Vsaj enkrat v življenju zapade v depresijo 17 odstotkov ljudi; uvršča se na četrto mesto glavnih vzrokov nezmožnosti normalnega delovanjaAsistentka mag. Marjeta Blinc Pesek, vodja oddelka za intenzivno terapijo na Psihiatrični kliniki Ljubljana : "Opažamo, da se ob praznikih obisk v bolnišnici poveča, več je tudi klicev na telefon za pomoč v duševni stiski." V prazničnem obdobju lahko stres in neizpolnjena pričakovanja povzročijo motnje razpoloženja, med katere sodi tudi več vrst depresij. Te imajo različne vzroke, pravi asistentka mag. Marjeta Blinc Pesek, vodja enega od oddelkov za intenzivno terapijo na Psihiatrični kliniki Ljubljana. Depresivni ljudje pogosto ne prepoznajo, da potrebujejo pomoč. Neredko se depresija spregleda, napačno diagnosticira in neprimerno zdravi. Ocenjujejo, da pri pacientih z veliko depresijo pravo diagnozo prepoznajo pri manj kot polovici. Samo polovica vseh depresivnih bolnikov se zdravi, med temi pa jih le četrtina dobi ustrezno terapijo s primernim odmerkom antidepresivov in ustreznim časom trajanja.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije število obolenj in smrtnosti, povezanih z depresijo, nenehno narašča. Trenutno je depresija v svetovnem merilu na četrtem mestu glavnih vzrokov nezmožnosti normalnega delovanja, do leta 2020 pa naj bi se po ocenah strokovnjakov povzpela celo na drugo mesto, takoj za okužbami dihal, kamor sodijo na primer prehladi. Vsaj enkrat v življenju eno od oblik depresije doživi 17 odstotkov ljudi, od štiri do šest odstotkov jih trpi za veliko depresijo, med kroničnimi bolniki, zlasti starejšimi, pa je kar od 30 do 50 odstotkov depresivnih.
Kaj je depresija?
Depresija je resna in vse bolj pogosta motnja razpoloženja, ki poruši čustveno ravnotežje in prizadene tudi telo. "Govorimo pravzaprav o depresivnem sindromu, ki je skupek znakov in simptomov, ki zajamejo več področij človekovega doživljanja in drugih funkcij ter se med seboj prepletajo tako, da človek ne more več normalno delovati. V tem se depresija tudi razlikuje od žalosti, kjer nas duševna bolečina ne ovira pri vsakodnevnem delovanju," pravi Marjeta Blinc Pesek.Ločimo več vrst depresije. Depresivna epizoda pomeni, da se depresija iz kakršnihkoli razlogov pojavi enkrat v življenju. Pri ponavljajoči se unipolarni depresivni motnji se depresivne epizode ponavljajo, in če niso zdravljene, postanejo vse težje in globlje, dlje časa tudi traja, da se pozdravijo. "Zato je pomembno, da začnemo zdravljenje takoj, ko se pojavijo simptomi," poudarja sogovornica. Depresija se lahko pojavlja tudi v sklopu manično depresivne psihoze oziroma bipolarne motnje, kjer se menjata depresivno in manično razpoloženje, za katero so značilni hiperaktivnost, majhna potreba po spanju, leteče misli in kup idej. Distimija, ki so jo nekoč imenovali nevrotska ali karakterna depresija, pa pomeni slabše razpoloženje z določenimi, ne pa vsemi znaki velike depresije; ne doseže meril za veliko depresijo, vendar prav tako zahteva terapevtsko zdravljenje. Poporodna depresija se lahko pojavi ob velikih fizioloških in socialnih spremembah, ki spremljajo rojstvo otroka in na katere so mladi starši pogosto premalo psihološko pripravljeni. Sezonska depresija pa se pri nas pojavlja v jesenskih in zimskih mesecih, predvsem decembra. "Pred in med prazniki je tako pozitivno kot negativno čustveno doživljanje močnejše, zato osamljenost, neizpolnjena pričakovanja pa tudi nezadovoljstvo v odnosih lahko vodijo v depresijo." K tej pripomore tudi stres, ki je povezan s pripravami na praznike ter potrebnimi finančnimi sredstvi za nakup daril in drugega. "Opažamo, da se ob praznikih obisk bolnišnic poveča, več je tudi telefonskih klicev za pomoč v duševni stiski."
Različni vzroki
Vzroki za depresivnost so lahko biološki ali psihološko-socialni in se med seboj prepletajo. "Med biološke štejemo na primer neravnotežje v sistemu nevrotransmiterjev - to so substance v možganih za posredovanje med živčnimi celicami -, predvsem serotonina in noradrenalina, ki sta tudi podlaga za učinkovitost antidepresivnih zdravil. Pomembni psihološko-socialni vzroki pa so način življenja, huda kronična telesna bolezen, izpostavljenost stresu in negativni življenjski dogodki, denimo smrt bližnjega ali izguba službe, ki se kopičijo in pri dovzetnih posameznikih lahko povzročajo depresivnost. Tudi otrok, ki je med nosečnostjo že v maternici izpostavljen stresom ali virusni infekciji ali pa doživi težji porod, je lahko pozneje bolj nagnjen k depresiji," razlaga sogovornica. Dodaja, da način dedovanja ni povsem raziskan, obstajajo pa hipoteze. "Dedovanje ni monogensko, ampak je bolj zapleteno in kompleksno, saj nanj vpliva veliko genetskih dejavnikov. Čim večje število sorodnikov ima motnje razpoloženja, tem večja pa je verjetnost, da bo posameznik tudi sam nagnjen k depresiji oziroma bo imel tovrstne težave."
