FORUM Nebojse.si

POZDRAVLJENI!
Imam mnogo vprasanj samo bi se opredelila samo na eno ki me najbolj tezi.Imam postravmatske motnje saj sem bila v mladosti zlorabljena s strani oceta.Imam pa grozne probleme pri stalnosti.Nisem stalna lahko sem dva meseca v odlicni formi vse mi gre tako dobro vendar ko pridejo slabi dnevi se vlecejo tudi po dva meseca pustim sluzbo,sem slabe volje,tisci me v zelodcu in sploh ne moram iz tega ven.Prosila bi vas ce mi lahko pomagate z kaksnimi predlogi kako prebroditi tako krizo saj ste se verjetno srecavali z istimi problemi kot jaz. :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok:

Svetujem ti obisk psihiatra, da ti postavi diagnozo točno kaj te muči.
Depresivna razpoloženja, motnje.... so posledica porušenega kemičnega ravnovesja v možganih.
Ne minejo kar sama od sebe, potrebo je zdravljenje.

Morda ti predpiše zdravljenje z zdravili...antidepresivi, stabilizatorji razpoloženja...
Morda pa le psihoterapijo, da razrešiš travme iz otroštva v zvezi z zlorabo.

V vsakem primeru, z zdravili ali brez, je odločilnega pomena za zdravje delo na sebi.
Sprejemanje sebe take kot si, imeti se rada, znat zadovoljit svoje potrebe v življenju,
živeti polno, znat se odpočit, znat rečt NE kadar je to potrebno itd...

Vse dobro ti želim,
Aslan

glede na napisano, bi ti tudi jaz predlagala, da najprej obiščeš psihiatra in se pogovoriš o možnem načinu zdravljenja
lahko pa tudi kaj več napišeš, kaj te muči, kako se spopadaš s težavami in sigurno se bo med odgovori našel kak uporaben nasvet zate
držim pesti zate

Lahko opisem mojo sedajsno situacijo.Delala sem v neki piceriji 3 mesece bilo je vse v najlebsem redu dokler sem dobivala pohvale in cestitke.Kar na enkrat pa sem od sefa prejela tudi grajo kot vsak clovek.Nisem prenesla da me je sef skoz hvalil kar naenkrat pa mu ni bilo nic pravilno narejeno.In jaz kakrsna sem sem sluzbo kar pustila.Sploh se nisem mogla prepricat da grem nazaj delat.Sla sem k splosni zdravnici ta pa mi je napisala apaurine in antidepresive saj sem bila na koncu z zivci.Sploh ne vem kako bi se tega izognila saj ni prvic da se mi je to zgodilo.Rada bi vsaj vedela od cesa pride tako stanje mogoce bi si potem lahko kako pomagala.K psihiatru bom pa tudi sla v Koper.

Lunalaura,

seveda je bilo vse ok, dokler te je hvalil - ker pa sama nisi dovolj samozavestna, ne zaupaš dovolj vase, te že ena sama graja vrže čisto na dno. Ko se pa človek počuti nesamozavestnega, nesposobnega, se začne v skladu s to nalepko tudi obnašat. Verjetno si takrat, ko te je šef grajal, sama nase začela gledat drugače. Prej si se zaradi pohval počutila sposobno in si se tudi obnašala v skladu s tem, po graji pa si dejansko začela delat napake.

Bi ti rekla tole - dokler ne boš sama zaupala vase, boš odvisna od potrditve s stani drugih ljudi, da boš delo lahko opravljala dobro. Zavedaj se pa nečesa, da ne glede na to, kakšno službo boš opravljala, boš slej ko prej naredila nekaj narobe (nihče ni popoln in če boš pričakovala to od sebe, boš res na koncu z živci). In ko boš naredila napako, ko bo nekdo izrekel kritiko (ki bo verjetno celo dobronamerna), boš spet pristala na dnu.

Edina dolgoročna rešitev je delo na sebi, da se začneš cenit, da gradiš samozavest. Ko boš resnično zaupala vase, ko bo tvoj notranji svet stabilen, te zunanji dogodki ne bodo tako zlahka vrgli iz ravnovesja. Globoko zakoreninjene nesamozavesti se ne da "pozdravit" z zdravili, v takšnih primerih je po mojem mnenju bolje obiskat psihoterapevta kot pa psihiatra.

Gaia

se strinjam s tem kar je napisala gaia,..
vsekakor veliko dela na sebi, preberi si kaksno knjigo za krepitev samozavesti (npr. zivljenje je tvoje),.. moras se zavedati da so tudi padci del nasega zivljenja,..s tem pac mislim na graje,..vsi smo do neke meje obcutljivi, vendar nikakor ne smes pustiti da ti ena graja unici vse veselje do dela,...mogoce ti ta nesamozavest izvira iz otrostva, mogoce si se spomnila travm ko te je oce grajal,..mislim da bi s psihoterapijo prisla do dna,..in seveda z delom na sebi,..
svetujem pa ti da roke cim bolj stran od apaurinov,...uporabljaj jih le v skrajni situaciji ko bo res nevzdrzno, da ne bos postala  odvisna,..

pa oglasi se se kaj,...

Hvala za vse te nasvete, so mi v veliko pomoc.Veste sem cisto na novo na temu forumu in sem zato napisala zelo malo o sebi saj sem zelo sramezlive narave.Veliko bi rada se vprasala in napisala samo sploh ne vem ali bi bilo to prav ali ne.Sem zelo malo poducena o zdravilih o psihoterapijah ne vem kje naj dobim dobrega psihoterapevta ne vem kaksna je razlika o psihoterapiji in psihiateru...Se vam pa resnicno zahvaljujem za odgovore saj mi srce kar poskoci ko vidim da nekdo nekje prebere kar napisem in si vzame cas ter odgovori kar me zanima NAJLEPSA HVALA!!!! :sesmejem: :sesmejem:

seveda je prav če vprašaš.
kot razumem si mamica malemu fantku. torej se res moraš potrudit in naredit nekaj sprememb.
napiš kaj te muči, nekdo od nas ti bo že znal dati nasvet

se strinjam s pupiko,..tukaj se nimas kaj bati saj je vsak anonimen in razen tistih, ki se poznamo osebno,.. tako da kar brez strahu napisi kaj te muci,..se vsakemu smo pomagali z nasveti kakor se je pac dalo

kaj  pa občutek nemoči? v zvezi z naslovom?

Mislim da ta obcutek nemoci pride od nase utrujenosti. Ko vse poskusimo da bi se zadeva resila
pa ne gre.In ker iz se potem se bolj trudimo in kurimo se vec energije, ucinka pa ni.
In potem urujenost "razumemo" kot nemoc.  :kiselnasmeh:

Lunalaura,


Malce pobrskaj po starem forumu, kjer so pohvale in priporočila in poišči nekoga v svojem kraju (če se slučajno ne bosta "ujela", ne obupaj in obišči nekoga drugega): http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,701.0.html


Psihiater se s tabo malce pogovori in ti predpiše ustrezna zdravila (če oceni, da zdravila potrebuješ, greš k njemu običajno enkrat na nekaj mesecev).

Psihoterapevt ti ne predpiše zdravil, ampak skupaj "brskata" po tvoji psihi.
Pristop je odvisen od tega, katero metodo uporablja (zato ti svetujem, da se prej malce pozanimaš, ker vsaka metoda ni primerna za vsak problem).
Pri depresiji pogosto uporabljena metoda je KVT (kognitivno vedensjka terapija), pri kateri vglavnem skušaš razviti drugačen pogled na določene stvari (ker depresivna oseba vse vidi le črno).
Jaz sem se odločila za analitično metodo, ker ima moja depresija in pomanjkanje samozavesti korenine v otroštvu, KVT metoda pa se ukvarja bolj s prihodnostjo kot z "brskanjem" po preteklosti. Skratka - pri tej metodi "čistiš" staro navlako.


Nikamor se ti ne mudi. Povej o sebi, kolikor si pripravljena povedat. Sčasoma, ko se boš počutila bolj varno, ko boš se bolj odprla, boš že povedala več o sebi. Če te karkoli zanima, ti kar vprašaj. Zato smo tukaj, da si pomagamo, da delimo informacije. Naj ti ne bo nerodno. Nihče te ne bo "čudno" gledal ali obsojal.

Gaia

Bila sem majhna pucka stara 8 let ko se je prvic dotaknil mojega telesa.Bilo mi je nelagodno ampak sem potrpela.Zgodilo se je prvi dan pa drugi in tretji...Kot majhna puncka sem mislila da je to cisto uredu in da mi moj oce tako izkazuje kako me ima rad.Vsak vecer sem morala z njemu v postelji gledati tv on pa se me je skozi bolj dotikal tam kjer nebi smel.Bila sem stara okoli 10 let ko me je prvic spolno zlorabil. Dogajalo se je do mojega 14 leta.Za zdaj imam dosti nadaljujem se jutri.V veliko pomoc mi je vse skupaj res sem hvalezna moji zdravnici da mi je povedala za neboj se stran hvala vam :)

Lunalaura,

tole pa je res žalostno prebrat. Bi ti napisala neka vzpodbudnega, pa sem pravzaprav brez besed...kaj sploh lahko rečem nekomu, ki je pretrpel nekaj, česar ne bi noben otrok smel? Starši so tisti, ki morajo otroka zaščititi, ne pa da ga zlomijo...

