Ključ je v pravi vzgoji
V Sloveniji naj bi za depresijo bolehalo od deset do petnajst odstotkov adolescentov. Najbolj kritični za razvoj bolezni so tisti z družinsko anamnezo, vplivata pa tudi okolje in vzdušje v družini. Kaos za zaprtimi vrati, ki odraščajočemu posamezniku ne ponuja nobene varnosti, je spolzek teren za bolezen, ki se lahko razlije v velike težave odrasle dobe. Adolescenca je čas čustvenega nihanja, ne sme pa biti čas dolgotrajnega trpljenja in popolne izgube smisla. Če smo starši pozorni in pripravljeni otroka sprejeti takšnega, kot je, ga lahko pomagamo popeljati v kakovostno odraslost.
Odraščanje že samo po sebi ni preprost proces, še najmanj pa zdaj, ko je biti najstnik težavneje kot kdaj koli prej. Velikokrat, ko pomislimo na odraščajoče otroke, se nam na koncu jezika znajdejo besede, kot so neobvladljivost, negotovost, pomanjkanje smisla. Proces socializacije postaja z leti čedalje zahtevnejši.Moto Individualno! velja tudi zanje. Njihovo življenje je čedalje bolj surovo opredeljeno s točkami, zakonitostmi zaželenega videza, dosežki in medaljami. To jih lahko popelje v hude psihične stiske, toliko bolj, če odraščajo brez zdravega družinskega jedra.
Tjaša Steiner je psihologinja v ljubljanski Produkcijski šoli Jarše. V njej najdejo zatočišče in možnost za razvoj tisti mladi, ki se jim je v življenju zataknilo in so prekinili srednješolsko izobraževanje. V tej šoli lahko mladostnik preživi leto in pol, si nabere uporabnega znanja, napolni baterije, dobi zaupanje vase in se pripravi na ponoven zagon v življenje. Steinerjeva je prepričana, da je sodobni izobraževalni sistem gotovo ena od valilnic depresivnega vedenja. Zakaj? Ker je šola tudi naporna, težko je sedem ur sedeti, biti zbran in tih. Na dan prihajajo vsi družinski vzorci, primerjanje z vrstniki, v šoli se postavlja ogledalo dejanske podobe odraščajočega mladega človeka.
ZDRAVNIKI ZDRAVIJO SIMPTOME, VZROKOV PA NE
Laična javnost meni, da je depresije čedalje več. Na svetu naj bi bilo sto milijonov bolnikov. Tudi podatki za slovenske srednješolce niso spodbudni: kar 20 odstotkov srednješolcev in dobrih 40 odstotkov srednješolk naj bi kazalo klinično pomembno stopnjo depresivnosti. Na vprašanje, ali jih je več kot nekdaj, pa Steinerjeva odgovori, da ne: »Razlika je predvsem v spoprijemanju z otrokovim vedenjem. Zdaj ga starši že ob prvih znakih, da je vzgajanje prevelik zalogaj, peljejo k psihiatru. Če je nemiren, nima koncentracije, zdravnik predpiše zdravila, pomirjevala. Če pa kaže znake depresije, slabo misli o sebi, premišljuje o samomoru, dobi antidepresive. S tem zdravniki zdravijo samo simptome, ne pa vzrokov. Glede na svoje izkušnje sem prepričana, da razlogi za depresivno vedenje otrok tičijo v slabih in nezadovoljivih vzgojnih stilih.«
IZSILJEVANJE S SAMOMOROM?
Pogosto se pred njenimi vrati znajdejo starši, ki jih otrokove besede o samomoru pripeljejo do roba, ko priznajo, da ne zmorejo več, in začnejo iskati pomoč. Grožnje s samomorom slišijo celo večkrat in seveda so zelo zaskrbljeni. Ne vedo, kaj naj naredijo, da ne bo njihov naslednji odziv tista kaplja, ki bo prispevala k tragični odločitvi. Veliko mladih, ki prihajajo v produkcijsko šolo, je bilo že obravnavanih v svetovalnih centrih, tudi pri psihiatrih. Nekateri uživajo antidepresive. »Seveda jaz nisem oseba, ki bi staršem lahko zagotovila, da bo z njihovimi otroki vse dobro, a lahko jih podučim, na kaj vse naj bodo pozorni. Veste, s samomorom otroci tudi izsiljujejo, uporabljajo pač vedenje, ki bo prineslo pozornost, ki jo nujno potrebujejo. Poznam dekle, ki je vsak petek napisala poslovilno pismo, ga pustila na mizi, in to samo zato, ker so ji za večerni izhod dali le deset evrov, in ne dvajset, kolikor je hotela ona.« To pa ne pomeni, da so besede o samomoru, čeprav za njimi ni možnosti za uresničenje »grožnje«, kaj manj usodne. Če ne drugega, so močan kazalnik, da dinamika v družini ne deluje tako, kot bi morala.
SLABA SAMOPODOBA
Ko začnejo starši reševati težave, naj se vprašajo, ali ima njihov otrok – pri katerem je zaznati depresivno vedenje – svojo socialno mrežo, zadovoljivo samopodobo in življenjske cilje. Če ni tako, je lahko strah pred samomorom utemeljen. Tveganje samomorilnosti je v skupini adolescentov povečano, incidenca samomorilnih poskusov pa doseže vrh v sredini najstništva. Adolescenti z depresijo v anamnezi so bolj ogroženi za ponavljajočo se depresivno motnjo v odrasli dobi. Otrok, ki ima dobro samopodobo, bo kljub morebitni genski predispoziciji za depresijo preprečil njen razvoj. Nasprotno ne velja. Razvije se lahko namreč ob slabi samopodobi, čeprav je v družinski anamnezi ni.
ŠOLSKI NEUSPEH
Znano je, da veliko adolescentov, ki imajo več depresivnih simptomov, pogosteje izostaja iz šole. Z depresijo pride namreč tudi občutek slabe samopodobe, otroci imajo težave s koncentracijo, motivacijo, zanemarjajo svoj videz, izgubijo zanimanje za stvari, ki so jih prej veselile. Vse to pa vodi v slabši šolski uspeh, ki »potrjuje« slabo samopodobo.
»Zdaj je predvsem šolski uspeh izjemno pomemben za mlade in njihove starše,« pove Natalija Plajnšek, socialna pedagoginja Osnovne šole Trnovo. »Z njim so povezane številne stiske otrok in mladostnikov. Te pa so tudi posledica prevelikih pričakovanj, pritiskov in zahtev staršev. Eden temeljnih ciljev šol bi moral biti spodbujati in razvijati mladostnike v samozavestne osebnosti, v posameznike, ki spoštujejo sebe in druge. Šola je lahko celo prvi prostor, kjer se začnejo postavljati vprašanja, kako mladostnik vidi samega sebe, kaj si želi, kako se spoprijema z življenjskimi nalogami, kakšne so njegove želje, cilji, kaj mu je pomembno.«
SPREJEMLJIVO VEDENJE
Adolescenca je obdobje najrazličnejših čustvenih stanj, ki jim starši do takrat niso bili priča. Nekateri jim ne pridajo pretiranega pomena, drugi pomislijo na najhujše. Psihiater Iztok Lešer, dr. med., pravi, da je pri otrocih in mladostnikih včasih težko ločiti normalno fazo odraščanja od depresivnosti. Pa vendar, s spremljanjem svojega otroka boste znali prepoznati razliko med sprejemljivim in depresivnim.»Depresivni mladostniki naj bi bili še bolj uporniški. Pogosto izostajajo iz šole, popuščajo pri učenju, zlorabljajo alkohol, droge, odklanjajo ponujeno pomoč, morda so celo agresivni. Pod vsem tem se skrivajo globoki občutki žalosti, strahu, nemoči in trpljenja,« pove Lešer.
Velike oziroma hude depresivne motnje naj bi pri otrocih trajale od sedem do devet mesecev in imajo veliko značilnosti depresije v odrasli dobi, vendar pa se od nje tudi razlikujejo. Psihotični znaki naj ne bi bili tako pogosti, večkrat pa se pojavljajo anksiozni in somatski simptomi, denimo splošne bolečine, glavobol, bolečine v trebuhu.
