V današnjem tempu življenja je stres stalnica, z njim se srečujemo vsak dan. Kdo od nas vsaj občasno ne občuti izčrpanosti, tesnobe, preobremenjenosti, pomanjkanja časa zase, pritiska zahtev doma ali na delovnem mestu? Problem nastane, ko se stiske kopičijo, so premočne, preveč zgoščene ali predolgo trajajo. Tedaj lahko občutja brezvoljnosti, nemoči, utrujenosti in ujetosti vodijo v izgorelost, depresijo, anksioznost in razne druge duševne tegobe. Statistika govori, da je v Sloveniji obolevanje za duševnimi boleznimi trikrat pogostejše kot za rakom in ravno tako

MAJA CIMERMAN: NISEM ZNALA ALI HOTELA SODELOVATI

"Prve motnje anksioznosti sem začutila pred štirinajstimi leti. Začela sem se izogibati avtobusov, velikih trgovin, trgov, žičnic. Sčasoma sem zožila življenjski prostor na dom, službo in nekaj najbližjih prijateljev. Vse to so mi 'preprečili' simptomi, ki so prišli na dan v takšnih okoliščinah: potne roke, močno razbijanje srca, težko dihanje in potreba po begu, saj bi se lahko od vsega hudega zgrudila. S takim vedenjem sem si pridobila ali privzgojila strah pred strahom. Seveda sem iskala pomoč, a razen kratkega pogovora, tablet in stavka 'saj bo dobro' nisem dobila. Uspelo mi je tudi najti čudovitega psihoterapevta, od katerega sem se veliko naučila, a konkretnih problemov nisem rešila. Mislim, da nisem znala ali pa hotela sodelovati. Moja tesnoba se je vse bolj stopnjevala. Gledala sem mame, kako vodijo svoje otroke na sprehod, jaz pa nisem mogla. Namesto da bi se denimo veselila dopusta, sem se ga bala, saj sem šla v tuje okolje, ki ga nisem poznala. Namesto da bi se veselila zaključne prireditve svojih otrok v vrtcu in šoli, sem trpela in iskala upravičene razloge, da sem se izognila. Prikrajšana sem bila za mnogo povsem običajnih stvari. Veliko breme bolezni je nosil moj mož, ki mi je stal ob strani in mi še. Mogoče ni natančno razumel, kaj se dogaja, vendar je nesebično prenašal moje nerazumljive strahove in izogibanja."

ANTIDEPRESIVI, BOLNIšKI DOPUST, UČENJE SPROšČANJA

"Pritiski so se stopnjevali, občutki krivde, da morajo drugi namesto mene v trgovino, po otroke, na sestanke, nenehna prikrivanja in izogibanja so me počasi, a vztrajno uničevali. Nekega dne jeseni 2003 sem v službi naenkrat doživela panični napad, a ga seveda nisem prepoznala. Obiskala sem splošno zdravnico, poslala me je na preiskave, a rezultati so pokazali, da sem zdrava. Stanje se je začelo slabšati - huda utrujenost, tiščanje v prsih, nespečnost, strah pred norostjo. Svetovala mi je obisk psihiatra, dobila sem seznam, na koga vse se lahko obrnem, in začela sem klicati. Nekateri so bili zasedeni za več mesecev, drugi bi me sprejeli po novem letu. Skratka, takojšne strokovne brezplačne pomoči ni bilo. Obupana sem se usedla za računalnik in po internetnih straneh iskala zasebnega psihiatra. Poklicala sem prvo številko, ki sem jo našla. Dobila sem ordinacijo dr. Marjete Blinc in sprejeti me je bila pripravljena naslednji dan, v soboto, ob 9. uri zjutraj. Po temeljitem pogovoru in razlagi mojega stanja sva se odločili, da je najbolje, če začnem jemati antidepresive in grem na bolniški dopust. Dala mi je svojo številko mobilnika, da jo lahko pokličem, kadar koli jo potrebujem. Ko so zdravila počasi pregnala najhujše depresivne občutke in ko sem bila pripravljena videti tudi že kakšno svetlo točko, sva s psihiatrinjo začeli reševati probleme, povezane z anksioznostjo. Dobivala sem naloge, pisala dnevnik, skupaj sva se veselili mojih uspehov. Vključila me je v skupino za sproščanje pri prof. Adamčičevi, tam sem se naučila, kako se sproščati v kritičnih trenutkih. Sama sem iskala članke, knjige o depresiji, anksioznosti, dobila sem veselje, da spoznam svojo bolezen, sprejela sem jo in ji dovolim, da je tu, v meni.
Ko sem mislila, da ni izhoda, sem prisegla, da bom ustanovila društvo za pomoč ljudem s takšnimi težavami, če se rešim iz depresije. Našla sem nekaj sotrpinov in začeli smo. Društvo in vse prej zapisano mi je pomagalo - končno živim." Tako je osebno zgodbo na spletnem forumu društva Dam za pomoč in podporo osebam z depresijo ali katero koli obliko anksioznih motenj opisala predsednica Maja Cimerman.

