Stres je za telo nekaj podobnega, kot je uvedba izrednih razmer in vojaške mobilizacije v državi. Gre za stereotipen, vnaprej pripravljen protokol, ki ga je treba sprožiti ob kakršnikoli nevarnosti, pa naj gre za potres, vdor tuje armade, invazijo marsovcev ali kontrarevolucijo. Razumljivo je, da take vrste stereotipen protokol ni vedno in v celoti smiseln, včasih je glede na konkretno nevarnost celo izrazito neumen in škodljiv. Vendar je evolucija pokazala, da jo v izrednih razmerah bolje odnesejo tisti, ki so pripravljeni naglo, čeprav ne posebej pametno ukrepati. Mnogo slabše pa se godi drugim, ki se jim zdi najprej nujno o vsem razmisliti, kontemplirati, filozofirati, projicirati – njihovi sklepi so sicer teoretsko boljši, kljub temu pa tovrstni ljudje v povprečju prej ostanejo brez glave kot tisti, ki se brezglavo in ne povsem utemeljeno razbežijo že ob prvem medvedovem renčanju.

Stres je za organizem nekakšna stereotipna, vnaprej pripravljena uvedba izredenega stanja, ki jo sproži ogrožajoča poškodba, bolezen, pretiran napor, stradanje, mraz ali kakšna druga nevarnost, vključno z renčanjem divjega medveda. Gre torej za koristno reakcijo, ki pomaga preživeti.

Najprej je 1991. po diplomi na medicinski fakulteti dr. Andrej Marušič postal zdravnik, leto pozneje po diplomi na filozofski fakulteti še psiholog. Decembra 1993 je že magistriral na medicini in odšel v Veliko Britanijo, da bi tam doktoriral. Z ženo Katjo naj bi tam ostala zgolj leto dni, da bi se bodoči doktor malce razgledal naokrog, spoznal, kako se psihiatrije lotevajo Britanci, ter izboljšal svojo angleščino, da bi lažje napisal doktorat. »Zraven sem malo krožil po oddelkih, potem pa so me vprašali, zakaj ne bi vmes opravil še specialističnega izpita, ki je v Angliji izjemno težak in ga zelo veliko ljudi nikoli ne naredi.«

Potem ko je malce razmislil o ponudbi, je menda ugotovil, da bi bil edini razlog za zavrnitev strah pred tem, da izpita ne bi opravil. »Ko pa v življenju začutim, da nečesa ne bom naredil, ker se bojim, da mi ne bo uspelo, to potem naredim nalašč,« razlaga skrivnost svojega uspeha psihiater, psiholog, predavatelj, raziskovalec, strokovnjak na področju samomorilnosti, nacionalni koordinator za duševno zdravje pri Svetovni zdravstveni organizaciji in ljubiteljski astrolog, ki svoje naklonjenosti temu svojemu otoku med medicino in psihologijo, s katerim se je seznanil med študijem na medicinski fakulteti, sploh ne skriva.

Zbudi se iz neprijetnega stanja in razmišlja. Spet so me zadeli! Spet na zaprtem oddelku. Že tretjič. Drugič letos. Le kaj se je dogajalo včeraj? Ne morem se zbrati. Spet so me zabili s haloperidolom. Ne morem biti na mestu. Akatizija! Nič je ne more ustaviti. Ko bi se le držali malo nazaj in se ustavili pri kakšnem miligramu manj. Očitno so spet poslali po rešilca in policijo. Upam, da nisem komu kaj storil.

»Sestra, a sem dolgo spal? Lahko pokličem domov?«

»Umiri se, noč je, drugi spijo, tvoji doma tudi. Nihče ti ne grozi, vse je urejeno. Zaspi!« Aha, preganjanega sem se počutil. Spet. Kako neki ne morem živeti brez tablet? Pa tako dobro mi je šlo. Zdaj me pa spet ne bodo spustili iz bolnice nekaj tednov, mesecev …

Dr. Andrej Marušič bi pridobitve informatike uporabil v psihiatriji
Ste že slišali za izraz e-depresija? Nič nenavadnega, da ne. E-depresija namreč ni resnična, za zdaj je še zamisel, ki je zrasla v umu psihiatra dr. Andreja Marušiča. Menda kot sploh prva v svetu. Je odgovor na vprašanje, kako čim bolj učinkovito prenesti pridobitve informacijske tehnologije v komunikacijo med psihiatrom in pacienti oziroma njihovimi družinami.

Projekt E-depresija, ki si ga je zamislil dr. Andrej Marušič in s katerim namerava kandidirati za evropski denar, je pred tedni že sprejelo ministrstvo za znanost. Izhodišče je skušati maksimalno optimizirati vse, kar je na voljo za zdravljenje duševnih motenj s pomočjo uporabe interneta in elektronske pošte. Kako to storiti? "Večina ljudi vsak dan uporablja internet. Če dobijo depresijo, panično motnjo ali katero drugo, ni nobenega razloga, da ne bi bili povezani s terminalom, kjer bi vsak dan, ali po potrebi, delal psihiatrični tim," razmišlja Marušič.

dr. Jurij Bon
Psihiatrična bolnišnica Begunje

Ljudi, ki zbolijo za različnimi duševnimi motnjami, spremlja stigma že vso človeško zgodovino. Odnos družbe do njih je bil skozi obdobja različen, vedno pa bolj ali manj odklonilen. V moderni družbi je stigmatizacija vseh drugačnih ljudi, ne le duševnih bolnikov, v vsakdanjem pogovoru čedalje bolj nesprejemljiva, vendar se seli na bolj prikrite ravni in verjetno celo narašča. V zadnjih desetletjih lahko v svetu opažamo porast števila gibanj in društev bolnikov, ki se skušajo z združevanjem bolj odločno upreti stigmatizaciji in poskrbeti za upoštevanje svojih pravic in sprejemanje njihovih posebnosti v družbi.

Vzporedno s tem so vedno bolj aktivne tudi zdravstvene, socialne in nevladne organizacije, ki izvajajo različne programe destigmatizacije. Nekatere države imajo zdaj na področju duševnega zdravja sprejete nacionalne programe destigmatizacije in aktivno spodbujajo prizadete posameznike, da pristopijo k prizadevanjem za spremembo svojega položaja.

Pogosto nas preveva občutek, ki mu rečemo žalost. Vendar depresija pomeni več kot le trenutek ali dva žalosti in občutek obupa ter nemoči. Depresija je bolezen. Kot za mnoge bolezni tudi za depresijo še ne vedo, kaj natančnojo povzroča. Ve se, da je depresija posledica kemičnega neravnovesja v možganih in da imajo zdravila pomembno vlogo pri ponovnem vzpostavljanju le- tega.
Depresiven bolnik je običajno žalosten, obupan, ima pa tudi številne druge znake, ki se med boleznijo pogosto spreminjajo.
Najpogostejši simptomi depresije so:

• žalostno, depresivno razpoloženje;
• izguba veselja in zanimanja za prijetne stvari, ki so pred tem povzročale veselje;
• vznemirjenost, tesnoba, napetost;

Vam je strah spremenil življenje? Se bojite iti v kino? Vas je strah sestanka, ker boste morali govoriti sodelavcem? Se ponoči zbujate in vas je strah dneva, ki prihaja? In nimate nikogar, s katerim bi se o tem pogovorili, saj menite, da vas nihče ne bo razumel? Obiščite spletno stran Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami, www.nebojse.si, prvega slovenskega portala in foruma, kjer se srečujemo tisti, ki smo se soočili z depresijo ali katero od anksioznih motenj.

Društvo je nastalo konec leta 2004 na pobudo uporabnikov, ki smo se želeli srečevati in se pogovarjati o svojih težavah. Bolezenski strah in depresijo lahko namreč dobro razume samo nekdo, ki ima izkušnje, ki ve, kako je, če te ohromi strah ali kako bolita žalost in nemoč pri depresiji. Poleg tega je za ljudi s temi motnjami značilno, da se izogibajo socialnim stikom, da se zapirajo v svoje domove.