DEPRESIVNA ČUSTVA
Simptomi depresije v adolescenci torej niso nekaj običajnega. In ne samo to. Lahko so celo resni predhodniki depresivnih obolenj v odrasli dobi. Psihiatri opozarjajo, da ponavljajoča se depresivna motnja najbolj ogroža depresivne adolescente. Nanje je treba biti pozoren in ne spregledati njihove stiske kot zgolj ene izmed najstniških muh. Eden in edini razlog za depresijo ne obstaja. Čeprav se govori o pandemiji te bolezni, ni kot virus, ki bi se nenadzorovano širil brez naše možnosti vplivanja. Znanstvenikom je sicer uspelo dokazati, da imajo depresivni bolniki spremenjeno količino in razmerja med nekaterimi nevrotransmiterji v možganih – po teh dognanjih so začeli tudi izdelovati zdravila – a se psihične motnje razlikujejo glede na delež okoljskih in dednih dejavnikov, ki so povezani z razvojem posamezne motnje. Včasih pojava bolezni niti strokovnjaki ne znajo utemeljiti. Depresijo lahko povzročijo izrazito neugodni življenjski dogodki, spet drugič pa se je brez vpliva dednih dejavnikov ne da razložiti.ODLOČILNA VZGOJA
Psihologinja Steinerjeva vseeno vztraja, da je optimalno otrokovo mentalno zdravje odvisno zgolj in predvsem od zadovoljujoče vzgoje. Meni, da je optimalna vzgoja sestavljena iz zahtev, pričakovanj in ciljev: »Pohvale in nagrade so bistvene za otrokovo samopodobo in védenje, kaj je prav in kaj narobe. Naučiti se mora nositi posledice svojih dejanj. Kadar so ta tri polja v vzgoji enakovredno zastopana, lahko rečemo, da poteka optimalno. Kadar pa so razlike prevelike, se lahko pojavi depresivno vedenje.« Slovenci kot narod smo nagnjeni k temu, da se pohvalam izogibamo, doda. »Verjamemo, da se otroka ne sme preveč hvaliti, sicer se 'pokvari',« doda Steinerjeva. »Ta slovenska skromnost nam sploh ne koristi. Ko pogledamo veliko odraslih, opažamo, da imajo slabo samopodobo, da se potrjujejo s storilnostjo: dober sem samo, če dosegam dobre rezultate, sicer pa ne.« In kar opazujemo pri starših, nevede ponotranjimo.
NE VEM, KAJ MISLI MAMA
Depresivna struktura otrokove osebnosti se lahko pojavi v najrazličnejših družinah. Pogosto se torej zgodi, da starši preveč kritizirajo otroka, zanj imajo izjemno visoke cilje in ga nikoli ne pohvalijo. Koliko se bo depresivna struktura izrazila, pa je odvisno od vsakega posameznika. Druga pogosta napaka staršev je, da delajo vse namesto otroka. Pretirano ga »ščitijo«, nikoli ne kritizirajo. Ko postane aktiven del vrstniške družbe, opazi, da je popolnoma nekompetenten v primerjavi z vrstniki. »V nižjih razredih osnovne šole se to kaže tako, da si ne zna zavezati čevljev ali zapeti bunde,« pove Steinerjeva.»Pri nas smo imeli nemalo srednješolcev, ki niso znali sami na avtobus, si odrezati kosa kruha. Bili so popolnoma nesposobni za samostojno odločanje. Za vsako stvar so morali vprašati mamo, in če smo poudarili, da nas zanima, kaj mislijo oni, so začeli premišljevati, kaj bi si o tem mislila mama.«
Starši, ki znajo pohvaliti, izraziti spodbude, znajo verjetno tudi sami pri sebi izražati čustva, potihem in naglas. Če sami niso spretni v tem, da bi si jih dovolili izražati, jih najverjetneje tudi otrok ne bo. Če imajo težave starši, otroku težko pomagajo. Steinerjeva doda, da je eden od problemov Slovencev prepričanje, da kazanje čustev ni dobro ter da je jeza nesprejemljiva: »V naši šoli tudi starše učimo, da je pomembno čustvo, ki ni povezano s pomanjkanjem ljubezni. Z jezo izražamo, da nam dejanje ni všeč, a da imamo človeka še vedno radi. Opažam pa, da sta jeza in sovraštvo močno prepletena.«