ČETRTINA LJUDI SE SPOPADA Z DUšEVNIMI TEŽAVAMI

"Marsikdo je prepričan, da ga duševna bolezen ne more prizadeti, a depresija, motnje prilagajanja na strese različnih vrst in tesnobnost so presenetljivo vsakdanje. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima skoraj četrtina vseh ljudi v določenem življenjskem obdobju težave z duševnim zdravjem, najmanj eno od motenj je imela polovica Evropejcev. V Sloveniji se, denimo, na oddelkih psihiatričnih bolnišnic na leto zvrsti približno 4750 ljudi, ki potrebujejo bolnišnično oskrbo, poleg tega je še vsaj 204 tisoč ambulantnih obravnav.

Pravih duševnih bolezni, torej tistih, pri katerih je hudo moteno prepoznavanje realnosti ali ga sploh ni, je dva do tri odstotke. Med tem ko v otroški dobi najdemo največ reaktivnih motenj, odziva na neugodne zunanje okoliščine, v zrelem obdobju prevladujejo stanja vseh oblik tesnobnosti, v starostnem pa je največ depresivnosti. Seveda moramo k težavam z duševnim zdravjem prišteti še vse oblike zasvojenosti, ki so z izjemo otroškega obdobja enakomerno razdeljene med zgodnje, srednje in pozno zrelo obdobje - v prvem je več patologije, povezane z nedovoljenimi drogami, v drugem in tretjem po več alkoholne patologije," razloži mag. Vanja F. Rejec, dr. med., psihiater. "Ljudi, ki jih prizadevajo stresne motnje in izgorevanje, je mnogokrat vse več zaradi boljšega prepoznavanja in senzibilnejše registracije znotraj zdravstvene službe, seveda pa tudi zaradi obremenitev onkraj praga fizioloških sposobnosti."

ANDREJA PšENIČNY: TEKLA SEM TEKMO SAMA S SABO

Psihologinja Andreja Pšeničny, ki se na Inštitutu za razvoj človeških virov strokovno ukvarja z izgorevanjem - na www.institut.burnout.si poteka vseslovenska raziskava o stopnji izgorelosti v našem okolju - ugotavlja, da je vzrok za nastanek simptoma v neravnotežju med vlaganjem oziroma črpanjem energije in zadovoljevanjem temeljnih potreb. "Praviloma izgorijo najsposobnejši, najzavzetejši in najučinkovitejši posamezniki s privzgojeno storilnostno naravnano samopodobo, torej se cenijo le toliko, kolikor naredijo. Na prvo mesto svojega vrednostnega sistema postavljajo potrebe drugih in tudi ob največjih dosežkih ne čutijo zadovoljstva, temveč si takoj zastavijo nov cilj."
Andreja Pšeničny je dvajset let tekla tekmo sama s sabo, svoje resnične potrebe je povsem potlačila. "To je tudi vzrok, zakaj se Ijudje različno odzivamo na obremenitve. Človek, ki zaznava svoje potrebe, se bo ob upadanju energije spočil, izstopil iz nerecipročne situacije, kandidat za izgorelost bo zaradi potlačitve potreb sicer čutil tesnobo, vendar se bo na utrujenost in nezadovoljstvo odzval s povečano storilnostjo," pove Andreja Pšenièny. Doda, da se z novim izčrpavanjem začne prva faza izgorevanja, ki se kaže v deloholizmu, zanjo pa sta značilna občutek kronične utrujenosti in zanikanje slabega počutja. Druga stopnja je občutek ujetosti v način življenja: človek je že zelo izčrpan in potlači vse neprijetne telesne in psihične občutke, na kognitivni ravni se kažejo izraziti znaki motenj koncentracije, spomina, odločanja, simptomi depresije, negativna čustva z odporom do vseh in vsega - delovnega okolja in tudi do bližnjih."

