Maja ste šokirali z odločitvijo, da boste opustili ambulantno delo s pacienti na polikliniki v Ljubljani in odprli ambulanto v Sevnici. Kako je mogoče, da se strokovnjak vašega kova preseli iz glavnega mesta na obrobje Slovenije?

Kogar vsaj malo zanima, kaj se dogaja v človekovi podstrehi ali je bil kdaj primoran poiskati psihiatrično pomoč, je gotovo že slišal za dr. Dernovškovo.

Ko sem se ob neki priložnosti vračala iz Bruslja, sem na letališču zagledala knjigo Delo s teboj me ubija. In ker sem strašno radovedna po naravi, res znam biti nadležna, sem knjigo prebrala, še preden sem se vrnila domov. Na koncu knjige je vprašalnik za vse tiste, ki so jo prebrali, pa še vedno niso pomirjeni sami s seboj in službo, in sem ga rešila. Izkazalo se je, da bo počasi treba spokati.

Ste se zapletli v spore z vodstvom? 

Kaj je bilo narobe?

Razmere so, kakršne so. Vsak zdravnik se prilagodi po svoje, a včasih deluje, kot da se sistem bolj ukvarja s samim seboj namesto s pacientom. Nisem odšla, ker se ne strinjam, ampak ker se nisem mogla dogovoriti za manjši obseg dela.

So se nadrejeni pogosto vtikali v vaše delo?

Ne, niti ne. Padali so komentarji tu in tam, ki so bolj kazali na nerazumevanje mojega pristopa in iskanja rešitev ... Naučila sem se, da je tisto, kar je za pacienta najboljše, tudi zame najboljše. Vedno ni mogoče takoj videti smisla tašnega pogleda.

Kaj ste najbolj pogrešali pri delu?

Potem, ko sem stvari res analizirala, sem ugotovila, da sem imela v Sloveniji le štiri kolege psihiatre, ki sem jih lahko prosila za nasvet. Sogovornike sem imela v tujini, vedno so bili pripravljeni priskočiti z nasvetom. Velikokrat sem koga kaj prosila – pa ne zase, temveč za svojega pacienta, pa ni šlo. Včasih so imeli pacienti slabe izkušnje z obravnavo, prihajalo je do zapletov, pa se o tem nismo pogovarjali, kar se meni še zdaleč ne zdi prav. Sem zagovornica rešitev, ne maram prelaganja obveznosti in odgovornosti.

Sami proti sistemu, to ni ravno spodbudno, a zamenjati službo po 25 letih je vseeno težka odločitev ...

Resno sem se vprašala, kaj bi želela delati. Pri svojih letih v tujino prav gotovo ne bi odšla, ker vem, kako je to videti, poleg tega pa že sodelujemo in pri tem dobim od svojih tujih kolegov le najboljše. Biti psihiater v tuji deželi je malce težko, ker moraš (s)poznati kulturo, kar počneš pri mladih letih. Lahko bi bila recimo etnični psihiater, ki dela s slovenskimi izseljenci, kot je to delal dr. Jurij Zalokar v Avstraliji, drugo pa se mi ne zdi pošteno ne do mene ne do ljudi. Treba je obvladati narodovo kulturo, vanjo moraš biti vraščen dovolj zgodaj, tako da je zame tujina odpadla, odločila pa sem se, da bom enkrat na teden še delala s pacienti. Nato se je nenadoma odprla možnost za delo v Sevnici in vse se je sestavilo.

»V bistvu sem temperamentna, živahna, zgovorna in nasmejana horoskopska dvojčica. Noro rada študiram, zame je to sprostitev. Kadarkoli mi je bilo težko v življenju, sem se umikala v branje. Imam odličen spomin in ponavadi sem si vse zapomnila, lahko pa sem prav nadležna s svojo radovednostjo in željo po razumevanju stvari, kar gre lahko komu v nos.«

Kako to, da ste kot doktorica medicine, specialistka psihiatrije, vpleteni v raziskovalne projekte in veliko izobraževanj, sploh delali v ambulanti?

