Ob srečanju z negotovostjo marsikdo pomisli: "Vseeno mi je, kaj bo, samo da vem." Profesor klinične psihologije Mark Freeston z univerze v Newcastlu pojasnjuje, da negotovost slabše prenašamo kot grožnjo, ker ne moremo opredeliti problema in ukrepati. Andreja je stara 28 let in zaposlena v zdravstvu. Ironija usode je, pravi, da se ji je kmalu po očetovi smrti razvila zdravstvena anksioznost. Kot se spominja, se je vse začelo z glavobolom in mravljinčenjem v nogah. Med prebiranjem spletnih forumov jo je zaskrbelo, da ima morda multiplo sklerozo, in misel "kaj pa, če sem hudo bolna" ji ni šla več iz glave. "Bila sem kot hrček, ki brez prestanka teče v kolesu," opisuje svoja takratna premlevanja. Zaradi tesnobe, ki jo je občutila, ni mogla ne spati ne delati. Sledili so obiski pri zdravnikih. Kot se spominja, je na izvid zadnje preiskave čakala skoraj tri tedne. V tem času je zaradi negotovosti doživela več paničnih napadov. A izvid je bil brez posebnosti. To jo je sprva pomirilo, potem pa se je kolesje tesnobe znova zagnalo. Spraševala se je, ali so se morda zmotili ali pa morda kaj spregledali. In kmalu zatem se ji je pojavil nov simptom – vrtoglavica. Znova je začela brskati po spletu in iskati zagotovilo, da je njeno zdravje brezhibno. A več kot je prebrala, več novih bolezni je odkrila in bolj je bila prestrašena. Zdravnica ji je zaradi že skorajda neobvladljive stiske svetovala, naj se pogovori s psihiatrinjo in ta je njenim težavam končno dala ime – zdravstvena anksioznost.
Zdravstveno anksioznost, ki sodi med anksiozne motnje, zaznamuje pretirana zaskrbljenost za lastno zdravje. Človeka iz dneva v dan najedajo dvomi, ali so telesni simptomi, ki jih doživlja, kazalci hude bolezni. Na vsak način se želi znebiti negotovosti, zato mrzlično išče odgovore na spletu in pri zdravnikih. A namesto olajšanja, mu to prinese le še več nemira.
Ljudje kot Andreja, ki niso sposobni sprejemati negotovosti, so ranljivejši za razvoj anksioznih motenj, v pogovoru za MMC potrdi Mark Freeston. Kot profesor klinične psihologije na univerzi v Newcastlu v Združenem kraljestvu se je večji del svoje znanstvene kariere posvečal razvoju različnih terapevtskih pristopov za zdravljenje obsesivno-kompulzivne motnje in generalizirane anksiozne motnje, v zadnjem desetletju pa se usmerja predvsem v raziskovanje negotovosti. Kot pravi, so njeno vlogo v duševnem zdravju prvič prepoznali v 90. letih prejšnjega stoletja pri preučevanju anksioznih motenj.
Tudi Špela Hvalec, klinična psihologinja in psihoterapevtka vedenjsko-kognitivne usmeritve, zaposlena v Psihiatrični bolnišnici Idrija, tako kot Freeston ugotavlja, da je nizka toleranca do negotovosti potrjeno eden izmed pomembnih osebnostnih dejavnikov tveganja za razvoj anksiozno-depresivne simptomatike in tudi njen pomemben vzdrževalni dejavnik. "Številne raziskave proučujejo vlogo nizke tolerance do negotovosti v pojavnosti motenj na področju čustvovanja. Ugotovitve kažejo, da so posamezniki z različnimi anksioznimi motnjami ali depresivno motnjo pomembno manj tolerantni do negotovosti kot posamezniki brez psihičnih težav in motenj," pojasnjuje Hvalec v pogovoru za MMC.