Čas za ukrepanje je, ko te tesnoba začne ovirati, da si manj učinkovit in bolj nesrečen, pravi psihiatrinja in profesorica dr. Mojca Zvezdana Dernovšek.Zdi se, da so anksioznost in anksiozne motnje, strahu podobno čustveno stanje, ki ga spremljajo tudi telesne in vedenjske spremembe (med drugim prebavne težave, vrtoglavica, pospešeno bitje srca, nespečnost in težave s koncentracijo), dodobra načele življenja odraslih, posebno po pandemiji pa tudi otrok in mladostnikov. Psihiatrinja in profesorica dr. Mojca Zvezdana Dernovšek poudarja, da sami ustvarjamo razmere, ki vodijo v anksioznost.
Je anksioznih motenj res več kot pred leti ali se o njih več govori in se jih bolj prepoznava?
O njih se več govori, ker jih bolj prepoznavamo, ljudje tudi pogosteje iščejo pomoč. Zanje včasih nismo slišali, ker smo v Sloveniji tudi o depresiji začeli govoriti šele pred dvajsetimi leti. V razvitem svetu imamo epidemijo depresije, s stresom povezanih motenj in anksioznih motenj, ki spadajo med blažje duševne težave, čeprav za tistega, ki ga mučijo, še zdaleč niso blage ali nedolžne. Toda znamo jih preprečevati, uspešno jih zdravimo, človek pa zelo veliko lahko stori sam – tako za to, da se sploh ne razvijejo, kot to, da lahko hitro okreva in da se ne ponavljajo oziroma poslabšujejo.
Razmere za porast blažjih duševnih motenj, tudi anksioznih, so pravzaprav idealne. Živimo v ponorelem svetu, kjer mora biti vse popolno, krasno in takoj. Nič te ne sme boleti, skrbeti, treba se je imeti samo dobro. Toda takšno življenje ne obstaja. Sami si ustvarjamo razmere, ki vodijo v anksioznost in anksiozne motnje, svoje dodajo še naglica, pritiski in pričakovanja okolice, razpotegnjen delovnik, premalo skrbimo za harmonične medosebne odnose, ki so pomembna varovalka ... Dejavnikov, da pridemo iz ravnovesja, je zelo veliko, znanja, kako prepoznati težave in poskrbeti zase, pa relativno malo. Tako so ljudje v kroničnem stresu.
V mednarodni klasifikaciji bolezni WHO sta po novem akutna stresna in prilagoditvena motnja celo odstranjeni iz poglavja duševnih in vedenjskih motenj, torej ne bosta več šteli med duševne motnje. V epidemiološkem pogledu bomo tako dosegli »obsežno ozdravitev«.