Psihiatrinja dr. Mojca Zvezdana Dernovšek o povečevanju anksioznosti, pomanjkanju pedopsihiatrov in o izgorelosti.Dobili sva se v gostilni Krpan v Mostah, ki je bila najboljša in najbližja vmesna postaja, vrzel med njenimi številnimi aktivnostmi in obveznosti, ki trajajo ves dan, na različnih koncih Slovenije. Z naročilom višnjevega zavitka na čipkastem prtičku in kave, ki jo je mladi natakar galantno postavil na mizo, je v prostor med nama vnesla posebno domačnost. Od nekdaj ima občutek za to, koliko prostora zavzemajo stvari v prostoru, pravi. V dobri uri intenzivnega pogovora, ki je bil nekakšen patchwork, krpanka različnih tem, sva se dotaknili tako politike na področju duševnega zdravja kot intimnih uvidov, tako depresije in anksioznosti, kot izgorelosti in zasvojenosti s spletom; takoj za tem je odhitela na predavanje o anksioznosti in depresiji na medicinsko fakulteto, kjer je redna profesorica, kot psihiatrinja dela v ambulanti v Sevnici, vključena je v številne domače in mednarodne projekte – tudi v delovno skupino resolucije o nacionalnem programu za duševno zdravje.
Kaj se dogaja z resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja, ki jo kot članica delovne skupine pripravljate že od leta 2008? In zakaj se toliko časa zatika, mar ni to v nacionalnem interesu?
Naj bi bilo. A očitno se pri nas vlaganje v duševno zdravje še vedno šteje kot strošek, ne investicija. Žal. Resolucija prinaša celostno in medsektorsko politiko na področju duševnega zdravja, s skupnim ciljem, torej da na enem mestu povežemo vsa področja duševnega zdravja v socialnem, vzgojnoizobraževalnem in zdravstvenem sektorju.