Bi pa dala eno veliko diamantno medaljo vsakemu, ki uspe premagat tako težko oviro. Lunalaura, po tolikšnem trpljenju si zaslužiš vso srečo tega sveta...

En velik objem ti pošiljam...

Gaia

vedno me presunejo zgodbe o trplenju otrok.
na žalost je tako, da zgodovine ne moreš spremeniti, ampak je potrebno živeti s tem po najboljših močeh. upam, da se zavedaš, da nisi naredila nič napačnega in da pač takrat ni bilo v tvoji moči, da bi lahko drugače ukrepala
In tako kot, ti je napisala Gai: po tolikšnem trpljenju si zaslužiš vso srečo tega sveta
Drži se, in oglasi se še kaj

Lunalaura sem brez besed.
Da so otroci prisiljeni v tako otroštvo.... :'(
Da so očetje (očimi, strički) take svinje...
Nedopustno in zame nečloveško dejanje s strani očeta.
Tukaj mi odpove ves razum...da nekdo spolno zlorablja otroka.

Iskreno sočustvujem z vsemi, in ni jih malo na tem forumu,
ki so to dale skozi....v srcih nosijo bolečino, sram, strah....
depresijo, tesnobo...

Lunalaura pojdi do dobre psihoterapevtke, da te otroške stiske skupaj predelata...
Na našem portalu svetuje tudi v obliki pisem psihiatrinja Biserka Ilin.
Uporabniki so zelo zadovoljni tudi z njenim delom.
http://nebojse.caprae.net/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=352

Aslan

Hvala , da si nam zaupala to hudo izkušnjo zlorabe, Lunalaura.  Od nekoga, ki si mu, najbolj zaupala.Sočustvujem s tabo...

Spet vprašanje:ali je mati vedela?

lunalaura, nima besed, zato le objem z moje strani  :-*  :rozicodam:
arwen

Hvala za vspodbudne besede res mi je lepo pri srcu da nekdo cuti mojo bolecino vsaj delno.Jaz pa sem sedaj pri volji da malo nadaljujem z mojo zivljensko zgodbo.
Pri 14 letih sem mamici prvic omenila kaj se je vsa ta leta dogajalo.Mami za to ni vedela vendar tudi ko je zvedela nista sla z ocetom narazen. V meni pa je ostala bolecina.Zacela sem uhajati od doma nisem vec nobenga ubogala uglavnem postala sem iz pridne puncke, problematicni otrok.Oce me je posiljal iz enega zavoda v drugega vendar sem povsod usla ali pa nisem nic ubogala.Nakar sem pustila tudi solo in moje zivljenje je bilo cisto uniceno.Pristala sem v bolnisnici saj se mi je hotelo zmesati.No takrat pa sem prvic povedala celo zgodbo po resnici socialni delavki.Dali so mi tudi neko pomirjevala ne spomnim se kaj vem pa da ga mi mami ni hotela dajati saj sem po njih takoj zaspala.In ponovno se je krok odvijal odhajala sem od doma bila sem zelo nemirna nikjer nisem delala oce pa mi je dajal denar ker je verjetno mislil da me bo z denarjem kupil ne vem.Moram se omeniti da drugace nismo bili bogati saj smo stirje otroci in oce je bil ze v pokoju.
Potem pa sem spoznala moskega.Bil je 23 let starejsi od mene in ker sem se pocutila trenutno varno z njemu sem se kar preselila k njemu in v treh mesecih zanosila.In kot mogoce ze veste kako se je vse skupaj odvijalo.Moskega sploh nisem dobro poznala kar zanosila sem ne vem kaj sem mislila vendar on me je zanemarjal bolj pogosto je hodil pijan domov me zalil in tako naprej.Ko pa sem rodila me je zacel pa se pretepati.Zdaj imam zadosti ko pa bom spet pri volji pa napisem naprej  :) :) :)

objem zate  :-*

Lunalaura,

veliko si pretpela.

