Kaj je OKM (obsesivno-kompulzivna motnja)?
Skrbi, dvomi in vraževerje so precej pogosti v vsakdanjem življenju. Ko pa postanejo te vsakdanje skrbi pretirane, se razvijejo v ure umivanja rok ali ponavljanja nesmiselnih ritualov, takrat postavimo diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje. Pri OKM se zdi, kakor da se možgani zataknejo pri neki posebni misli ali potrebi in se ne morejo premakniti. Ljudje z OKM svoje simptome velikokrat opišejo kot miselno kolcanje, ki se ga ne morejo znebiti.
V znanosti je OKM znana kot možganska motnja, ki povzroča probleme pri predelavi informacij. Če trpite za obsesivno-kompulzivno motnjo, za to vsekakor niste krivi Vi, prav tako ni posledica “šibke” ali nestabilne osebnosti.
Simptomi obsesivno-kompulzivne motnje
OKM običajno vključuje tako obsesije kot kompulzije, lahko pa se zgodi, da oseba trpi samo za enimi ali drugimi.
Običajne obsesije:
- Strahovi pred okužbo z bacili, umazanijo, itd.
- Predstave o poškodovanju samega sebe ali drugih
- Predstave o izgubi nadzora nad agresivnimi nagoni
- Vsiljive seksualne misli ali nagoni
- Pretirani religiozni ali moralni dvomi
- Prepovedane misli
- Potreba, da bi imeli stvari “kar tako”
- Potreba po “povedati, vprašati, priznati”
Običajne kompulzije:
- Umivanje
- Ponavljanje
- Preverjanje
- Dotikanje
- štetje
- Urejanje/aranžiranje
- Kopičenje, zbiranje, shranjevanje
- Molitve
Simptomi OKM se lahko izrazijo pri ljudeh vseh starosti. Niso pa vsa obnašanja obsesivno-kompulzivne motnje prišteta med bolezenska. Nekateri rituali (na primer verski obredi) so dobrodošel del vakodnevnega življenja. Običajne skrbi, kot so strahovi pred okužbo, se lahko povečajo med stresnimni obdobji, recimo kadar član družine zboli ali umira. Samo kadar simptomi vztrajajo, nimajo nobenega smisla, povzročajo veliko gorja ali motijo normalno delovanje, zahtevajo klinično pozornost.
1. Obsesije:
Obsesije so misli, podobe ali impulzi, ki se ponavljajo znova in znova. Osebi se zdi, da jih ne more kontrolirati. Noče imeti takih idej, zdijo se ji moteče, vsiljive in običajno se zaveda, da niso smiselne. Velikokrat jih pretirano skrbi zaradi umazanije, bacilov, obsedeni so z idejo, da se bodo okužili ali sami okužili koga drugega. Nekateri imajo obsesivne strahove, da so nekoga po nesreči poškodovali (morda ko so parkirali avto), čeprav se zavedajo, da njihov strah ni realističen. Obsesije velikokrat spremljajo neprijetni občutki strahu, gnusa in dvoma, ali občutek, da morajo biti stvari narejene na prav določen način.
2. Kompulzije:
Ljudje z OKM se največkrat trudijo odpraviti obsesije z izvajanjem kompulzij. Kompulzije so dejanja, ki jih oseba vedno znova ponavlja, običajno v skladu z nekimi “pravili”. Osebe, ki se bojijo okužbe z bacili, si lahko toliko krat umijejo roke, da povzročijo vnetje kože. Lahko tudi neprestano preverjajo, če so ugasnili pečico ali likalnik, če se obsesivno bojijo, da bodo zažgali hišo. Zaradi strahu, da bi zgubili določene predmete, jih neprestano štejejo, vedno znova in znova. Za razliko od kompulzivnega nakupovanja ali pitja, pa OKM kompulzije osebi niso v noben užitek. Rituale izvaja predvsem zato, da doseže olajšanje od neprijetnega občutka, ki ga povzročajo obsesije.
Kdaj se lahko OKM pojavi?
Pojavi se lahko kadarkoli, v predšolskem obdobju ali odraslosti (običajno okrog štiridesetega leta starosti). Približno tretjina odraslih z OKM poroča, da se je pri njih pojavila že v otroštvu. Na žalost ta motnja velikokrat ni prepoznana.
študije kažejo, da ljudje porabijo veliko let in energije, da se jim postavi prava diagnoza in še več časa, da dobijo ustrezno terapijo. Razlogov, da OKM ostane nediagnosticirana in nezdravljena, je več. Ljudje z OKM lahko skrivajo svoje simptome ter pomanjkanje znanja o motnji. Mnogo zdravstvenega osebja pa ni pravilno seznanjenega s simptomi ali pa nimajo ustrezne izobrazbe, da bi lahko izvajali zdravljenje te motnje. Nekateri ljudje nimajo dostopa do ustreznih virov zdravljenja. To je velika škoda, saj zgodnja diagnoza in ustrezno zdravljenje lahko pomagajo osebam z OKM, da se izognejo trpljenju in omilijo tveganje za razvoj drugih problemov, kot je depresija ali problemi v službi in družini.
Posebni geni za OKM še niso identificirani, vendar raziskave kažejo, da genetika igra vlogo pri razvoju motnje v nekaterih primerih. OKM, ki se pojavi v otroštvu naj bi se dedovala v družini. Če eden od staršev trpi za OKM, je nekoliko povečana možnost, da jo bo podedoval tudi otrok, vendar je ta možnost še vedno nizka. Kadar se OKM pojavlja v družini, se lahko deduje splošna narava OKM, ne pa specifični simptomi.
Vir:
http://www.ocfoundation.org/ocf1010a.htm |