit življenje v vseh svojih dimenzijah, ali veš, da je svet tudi veselje, da je sreča, da je lepota, da je mir, da je radost, da je sočutje, da je ljubezen.
Katere filme rad gledaš?
Katere revije rad prebiraš?
T jei všeč šport, planine?.....pojdi ven, pokliči nekoga, zanaca, prijatelja, pojdi v naravo, poglej dekle na ulici, poglej njeno lepoto, pogovarjaj se, govori, še najboljše pa bo, da greš tečt!
Zdejle se zbrcaj in pojdi ven tečt, dragi prijatelj :wav: poskakuj :wav:in potem se pohvali, in si reci-jaz:živim in ne pusti nobeni drugi misli, ko se ti hoče vriniti, govori si samo jaz:živim, najdi cvetlico na travniku in jo občuduj, kako je lepa, poglej drevo, nasloni se nanj, začuti naravo, kupi is muco ali psa,....in ne odnehaj , niti za trenutek, ne odnehaj na tej poti.....kajti ti ŽIVIŠ

Nažalost sem obupal...jaz se sploh ne morem pripraviti do tega, da bi kaj spremenil. Nekaterim nam pač nikoli ne bo bolje.

Jetam, te razumem in vem, da ti je hudo, vendar mislim, da je še zmeraj upanje. Ali zdravila jemlješ? Ali ne čutiš nobenega izboljšanja?

Če misliš, da je prehudo, pokliči na kakšen SOS telefon. Nikar ne obupaj! Jaz namreč vem, kako zgleda po poskusu samomora. Ni prijetno, veš; ne za tistega, ki ga dela in ne za tiste, ki so v to vpleteni.

Drži se in napiši še kaj!  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:


Janja

Jetam! Ko je pocutje cisto na dnu se mora zadovoljiti in biti veseli in ponosni nase da sploh prezivimo dan. Potem pa pocasi naprej. Sam vem da na zacetku nirem nasel nobene svetle tocke, nobene spodbude, NIC! Samo brezup in posvecanje pozornosti slabim mislim. Ko pa so ADji prijeli pa je prisla na pomoc psihoterapija in terapevtka ki je v mojih slabih mislih in "nicvrednih" dejanjih iskala tiste katerim nisem mogel oporekati. Tako sem se potem ucil sam iskati svetle tocke. Ni pa slo v 1 tednu ali mesecu. Skoraj leto je trajalo da sem premagal vecino misli.

Vsak mora kdaj stagnirat, poslušaj sebe, če ti ni do spremembe, ne spreminjaj ničesar, sprejmi pa to, da si lahko tak kot si, da trenutno v življenju ne boš, tak kot si v resnici želiš bit, ampak tak kot si...

Hum, seveda je težko kaj spremeniti in se postaviti na noge, ampak nobena juha ni tako vroča kot se skuha.
Ko boš naredil prvi korak se nagradi. Ko se spoprijemaš s stvarmi ti niso več tako tuje in se jih zato ne bojiš. Torej pogum v roke, potrpežljivost, vztrajnost.
Ljudje rabimo ljudi, zato pojdi med njih.
LP

Seveda te odgovori ne bodo odvrnili od samomora.
Se boš pa samo z delom na sebi SAM rešil.
Mislim, da boš zmogel.
LP

Tole sem še prebrala:

'Kognitivna terapija je vrsta psihoterapije, ki temelji na spreminjanju našega mišljenja z namenom, da se spremeni naše čustvovanje in vedenje.'

Ne poznam dobro to terapijo (čeprav je znana) niti nimam izkušenj z nobeno terapijo, se mi pa vsebina prejšnje povedi zdi smiselna in uporabna.

Jetam. Verjamem, da je težko, sivo, črno, brezupno, bedno. Samo se je potrebno truditi, vztrajati.Iskati rešitve.V taki globoki depresiji, mislim, da so potrebni dobri ad ji in veliko spodbudnih pogovorov. Poskusi se zahvaljevati sam sebi, za to kar trenutno imaš. Noge s katerimi lahko hodiš, roke s katerimi se lahko umiješ. Nekateri tega zaradi gibalne oviranosti ne zmorejo. Ne zmorejo na sprehod, ne zmorejo se sami umit in nahranit. Ne vidijo lepega sonca, ne slišijo lepe melodije. Mogoče ti to ne pomeni veliko, toda poskusi se vsak večer zahvalit za stvari, ki jih zmoreš narediti. Pa drži se!!!

Jaz pa verjamem vate, v spremembo, v to, da je na obzorju - sicer resda traja nekaj časa, da jo človek uzre, a vendarle - lučka upanja  :rozicodam:

Jetam.. :rozicodam:

Kako si?

lp,
gigli

super dober :oki: :laughing:

joj, kaj sm hepi, sm da si bolš...!!!!

Jetam  :oki: :clap: :clap:! Le tako naprej.

Povej kaj več..

lp, gigli

sarkazem  :-[

Kaj te muči Mali Mai????? :rozicodam: