Deloholiki tako med menedžerji kot športniki in celo gospodinjami

Vpisal: DAMa

23. 06. 2005

V razvitih državah se že zavedajo ekonomske škode, ki jo povzroča izgorelost Izostajanja z dela, bolniški dopusti, manjša učinkovitost, prezgodnje upokojevanje Izgorevanje na delovnem mestu – t. i. sindrom »burn-out«, fenomen, o katerem se v razvitih kapitalističnih družbah že več let razpravlja, v zadnjih letih pa je postal s spremembo družbenega sistema aktualen tudi pri nas – je le drugo ime za deloholizem oziroma njegova posledica. Po mnenju strokovnjakov je odvisnost od dela posebna oblika odvisniškega vedenja, podobna drugim nekemičnim odvisnostim, denimo odvisnosti od iger na srečo, pretiranega gledanja televizije, zasvojenosti z internetom, nakupovanjem … Po mnenju asist. dr. Zdenke Čebašek - Travnik, dr. med., spec. psihiatrije s Centra za mentalno zdravje v Ljubljani, ki je uredila tudi najnovejši priročnik Preprečimo odvisnosti (izdalo ga je društvo Za srce), je deloholik človek, ki ni sposoben nadzorovati količine dela, prevzema vedno nove naloge, na delovnem mestu ostaja pozno v noč in zanemarja druge obveznosti, denimo družino in prijatelje. Vir zadovoljstva je zanj predvsem delo (pri tem ni pomembno, kakšno vrsto dela opravlja), medtem ko druge možnosti samouresničevanja zanemarja. Opozorila nezadovoljnega partnerja in družine ignorira tako, da se še bolj zakoplje v delo. Nekateri deloholiki svojo odvisnost dodatno spodbujajo z uživanjem psihoaktivnih substanc podnevi, najraje poživil, za povečevanje storilnosti, zvečer pa se umirijo oziroma »spustijo dol« s pomočjo pomirjeval in uspaval. Deloholike po mnenju strokovnjakinje najdemo tako med menedžerji kot med zdravniki in športniki pa tudi med umetniki in študenti, celo gospodinje, ki nenehno iščejo priložnost za čiščenje in pospravljanje, so v bistvu – deloholiki. Z zatekanjem v delo odrivajo druge težave na stran, delo pa postane nekakšna omama. Christine Maslach, pionirka raziskav s tega področja, soavtorica knjige Resnica o izgorevanju na delovnem mestu, je definirala sindrom burn-out kot »skupek znakov telesne in duševne izčrpanosti, ki zajema razvoj negativne predstave o sebi, negativen odnos do dela, izgubo občutka zaskrbljenosti ter izostajanje čustev do strank oziroma naročnikov«. Proces nastanka izgorelosti, ki ga strokovnjaki delijo v deset korakov (natančen opis v okvirčku), pa ni vedno enosmeren in linearen, posameznik se lahko vrne v zgodnejšo fazo ali pa se odloči za konstruktivno reševanje problema: denimo zamenja delovno mesto, se dodatno izobražuje, poišče pomoč psihoterapevta, spremeni način življenja, se odloči za drugačen pogled na življenje, poskusi najti resnične poklicne interese, najde zadovoljstvo v prostočasnih dejavnostih in podobno. Izgorelosti na delovnem mestu so še posebno izpostavljeni ljudje, ki opravljajo poklic v tesni povezavi z drugimi ljudmi: denimo medicinsko in zdravstveno osebje, socialni delavci, psihoterapevti, učitelji, policisti, birokrati … Oba spola sta enako ogrožena, vendar ženske simptome hitreje prepoznajo in se prej odločijo, da bodo poiskale strokovno pomoč. Nekateri strokovnjaki opredeljujejo psihološko izgorelost kot krizo lastne učinkovitosti, na oceno te pa vplivajo vrsta dela in delovne razmere. Stres na delovnem mestu je sicer eden pomembnih povzročiteljev občutka izgorelosti, vendar pojmov ne gre enačiti. Stres je namreč reakcija organizma na (resnično ali samo umišljeno) nevarnost, medtem ko je izgorelost oblika negativne reakcije na stres in je odvisna zlasti od posameznikove sposobnosti, kako se z njim spopade. V razvitih državah se že zavedajo ekonomske škode, ki jo povzroča izgorelost, predvsem zaradi izostajanja z dela in bolniških dopustov, pogostega menjavanja delovnega mesta, manjše učinkovitosti pri delu in prezgodnjega upokojevanja. Nekatera podjetja in organizacije so zato že razvili posebne programe, s katerimi želijo odpraviti posledice izgorelosti na delovnem mestu ali jo celo pravočasno preprečiti. Kot tehniko pogosto uporabljajo antistresno terapijo, meditacijo, učenje sprostitvenih tehnik, kognitivno obvladovalno strategijo in t. i. terapijo bio-feedback. Maslachova skupaj s soavtorjem Michaelom Leiterjem za zmanjšanje pojava izgorelosti predlaga upoštevanje človeških vrednot in priznanje lastnemu delu (zaposleni ju postavljajo na prvo mesto), pomembne pa so tudi vrednote delovne organizacije in cilji, ki morajo biti jasno opredeljeni. Če se vrednote podjetja razlikujejo od vrednot zaposlenega, bo ta manj predan delu in bolj dojemljiv za izgorevanje na delovnem mestu. Seveda pa ne smemo pričakovati čudežnih rešitev samo od vodstva podjetja. Strokovnjaki opozarjajo, da smo se dolžni za preprečitev izgorelosti na delovnem mestu opreti tudi na lastne moči. Vsak sam ve, kaj mu najbolj pomaga: morda iskren pogovor z družino in prijatelji, sproščanje s športnimi aktivnostmi, izleti v naravo, meditacija, joga ali zabava. Nasvete, kako si pomagati, da se bomo bolje počutili, dobimo tudi v knjigi Sedem navad zelo uspešnih ljudi Stephena Coveya. Obnova oziroma prenova obsega tako telesno in duševno, kot tudi socialno, duhovno in čustveno dimenzijo. Uspešni bomo le, če uravnovesimo vse. Dragica Sušnik Objavljeno v Delu , torek, 1.6.2004 Članek je last avtorice in Dela. Fotografije od zgoraj navzdol: Dr. Zdenka Čebašek Travnik, Christine Maslach, Dr. Michael Leiter