KO NI NIČESAR VEČ

V prvi in drugi stopnji je značilno, da si ljudje ne priznajo popuščanja. Edino zdravo, kar še lahko naredijo za svoje zdravje, je, da preprečijo končno stopnjo - adrenalno izgorelost oziroma velik psihofizični in nevrološki zlom. Do njega se je prignala tudi Andreja Pšeničny. Dvajset let je postopno izgorevala, samostojna podjetnica je skrbela za odraščajočo hčer in bolnega očeta, za vse in vsakogar. Zlomila se je dobesedno čez noč. "V prvi fazi je grozljivo - tako sem bila brez energije, da nisem mogla vstati iz postelje. Po osemnajst ur sem samo spala, a ne nekaj dni, ampak mesece. Strašansko naporno mi je bilo dvigniti roko, kaj šele iti na stranišče."
Andreja Pšeničny pove, da je v prvi in drugi fazi izgorelosti ves nevrološki sistem nenehno vzburjen. "Stresni hormoni dobesedno preplavljajo telo, zlasti adrenalin, kortizol je kronično povišan. Lahko bi rekli, da je telo na lastnem dopingu. Količina kortizola po adrenalnem zlomu pade pod normalno raven, začasno, za nekaj let ali bodisi celo trajno se zmanjša energetska opremljenost posameznika, kar je bila prej ena njegovih temeljnih značilnosti. Temu se prilagodijo tudi druge lastnosti in vedenjski vzorci, denimo upad motivacije, izguba entuziazma, volje. Izgorelost lahko pripelje celo do poskusa samomora, ki je večinoma bilančnega tipa. Sproži ga občutek ujetosti, objektivne nemoči in izgube nadzora nad lastnim življenjem in ne izguba volje do življenja."

Andreja Pšeničny je po poskusu samomora pristala v bolnišnici. "Najpogostejši simptom končne stopnje izgorevanja je depresija, zato zdravniki navadno zdravijo to plat, a vzporedno z medikamentoznim zdravljenjem je nujna tudi psihoterapevtska obravnava za odpravljanje vzrokov, osebnostnih značilnosti, ki povečujejo tveganje za izgorelost, pa tudi za spreminjanje vedenjskih vzorcev v obremenilnih okoliščinah," poudarja Andreja Pšeničny.

NI ZDRAVJA BREZ DUšEVNEGA ZDRAVJA

"Izgorevanje kot nov pojem se v psihiatričèni terminologiji pojavlja od pred kratkim, medtem ko so samo motnjo prej uvrščali deloma pod depresijo, deloma pod tesnobnost, poznana pa je bila takrat, kadar so ljudje v želji za večjo učinkovitostjo prekoračevali meje lastne zmogljivosti," pojasni Vanja F. Rejec.
Nadaljuje s kratkim orisom bistvenih razlik med depresijo in anksioznostjo. "Depresija je duševno stanje, v katerem se poleg potrtosti, ki zavzema patološke dimenzije, pojavljajo znižano samospoštovanje ter vegetativne motnje, denimo hujšanje, pešanje zanimanja za hrano, spolnost in pogovor. Anksioznost ali po slovensko tesnobnost je strah, ki nima smeri: če se na primer bojimo podivjanega bika, je strah usmerjen vanj. Pri anksioznosti ne čutimo smeri strahu, ampak ga doživljamo, kot da vdira od zunaj in hkrati iz naše notranjosti sili navzven. Značilnosti so pospešen utrip srca, tiščanje v prsih, misel na dušenje in mrzlično iskanje pomoči pri drugih." Glede na zdajšnje stanje v Sloveniji in napovedi o razširjenosti - ekonomsko breme zaradi strmega naraščanja duševnih bolezni naj bi se do leta 2020 povečalo na 15 odstotkov in preseglo breme zaradi bolezni srca in ožilja - je torej nujna večja skrb vseh za duševno zdravje, saj je nekatere duševne težave mogoče preprečiti s primernimi ukrepi.

