Duševnih motenj vse več - Kaj čaka duševnega bolnika, ko zapusti bolnišnico – Neurejenost na področju zdravstvene zakonodajeLaura je pri zgolj 20 letih zbolela za psihozo z znaki shizofrenije. Pri delu v tovarni je uporabljala čepke za ušesa. Tako se je lahko v miru potopila v svoje delo, ki je bilo zelo naporno, saj je delala večinoma ponoči in je zato tudi zelo malo spala. Tišina jo je pomirjala in je tako čepke začela nositi tudi doma. »Moja mama se zelo rada dere,« je pojasnila svojo odločitev za umik v tišino tudi doma. Kaj kmalu pa je kljub tišini slišala glasove. Z njimi se je tudi pogovarjala.
Prvi bolj očiten stik z »nerealnostjo« je bil njen predbožični obisk trgovine, kjer je pobrala igrače in jih skušala razdeliti med ljudi, saj je bila prepričana, da je Božiček. Kmalu po tem je v tovarni menila, da je direktor in je ugašala stroje. Sledila je hospitalizacija v Vojniku, čeprav je ob vožnji tja mislila, da gredo razkrinkati nekakšno mafijo. Niti približno ni vedela, da gre v psihiatrično bolnišnico. Da je pristala tam, so ji naslednji dan razložili ostali pacienti …
Kmalu je prišla domov, oborožena s tabletami. A nanje je kmalu pozabila in bolezen se je ponovila. Ko so jo znova peljali v Vojnik, je bila prepričana, da se pelje na svojo poroko. Takrat je v bolnišnici ostala nekaj mesecev. Vmes je šla domov le po svoje stvari in ko se je vrnila domov, je mama za dva dni nekam odšla. Nikoli je ni podpirala, ji nudila opore, ko jo je najbolj potrebovala: »Rekla mi je, da sem duševno prizadeta.«Nepoznavanje škoduje
Po podatkih Zavoda za zdravstveno varstvo Celje so v naši regiji lani pri prvih obiskih pacientov zabeležili v osnovnem zdravstvenem varstvu 17.803 diagnoz zaradi težav v zvezi z duševnimi in vedenjskimi motnjami, od tega je bilo 4.657 obiskov v specialističnih psihiatričnih ambulantah. Največ obiskov je bilo zaradi težav iz skupine nevrotskih, stresnih in somatoformnih motenj. V okviru Psihiatrične bolnišnice Vojnik je bilo lani zabeleženih 2.768 obiskov, med katerimi je bilo največ težav zaradi shizofrenih motenj, sledile so težave iz skupine razpoloženjskih motenj ter skupine duševnih in vedenjskih motenj zaradi uživanja alkohola. Kljub zaskrbljujočim številkam so duševne bolezni še vedno tabu. Iz česar sledi, da je zadostna rehabilitacija duševnih bolnikov bolj izjema kot pravilo.
Medtem ko je nepoznavanje značilno za delodajalce, ki se duševnih bolnikov že skoraj bojijo, je nepoznavanje tudi pri svojcih lahko škodljivo. Vsaj pri Lauri je bilo tako. »Mama me je po vrnitvi iz Vojnika peljala k bioenergetiku, da bi me pozdravil,« se spominja Laura, ki jo je obisk bioenergetika le še bolj potrl. Ta naj bi ji namreč govoril, da mora nehati obremenjevati mamo in da si mora poiskati službo. Za Lauro torej popolnoma napačen pobolnišnični pristop. Pravi, da se je že med pogovorom hotela vreči s 15. nadstropja, z balkona, na katerem sta se pogovarjala. Premislila si je. Kot tudi še enkrat kasneje, ko je pojedla 120 tablet, v upanju, da bo v miru zaspala. Ker ni zaspala, je še enkrat poklicala mamo. Tokrat ji je mama po prihodu v Vojnik rekla, naj se nikoli več ne vrne domov.
Na Celjskem delujeta dve organizaciji, šent in Ozara, ki skrbita za duševne bolnike po odpustu iz bolnišnice. Ozara je v II. Oš Celje sinoči praznovala 10-letnico svojega delovanja na Celjskem.
Kam iz bolnišnice?
