FORUM Nebojse.si

Spoštovani!
Sem 22-letni študent. Težave so se mi začele pred dobrimi 2 leti. Začelo se je takole. Ko sem hodil po ulici se mi je močno zavrtelo (in zabolelo v glavi), tako, da sem skoraj padel. Od takrat naprej sem imel vrtoglavice. Nekaj dni za tem mi je začelo šumeti/ zvoniti/ brneti v ušesih in imel sem občutek nekakšnega pritiska v notranjosti ušesa. Šel sem do zdravnice, ker sem mislil, da gre za vnetje ušesa, vendar nič. Zares me je skrbelo kaj je to, zato sem po dobrem tednu šel še do otorinolaringologa, kjer je bil izvid brez posebnosti. Da skrajšam... Glede na težave in simptome, ki so se mi pojavljali tekom dveh let, sem obiskal vse od otorinolaringologa (2x), nevrologa, opravil magnetno resonanco glave in ultrazvok vratnih žil, bil pri terapevtu manualne medicine, bil celo nekaj dni hospitaliziran na KO za endokrinologijo. Vse preiskave so pokazale dobre rezultate. Simptomi in znaki, ki se mi pojavljajo pa je tako, da niso vsi stalni. Nekateri trajajo nekaj ur, pride obdobje, ko me kaj boli kakšen teden in mine. To so npr.: vrtoglavica (gre bolj za občutek nestabilnosti oz. pijanosti), omotičnost, utrujenost, šumenje v ušesih, občasno boleča in težka glava in ramena, utrujene oči (kot bi gledal že nekaj dni skupaj, ne da bi jih zaprl), opažam tudi večjo razdražljivost, slabšo koncentracijo, brezvoljnost, škrtanje z zobmi ponoči, spremenjeno imam tudi prebavo, vmes je prišel tudi mesec, ko sem imel bolečine v modih (bil na pregledu- bp), občasno stiskanje v žlički in prsih... Zares se nisem počutil dobro, ker mi je osebna zdravnica rekla, da mi ne zna več pomagati in me nima več kam poslati. Že ves čas pa sem nekako vedel, da imam tudi neke težave, na katere ne morem pozabiti in me spremljajo že cca. 3 leta. Nato sem zbral pogum in šel še do psihologa. Notri sem bil 2 uri. Torej mi je postavila diagnozo neopredeljena anksiozna motnja.
Da sedaj povem za nazaj. Pred tremi leti sem stalno doživljal stresne situacije, ne želim sicer točno opredeliti za kaj je šlo, je bilo pa v povezavi z nesprejemanje samega sebe, nezmožnostjo pokazati žalost/ razočaranje, tudi zavračanje meni ljube osebe,... Srčno upam, da bi se mi to v nekaj letih oz določenem času lahko končalo. Priznam pa, da mi ta stanja zares slabšajo kvaliteto življenja. Tudi sedaj, ko tole pišem imam take občutke, kot da ne znam dobro opisati in občutek, da nekomu lahko še tako razlagam pa me ne razume.

Pozdravljen,
verjetno misliš povedat, da ti je psihiater določil diagnozo neopredeljena anksiozna motnja? Ker psihologi ne postavljajo diagnoz oz. naj jih ne bi. A si dobil kakšna zdravila?
V bistvu si zelo na kratko in kar pomanjkljivo napisal, razumem pa, da te ta stiska zelo pesti. Vsi tu na forumu (pa verjetno marsikdo, ki ni na forumu) imamo takšne in različne težave, ki nas zelo onemogočajo oz. nam te težave mečejo polena pod noge. Lahko pa si vesel, da je vse vredu z telesom, fizično mislim, kot si napisal, da je vse ok/bp.
Kar si napisal je verjetno od stresnega dogodka/ponavljajočih stresnih dogodkov, kot si omenil. Jaz si pomagam z glasbo, s sprehodi ob našem lepem potočku v vasi, s crkljanjem kužka, z pozitivnimi afirmacijami, branjem kakšnih stvari na netu ali knjig. Kolikor vidim se zelo obremenjuješ z zdravstvenim stanjem in se sekiraš, to ni dobro. Poskusi se sprostiti. Lp

Ja, morda sem malo nerodno napisal ja. Bil sem pri psihologu in ne psihiatru. Vem, da psiholog ne postavi diagnoze, vendar na izvidu piše kot diagnoza oz. opredelitev stanja. Ubistvu niti ni tako pomembno. Nisem dobil nobenih zdravil (zaenkrat). Verjetno mi je dala klasična navodila, kot jih da vsem s podobnim stanjem. Preusmerjanje misli, ukvarjanje s športom, sproščanje (mišice, vizualizacija...) in zdrav življenjski slog.

Me pa nekaj zanima. Morda boste znali povedati več tisti, ki imate podobne težave kot jaz. Pri meni je najbolj od zgoraj naštetega moteča vrtoglavica in šumenje/ piskanje v ušesih. A to potem kdaj izgine in izzveni? Kaj vam vsem nasploh pomaga pri zdravljenju? Je kdo probal kdaj kakšno akupunkturo?

Pozdravljen med nami!

Ja, moja težava je bila tudi piskanje in predvsem šumenje v ušesih pa tudi omotica oziroma bolj občutek pijanosti. Izzvenelo je z z ad- ji. Sedaj sem jih sicer že opustila ampak kadar imam obdobje večjega stresa se mi šumenje vrne. Sem se nekako naučila ignorirat simptome, da me ne prestrašijo več toliko (razen palpitacije- te so moja nočna mora).
Privošči si psihoterapijo, toplo priporočam in veliko miru in sproščanja. Če ti je občutek šumenja moteč je meni pomagala pomirjujoča glasba. Eno obdobje sem hodila s slušalkami po hiši, ker imam tri otroke in podjetje vse v isti hiši.
Upam, da ti bodo nasveti vsaj malo pomagali.

Lp.  :jok:
Sa :oki:sy

Ooo super, ste me kar malo pomirili. Bom poizkušal narediti kar se da največ, da se mi to neha. Lep hvala.  :sesmejem:

Spet jaz :( Nevem ali ima še kdo dejansko skoraj stalne vrtoglavice? Cel čas imam občutek nestabilnosti, boleč vrat in zatilje. Ugotovil sem tudi, da so vrtoglavice zelo rade prisotne, ko sem v družbi, kjer je veliko ljudi, ampak dejstvo pa je, da me situacij in ljudi ni strah, edino če to zares izvira iz podzavesti.

Na drugem obisku (po 4 mesecih) sem psihologu rekel, da se mi zdi, da ne bom zmogel brez podporne terapije, glede na to, da se s težavami soočam nekaj let, vendar mi nevem, ni hotel dati “blagoslova” da mi jih predpišejo. Zdaj nevem ali zato, ker meni da napredujem ali kaj? Zavedam se, da AD-ji anksioznosti ne pozdravijo dobesedno in da je potrebno predvsem delo na sebi, ampak vseeno...

So trenutki (dnevi), ko se mi zdi, da je morda res šlo na boljše, nato pa dnevi ko se res slabo počutim zaradi samih somatskih bolečin in težav, ki jih imam. Včasih sem celo prepričan, da imam v vratu nekaj premaknjeno oz. mi vretenca stiskajo živce.

Pozdravljen,
poznam precej ljudi, ki ima te zoprne vrtoglavice. Praktično vsi pregledi BP, muči jih pa še vedno. Velikokrat so težave zaradi vratne hrbtenice, a če praviš, da si preglede že dal skozi... ostane res samo še ankioznost. Ne moreš verjeti kako strah, stres, tesnoba vpliva na vse skupaj.
Toplo ti priporočam psihoterapijo .. omenil si psihologa, pa ti je v redu? Meni je bilo pri psihologu prav bedno... sem ga imela 4x pa sem se hitro pobrala od njega.

Čimveč se probaj sproščati, razteguj vrat, lahko, da imaš vretenca res bolj skupaj in ti tišči... prehod na svežem zrahu, dobra prehrana, dovolj spanja in čas zase! Piši dnevnik, beleži si občutke, mogoče boš našel kakšen vzorec, kdaj se počutiš slabše. Jaz ga pišem že od 2015, sicer vmes res kar pozabim in imam će tako, da eno leto sploh pisala nisem... no, sedaj, ko sem psihično slabše, pa spet pišem in pomaga.
Imaš koga, prijateljico, prijatlja, da se mu zaupaš? Partnerja?

Vse bo dobro, samo pogumno naprej. Naše razmišljanje nas lahko čisto potolče in se nam zdi, da se res nekaj dogaja .. vem, ker sem že 3 tedne v takem stanju.

