Zaradi predsodkov o psihiatrih, psihiatriji in zdravilih se oboleli raje zatečejo k postopkom, ki imajo subkulturno popularnost in ga predvsem ne označujejo kot bolnika

• veliko število obolelih sploh ne dojame, da imajo resne zdravstvene težave in zato niti ne iščejo zdravniške pomoči,

• del obolelih ne nadaljuje zdravljenja, ko izve, da se bo treba srečati s psihiatrom,

• večina zdravih tistim, ki so zboleli za motnjo razpoloženja, ne priznava nikakršnih posebnih pravic, denimo na bolniški stalež ali zmanjšanje delovnih obveznosti, saj sploh ne razumejo globine in resnosti njihovega zdravstvenega stanja,

•  večina obolelih – celo tistih, ki vendarle poiščejo zdravniško pomoč! – enostavno ni v stanju, da bi si znala izboriti pravičen in human odnos svoje okolice, in si ne zna zagotoviti pravne pomoči pred diskriminacijo, zaradi katere trpi.

Nerazumevanje motenj razpoloženja (in med temi predvsem najpogostejših depresivnih in anksioznih motenj) drži te težke in potencialno celo usodne zdravstvene motnje odmaknjene od psihiatrične ordinacije v takoimenovanem "sivem območju": na svoji temnejši strani ta "siva cona" vključuje "samozdravljenje" z alkoholom, z nikotinom, z opijati, z obsesivnim nakupovanjem ter predvsem pri moških z igranjem na srečo, stavami in nasiljem. Na nekoliko svetlejši strani tega sivega območja so tehnike, ki jih zagovorniki najpogosteje poimenujejo tehnike duhovne rasti in pozitivnega mišljenja, vse po vrsti pa sodijo na področje psihološke 'self-help' oziroma samopomoči.

Placebo učinek neomejenega trajanja
V našem okolju, ki dojema psihiatre kot 'zdravnike za norce', psihofarmacevtska sredstva pa ima za 'zdravila za zmešane', je logično, da se oboleli raje obrne k tehnikam, ki so popularne v subkulturi in ki ga ne bodo označile za bolnika. Žal pa tehnike duhovne in psihološke samopomoči same po sebi nimajo nikakršnega zdravilnega učinka, vsekakor pa ne morejo zdraviti težjih, klinično zahtevnejših stopenj depresije in tesnobnosti. Dodatni problem raznolikih tehnik meditacije in 'duhovne rasti' pa je še v tem, da mnogi učitelji od tečajnikov zahtevajo spoštovanje enkratnosti in ekskluzivnosti tehnike, ki jim jo prenašajo, ter jih tako odvračajo od drugih postopkov, tudi psihiatričnih. Nekateri depresivni ali tesnobni bolniki celo ne obiskujejo tečajev, pač pa se samostojno priučijo ene ali več tehnik samopomoči in tako kar doma obvladujejo mantre ali avtosugestivne formule, kar pač priporoča takšna tehnika.

Tehnike duhovne rasti in pozitivnega mišljenja učinkujejo izključno na temelju placebo učinka oziroma na podlagi pozitivnega pričakovanja osebe, da bo z nekim postopkom ali zdravilom dosegla izboljšanje. Glede na dejstvo, da omenjene tehnike nimajo lastnega mehanizma delovanja, ki bi enako deloval tudi brez pomoči verovanja ali življenjskih stališč osebe, ki jih uporablja, s časom placebo učinek popusti, potem pa se takšna oseba najpogosteje obrne k drugi tehniki, ki prav tako deluje na principu placeba.

Po grobih ocenah se v statistično značilni meri na placebo učinek pozitivno odzove približno 30 odstotkov ljudi – takšen je torej odstotek tistih, ki se jim ob navideznem zdravilu ali zdravljenju zdravstveno stanje merljivo izboljša. Seveda tudi pri teh 30 odstotkih ozdravitev traja samo toliko časa, dokler verjamejo, da jemljejo pravo zdravilo oziroma terapijo, ki deluje sama od sebe. Ko takšnim ljudem pojasnijo, da je za poboljšanje njihovega stanja zaslužna izključno njihova vera, tudi izboljšanje v hipu izpuhti.

Uporaba placebo učinka v medicini ne velja za neetično – a pod pogojem, da ga uporabljamo samo kot dodatek pravi, znanstveno utemeljeni terapiji. Drobna in dobrodošla kapljica placeba je že vsaka prijazna beseda ali gesta zdravnika, bolničarja ali medicinske sestre. Če pa zdravimo depresijo izključno s tehnikami pozitivnega mišljenja ali duhovne rasti, pa s tem bolnemu zbujamo lažni up, ki ga bo lahko po razkritju pripeljal do še globlje depresije, ki jo bo tudi z najosnovnejšimi medicinskimi sredstvi še težje zdraviti.

Banalni in vznemirljivi nasveti, ki depresijo še poglobijo
Nekateri nasveti priročnikov za samopomoč so naravnost iritantni. Kadar vam v dvomljivo vrednot takšnih nasvetov ne podvomi že intuicija, se vprašajte: "Bi sploh še kdo trpel za depresijo, če bi jo bilo moč pozdraviti s tako banalnimi nasveti?"

