"Ves dan sem imela črne misli. Ves čas bolj in bolj ... Imela sem že samomorilne misli, vedela sem, da se z danes na jutri lahko zgodi z mano karkoli ... Mislim, da lahko naredim kakršnokoli dejanje. Potem pride trenutek, ko ugotoviš, da ne moreš sam ... da potrebuješ pomoč."Tako o svoji poporodni depresiji govori Brigita Langerholc. Nekdanja atletinja, danes tudi mama treh otrok, o tej svoji izkušnji govori na glas, zato da osvešča javnost in druge ženske – da bi ljudje prepoznali poporodno depresijo, da bi ženske vedele, kaj se dogaja z njimi, in da bi lažje prišle do pomoči in iz stiske.
In te stiske so zelo hude. Tesnoba, strah, nemoč, brezizhodnost, odtujenost, sivina, trpljenje, negativne misli, celo misli o samomoru ... In poporodna depresija (oziroma obporodna depresija, saj nekatere doleti že med nosečnostjo) prizadene vsako šesto žensko. Vsako šesto! A se o tej temi skorajda ne govori. Občutki so grozljivi, še toliko bolj so strašni zaradi dejstva, da vsa družba pričakuje, da bo to najlepše in najbolj srečno obdobje v življenju ženske.
"Meni je žal za vsako sekundo, ko nisem šla po pomoč," pripoveduje ena od sogovornic, ki želi ostati anonimna in je poporodno depresijo doživela dvakrat. Prvič se je, ker je nihče ni prepoznal, vlekla cela leta. Drugič je, ker je že vedela, za kaj gre in ker je dobila pomoč, bilo mnogo lažje. Nihče te ne pripravi na to, da te lahko doleti tudi to; bojiš se, zdi se ti, da nisi več ti ... Tako pripovedujejo ženske, ki so se soočale s poporodno depresijo, za rubriko 24UR Fokus.
Za ogled celotnega prispevka, kliknite na spodnjo povezavo.
Izvirna novica: 24ur.com , 18.2.2019
Prispevek je last medija 24ur.com