Kam oditi po tem, ko te »ozdravijo« v psihiatrični bolnišnici, je velik problem. Lauri je psihiatrinja predlagala stanovanjsko skupnost šent, kar je zagotovo ena boljših rešitev za resocializacijo. Skupnost šteje največ pet članov, imajo redne obiske psihiatra, sicer pa skrbijo sami zase. Težava je v tem, ker stanovanjske skupnosti organizirajo zgolj nevladne organizacije, kot sta v naši regiji šent in Ozara. Tovrstne organizacije so tudi edine, ki se ukvarjajo izključno z rehabilitacijo duševnih bolnikov, ki je zagotovo drugačna od rehabilitacije ostalih invalidov.
Vesna švab pravi, da je vse več ljudi z duševnimi motnjami, še posebej tistih, za katere sta značilni tesnoba in potrtost. Duševnih bolezni, med katere štejemo shizofrenijo, bipolarno motnjo, blodnjavo, veliko depresijo … pa najverjetneje ni vedno več, čeprav se morda pogosteje ponavljajo zaradi večjih obremenitev. Najpogostejša huda in ponavljajoča se duševna bolezen je shizofrenija. Raste pa število ljudi, odvisnih od različnih psihoaktivnih substanc.
Laura, ki je računalniški tehnik, pravi, da so ji v drugih organizacijah v okviru poklicne rehabilitacije ponudili predvsem delo za tekočim trakom, različna zlaganja izdelkov, miselnega dela je bilo malo. Rešitev bi lahko bila zaposlitvena rehabilitacija, ki je po besedah svetovalke na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve špele Kolar individualno načrtovana pravica invalida. Torej bo za vsakega posameznika načrtovana v skladu z njegovimi potrebami in lahko traja tudi različno dolgo. Gre torej za nekakšen paket storitev in pomoči, ki je prilagojen vsakemu posamezniku in ni standardiziran program za določeno vrsto invalidov. Invalid pa ima pravico do zaposlitvene rehabilitacije le v primeru, če po drugih predpisih nima pravice do enakih storitev.
V pokoj po dvajsetem
še vedno obstaja možnost, da se duševni bolniki invalidsko upokojijo. Seveda se tu pojavi vprašanje, ali si človek želi biti upokojenec vse od svojih mladih let. Vemo namreč, da je največ duševnih bolezni med 15. in 30. letom. Pa tudi tu se pojavljajo težave. V primeru, če posameznik zboli za duševno boleznijo, še preden se je zaposlil, ureja svoj položaj popolnoma enako kot druge brezposelne osebe in se mora prijaviti na zavod za zaposlovanje. Obstaja tudi možnost uveljavljanja zakona o zaposlitveni rehabilitaciji, vendar to lahko uveljavljalo le takrat, kadar »izpolnjujejo pogoje in merila in imajo ugotovljene trajne posledice duševne bolezni in težave pri dejavnostih, ki vplivajo na njihovo zaposljivost ter ovire pri vključevanju v delovno okolje,« pojasnjuje Kolarjeva. Na ministrstvu še pojasnjujejo, da zakon predvideva vzpostavitev mreže izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije glede na število in potrebe invalidov ter glede na vrsto invalidnosti in regionalno pokritost z izvajalci storitev.
Po nekaterih ameriških študijah ima kar 20 odstotkov ljudi hude težave v duševnem zdravju, tudi Avstrijci so pred leti ocenjevali, da je vsak peti človek duševno bolan.
Ena izmed boljših rešitev, ki bi zagotovo povečala tudi zaposljivost duševnih bolnikov, bi bila večja vključenost organizacij, kot sta šent in Ozara v sistem zdravljenja teh bolnikov. Tu pa po besedah predsednice šenta in psihiatrinje Vesne švab ni sistemskih rešitev: »Zakonodaja na tem področju je neurejena, participacija zdravstva je nikakršna, čeprav se v teh organizacijah (šent, Ozara op. p.) spopadajo tudi z zdravstvenimi težavami in sprejemajo komaj zazdravljene bolnike.« švabova še dodaja, da med sektorji ni povezave in celostnega načrtovanja, kot tudi ni podlag za načrtovanje, saj nihče nima niti ocen potreb po storitvah in službah. »Na področju duševnega zdravja je načrtovanje šele v zametkih, kar pomeni, da je to področje nedvomno še globoko stigmatizirano in odrinjeno na rob družbene pozornosti.«
Avtorica: šPELA OSET
Foto: GREGOR KATIČ
Objavljeno na spletnem naslovi časopisa Novi Tednik
Avtorske pravice: NT&RC, d.o.o., vse pravice pridržane. Prispevek je last avtorice ter časopisa Novi Tednik