Tako je v letih 2005, 2006 in 2007 samomor na Celjskem naredilo v povprečju od 20 do 30 ljudi manj kot v obdobju poprej. V letu 2007 si je življenje vzelo 73 ljudi iz celjske regije. Z vsakim preprečenim samomorom ohranimo posameznikova leta življenja, njegovi družini pa so prihranjene globoke stiske ob soočanju s samomorilnim dejanjem.

V Sloveniji vsako leto stori samomor od 500 do 600 ljudi. Med slovenske regije z najvišjo incidenco samomora uvrščamo severovzhodne regije, med njimi sta najbolj izpostavljeni celjska in koroška regija. »Kljub triletni nižji incidenci samomora na Celjskem je umrlih zaradi samomora še vedno preveč. Celjska regija kljub pozitivnim premikom ostaja med regijami, ki so v Sloveniji s samomorom najbolj obremenjene. Dejavniki tveganja za samomorilno vedenje so številni in se običajno prepletajo, zato za obravnavanje in preprečevanje samomorilnosti potrebujemo širok interdisciplinaren pristop. V Sloveniji potekajo aktivnosti za preprečevanje samomora že vrsto let, nujno pa bi potrebovali nacionalni program za zmanjšanje samomora, kot ga imajo nekatere države, v katerih je problem samomorilnosti manjši kot pri nas. Potrebujemo dobre multidisciplinarne programe na nacionalni in lokalni ravni. Kot posamezniki v medosebnih odnosih pa bodimo pozorni, skrbni opazovalci ljudi, s katerimi živimo, delamo in se srečujemo. Vzemimo si čas za pristne človeške stike,« je menila Nuša Konec Juričič, dr. med., specialistka socialne medicine, predstojnica oddelka za socialno medicino in promocijo zdravja na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje in vodja regijske skupine za preprečevanje samomora. »K zmanjševanju števila samomorov v Sloveniji in celjski regiji je pripomoglo več dejavnikov, med njimi gotovo zmanjšanje stigme, številna izobraževanja različnih ciljnih skupin, povečana pozornost splošne javnosti in stroke pri obravnavi tega problema, podpora medijev, boljša obravnava in zdravljenje depresije ter novi viri pomoči in samopomoči.« V celjski regiji že sedem let deluje regijska interdisciplinarna skupina strokovnjakov, ki jo koordinirajo na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje. V tem obdobju so izvajalci programa intenzivno informirali, osveščali, izobraževali in svetovali ter ustanovili skupino za samopomoč za osebe z depresijo. V mrežni interdisciplinarni model se torej vključujejo različne stroke, predvsem strokovnjaki s področja zdravstva, šolstva, socialnega varstva in društev. V regijski skupini za preprečevanje samomora načrtujejo izobraževanja za osebje v domovih za ostarele, za brezposelne in za zainteresirane pedagoške delavce, v drugem krogu izobraževanj pa bodo znova zajeli socialne delavce, medicinske sestre in zdravnike.

 

Samomor je med vodilnimi vzroki prezgodnje smrti med populacijo v starosti od 15 do 44 let. Samomor lahko doleti vsakogar - ne glede na spol, starost in socialni status - zato se moramo pri preprečevanju samomorilnosti usmeriti v razumevanje potreb in problemov različnih starostnih skupin, od mladostnikov do starostnikov. »Količnik samomora raste s starostjo, številčno pa je samomorov največ v starosti od 40 do 60 let, v zrelih in najbolj ustvarjalnih letih. Med moškimi je samomorov od trikrat do štirikrat več kot med ženskami. Več samomorov je med osamljenimi, zlasti med ločenimi in ovdovelimi. Ogroženi so tudi mladostniki, saj si v Sloveniji na leto vzame življenje okoli 15 ljudi, mlajših od 20 let. Vzroki samomorilnega vedenja so številni in kompleksni. Med pomembnimi dejavniki tveganja za samomor so bolezni in stanja, kot so depresija, shizofrenija, odvisnosti od alkohola in drugih drog, ter prejšnji poskusi samomora. Velik vpliv imajo lahko tudi socialno ekonomski dejavniki, kot so revščina, nezaposlenost, izguba ljubljene osebe, ločitev, neuspeh, nezadovoljstvo pri delu ali v šoli, osamljenost in zdravstveni problemi. Vsi ti in še mnogi drugi dejavniki lahko sprožijo odločitev za samomor,« je povedala Nuša Konec Juričič. Za človeka, ki razmišlja o samomoru, je značilen predvsem brezup, v katerem doživlja občutek ujetosti in poraza, v okolici pa ne zaznava rešilnih dejavnikov in pomoči, četudi ti velikokrat obstajajo.
 
Razmere, v katerih bi bilo manj samomorilnega vedenja, so usmerjene k posamezniku, ki ima pozitivno samopodobo in dobro razvit občutek lastne vrednosti – zna prevzemati odgovornost za svoje vedenje, vešč je komuniciranja in reševanja problemov. Vse te veščine ščitijo posameznika pred neželenimi vedenji, duševnimi stiskami in tudi pred samomorilnimi dejanji. Kot ljudje v vsakodnevnih medosebnih odnosih pa razvijajmo občutljivost za sočloveka, mu prisluhnimo, ga spodbujajmo in bodimo pozorni na morebitna skrita sporočila. Nekateri samomorilno dejanje načrtujejo potihoma in skrivaj, drugi ga jasno napovedo. Ukrepamo lahko v obeh primerih. Kadar smo v stiski, ne odlašajmo, ampak poiščimo pomoč – prva rešilna stopnica je lahko sorodnik, dober prijatelj, osebni zdravnik, psihiater, skupina za samopomoč ali krizni telefon. Samomorilno vedenje je proces, na katerega lahko aktivno vplivamo in ga spremenimo..
 
Podrobnejše informacije: