| Otroci in anksioznost |
|
Anksiozne motnje pri otrocih in adolescentih Ravno tako kot odrasli, tudi otroci in najstniki lahko doživljajo anksioznost ter trpijo za anksioznimi motnjami na praktično enak način kot odrasli. Stresni dogodki v življenju, kot je začetek šole, selitev ali izguba starša, lahko sprožijo začetek anksiozne motnje. Ni pa nujno, da razvoj motnje sproži specifičen stresor. Čeprav otroci lahko razvijejo katerokoli od znanih anksioznih motenj, so nekatere bolj pogoste kot druge. Nekatere motnje so bolj ali manj značilne za določeno starostno skupino. Specifične fobije in separacijska anksiozna motnja sta pogostejši pri otrocih starih od 6-9 let. Splošna anksiozna motnja ter socialna anksioznost sta pogostejši pri malo starejših otrocih in najstnikih. Tudi panična motnja in depresija se lahko pojavita v obdobju adolescence (depresija tudi pri otrocih).Otroci sicer občutijo podobne simptome anksioznosti kot odrasli, a se bistveno drugače izražajo ter odzivajo. Zaradi tega lahko pride do težav pri diagnozi, težko je tudi reči, ali gre zgolj za neko "fazo", ali za dejansko motnjo. Nekatere študije so pokazale, da je veliko otrok, ki so doživeli prometno nesrečo, nagnjenih k post-travmatski stresni motnji. Socialna anksioznost SA je običajno prepoznana pri srednješolskih najstnikih, a jo najdemo tudi med predšolskimi in osnovnošolskimi otroki. Če ni zdravljena, se motnja lahko prenese v odraščajoče obdobje in poveča tveganje za razvoj depresije in zlorabe alkohola. Na kaj moramo biti pozorni:
Odklanjanje šole ali izogibanje šoli Otrok, ki doživlja malo več kot le "metuljčke v trebuhu" zaradi šole, običajno noče v šolo ali ima težave pri ostajanju v šoli, ko je enkrat tam. Tega ne gre mešati s potepinskimi učenci, ki se šole ogibajo zaradi nesocialnega obnašanja ali delinkvence. Odklanjanje šole je največkrat simptom globljega problema, ki ima nezdravljen lahko negativen vpliv na sposobnost socializiranja, samozavesti, zmožnosti kosanja s težavami ter pri izobrazbi. Približno 2-5 % šolskih otrok odklanja šolo zaradi anksioznostnih vzrokov. Med najpogostejšimi stresorji so: Separacijska anksioznost Stres se pokaže tudi s fizičnimi simptomi, kot so: Glavoboli Pogosti strahovi glede šole so: Biti ločen od skrbnikov Separacijska anksioznost Najbrž večina ljudi na tem mestu pomisli na anksioznost ob ločitvi staršev, vendar ne gre samo za to. Pri separacijski anksioznosti otroci doživljajo hudo anksioznost ko morajo stran od doma (v šolo ali vrtec) ali so drugače ločeni od staršev ali skrbnikov (npr. tudi pri ločitvi). V tem primeru je želja po kontaktu s pogrešano osebo pretirana, pogosto občutijo domotožje in bridkost zaradi ločitve od najdražjih. Ko so ločeni od njih, se takšni otroci pogosto bojijo za zdravje in varnost svojih staršev ali skrbnikov. Običajno se separacijsko anksioznost določi okrog četrtega leta starosti otroka, saj je do treh let za otroka normalno, če občuti nekoliko anksioznosti, ko starš zapusti sobo ali izgine iz vidnega polja. Pri štirih letih pa so otroci že sposobni kratkoročnih ločitev. Otroci, ki trpijo za separacijsko anksioznostjo lahko:
Separacijska anksioznost se lahko pojavi kadarkoli do 18 leta starosti, vendar je najpogostejša v starostni skupini od 7-9 let. Selektivna nemost ali mutizem Ta motnja je prepoznana kot resnejša oblika socialne anksioznosti. Otroci s to motnjo so lahko zelo zgovorni in živahni doma, ali kjerkoli se počutijo sproščene, vendar ne govorijo v situacijah, kjer je govor nujen ali pričakovan od njih. Običajno pride bolj do izraza šele takrat, ko otrok prične hoditi v šolo, čeprav se lahko pojavi že prej. Nekateri odzivi, ki lahko kažejo na selektivno nemost:
Specifične fobije Specifične fobije definiramo kot močan, nerazumen strah pred specifičnimi objekti, na primer pred psi, ali pre situacijami, kot je na primer letenje. Otroške fobije velikokrat izginejo same. Fobijo prepoznamo, če traja najmanj šest mesecev in vpliva na otrokovo vsakdanjost, če se recimo otrok noče več igrati zunaj, ker se boji, da bo srečal psa. Običajne otroške fobije vključujejo: Živali Otroci se ne zavedajo, da so njihovi strahovi neracionalni ali pretirani, zato lahko o njih sploh ne spregovorijo. Običajno se izogibajo situacijam, ki se jih bojijo ali jih preživljajo z občutki anksioznosti, ki se izrazijo z jokom, jezo, otrplostjo in drugimi simptomi anksioznosti. Generalizirana anksioznost Generalizirano anksioznost spoznamo po pretirani skrbi in anksioznosti glede številnih stvari. Med mnogimi drugimi tu najdemo skrb za: Ocene Za mnogo otrok z generalizirano anksioznostjo je značilno, da so do sebe neizprosni, se ženejo za popolnostjo in včasih večkrat ponovijo že postorjeno. Lahko tudi iščejo neprestano potrditev in zagotovilo od ostalih. Panična motnja Panična motnja je prepoznana, ko otrok doživi vsaj dva nepričakovana panična napada, katerim sledi vsaj en mesec skrbi pred novim napadom, izgubo kontrole ali zblaznenjem. Najpogosteje je panična motnja pojavi v zgodnjih do srednjih dvajsetih letih. Pri otrocih ni pogosta, lahko pa se začne v adolescenci. Otroci oz. mladostniki doživijo pri paničnem napadu enake simptome kot odrasli ljudje (glej poglavje o Panični motnji). Enako se tudi lahko pričnejo izogibati situacijam ali krajem, kjer so nekoč doživeli panični napad. Ob tem lahko otroci razvijejo tudi agorafobijo. Pomagajmo najstnikom premagati stres Najstniki so velikokrat podvrženi stresu in raznim vsakodnevnim pritiskom. Zato lahko veliko pridobijo, če se naučijo tehnik obvladovanja stresa. Veliko težje se je spoprijeti s stresnimi situacijami, če ne poznamo načinov, kako jih lahko obvladamo. Spodaj je naštetih nekaj virov stresa za mladostnike:
Nekateri najstniki postanejo s stresom preobremenjeni. Če se s stresom ne spoprimejo na pravilen način, ta lahko vodi v anksioznost, odtujitev, agresivnost, fizično bolezen, ali pa se pričnejo posluževati slabih načinov premagovanja stresa, kot so droge in alkohol. Kadar določeno situacijo zaznamo kot težavno ali bolečo, naši možgani telesu sporočijo, naj se pripravi za nevarno situacijo. To reakcijo imenujemo "boj ali beg" in vključuje pospešeno bitje srca, hitro dihanje, napete mišice, mrzle dlani in stopala, vznemirjen želodec in občutek strahu ali ogroženosti. Ta isti mehanizem, ki vključi stresno reakcijo telesa, ga lahko tudi izključi. Takoj ko se odločimo, da situacija ni več nevarna, spremembe v možganih povedo telesu, naj se sprosti in se pomiri. Ta "sprostitvena reakcija" vključuje počasnejše dihanje in umirjeno bitje srca, ter občutek ugodja. Mladostniki, ki razvijejo "sprostitveno reakcijo" in druge načine obvladovanja stresa, se ne počutijo tako nemočni in imajo več izbire pri odgovoru na stres. Starši lahko pomagajo svojim najstnikom na več načinov:
Najstniki lahko zmanjšajo stres z naslednjimi tehnikami in vedenjem:
Včasih tudi implementacija pravih tehnik ni dovolj in pogovor s šolskim psihologom ali psihiatrom je čisto na mestu. Vir:
|