Med znaki ni le obup
Kateri so glavni znaki depresije? "Duševno bolečino in globoko žalost spremljajo nelagodno počutje, pesimizem, izguba zanimanja in zmanjšanje dejavnosti, pomanjkanje energije in utrujenost. Na področju vegetativnih funkcij je lahko moteno spanje, tako da se ponoči ali zgodaj zjutraj prebujamo ali pa zvečer ne moremo zaspati. Lahko je zmanjšan tek, zaradi česar človek shujša za več kilogramov, nasprotno pa se ob atipični depresiji lahko ob povečanju teka tudi močno zredimo. Zmanjša se želja po spolnosti. Motene so tudi kognitivne funkcije, kar se kaže na primer v manjši koncentraciji, pozabljivosti in obsedenosti z eno mislijo, celo mislijo na smrt ali samomor. Vse je videti negativno, brezupno, črno, zato depresivnega človeka tudi običajno vesele stvari več ne razveselijo. Ne more vstati in delati, nima volje in bi najraje ves dan preživel v postelji. Pri psihotični depresiji človek izgubi tudi stik z realnostjo, ima blodnje in občutek krivde," odgovarja Blinčeva. Atipični znaki, ki jih teže prepoznamo in so pogostejši pri moških, saj ti pogosto teže izražajo čustva in se zaradi občutka šibkosti sramujejo prizadetosti, pa so razdražljivost, spremenljivo vedenje, pretirana telesna dejavnost, ukvarjanje z ekstremnimi športi, lahko tudi večja zloraba alkohola.
Depresijo pogosto spremljajo tudi telesne bolečine brez očitnega vzroka. Pri depresivnih bolnikih z izrazitimi somatskimi težavami četrtina bolečinskih simptomov odpade na glavobole in bolečine v hrbtu. Pri atipični depresiji, kjer so glavoboli najpogostejša bolečina, ta pogosto zajema še vrat, pridružujeta pa se ji anksioznost (občutek tesnobe) in strah.
Preprečevanje in zdravljenje
"Če negativno razpoloženje traja dalje od dveh tednov, spremljajo pa ga vsaj štirje simptomi, je treba obiskati zdravnika," svetuje sogovornica in meni, da se je sicer depresiji mogoče izogniti tako, da smo nenehno v stiku s samim sabo in prepoznavamo svoja čustvena stanja ter vzroke zanje. Kava, cigarete, alkohol in gledanje televizije so le trenutna sprostitev, opozarja zdravnica; dolgoročno pomagajo predvsem druženje z osebami, s katerimi imamo kakovosten čustveni odnos, fizična dejavnost in preusmerjanje misli na pozitivne vsebine in doživetja. Predvsem je treba spremeniti temeljna prepričanja o sebi in svetu, saj iz njih izvirajo negativne misli in človeka držijo v depresivnem krogu ter določajo njegov način odzivanja na okolico.
V svetu kot metodo zdravljenja najbolj priporočajo kombinacijo antidepresiva in kognitivno-vedenjske terapije, s katero se v določenem številu individualnih seans (običajno jih je 8 do 20) odkrijejo vzorci, ki vodijo v depresivnost, in predelajo natančno določeni cilji. "V javnem zdravstvu je tega vedno manj, ker smo psihiatri časovno preobremenjeni, zato imamo za pogovor manj časa, kot bi si želeli," obžaluje sogovornica. Možen je obisk zasebne ambulante, kjer pa mora posameznik za seanso plačati med 10 in 15 tisoč tolarjev. Med psihoterapevtske metode zdravljenja sodi tudi skupinska psihoterapija, ki se izvaja enkrat na teden po uro in pol v skupini približno osmih udeležencev in terapevta; traja tudi po dve, morda celo tri leta in v tem času lahko dosežemo velike osebnostne spremembe. Pri vseh depresivnih epizodah, predvsem pa pri veliki depresiji se predpišejo tudi antidepresivna zdravila, ki delujejo na tarčne nevrotransmiterje, jemati pa jih je treba natančno po navodilih, ponavadi vsaj šest mesecev. "Novejši antidepresivi so razmeroma varni in ne povzročajo odvisnosti. Telo se navadi le na pomirjevala, ki se še vedno preveč predpisujejo, potrebna pa so za krajši čas predvsem takrat, ko depresijo spremljajo anksiozne motnje z napadi panike," pravi Blinčeva. Pri nekaterih zdravilih so v prvem tednu zdravljenja možni stranski učinki, ki pa pozneje ponavadi minejo - slabost, bruhanje, glavobol, omotica, potenje ali motnje spanja, zaradi katerih se zdravila navadno jemljejo zjutraj. Antidepresivi začnejo delovati takoj, učinek pa se lahko opazi šele po dveh ali treh tednih, zato je pomembno, da bolnik ne pretrga predpisanega zdravljenja.
Avtorica članka: Janja Simonič
Izvirna novica: Finance , objavljeno 18. 12. 02