Piši še kaj  :zvizgam:

Najprej hvala za vaš komentar. Da bom zares prepričan, da je z vratom in vretenci vse okej, bi najraje šel še na MR vratu in si potem res dal mir.
Psiholog se mi zdi okej, je pa res da težko primerjam kako dober in učinkovit je, ker je to moja prva izbira. Obiski mi drugače odgovarjajo in sem načeloma še nekaj dni po tem dokaj pomirjen.
Sem začel z nekim pisanjem dnevnika ja in ga bom naslednjič odnesel do psihologa, da ga skupaj predelava.
Glede prijateljev oz. oseb, ki jim to lahko zaupam je bolj švoh, saj gre z stvari, ki so malo manj sprejemljive, pa tudi nasploh nimam veliko prijateljev oz. ne čutim, da bi jim to lahko zaupal. Lp Lukas
 :wav:

Živjo! Jst pridno hodim h psihologu, poslušam avtogeni trening, hodim na sprehode, nekako delam po priporočilih psihologa. Ne bom rekel, da v v moji glavi ni boljših misli, vendar mi nekateri telesni simptomi še vedno povzročajo preglavice. Bolečine nasploh po telesu so izginile, ostaja pa mi izredno boleč vrat, na momente (dneve, ure) mi je res komaj znosno, kakšni trzljaji (krči), šumenje v ušesih in vrtoglavica. Vrtoglavica se ponavadi pojavi skupaj z bolečim vratom, šumenje pa je prisotno ves čas. Tudi sam imam velikokrat občutek, da ko se sproščam, da vratu nekako sploh ne morem. Sliši se čudno ampak kot, da bi res rabil neko relaksacijsko zadevo, da bi naredil premik naprej h manj zategnjenemu vratu.
Lp Lukas  :sesmejem:

To so tipični anskiozni simptomi. Sploh, ker si omenil, da se zadeva zunaj med ljudmi še poslabša.

Nič hudega se ti ne bo zgodilo. Je neprijetno, ampak se boš navadil živeti s tem in sčasoma bo zadeva izzvenela. Pri meni namreč je, zato sem prepričan, da bo tudi pri tebi.

Glavo gor in bo vse v redu!

Pozdravljen Luka..
Sama imam oziroma sem imela podobne probleme... Ti priporocam, da gres na mr vratu pa lepo se s tega vidika vidiš da je vse v redu...lepo pa pridno delaj naprej kar delaš... Te zadeve žal trajajo in tudi ko sprejmeš sinptome in delaš na njih ne izginejo takoj.. Telo rabi čas... In žal s ene da prehitet...Jst sm že stara anksioznoca pa se šele zdaj učim pomirjujočega govora in sproščanja telesa... Ampak baje nikoli ni prepozno ???? drži se

Lukas, zdi se mi, da je zaradi ankse tvoje telo v krči, trpijo mišice, sklepi in kosti in evola, tvoje bolečine v vratu. Lahko, da je z vretenci res kaj narobe, lahko pa da je res ''samo'' anksa.
Tudi jaz ti svetujem kakšen pregled, kjer bodo ugotovili kaj je problem, čimveč razgibavanja vratu.

Mene tako zakrči v želodcu, ko me fajn anksa daje. Na vsakega deluje drugače, dejstvo pa je, da padeš v nek krč in to boli.

Hvala vsem za odgovore. Sem bil v preteklih dveh tednih pri manualnem terapevtu in mi je iz prve rekel, da imam zelo zategnjene vratne mišice in zgornji del hrbta. Po masaži oz. terapiji mi je bilo kakšna dva dneva boljše, potem me je pa spet nazaj. Sem vesel, da zdaj vsaj vem kaj mi je okej, ampak nevem kaj bi še probal, da bi držalo malo dlje. Kakšne izkušnje koga, ki mu je isto/ podobno udarilo na vratne mišice?  :clap:
 :wav:

Živjo!  :)
Če slučajno kdo kaj primerja s sabo oz. spremlja mojo zgodbo.... sem se odločil, da malo poročam kako mi gre.
Oktobra sem bil zadnjič pri psihologinji. Rekla mi je, da misli, da sva razjasnila, kar sva morala in se dogovorila, da ji v začetku novembra po mailu sporočim kako mi gre. Sedaj ji na vsake toliko kaj napišem in se pogovoriva. Ta telesna simptomatika mi še kar vztraja - zategnjen, trd vrat, šumenje v ušesih, vrtoglavice, utrujene oči. Sicer je je manj in ni tako konstantna, kot je bila pred pol leta, vendar mi še kar greni vsakdanjik. Mislim, po eni strani mi je jasno, da če sem na nekih negativnih simptomih gradil in jih oblikoval od rojstva in intenzivno zadnja 3 leta, da ne bodo izginili hitro ampak, ko si jih že tako naveličan...
Psihologinja mi je predlagala, da izvajam vaje iz čuječnosti, ki so opisane v knjigi (Penman, Williams). Res jih izvajam in mi dobro denejo. Potem pa sem pred nekaj tedni naključno gledal oddajo Zvezdana, ki je gostila Tatjano Grča. Sama se je 11 let borila z anksiozno motnjo. V oddaji je iskreno spregovorila in delila svojo osebno izkušnjo. Napisala je tudi knjigo z naslovom Skodelica življenja. Super knjiga, priporočam branje. Mi je pa knjiga dala “navdih”, da sem začel malo bolj poglobljeno razmišljati in si postavljati vprašanja, v smislu kaj me pravzaprav ovira, povzroča mojo anksioznost. Ker imam občutek, kot da sva s psihologinjo odkrila le en del (že znani: odnos do neke osebe - zavračanje, nezmožnost zveze, razočaranje, tudi to, da te osebe ne morem pozabiti itd.) Ta drugi del, ki ga odkrivam sedaj po prebrani knjigi pa je ta, da me muči tudi socialen stik, predvsem, ko je veliko ljudi, ko me kdo gleda v oči oz. moram biti na nekaj osredotočen in sem v kontaktu z ljudmi ki jih ne poznam. Takrat mi vsa telesna simptomatika privre na plano.
Eh, imam dneve, ure, ko se mi zdi vse tako preprosto, rečem si “lej, tole preguraš pa bo”, potem pa pridejo dnevi, ko imam spet občutek kot, da sem na začetku, da ni nobenega napredka, sem sit sam sebe, kaj šele drugih,...
Jaz tako srčno upam, da mi bo nekega dne boljše. Vem, da se poti do ozdravitve ne da presekati. Nevem kaj bi lahko poleg meditacije, sprehodov, masaž, jemanja vitaminov, omega kapsul, pozitivnih misli še naredil. Sem se letos že 3 leto udeležil akcije Božiček za en dan in akcije kjer starostniku pošlješ voščilnico. Baje, da pomaga, če si dobrodelen, da imaš občutek, da si naredil nekaj dobrega za sočloveka. Kaj vi še kaj počnete?  :051:

ja, tudi jaz gledala oddajo .. me je opozorila prijateljica, da naj si jo ogledam.. vsaka čast ji.. toliko ene borbe... do momenta, da si je priznala, da potrebuje tudi pomoč kemije..

je pa vsak človek svoja osebnost. Vsak ima neko prtljago v preteklosti.. Vsak se po svoje trudi to predelati, vreči stran negativne zadeve.. Jaz sem marsikaj počistila v življenju.. vsaj mislim  :-\ ..  včasih se še obremenim s kakšno zadevo, ampak ..

Sem pa strahec.. ne vem zakaj.. ampak tako je..

Tale zategnjenost, kot jo opisuješ.. pri meni je to strah.. strah, da moram za službo vse urediti, pa da ne "smem" na dopust, da moram zdržat še kaka 2 meseca.. (en projekt) , da je vse odvisno od mene.. in sem se zgleda prekurila.. , nastrahirala.. naživcirala in izhod iz tega.. ?  :(  Saj ne vem zakaj se mi to dogaja..