GLAVNA OVIRA JE STIGMA

A v premagovanju stisk se pri nas pojavljajo trije bistveni problemi: ljudje ne prepoznajo čustvenih tegob, zakopanih globoko v njih, ne upajo si jih priznati, nato pa jih je strah poiskati pomoč, ker se bojijo sodb okolice. Vanja F. Rejec meni, da pomoč poišče zgolj vsak deseti od tistih, ki bi jo zares potrebovali, zato bi vsakršni pomisleki morali postati preteklost. Na voljo so učinkovite metode zdravljenja, od zdravil do psihoterapij, k odpravljanju strahov pred duševnimi težavami precej pripomorejo do ljudi prijaznejša terapija s prenosom težišča delovanja psihiatričnega tima iz centralnega v lokalno. "Bistveno breme skrbi za ljudi z duševnimi težavami prevzema ambulantna javna ali zasebna dejavnost v Sloveniji, saj posamezno ustanovo obišče okoli 3400 ljudi na leto, kar je dvakrat več, kot jih na leto sprejme povprečno velika psihiatrična bolnišnica. Tudi pri nas obstajajo do uporabnikov prijazne nevladne organizacije, ki na terenu skrbijo za reintegracijo v okolje, od tega je pet splošno usmerjenih, tri so specializirane za tiste, ki imajo probleme z drogami. Če prištejemo še zmogljivosti psiholoških posvetovalnic v javni in zasebni praksi, znese to na leto dodatnih 23.500 možnosti za posvet s strokovnjakom," pojasni Vanja F. Rejec. "Zainteresirani dobijo vse več odgovorov tudi na raznih specializiranih spletnih forumih. Možnosti jo torej dovolj."

SAMOPOMOČ PROTI NEMOČI

Maja Cimerman je prepričana, da so zadostne informacije ter omogočanje pomoči in podpore na tako raznovrstnem in širokem področju, kot so duševne bolezni, izjemno dobrodošli in dragoceni. "Zavedanje, da v stiski nisi sam, da se lahko obrneš na ljudi, ki imajo izkušnje in te razumejo, lahko tistemu, ki trpi, resnično pomaga. Poleg pomoči je zato ena glavnih nalog društva Dam širjenje znanja in informacij o anksioznih motnjah ter depresiji, s čimer skrbimo za ozaveščanje tako tistih, ki jih motnja ali bolezen prizadene, kot tudi širše javnosti."
Skupine za samopomoč pri duševnih motnjah so v svetu ustaljena praksa - nemalokrat so osrednja opornica v življenju posameznika v čustveni stiski, uporabnikom psihiatrije, ki izgubijo večji del socialne mreže, pa omogočajo predvsem razumevanje in občutek varnosti, da bodo med krizo imeli oporo. Tudi v Damu zato delujejo že tri, v Ljubljani in na Bledu, za širjenje informacij in znanja o anksioznih motnjah, stresu in depresiji pa uporabljajo tudi portal www.nebojse.si, ki ga je v devetih mesecih obiskalo 200.000 uporabnikov, forum pa 350.000. ( O.P. uredništa portala: Samo v juniju mesecu je portal obiskalo 52.000 uporabnikov in obiskanost raste)

Portal s forumom je kot spletna kavarna, kjer se srečujejo Ijudje s podobnimi problemi, izmenjujejo mnenja, nasvete, se spodbujajo in tolažijo. Hkrati na enem mestu dobijo vse novice, prispevke iz različnih medijev, ki se dotikajo anksioznih motenj in depresije. Naš cilj je postaviti informacijsko bazo s področja stresa, anksioznih motenj in depresije, kajti informiranje o duševnih motnjah je dobro sredstvo za preprečevanje in zdravljenje različnih stanj, saj se posameznik z dobrim poznavanjem izvora, posledic in možnosti obvladovanja motnje veliko lažje spopade s svojo, kar mu omogoča hitrejše okrevanje, " pojasni Maja Cimerman. "Dobre strani spletnega svetovanja so, da je človek anonimen in zato seveda svobodnejši. Ni časovno omejen; ko začuti stisko, jo lahko takoj prenese prek mreže na naš forum. Odzivi so takojšnji. Poudariti moram, da svetujemo iz lastnih izkušenj - smo ljudje s prakso na tem področju, obenem pa se tudi izobražujemo. Uporabnike zelo zanimajo izkušnje drugih s problemom, ki ga imajo, veliko je tudi izmenjav mnenj o stranskih učinkih zdravil. Največkrat pa si želijo le olajšati dušo, dati iz sebe bolečino, ki je ne morejo zaupati nikomur v svoji okolici."

Izvirni članek objavljen v prilogi Dela ONA.
Besedilo in slike so last njihovih avtorjev in priloge Dela ONA.