K PSIHIATRU
Otrok, ki je napoten k psihiatru, ta pa prepozna bolezensko stanje, bo stopil na pot zdravljenja. Pri blagi obliki depresije zadostuje psihoterapija, hudo izraženo depresijo pa je treba zdraviti v kombinaciji z antidepresivi. »Na razpolago imamo številna zdravila, ki popravijo neravnotežje v možganih. Po izboljšanju jih želijo bolniki nehati jemati, a dejstvo je, da je treba zdravljenje nadaljevati še nekaj mesecev po tem, ko se stanje že izboljša,« poudari dr. Lešer. Doda, da je za uspešno zdravljenje depresije nujno sodelovanje zdravnika, otroka, staršev in šole.Natalija Plajnšek, socialna pedagoginja, se strinja, da je šola za čimprejšnje okrevanje bistvena: »Vzgojni in izobraževalni procesi so uspešni takrat, ko pedagogu v sodelovanju z mladimi uspe posredovati razvojna pričakovanja tako, da ti sprejmejo razvojne naloge kot smiselne in jim uspe doseči ravnotežje med lastnimi željami in tujimi pričakovanji.«
POPRAVITE MI OTROKA
Obupani starši pogosto pripeljejo otroka, ki šole ne izdeluje tako, kot so si zamislili, na Produkcijsko šolo z besedami: Ne vem, kaj mu je. Naredite kaj! Na vprašanje, ali lahko določena ustanova v letu in pol sploh doseže kakšne konkretne rezultate in odpravi stare vzorce, ki so k težavam pripomogli, Steinerjeva odgovori: »Staršem ne rečemo, da so krivi, a jasno povemo, da je bilo njihovo vzgojno ravnanje tisto, ki je pripeljalo do tega stanja. Kaj lahko naredijo? Lahko se vprašajo, kakšna sporočila dajejo otroku. Naj gredo v mislih skozi dan in se spomnijo, kolikokrat so ga v tistem dnevu kritizirali, mu dali vedeti, da nima prav. Naj se tudi vprašajo, kolikokrat so mu v istem dnevu povedali, da ga imajo radi, da so ponosni nanj. Če bi se tako analizirali, bi ugotovili, da je kritike veliko več kot pohvale. In ne samo to. Ena pogostih napak, ki jo delajo starši, je, da kritizirajo osebo, in ne njenih dejanj. Namesto da rečejo, da nisi pameten, ker nisi naredil tega in onega, naj raje kritizirajo nespametno dejanje, kajti otrok vidi svet črno-bel. Če starši rečejo, da ni pameten, je prepričan, da je neumen.«Otroku naj bi namreč vzbudili pozitivno samopodobo, da bi se kasneje laže prebijal skozi vsakodnevne težave odraščanja. »K nam velikokrat pridejo mladi, ki uživajo antidepresive,« pove Tjaša Steiner. »Poudariti moram, da nam uspe, da mladi – z aktivnim delom s starši – kaj kmalu ne čutijo več nobene potrebe po njih.«
Otroci se pogosteje izpovedujejo na spletnih forumih kot staršem. Na enem od njih, namenjenih pomoči mladim, je srednješolka iskala psihiatra, ki bi ji lahko pomagal. Pa ne takšnega iz njenega kraja, je zapisala in dodala, da že dlje premišljuje o samomoru, da jo daje depresija, da se je poskusila ubiti že v sedmem razredu. Zapiše, da ji gre vse narobe, da ima prijatelje samo za na pijačo in nič več. Za družino ni več pomembna, ker je zavozila svoje življenje, ima samo šolo in veliko bolečino. Česar koli se loti, ji ne uspe, še zapiše in sklene: »Sj nočm it tja po antidepresive ker ne rabm tablet d se pozdravm jst rabm sam enga za pogovarjat se.«
Piše: Nika Vistoropski
Izvirna novica: Delo - PRILOGA ONA 04.11.2008
Besedilo last avtorjev in Dela.