Ne vem. Naši pogovori pač niso obrodili sadov, in ko sem napisala odpoved, me nihče ni poklical, nič. Edino, kar me je res skrbelo, je bilo, kaj bo s pacienti. Nisem imela časa, da bi vse obvestila o svojem odhodu, vodstvu pa je verjetno v interesu, da jih čim več ostane, ker več pacientov pomeni več storitev ... Poleg tega sem ugotovila, da se do delovnih obveznosti obnašam podobno kot žena alkoholika.

Vi?

Ja. Žena alkoholika se posveti otrokom, domu in hkrati zanika vso resnost problema družine in zveze. Vso svojo skrb sem namenila pacientom, projektom, delu – vsemu, kar je zahtevalo mojo skrb in pozornost, se zraven utišala in maksimalno prilagodila sistemu in organizaciji, da bi lahko poskrbela za 'svoje piščančke', in hkrati zanikala, da sem nezadovoljna in naveličana na trenutke prav abusrdnih okoliščin. Spoznala sem, da je krivično do vseh vpletenih, naj je šlo za paciente ali moje strokovne kolege, ki so na meni vadili svojo potrpežljivost. Se pravi, morala, nauk zgodbe je, da je lahko vsega preveč tudi, če imaš delo zelo rad in delaš čudovite stvari. Poleg tega pacientom ne koristiš, če si sesut, najprej moramo poskrbeti zase.

Videti je, kot da ste dobro poskrbeli zase, saj cvetite kot roža.

Hvala, tudi počutim se veliko bolje. Že pred tole veliko spremembo sem kakšno leto odklanjala vsa vabila v nove dejavnosti in projekte in zdaj sem temeljito razporedila vse zaostale obveznosti, ki jih urejam. Še vedno pa mi je hudo, da ima dan samo 24 ur. (smeh) Najbližji so bili sicer sprva malce presenečeni nad mojo odločitvijo, čez dva tedna pa so začeli spoznavati, da je bila pravilna in koristna.

Kako pa so se na to spremembo okolja odzvali vaši pacienti? Vam sledijo kot čebele matici?

Ja, nekaj bo na tem. (smeh) Vsak psihiater jih prenaša s seboj kot mačka mlade, če se lahko tako izrazim, seveda ne vseh, ampak tiste, ki si to lahko privoščijo, ne samo v denarnem smislu. Od februarja sem sprejemala paciente samo kot zdravnik, ki poda drugo mnenje, če pa so vztrajali, da bodo šli za menoj, sem jim pač rekla, naj me poiščejo, saj so zelo iznajdljivi in spletni forumi naredijo svoje. Nekaj jih bo seveda nadaljevalo v Ljubljani, kjer psihiatrov ne manjka. Sem pa med svojimi pacienti vedno vzgajala občutek za solidarnost, ki se je tudi zdaj izkazal kot zelo koristen.

Kaj to pomeni??

Pacienti pri meni so morali biti solidarni med seboj. To pomeni, da če so bili naročeni, so vzeli v zakup možnost, da lahko pride kdo nujen. In takrat so počakali ali pa samo vzeli recepte, kajti nikoli ne veš, kdaj boš ti prišel v takem stanju. Saj se kdo tudi ni strinjal s tem, ampak potem navadno ni bil moj pacient. (smeh) Ta medsebojna soldiarnost je delovala tudi, ko pri nas ni bilo mogoče dobiti nekaterih zdravil, pa so se povezali in skupaj 'hodili na izlete' v tujino po zdravila. Kot slišim, so se tudi zdaj moji pacienti samoorganizirali in pridejo na pregled v Sevnico. Zanje sta to izlet in druženje, pravijo, da jim enako koristita kot pregled pri meni. Mogoče jim še bolj.

Zakaj temu pripisujte toliko pomena?

V knjigi Mount Misery psihiater Samuel Schem, to je sicer psevdomim, opisuje, kako točno deluje ta solidarnost oziroma medsebojna podpora med pacienti, ki je neprecenljiva. Pacienti se podpirajo in razumejo, ker stvari najbolj 'šteka' nekdo, ki je šel skozi podoben pekel, ne pa psihiater. Ali mislite, da si jaz znam predstavljati blodnje ali kaj se pravi slišati glasove? Ne, ne znam, tudi obsesije si težko predstavljam. Sem naučena in zame je izjemno dragoceno, da vem, kaj je človeku pomagalo, da lahko to ponudim tudi drugim. Rada dobivam povratne informacije, ki jih lahko uporabljam dalje.

