Z depresijo, ki je univerzalna človeška izkušnja, se spopada okoli 300
milijonov ljudi po svetu. A ni nepremagljiva duševna motnja. Prihodnost
njenega zdravljenja je v kombinaciji različnih terapij in timski
obravnavi, meni psihiatrinja Vesna Švab.
"Rada bi živela kot drugi ljudje, ki vidijo in imajo neki smisel. Pa mi ne znese," je zapisala novinarka in pisateljica Renata Ažman v svoji knjižni izpovedi Depra. A depresijo ne zaznamuje le izguba smisla, temveč tudi veselja, zanimanja, volje, moči, upanja, lastne vrednosti in v skrajni obliki življenja. O izgubljenem samospoštovanju ameriški pisatelj in esejist William Styron v knjigi Vidna tema, v kateri popisuje svoj boj z depresijo, govori kot o "enem izmed mnogih strašnih izrazov te bolezni".
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacija ima to duševno motnjo približno 300 milijonov ljudi po svetu, ne glede na spol in starost. Tudi otroci in mladostniki, čeprav se pri njih, kot v pogovoru za MMC pojasnjuje klinična psihologinja in vedenjsko-kognitivna psihoterapevtka Simona Sanda, kaže na nekoliko drugačne načine kot pri odraslih.
Vzroki njenega nastanka še danes niso v celoti znanstveno pojasnjeni. Po splošno sprejeti razlagi gre za medsebojni vpliv notranjih in zunanjih dejavnikov. "Povezava med depresijo in slabim družbenoekonomskim položajem je tako trdno dokazana, da Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da je socialno-ekonomsko stanje posameznika ena izmed poglavitnih determinant njegovega duševnega zdravja. Vendar pa revščina, neenakost in izključenost niso edini dejavniki, ki vodijo v duševno stisko. Sovpadati morajo z dedno zasnovo, osebno občutljivostjo oziroma s psihično opremljenostjo, s katero stopamo v življenje. Na depresijo torej ne moremo gledati zgolj kot na napako v delovanju možganov, ampak kot na dinamično neravnovesje, ki nastane zaradi sovplivanja bioloških, psiholoških in zunanjih obremenitev," v intervjuju poudarja psihiatrinja Vesna Švab.