•  "Ne skrbi, misli na nekaj lepega." – oseba v depresiji se ne zmore spraviti v boljšo voljo tako, da enostavno začne misliti na kaj prijetnega, saj je depresija bolezen možganskega centra za razpoloženje, ki biološko preprečuje občutek duševnega blagostanja;
•  "Ko si v depresiji, počni nekaj, kar ti godi." – ena temeljnih posledic depresije je fiziološka nesposobnost ali vsaj zmanjšana sposobnost občutenja ugodja, kar pomeni, da depresivnemu ne godi prav nič oziroma vsaj ne v takšni meri kot kadar je zdrav;
•   "Ko si v depresiji, poslušaj najljubšo glasbo, poglej si najljubši film ali preberi najljubšo knjigo." – V zmerno težki ali težki depresiji vas bo poslušanje najljubše glasbe privedlo samo do tega, da je tudi v prihodnje ne boste več želeli slišati. Nekdaj ljuba glasba vas ne bo povlekla iz depresije, nasprotno: depresija vam bo to glasbo priskutila, da vas bo spominjala na depresijo še dolgo potem, ko boste ozdraveli. Enako velja za gledanje najljubših filmov;
• "Odpotujte. Obiščite kraje, kjer ste nekoč uživali." – Kamorkoli boste v depresivnem stanju potovali, povsod vas bo spremljala depresija. Če boste v takšnem mestu znova obiskali kak kraj, kjer ste nekoč doživeli lepe trenutke, ga boste samo zaznamovali z depresijo. Vzrok je v ta,. da je klinična depresija mnogo močnejša od stanja sreče: ima večjo specifično težo in zato močneje od pozitivnega razpoloženja zaznamuje kraje, stvari in osebe.
  

Samopomoč pri depresiji in tesnobnosti – kaj zares koristi?
Če menite, da imate depresijo ali kako drugo motnjo razpoloženja, poiščite strokovno pomoč. Vzporedno z zdravljenjem se lahko posvetite nekaterim aktivnostim, ki depresivne simptome ublažujejo:

• Bodite družabni. Četudi bi se najraje skrili v mišjo luknjo ali depresijo enostavno "prespali", je za vas najbolj koristno, če ohranite kar največ družabnih stikov. Četudi človek v depresivnem stanju ne more enakopravno sodelovati v družabnih aktivnostih, se bo med ljudmi počutil spokojnejšega in bolj zaščitenega.
•  Redna telesna aktivnost ne le povečuje delovanje antidepresiva, pač pa hkrati zmanjšuje verjetnost depresije. Pri vadbi telo izloča "hormone zadovoljstva" – endorfine in enkefaline, ki depresijo blažijo. Če nimate dovolj volje in moči za tek ali dvigovanje uteži, bo povsem zadostoval dolg vsakodnevni sprehod.
• Mentalna aktivnost je povsem enako pomembna kot telesna, pa naj gre zgolj za reševanje križank ali branje stripov.
•  Bodite čimveč na dnevni svetlobi. Zadržujte se v dobro osvetljenih prostorih, ne spuščajte zastorov in rolet. Znano je, da veliko ljudi za depresijo zboli v kasni jeseni ali v zgodnji zimi, ko so dnevi najkrajši, saj tema preprečuje proizvodnjo serotonina, naravnega antidepresiva, nasprotno pa jo svetloba spodbuja.
• Redno spite. Skušajte vsako noč oditi v posteljo ob isti uri in tudi zjutraj vstajajte ob isti uri. Poskusite spati manj kot osem ur na dan, saj predolgo spanje na ravni možganske kemije dokazano poslabšuje depresijo.
•  Avtogeni trening (AT). To dobro in enostavno tehniko so domislili v Nemčiji: "čisti" od stresa in povečuje odpornost pred njim, posebej pa je učinkovita v kombinaciji s telesno vadbo. Podoben mehanizem delovanja ima transcendentalna meditacija, je pa le-ta 'okrašena' z indijsko ikonografijo, ki pa ne povečuje njene učinkovitosti.
• Prehrana prav tako vpliva na zdravje živčnega sistema. jejte več sestavljenih ogljikohidratov (testenine, riž, krompir, črni kruh, sveže sadje in zelenjavo, stročnice) in življenjsko nujnih mastnih kislin (Omega-3).
•  Izogibajte se sladkorju, mastni in ocvrti hrani ter kavi, še posebej pa alkoholu, saj ta dokazano povzroča biokemične motnje, na moč podobne tistim, ki so značilni za depresijo.
• Pametno je, da nekaterih stvari v depresivnem stanju ne počnete. Preložite odločanje o velikih življenjskih spremembah, vsakdanje življenjske probleme pa rešujte po vrsti: enega za drugim.
  

Avtorja: prof. Ozren Podnar in Robert Torre, dr. med, specialist psihiater
Prevedel: Tone Vrhovnik Sraka
Objavljeno v Vaše zdravlje , št. 46 (2/06)