Ste kdaj razmišljali, da bi odprli samoplačniško ambulanto?

Ne, vsem pacientom sem zelo jasno povedala, da zasebne prakse ne bo. Nimam ne časa ne energije za to, vsaj ta trenutek ne. Nočem si nakopati dodatnih nalog, ker verjamem, da mora biti neka urejena ambulanta v javnem zdravstvenem zavodu skladna s tem, kar jaz počnem. Tako sem delala tudi do zdaj in bom tudi v naprej.

Kaj se vas je najbolj dotaknilo od povratnih informacij?

Veste, kaj me je zelo prizadelo? Da so pacienti hoteli pri meni zasebne termine, česar jim seveda nisem mogla omogočiti, ker privatno oziroma samoplačniško ne delam, pa so me potem začudeno gledali in vprašali: »Ja, zakaj ste pa potem tako prijazni?« Pa to ni bilo samo enkrat! Po drugi strani so šle včasih stvari predaleč pri nekaterih, ki so mislili, da je obravnava pri profesorju nekaj zelo posebnega. Jaz pa sem imela čisto običajno psihiatrično ambulanto.

V prostorih, kjer ste nekoč delali, ne odmeva več vaš smeh, s katerim ste razveseljevali temo v srcih ljudi, kar je za številne zelo žalostno, da ne rečem, da nekaterim vzbuja odpor. Ste tudi v novem okolju tako glasni in pozitivni?V prostorih, kjer ste nekoč delali, ne odmeva več vaš smeh, s katerim ste razveseljevali temo v srcih ljudi, kar je za številne zelo žalostno, da ne rečem, da nekaterim vzbuja odpor. Ste tudi v novem okolju tako glasni in pozitivni?

Tukaj sem še med bolj utišanimi, a se popravljam. Ne nazadnje sem odraščala v okolju, kjer smo zelo glasni in neposredni, Zasavci pač. Saj se nas opazi, ko pridemo v Ljubljano. (smeh)

Vseeno ne morem mimo občutka, da ste vrhunska strokovnjakinja, ki ni dobila zadostne podpore za delo v svojem okolju. Lahko se motim, lahko pa da gre za širši problem v slovenskem zdravstvu ...

Mislim, da je pri nas v zdravstu ogromno čudovitih ljudi, ki so izgoreli, izčrpani in naveličani, ker imajo verjetno odprtih preveč front, kot se je to zgodilo meni. Ampak jaz sem si še pravočasno rekla, da svojega joie de vivre (veselje do življenja, op. a.) ne dam. Ne dam! Če svojim pacientom svetujem, naj zamenjajo službo, zvezo, bivališče ali spremenijo življenjski slog, potem je jasno, da bom tudi sama tako ravnala. Zame morajo veljati enaka merila kot za moje paciente. Ne morem zastopati nekega stališča pri pacientih in hkrati sama ravnati drugače. Izkušnje mojih pacientov so mi pokazale, da je potreben pogum za tak korak in da se splača.  

Mimogrede, tudi vaša nekdanja sodelavka dr. Petra Roth odhaja z oddelka na polikliniki. Je naključje, da odhajata obe v istem času?

Vem, videti je, kot da bi se dogovorili, pa se nisva. Nikdar. Odšli sva dve, ki sva bili med bolj zaposlenimi, ampak težko sodim o čemerkoli. Očitno nismo bili za skupaj.

Vas to kdaj zaboli?

Niti ne.

Kakšne načrte imate ?

Kratkoročno enkrat na teden ambulanta, kot sem že omenila. Rada bi počistila stare dolgove oziroma projekte, ki so se nabrali, in sproti delala toliko, kolikor lahko. Vmes se seveda oziram naokoli, česa bi se še lotila. (smeh) Velika stvar zame je, da bom imela jeseni razstavo svojih krpank, štiri že imam dokončane. Tega se neskončno veselim.

Upam, da boste povabili na ogled. Ali si sploh vzamete kaj časa zase?

Bom povabila in, seveda, tudi dopust bo. Tam berem, šivam in sprehajam pse. Pa kuham!

Za revijo Jana: Katja Golob, fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Izvirna novica:govori.se, 28. junij 2016

Prispevek je last avtorja in medija govori.se,