Začelo se je davno v mojem otroštvu, ko sem imel 8 let. Takrat je moja mati zbolela za meni neznano bolezen, sklerozo multipleks (počasno odmiranje telesa, ker se prekine povezava med živci in možgani). Bolezni je bila travma za vse, ker je bila s strani staršev tako predstavljena. Travme so se nadaljevale 16 let vse do njene smrti, ob kateri sem bil prisoten. Mama je v teh letih popolnoma ohromela, tako da je potrebovala popolno nego mene ter naše prekrasne sosede, sestra se je med tem skupaj z družino odselila v sosednjo vas, kar nisem v danih razmerah pri svojih 18 nikakor mogel razumeti. Zamero do nje mi je še stopnjeval moj skoraj vedno pijani nasilni oče, ki mi je v življenje prinesel prenekatero predvsem slabo izkušnjo.
Po smrti mame sem šele prvič zaživel svoje življenje, bil sem brez obveznosti, zagnan in poln energije prepoln idej, ki sem jih pričel uveljavljati v svojem prekrasnem poklicu. Star 24 let sem uspel tako življenjsko kot tudi finančno. Spoznal sem prelepo dekle, s katerim sva se ujela v mnogih pogledih na življenje. Ko smo vsi trije z njeno hčerko staro takrat 3 leta spoznali, da želimo skupaj preživeti preostali del življenja, sva se poročila, postala popolnoma neodvisna od drugih v krasnem domu na deželi. Skupaj sva postala še enkrat očka ter mamica zdravi in veseli hčerki. Idila se je končala, ko je žena po treh mesecih po porodu zapadla v strahotno poporodno depresijo. Po treh mesecih najinih bojev za rešitev iz groze je končala svoje mlado življenje na tirih pod strahotno težo lokomotive.
Tu pa se začne popolnoma novo obdobje mojega življenja, samoobtoževanj, kaj nisem naredil pa kaj bi lahko ... da se to ne bi zgodilo. Ponovno reševanje situacije okrog otrok, ter vsega ostalega v družini, jaz pa sem seveda močan in bom reševal svoja čustva kasneje. Nato mi je vesolje postavilo na pot novo dekle, ki je spremenila moje črne misli v svetlejše in ravno sedajle spi v spalnici našega novega doma skupaj z obema hčerkama ter najinim skupnim sinom, starim 5 mesecev. Jaz pa imam zato čas, da pišem svojo zgodbo.
Ko se mi je življenje ponovno obrnilo na bolje, so za menoj prišla vsa stara nepredelana občutja, tako da sem nekako pred tremi leti prvič doživel nekaj, kar me je zelo preplašilo. Začelo me je kar tako na lepem stiskati okoli srca, pojavila se je vročina v prsnem košu, oteženo dihanje, mravljinci, cmok v grlu, čudni občutki ravnotežja, meglen vid, v prostoru, v katerem sem bil, nisem našel izhoda, vse je bilo nekako nerealno. Vse to je spremljala strahotna potreba po stalnem gibanju. Nato pa sem sam pri sebi rekel - sedaj je pa konec, infarkt je tu! Prijatelj me je odpeljal v dežurno ambulanto na Vrhniki, kjer mi je dežurna zdravnica mirno razložila, da mi ni popolnoma nič. Dala mi je neko injekcijo ter poslala k svoji zdravnici v Kranj. Sledila je vrsta zdravniških pregledov. Rezultat pa povsod super - torej zdrav. Zadeva se je celo normalizirala. Ostal je le občutek, da imam ob srcu nek čep, tako da nisem mogel spati na srčni strani. Imel sem tudi občutek, da imam v prsnem košu neko bulo, na katero nikakor ne smem pritisnit.
Potem pa umre sin prijatelja, star 31 let. Po vseh zdravstvenih pregledih, kot pri meni, ga v čakalnici na dežurni doleti srčna kap in ko to zvem, bi kmalu tudi mene.
Neverjetno - vsi simptomi ponovno na pohodu s tem, da tokrat v taki obliki, da me je še danes groza samo pomislit na ta dan. Dekle me je odpeljala v dežurno ambulanto, od tam pa naravnost v bolnišnico na Golnik.
Po sprejemu v bolnišnico simptomi izginejo ter se zjutraj, ko mi rečejo da grem domov, ponovno prikadijo. Opravil sem nešteto pregledov, nikomur verjel ter razmišljal kaj naj še naredim. Nato se pojavi zdravnica, ki pravi, da so to živci, skoraj bi jo na nos, če ne bi bila ženska. Mislil sem si: "Če sem pa jaz živčen, si pa ti sigurno nora...". Predpisala mi je Helex 0.5 in naročila, da ko mi ga zmanjka, naj pridem po novega. Napotila me je tudi k psihiatru.
Sama sreča da poznam toliko ljudi, ter hvala bogu tudi kar nekaj zdravnikov, tako da sem se vsaj malo pozanimal o predpisanem zdravilu. Le eden od strokovnjakov njih mi je svetoval, da naj jemljem Helex samo 14 dni in nič več. Ni pa mi svetoval, kaj naj počnem naslednje 3 mesece, kolikor traja čakalna doba za psihiatra.
Pa sem se boril naprej. Naročil sem se k psihologu v Kranju, k psihiatru v Ljubljani in v Begunjah in čakal kje bo prej. Med čakanjem pa sem naletel na mojo rešitev, na človeka, ki me je popeljal v drugačno razmišljanje - avtogeni trening - sledilo je 4 mesece učenje, vsak drugi dan (prof. dr. Branislav Cvetko, dr. med., če boste to kdaj brali, se vam od srca javno zahvaljujem za pravo pot). Po 3 mesecih sem prvič začutil olajšanje ter učinke sprostitve, ki pa so se in se še vedno stopnjujejo. AT delam skoraj dve leti vsak dan dvakrat po 30 do 45 minut. Pomaga mi v vseh stresnih situacijah. Ko začutim, da se napetost stopnjuje, se sprostim in napetost gre naprej ravno tako kot je prišla.
Sprejet sem bil tudi v Psihiatrični bolnišnici v Begunjah, na Oddelek B1.
Priznam, kognitivna terapija naredi svoje, pa tudi skupina ter vsi sodelujoči strokovnjaki na tem oddelku ki jim gre res zaupati. Vedo kaj je treba, znajo in predvsem hočejo pomagati vsem skupaj in vsakemu posebej. Se jim pa na tem mestu še enkrat javno zahvaljujem. Danes se počutim za 9.5. Vesel sem, da sem šel čez vse to, da sem spoznal ljudi z podobnimi težavami - počence. Vesel sem, da lahko sodelujem pri Društvu in vesel bom, če bo kdo vsaj malo odnesel od tega pisanja in mu bo pot olajšana in skrajšana. Društvo DAM sigurno pripomore k temu.
Lep pozdrav vsem počencem tega sveta !