Prejšnji teden se je začelo medresorsko usklajevanje. In zdaj? »Zakon moramo uskladiti še z ministrstvom za pravosodje in ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve. Gre za finančne obremenitve ter za prerazporeditev določenih odgovornih nalog, vezanih na bolnika z duševno boleznijo izven področja zdravstva,« nam je pojasnil generalni direktor direktorata za zdravstveno varstvo Janez Remškar.
 
Predstavniki Koordinacije nevladnih organizacij so realni. »Počakajmo. V vmesnem obdobju bomo podrobno seznanili in prosili za podporo predstavnike poslanskih skupin, vlade in varuhinjo človekovih pravic. V kolikor bo odgovor ministrstva za zdravje kljub vsemu negativen, bosta ministrstvo in vlada na različnih srečanjih na evropskem nivoju morali odgovarjati na številna zelo neprijetna vprašanja,« poudarja Barbra Moškrič, predstavnica društva Dam. A kako je mogoče, da Slovenija čaka na zakon 14 let?

»Po našem prepričanju je v ozadju medicinski lobi. Da gre za peščico psihiatrov, pa je na sestanku z ministrico povedal dr. Janez Remškar in v tej zvezi imenoval dr. Slavka Ziherla. Problem je tudi denar, saj bo uresničevanje zakona terjalo 16 milijonov evrov do leta 2013,« je pojasnil Edo Belak, predsednik foruma svojcev pri Šentu in dodal, da je ena pomembnejših točk v zakonu, ki je doslej ni bilo, nujna mreža pomoči v skupnosti  po odpustitvi iz bolnišnice.

Eden najglasnejših zagovornikov takojšnjega sprejetja zakona je tudi psihiater dr. Andrej Marušič, nacionalni koordinator za duševno zdravje pri WHO, ki je že večkrat poudaril, da Slovenija doslej še ni imela ministra, ki bi duševno zdravje postavil na prvo mesto. Tudi po mnenju Bogdana Dobnika, vodje strokovnega dela v društvu Ozara, je dolgoletno sprejemanje zakona povezano z dejstvom, da je duševno zdravje področje, ki je še vedno potisnjeno na sam rob zanimanja družbe: »V zadnjem letu ne gre toliko za pomanjkanje politične volje, kot v nasprotnih pogledih različnih strok.« Po mnenju nekaterih psihiatrov bo po spremembi zakona preveč poseganje v njihovo delo.

In kako odgovarja dr. Slavko Ziherl? »Zakon, ki je v Evropi znan po angleškem Mental Health Act, je napisan predvsem za tiste, ki zaradi duševne motnje ogrožajo svoje ali življenja drugih, ali pa povzročajo hudo škodo in jih je treba zdraviti proti njihovi volji. Tu pa gre za kršitev pravic osebne svobode in pravice do zdravljenja, vključno s pravico do zavrnitve slednjega. Zato je potrebna zakonska ureditev. Za vse, ki se zdravijo prostovoljno, teh pa je kar 90 odstotkov, pa velja enaka zdravstvena zakonodaja kot za druge  paciente. Drugi del zakona je namenjen majhni skupini, ki ji zdravljenje v bolnišnici ne zazdravi duševne motnje in ni sposobna sodelovati v nadaljnjem ambulantnem zdravljenju. V predlogu zakona je napisano, kaj mora država narediti, da bo zanje poskrbljeno oziroma, da bodo pod strokovnim nadzorom živeli čim bolj kakovostno. Čeprav tega večina držav EU nima, smo se v Razširjenem strokovnem kolegiju s tem strinjali.« Zato, pravi dr. Ziherl, mu res ni jasno, zakaj ga dr. Remškar označuje kot nasprotnika zakona in omenja nekakšen lobi: »Bil sem prvi v samostojni državi, ki sem opozoril na pomen tega zakona in se zanj zavzemam. Dr. Remškar bi moral pojasniti javnosti, kakšne so ovire s strani politike, ali pa je mogoče res, da tako kot pri planu zdravstvenega varstva ministrstvo tudi na tem področju nima nobene strategije in znanja?«