Strokovnjakinja za najstnike bi ji lahko rekli. Že dve desetletji so namreč njen profesionalni vsakdan. Dr. Ana Kandare Šoljaga je reška psihologinja, ki se je v Ljubljani nedavno mudila ob promociji svoje knjige Najstniki, praktični vodnik za starše.Vsi, ki imamo (ali pa smo imeli) otroke v starosti od 13 do 19 let, vemo, da so takrat starševski izzivi na najhujših preizkušnjah. Dolga desetletja smo vedenje adolescentov pripisovali hormonskemu prebujanju, a kar v resnici otrok doživlja takrat, je temeljita »preobrazba« možganov. Najstnike premetava, to je jasno, a je ta čas tudi za starše odlična priložnost za prevetritev klišejev o nas samih in svetu okoli nas.
Je še vedno družbeno nekorektno reči, da vam kdaj pa kdaj lastni
otrok pošteno najeda živce? Se sme priznati, da imamo starši najstnikov
včasih občutek, da nas bodo s svojim nepredvidljivim vedenjem spravili
ob živce?
(Smeh.) Seveda se sme! To, čemur so priča starši najstnikov, jaz imenujem najstniška norost. In včasih jo je težko zdržati. Staršem, še bolj pa otrokom samim. Občutek imam celo, kot da je nalezljiva. Ko rečete, da vam gre otrok kdaj na živce, to torej pomeni le, da ste iskreni. Ni več tabu priznati kaj takega. A ostal je drugi, ki pa je še vedno razmeroma nedotaknjen. In sicer, ali smejo otroci reči naglas, da jim gredo na živce starši. Ne, to se še vedno ne sme. Zdi se, da se od otrok pričakuje večna hvaležnost staršem za vse, kar so naredili zanje. Da jim bodo do poslednjih dni ostali dolžni, zvesti zavedanju žrtvovanja, ki so ga izkazali starši za, recimo temu, njihovo dobro. Upam, da bomo kmalu dočakali, da bodo tudi otroci lahko iskreni.
Obdobje najstništva je torej naporno za vse vpletene. A kaj se v resnici dogaja?
Najstniška leta v psihološkem razvoju otroka pomenijo pot k ločevanju od staršev, oblikovanje lastne identitete. Še vedno pa premalo govorimo o tem, da je to tudi čas, ko se morajo starši ločiti od svojih otrok in jim dovoliti, da se razvijejo v svojo smer. Če se starši zavedajo nujnosti spustiti otroka, potem se kasneje redkeje, ali sploh ne, oblikujejo okoliščine, ki od otrok terjajo, da so jim neskončno hvaležni. Najhuje je, če starši za hvaležnost moledujejo!Dejstvo je, da so zaradi sodobnega življenjskega sloga matere in očetje pod velikim pritiskom. Preobremenjeni so s svojim lastnim življenjem, vztrajajo v nekakovostnih partnerskih odnosih. Ne-varna navezanost na otroke je zato velikokrat logična posledica. Kaj se dogaja? Otrok spi v isti sobi kot mama, na primer. Oče poležava v dnevni sobi, ker pride vsak dan domov pozno v večer. Odnos, v katerem sta partnerja odtujena, je ploden teren za razvoj nezdrave navezanosti posameznega roditelja na otroka. Kaj se zgodi, ko bi moral napočiti čas za ločitev? Ko se hoče otrok ločiti od svoje mame ali očeta recimo, se z njegovim oddaljevanjem sesuva tudi identiteta roditelja. Žal se ljudje večinoma ne zavedajo svojega ravnanja. Ko pridejo k meni na posvet, jim počasi pomagam razbistriti celotno sliko dogajanja. Če nato »spregledajo«, kaj se zares dogaja, življenje bolj gladko steče.