Si pa naredila velik korak naprej - verjamem, da je to zate zelo težko. Ko boš vso to bolečino pustila za sabo, ko boš znala sebe cenit, ne boš nikomur dovolila, da s tabo ravna slabše, kot si zaslužiš. Vem, da se ti je zgodilo toliko slabega v življenju, da verjetno misliš, da nisi vredna vsega sonca tega sveta.

Zaslužiš si ljubezen, zaslužiš si, da te nekdo sprejme, takšno kot si. Zaslužiš si spoštovanje. Od partnerja si zaslužiš nežnost, ne pa udarcev. Zaslužiš si, da se počutiš varno.

Vem, da ne poznaš vsega tega. Ne poznaš LJUBEZNI. Ljudje, ki bi ti naj dali ljubezen, so ti dali le bolečino. Ta prehod bo težak, ni pa nemogoč. Ko boš premagala vse ovire iz preteklosti, se lahko naučiš ljubiti in biti ljubljena.

Jaz vsekakor navijam zate...

Gaia

Lunalaura....hvala za tvojo odkritost......popolnoma mi je jasen vzrok tvojega občutka nemoči...po tem kar si povedala


na tem forumu je mogoče najti največje bolečine, ki jih premore človek...hkrati pa nikjer ni mogoče najti tolk pristne ljubezni...ostani z nami...

O, Lunalaura, kar čudim se in čudim, da je v otroštvu zlorabljenih toliko deklic. Zadnje čase skoraj vsak dan beremo o tem. Nekoč je bilo to tako zamolčano! Dandanes pa so zlorabljene hčerke bolj odprte, da o tem spregovorijo. In prav je tako. O krivicah v otroštvu je treba spregovoriti, da se bodo očetje na svetu zavedali, kako podle so spolne zlorabe otrok in koliko škode je tem otrokom povzročene. Pa ne samo zato, ampak tudi zato, da očetje, ki so se prekršili, tudi odgovarjajo za to.

Vsaka hči hrepeni po tem, da bi njen oče bil idealen, in če očetje zlorabijo otroka, temu otroku potem nekaj manjka. V duši je neka vrzel. Manjka mu take vrste oče, po kakršnem je že od malega hrepenel.

Jaz upam, draga Lunalaura, da boš nekoč z nečim lahko zapolnila praznino v srcu. Delno ti jo lahko tvoj otrok, zaslužiš pa si tudi zrelega človeka, ob katerem se boš počutila ljubljena, saj si zaslužiš, da ti nekdo nudi ljubezen, varnost in toplino.  :-* :-* :-* :rozicodam:

Tayana

Spet se oglasam in moram vam povedat, da sem imela včeraj tak hud napad bolecine v srcu, da sem komaj zdrzala.Vzela sem apaurin po 14 dneh.Potem pa po pol uri zaspala, tako sem bila izmucena od te trapaste bolecine......Vcasih sploh ne vem ali bom napad zdrzala ali ne....najbolj pa me moti ker sploh ne vem kaj mi je in zakaj do tega napada pride.Mimogrede danes grem na razgovor za sluzbo.Upam da mi jo bo uspelo obdrzati.......da ne bom spet samo 3 mesece delala potem pa KONEC.
No rada bi napisala se nekaj o moji zivljenski zgodbi.No in ker me je oce mojega otroka pretepal sem mocno trpela, vedela pa sem da trpi tudi moj otrok.Dolgo casa sem potrebovala da sem ga pustila saj sem se ga bala k vrah. Bile so borbe, bila sem sama z otrokom cisto proc od mojih domacih in od oceta mojega otroka.Seveda sem morala hoditi v sluzbo in potem otrok,vrtec,sola.......placevala sem najemnino,poloznice... No in spet zacarani krog, pustila sem sluzbo odsla v domaci kraj, saj sem imela moznost, ker je moj oce umrl.Ko pa sem prisla domov sem se zacela zavedati da imam hude probleme sama s sabo in da moj otrok tudi trpi.Osebna zdravnica je za mojega malcka poskrbela tako da hodiva k psihiatru in pedopsihiatru.Vendar zase pa se nisem poskrbela, vedno sebe dajem v ozadje kar tudi ni pravilno,  bojim se da bi moj otrok tako trpel kot jaz, da vsakic pomislim najprej na njega potem sele cez nekaj casa nase.En velik objemcek za vse ki ste tukaj saj ste tko fajn meni ste res usec :wav: :clap: :clap: :clap:

Lunalaura...Ni lepšega darila za otroka, kot ta , če njegova mati naredi kaj zase...in je zadovljnejša....Zadovljna mati je tisto kar otrok  potrebuje...ne potrebuje žrtvovanja...

Se podpišem.