Mnogi ne veste, a dr. Marušič in DAM sta bila tesno povezana. Leto po nastanku društva DAM, torej jeseni 2005, nas je povabil k sodelovanju v kampaniji Premagal sem depresijo. Ta kampanija je bila odlično organizirana, dobro medijsko podprta, zato je društvo iz sence stopilo na plano. Postali smo zanimivi za širšo javnost, novinarje, saj nas je dr. Marušič nenehno omenjal kot primer dobre prakse. Na velikih reklamnih panojih, na letakih in brošurah je bilo videti naš spletni naslov. Tako so za nas izvedeli tudi tisti, katerim je bilo naše društvo namenjeno. Statistika obiskov na naši spletni strani se je strmo dvigovala, novinarji so nas pričeli vabiti v radijske in televijziske oddaje, časopisi so svoje strani odprli za teme, o katerih se je do takrat bolj malo pisalo. Depresija in anksiozne motnje so v javnosti začele dobivati položaj, ki si ga (žal) zaslužijo.
Od te akcije dalje smo bili z Andrejem močno povezani. Včasih sem bila kar jezna nanj, ker sem se morala izpostavljati v situacijah, ki so mi bile res grozne. Nikoli ne bom pozabila, kako me je, še vso zeleno in nenavajeno medijev, dobesedno porinil pred novinarko in kamero POPTV-ja za oddajo 24 ur. Bila sem tako šokirana, da se niti upreti nisem imela časa. On pa se je smehljal. Če bi vedel, kaj sem si takrat vse mislila o njem ... Bi se še bolj smejal. Kolikokrat me je poklical kakšen novinar, češ da ga pošilja dr. Marušič. Jaz pa sem ob tem zavijala z očmi, grizla nohte. A vsi ti "porivki" so bili dobri tako za društvo, kot zame, za mojo novogradnjo samozavesti.
Kot član našega strokovnega odbora se je izkazal v marsikateri konkretni situaciji. Ko je bilo potrebno, je vedno v najkrajšem možnem času sprejel naše uporabnike, ki so potrebovali nujno pomoč. Da ne govorim o nasvetih, finančni pomoči društvu. Vedno, ko sem ga poklicala ali mu pisala s konkretno željo, je imel čas in se mi posvetil. Do zadnjega, še mesec dni pred odhodom v večnost.
Joj, kako vesel je bil, ko je zvedel, da v Slovenijo prihajajo luči za zdravljene depresije, kot jih je imenoval. Rekel je, da stoji za njimi in napisal tudi mnenje. Povedal mi je, da je tudi sam kupil tako luč in jo posoja pacientom. No, včasih nas je tudi malo pokaral, češ da se ne strinja z vsem, kar delamo. Vem, da je to letelo na druge vrste terapij, o katerih ni imel ravno dobrega mnenja. Kakorkoli, stal je za nami, za našim delom. V zadnjem času je bil močno povezan z našo Barbro, ki mu je pomagala zbirati material za njegovo novo knjigo o depresiji. Ko to pišem, ne morem verjeti, kakšni plani so se še rojevali pred tremi, štirimi meseci ... Potem pa rez. Konec.
 
V nedeljo me je zbudil telefon. Andreja ni več. Moj sistem za dojemanje žalosti in izgube je tako ali tako v okvari. Ne znam oz. nočem izraziti žalosti, ker se je bojim. Bojim se, da bo preveč bolelo, zato sem sprva to dojela kot golo dejstvo z obžalovanjem. Pogrebu sem se izognila, ker sem domnevala, da bi izdala sama sebe in bi pokazala čustva. Tega pa jaz vendar ne smem. Biti moram trdna ... Toda nisem se mogla izogniti prošnji Maje, Andrejeve sodelavke, ki me je prosila, da bi nekaj povedala na žalni seji IVZ-ja. Čutila sem, da  to moram narediti, da si zasluži, da sem še zadnjič malo huda nanj, ker se moram izpostavljati. Napisati mi sploh ni bilo težko, saj sem imela kaj. Bila sem mirna, posadili so me v prvo vrsto. Iz panoja, kamor je bila projecirana slika, me je gledal Andrej. V sosednji vrsti sta sedeli njegova žena in mama. Moderatorka, njegova dobra sodelavka, je vse napovedi opravila profesionalno. Ko se je usedla, so jo oblile solze. Maši ji je dala robčke. Vse to  - in še novinarji in pomembni gostje v ozadju - so mojo mirnost počasi spreminjali v strah, nelagodje. Moderatorka me je povabila za govorniški oder. Zbrala sem se in brala. V trenutku, ko sem omenila najino zadnje dopisovanje, torej ko sem govorila osebno, me je zvilo. Glas se je zatresel, pritekle so solze. Le za hip, uspela sem se zbrati in nadaljevati.
Ko sem se kasneje potožila Maji, ki me je povabila, češ, da nisem pričakovala, da me bo zvilo, me je zelo presenetila z odgovorom:  "dobra si, da si lahko govorila, jaz sploh ne bi mogla." Pa sem se zamislila ... Ja, ni vse anksioznost. To je normalno. Tudi za ljudi, ki ne vedo, kaj je to anksioznost, bi predstavljal omenjeni dogodek stres.
Žal me Andrej ne bo več jezil ... Ali pa, saj je pustil veliko idej, ki jih je potrebno realizirati. Gremo naprej. Brez njega, a z njim v mislih.

Maja

Samo registriranim uporabnikom je dovoljeno vpisati kometarje.
Prijavite se, ali se registrirajte.