Glej, če obvladuješ vse to ... kapo dol... delaj tako naprej  :ppriden:

   

Živjo!
Se oglašam po dolgem času... Ubistvu mi to, da sem zaključil z izobraževanjem in se zaposlil dene dobro. Tistih tipičnih depresivnih dni in tednov skoraj ni več. Pride kakšen dan, ko je slabo ampak zguram. Veliko manj razmišljam o mojih težavah, vendar sem zadnjih nekaj dni spet malo slab. Telesna simptomatika mi še kar vztraja. Občutek imam, da je ni prav nič manj in da mi ne izgineva niti malo. Pogosto pomislim, kako bi bilo vse idealno, če bi bil zdrav oz. brez teh težav (če odmislim primarne probleme). Res tisto, kar me vsakič znova najbolj prizadane je ta moja vrtoglavica - občutek pijanosti, plavanja, nestabilnosti in pa boleč vratni predel. Dejansko sploh nevem kaj naj še naredim. Hodim na masaže, delam vaje za raztezanje vratu in ramenskega obroča, res tisto ko sploh nevem na kaj in koga se lahko sploh še obrnem. Vem ja, da bi se moral ukvarjati s kakšnim športom, ampak mi trenutno še ne znese.
Poleg tega sem danes začel potrjevati še nekaj, kar sva s psihologinjo sicer že debatirala takrat, vendar nisva razjasnila. Opažam, da so vrtoglavice bolj intenzivne npr. ko grem v trgovino, kjer je več ljudi, ali pa ko se s kom pogovarjam in si s sogovornikom gledava v oči. Morda se sliši malo čudno, vendar se mi vrti tudi, ko razmišljam o tem, da sem se pred časom osramotil, ko sem bil zavrnjen od neke osebe. Situacija je bila taka, da sem ves čas mislil, da sem tej osebi všeč, vendar se je na koncu izkazalo, da ni bilo tako. In spomini na to, kar sem za to osebo storil mi povzročajo tiste bedne občutke, da sem bil tako neumen, kako nisem tega videl že prej itd... težko za razložiti. Uglavnem bi sam zase rekel, da sem verjetno socialno anksiozen. Verjetno se mi je to nalagalo že nek daljši čas, saj se še iz otroštva spomnim, da sem bil zelo sramežljiv. V šoli sem imel nekaj “sovražnikov”, od katerih sem bil zasmehovan. Potem v srednji šoli pa sem bil zelo mozoljast (res huda oblika), zaradi česar sem se tudi veliko presekiral, saj sem po naravi tak, da mi nikoli ni bilo vseeno za videz. Ali bi moral nazaj h psihologu? Psihično se počutim veliko bolje, vendar me muči ta telesna simptomatika. Mene je pa zelo strah, da bi mi to ostalo za večno.
Lp Lukas

Pridejo boljši in slabši dnevi. Ko si v stresu, se simptomatika vrne in tudi po kakšni bolezni. V zadnjem času sem imela podobne probleme, sploh ta občutek rahle pijanosti me je skrbel, a je izzvenelo. Ko sem pod stresom ali preutrujena, se mi šumenje v ušesih vrne za par dni, a v mnogo bolj mili obliki. Zaupaj, da bo bolje.

Živjo Lukas. Prebrala sem tvojo zgodbo in me zanima ali imas res vrtoglavico šli bolj omotico? Ker če imas vrtoglavico to pomenu, da se ti svet okoli tebe suče, vrti kar ponavadi privede tudi do bruhanja. Jaz menim, da tvoji možgani ne prenesejo določenih zadev zato se ti pojavi obcutek sukanja v glavi bi jaz Remu rekla. Jaz sem imela podobne fizične občutke in je trajalo ene tri leta da je počasi izvenelo. Tini tuš v ušesu je bil neznosen. Hodila sem spat z slušalk smo v ušesih in imela čisto potiho umirjajo o glasbo dokler nisem bila cist fertik in zaspala v sekundi. Tudi češ San mi je v ušesih piskalo predvsem pa ki je v ušesih razbijalo srce. To imam se občasno kadar sem utrujena, slabo vreme, stres. Depresija zelo posnema različne bolezni in dodatno plasi človeka. Prav je da greš občasno k zdravniku na koncu vsaj ves da je vse zaradi glave. To so hormoni, ki nihajo v telesu in včasih Je bolje, včasih slabše. Treba se je veselit, uživat v življenju in biti srečen. Potem se prej izvlečeš ven iz vseh slabših dnevov in slabih občutenj. Želim ti polno volje. Pozdrav

Živjo!
Ne, ob vrtoglavici mi ni nikoli slabo. Mogoče izraz vrtoglavica ni najbolj pravilen. Meni se zdijo občutki najbolj podobni tistim, ko si malo pijan. Ko lahko hodiš še čisto normalno, ampak imaš občutek da se maješ. Je pa res ja, da je bilo to od začetka prisotno skoraj ves čas, sedaj se je dokaj umirilo. Pridejo dnevi, ko se mi vrti, ker sem pod stresom, me kaj skrbi itd., pridejo pa tudi dnevi ko je vse normalno. Telesna simptomatika, ko sem jo   opisoval na začetku je počasi izginila. Ostajajo mi občasne bolečine vratu in ramenskega obroča. Poleg tega mi ostaja še to šumenje v ušesih. Zame skoraj ni več moteče, ker ga dejansko slišim če je res smrtna tišina.
Lp Lukas

Se mi je zdelo da ne gre za vrtoglavico to je omotica ki se pojavlja večkrat kot bi bil pijan tudi jaz imam to in Tinitus v ušesu imam tudi pa sem se ga tudi jaz navadila ti itak druga ne preostane. Če nič o tem ne razmišljaš je lažje pridejo pa dnevi ko je res težko. Bo treba vse preživet in živet dalje

Evo me! Da se spet malo potožim... Do sedaj sem nekako “gural”. Prišli so boljši in slabši dnevi, ampak sem tudi iz tistih slabših poizkušal ven potegniti res le najboljše in jih preživeti, kar se da mirno. Potem pa me je dva tedna nazaj, ko sem na instagramu videl nek story (ki ga nebi smel) popolnoma zadelo. Bila je nedelja zvečer, v nekaj sekundah sem začutil hiter utrip srca, palpitacije, začelo me je tiščati v prsih (žlički), bilo mi je slabo, obdala me je tista nervoza, ko nisem mogel več ležati,... skratka kaj drugega kot panični napad. Vzeti nisem mogel ničesar, saj sem imel do sedaj na receptu predpisane le 3 helexe, ki sem jih seveda v 1 letu logično porabil. Uglavnem, noč je bila porazno slaba, zanič, grozna... tisto, ko sem komaj čakal, da bo jutro. Že tako ali tako je bilo vroče, mene pa je mučila še ta zadeva. S psihologinjo sva že dobrega pol leta nazaj zaključila z obravnavami, tako da se na njo nisem obrnil, plus tega mi je zaradi službe, ki jo imam na drugem koncu to ovira. Še vedno, pa mi je notranji glas in moje počutje govorilo, kakor da toliko obravnav ni bilo dovolj. Sem se pa že pred časom zanimal za samoplačniško psihologinjo, ki sem jo našel na instagramu. Velja za zelo dobro, zato sem se na njo tudi obrnil. Žal je imela vse termine polne, zato mi je priporočila neko drugo psihologinjo, za katero je menila da je dobra. Res sem ji pisal in dogovorila sva se za datum. Vmesni dnevi do čakanja na obravnavo so bili grozni, spal nisem niti en dan oz nekaj ur na noč. Sam zase pravim, da sem bil slab. Bolel me je želodec, bilo mi je slabo, tiščalo me je v prsih in to skoraj ves čas po malem. Poskušal sem se zamotiti, vendar mi kar ni uspevalo. 2x me je medtem še močno prijelo, tako da sem jokal in v sili klical tisto kolegico, ki edina pozna celotno zgodbo, da sva se malo pogovorila. Vzel sem tudi 3 persene skupaj, da je malo prijelo, toliko, da sem vsaj malo spal. Pride dan obravnave... zanimivo mi je bilo, da je imela povsem drugačen pristop, kot tista prva psihologinja. Tista prva je bila sicer meni zelo dobra, vendar mogoče bolj mila, nežen glas,... te tukaj pa sem se sprva kar ustrašil, saj me je malo manj kot zabijala nazaj. Sliši se hecno, vendar to mislm v dobrem smislu. Stvari je govorila povsem brez olepšav, odkrito, z vprašanji “Hja, kaj pa mislite?” (ob tem zelo resen, strog izraz). No, ko sem šel od obravnave, sem bil sprva kar tisto: “A tole sem plačal, da me nekdo na tak grd način obravnava?”. No, naslednji dan se mi ni več zdelo tako. Uglavnem, pod črto oz. kaj sem želel s tem povedati je to, da se psihologi med seboj res razlikujejo in da verjetno vsak od nas, ki morebiti potrebuje pomoč rabi drugačen pristop, za katerega pa žal ne veš, dokler psihologa ne spoznaš osebno. Bom videl, kaj lahko od tega pričakujem. Morda pa potrebujem prav tak pristop.
Lp Lukas

“Bodite pripravljeni storiti prvi korak, ne glede na to, kako majhen je. Osredinitr se na dejstvo, da se želite učiti. Dogajali se bodo čudeži”. (Louise L. Hay)

Pozdravljeni!

Najprej se iskreno opravičujem, ker me dolgo ni bilo na forumu. Zavedam se, da ni lepo, da se oglasim le takrat, ko sem v stiski, ampak vmes (par let) sem bil res dobro in sem mislil, da sem težave dokončno pustil za sabo. Žal se mi je stanje v zadnjih mesecih znova poslabšalo, zato pišem v upanju na kakšno izkušnjo ali usmeritev. V teh dneh sem obiskal tudi psihologa, da sva se pogovorila in poskusila razumeti, kaj se dogaja.

Že nekaj mesecev se soočam z neprijetnimi prebavnimi simptomi. Pred približno pol leta sem imel močne bolečine v želodcu in spodnjem delu trebuha, zbadanje na desni strani, občutek napihnjenosti in polnosti. Takrat sem opravil vse preiskave – kri, urin, UZ trebuha, gastroskopijo. Vse je bilo normalno, razen manjše razjede; blato na H. pylori negativno. Dobljena terapija z Nexiumom je takrat res pomagala in sem bil nato mesece brez težav.

Pred dvema mesecema pa se je vse začelo vračati, sicer v nekoliko podobni in hkrati spremenjeni obliki kot 2020 (glej začetek te teme). Zjutraj imam skoraj vsak dan slabost (čez dan je občasna, valovita), pogosto imam občutek, da se želodec počasi prazni in da hrana “stoji” v njem. Pod levim in desnim rebrom čutim neprijetne občutke, ki sevajo tudi proti hrbtu oziroma ledvenemu delu. Ne gre za pravo bolečino, bolj za neko prisotnost, pritisk ali napetost, ki se seli in nikoli ni stalna. Občasno imam tudi napet trebuh in malo sluzi v blatu, vendar ne veliko. Odvajanje je normalno, brez hujšanja, brez krvavitev, brez vročine. Ko grem na stranišče, se stanje sicer precej izboljša.

Pred kratkim sem ponovno naredil krvne teste in urin – vse normalno. Osebna zdravnica pravi, da gre najverjetneje za psihosomatske težave, zaradi dolgotrajnega stresa, neprespanosti in nerednega ritma (delam tri izmene, nočne in vikende). Moram priznat, da me to že dolgo izčrpava in v preteklosti so se podobne prebavne težave res močno umirile po psihoterapiji, zato skušam to možnost jemati resno, čeprav me fizični simptomi seveda še vedno zelo skrbijo.

Dodatno me obremenjuje tudi družinska situacija. Sestra gradi hišo in dobila je precej finančne pomoči od staršev. Sam pa si že dlje časa želim nekaj svojega, vendar mi starša ves čas govorita, da bom “itak doma” in da bom nekoč vse podedoval, zato naj zdaj ne kompliciram. Po eni strani razumem in sem hvaležen za vse, po drugi strani pa me to zelo omejuje, ker si želim svoj prostor, kjer bi živel po svoje. To že dolgo ustvarja občutek krivice in ujetosti, ki ga težko razrešim. Zdi se mi, da me to psihično precej obremenjuje in verjetno tudi vpliva na telo.

Simptomi v povprečju niso stalni, selijo se, nimam nobenih alarmantnih znakov, a me občasna (sicer na dnevni ravni) slabost, občutek polnega želodca in nenavaden občutek pod rebri že kar izčrpavajo. Težko ločim, ali gre za funkcionalne težave, kronično napetost, ali nekaj organsko-prebavnega. Enkrat me je tako tiščalo v želodcu, da sem vzel Spasmex in mi pomagal.

Zanima me, ali je imel kdo podobne simptome – slabost, občutek počasnega praznjenja želodca, prestavljanje nelagodja, malo sluzi v blatu, hkrati pa normalne preiskave. Kako ste vedeli, da gre za funkcionalne motnje? Je komu pomagala sprememba prehrane, rutina, psihoterapija ali kakšna druga strategija? Ste morali ponavljati gastroskopijo?

Hvala vsem, ki boste delili svoje izkušnje. Vaše mnenje mi v tem trenutku res veliko pomeni. ????