FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni, sem nov na tem forumu. Ker se mi že več kot leto dni pojavljajo določena neželena čustva oz. stanja v odnosu do moje žene, sem se odločil, da svojo stanje osvetlim na tem forumu in upam, da dobim kakšen nasvet ali koga s podobno izkušnjo, ker sem zaradi tega namreč zelo nesrečen in zaskrbljen.
Začelo se je pred dobrim letom, ko sem v odnosu do žene začutil neko nepojasnjeno napetost, ravnodušnost , praznino ali nekaj podobnega, še sam ne vem , kako bi opredelil ta čustva oz. to stanje. Vse moje tegobe so se pred tem začele sicer že par mesecev prej, z nekimi napadi nočnega strahu, ko sem se nekaj noči zaporedoma zbujal ves prestrašen, dezorientiran in prepoten, sploh nisem vedel kje sem in kdo sem in takrat sem rabil par minut, da pridem k sebi, se umirim in zaspim nazaj. Čez dan pa sem se čedalje bolj počutil nekam prazno in izčrpano, kot da rabim nek počitek in odmor od vsega vsakdana in službe. Ti nočni napadi so po kakšnem mesecu ponehali, vendar se je kasneje pojavil nek občutek odtujenosti in praznine do žene in ko sem malo odpovedal tudi v postelji, kar se spolnosti tiče, se je vse skupaj le še potenciralo. Takrat sem si začel slikati v glavi čudne črne scenarije v smislu, da me žena ne privlači več , da so moja čustva do nje ugasnila, da ni več ljubezni in podobno in zaradi tega sem se začel zelo sekirati in od takrat več nimam miru v sebi. Omeniti seveda moram, da od takrat v postelji nisem več odpovedal, če se tako izrazim, da je bil to bolj ali manj enkraten dogodek, vendar se v meni zaradi tega ni nič kaj veliko popravilo. Neprestano si vrtim v glavi črne scenarije, da je konec najinega zakona, da se bom moral ločiti, ker kao takšni občutki pomenijo konec odnosa, konec zakona, ker to po vsem prebranem sodeč pomeni, da moram iti naprej itd...Vendar pa jaz tega nočem. Nočem izgubiti svojega zakona, nočem oditi, hočem biti s svojo ženo, z najino hčerko, skratka, hočem da je vsaj približno tako, kot je bilo pred nastopom tega moje stanja. Vse skupaj se je samo še slabšalo do te mere, da me velikokrat zgrabi tesnoba zraven žene, zmoti me kakšna malenkost na njej (recimo neurejena frizura) in podobno. Naj omenim , da so ta čustva in ti občutki veliko bolj intenzivni čez teden, ko sva oba v službah, ko je več stresa, skrbi itd... in da se vse skupaj nekako umiri čez vikend. Velja pa morda omeniti tudi, da če analiziram ta čas, ko se mi to dogaja, da sedaj vseeno ni več tako hudo, kot je bilo leto dni nazaj. Ta negativna čustva se mi zdi da niso več tako intenzivna, včasih se mi zdi, kot da sem se privadil na vse skupaj. Omenim naj tudi, da sem zaradi tega tudi slabo leto dni bil na antidepresivu (Asentra), ki mi ga je zaradi opisanih težav predpisal zdravnik, češ ga gre za kombinacijo izgorelosti in depresije, ampak stanje se ni bistveno popravilo, morda le za odtenek. Sedaj sem brez tablet, ker tega stanja nočem reševati na tak način, saj to ni rešitev. Vem, rekli boste pogovor z ženo in psihoterapija. Ženi sem sicer parkrat nekako izlil dušo na plan, ji  povedal kaj me teži, čeprav nisem omenjal vseh podrobnosti, nonstop pa ji tudi ne upam težiti s tem. Omenim naj tudi, da sva se pred tem dobro razumela in se tudi zdaj, vendar mene veliko stiska v prsih, veliko premišljujem, si slikam črne scenarije, ki naj bi nastopili zaradi mojega stanja itd... Včasih sem čist obupan, razmišljam o tem, da bi zaradi tega bilo najbolje oditi in pustiti vse za sabo, vendar nekje globoko v sebi vem, da bi verjetno raje umrl, kot storil kaj takšnega. Enostavno je preveč vsega v teh najinih skupnih letih, da bi kar pustil vse za sabo. Imava otroka, uredila sva si lepo življenje, imava hišo, službe, vsakdanjo rutino, dopuste, skupne skrbi, skupne dejavnosti, skupne prijatelje, sorodnike, skratka, vse živo. Poleg tega se oba bližava Abrahamu in nočem več v življenju stresov kot so ločitev, nočem videvati svojega otroka samo 1x na teden ali na 14 dni, pa tudi nočem biti brez žene, ker ko je ni, si vseeno želim njene bližine, čeprav me velikokrat spravi v anksiozno in tesnobno stanje. Naj povem, da pridejo tudi dobri dnevi, ko teh občutov skorajda ni, pa tudi takrat, ko te črne misli in razmišljanja nekako odletijo vstran in to po zaslugi kakšne sprostitve (dopust, kakšen žur, kakšen kozarec ali dva vina itd...). Ko pa se stvar vrnejo nekako v rutino in 'normalo' pa se tudi ti občutki vrnejo. :( Kaj mi je torej storiti? Kako naj premagam to stanje, ker na tablete se nočem vrniti, pa tudi rešitev niso...? Je kdo bil ali je v podobni situaciji in kako se z njo soočati? Naj bežati od občutkov ali jih sprejeti in počakati da izzvenijo? Se mi lahko zaradi vsega skupaj stanje še poslabša, se mi lahko zmeša ali kaj podobnega? Vprašanj je veliko... Prosim za kakšne nasvete.

Pozdravljen :rozicodam:
Ocitno imas neko nereseno custveno vsebino z zeno. Nekaj ti ni ok, ti ni bilo ok.. in si se raje, kot da bi se s tem konfrontiral odlocil, da bos tesnoben ali apaticen. Nic narobe s tem.. vsi nekako se zorimo in vsi imamo podrocja in mehanizme, ki jih se ne obvladujemo najbolj.
Za zacetek bi bilo dobro ozavestiti, na kaj tocno se to nanasa in to malo predelati. Ozavestiti jezo in se nauciti ravnati s temi obcutki... sam pri sebi in v odnosu do zene.
Vsi smo na case tudi jezni v partnerstvu in vsi vsaj na case obdelujemo kaksne tovrstne teme. Ko smo se bolj vpeti v odnos (otroci, nepremicnine, daljsi skupni cas), nas je tudi malo strah, kako se bo vse skupaj izteklo. In vendar..  pometati stvari pod preprogo ali cakati, da ta custva minejo, prav nic ne pomaga. V bistvu vodi ravno tja, kamor nocemo... v rusenje odnosa s samim seboj in s partnerjem.
Absolutno zagotovilo, da bomo ostali s partnerjem, ker smo skupaj ze toliko ustvarili, ne obstaja. Je pa precej vecja verjetnost za to, ce bomo v odnosu bolj funkcionalni.
Ce sam ne zmores ozavestiti svojega pristnega dogajanja, je pac potrebna psihoterapija. S cimer spet ni nic narobe, ker tega je danes ogromno in je pomembno samo, da se zadeva nekako resuje.
Vso sreco ti zelim, pa kar pogumno :oki:

Hvala za odgovor. Če sem se odločil za tesnobo in vse opisano, potem se ziher nisem zavedno. Sploh se mi sanja ne, kaj naj bi bila ta nerazrešena čustvena vsebina...

Pozdravljen,
tudi jaz bi ti svetovala psihoterapijo, kjer boš to, kar praviš,  da se ti niti sanja ne, kaj bi bilo, lahko ozavestil in razrešil.
Zelo me spominjaš na mojega bivšega moža. V zadnjih treh letih zakona je bilo precej podobno pri nas. No, on na psihoterapijo ni hotel, namesto AD-jev je raje pil in sva se ločila. Takrat je bil star 50, jaz pa 40.
Če želiš rešiti zakon in sebe, ne odlašaj.

Ribica

Zavedno ali nezavedno.. problem je za resiti. Ce ne ves za kaj gre, bos tezko karkoli sam resil. Psihoterapija, da odkrijes za kaj gre in resis, kar te muci. Cimprej, v dobrobit vseh vas :rozicodam:

Jaz pijem redko, ker se zavedam, kam to vodi. Saj drugače imava midva še vedno kar lep odnos, ni nekih groznih prepirov, eden drugega ne varava, ne želiva si drugih, vse kar žellim je, da bi bilo kot prej, da bi se jaz umiril. Vse to pa si želim izključno zraven svoje žene, druge variante ni. Poleg tega imam občutek, da recimo ločitev ne bi rešila ničesar, da bi se mi morda v nasslednji vezi dogajalo isto.

Hmmmm, mogoče kriza srednjih let? Samo ugibam.

Hm, tudi mogoče po moje.????Zakaj pa ne, konec koncev? Vsekakor priložnost, da naredim nekaj na sebi in zase, tako se trudim to jemati. Kot priložnost, da obrnem kaj na boljše v najinem razmerju. Morda je dobro, da na vsake toliko pride kaj takega, da človek ne vegetira v nekem varnem mehurčku do smrti. Vsekakor se bom trudil, da se stvari obrnejo na boljše, verjamem v to in želim si tega!

Vazno je, da ugotovis kaj te matra in da delas na tem. Karkoli ze to je. Partnerski odnos je pac ena zupca vsega. Sedanjega, preteklega, morda tudi prihodnjega. Kompleksna zadeva skratka. :kiselnasmeh: :pomezik:

Moje mnenje je, da takšni občutki niso nič narobe. Po pisanem sklepam, da sta že dolgo v zakonu. Malo že postaja vse skupaj rutina. Ker pa si bolj povržen "strahu", si začel o vsem skupaj preveč razmišljati in se bati. Mislim, da pride v vsakem zakonu do takšnih občutkov in da so čisto normalni. Ženo imaš očitno rad, sicer se s tem sploh ne bi obremenjeval. Upam, da ti občutki čimprej minejo in boš spet lahko zadihal.

Seveda jo imam, življenja s kom drugim si sploh ne predstavljam. Občutki skorajda minejo, ko se sprostim. Imam pa žal tudi družinsko anamnezo takšno, da sem morda takšnim občutkom, depresiji in anksioznosti malo podvržen. ????