FORUM Nebojse.si

Živjo vsem,
zadnjih par mesecev so se anksioznost, tesnoba in stres pri meni povečali na potenco. Vsak dan jočem, v nobeni stvari, kar počnem, ne vidim več smisla in niti ne veselja v tem, kar študiram (pa vem, da bi “normalno” mene to zanimalo). Nekako otopela se počutim. V dnevu se mi menjujejo obdobja, ko sem vesela in obdobja, ko bi se najraje zaprla v sobo in samo jokala. V mojih možganih se vsak dan od jutra do večera odvija scenarij samih “kaj če se zgodi to”, “kaj pa če bo spet”. In take misli me ubijajo. Postale so tako intenzivne, da jih že težko odženem stran.

V glavi se mi odvijajo sami slabi scenariji in negativne misli. Vedno pomislim le na negativno stran. In v vsem tem boju z mislimi in scenariji sem izgubila samo sebe, ker enostavno vidim, da nisem več taka, kot sem bila včasih. In že samo ob taki misli me spreleti slaba volja, ker bi samo rada, da se to moje trpljenje konča.

Zato sem začela nekako razmišljati, če bi mogoče začela z obiskovanjem psihoterapevta. Kot že povedano, sem študentka, in mogoče bo zdaj to zvenelo nekoliko čudno, ampak vsi terapevti imajo na žalost kar visoko ceno na uro.

Tako, da sem se znašla na razpotju, ker ne vem, kako naprej. Obrnila sem se na ta forum, kjer sem si še dodatno potrdila, da sploh nisem edina v vsem tem. Zato se obračam na vas v upanju, da mi pomagate oziroma mi svetujete, kako se začeti spoprijemati s takimi mislimi. Naj vseeno poskusim s psihoterapijami ali mogoče poznate kakšno dobro knjigo, ki bi znala pomagati.

Hvala vsem :)

Spoštovana, ja kar težko, psihoterapije so drage, potem lahko tam po nekaj urah ugotoviš, da ni napredka, ker se s terapevtom ne "klikneš", pa spet ponovno. Pa naj še kaj skrivaš, da ne poveš, še slabše. Knjige so, jih je veliko, a včasih ne koristijo, ker sami težko ozavestimo pomen vsebine jn smernice. Sami se težko spopadamo s tem. Če drugega ne, se pogovorite z osebnim zdravnikom. Jaz sem se mojega bal, a je na tem področju precej razumljiv. Pogovorite s s svojci. Nekaj je v ozadju, kar vas bega. Vsi imamo nekaj v ozadju in kot da bi se tistega oklepal, čeprav nam škoduje.
Mladi ste, najbrž zdravi, osnovno sliko krvi in pregled vam osebni zdravnik naredi in če je vse Ok, vam ostane le pogovor. Je pa res, da se dandanes lažje zaupamo popolnemu tujcu, kot znancu. Vse dobro