V naši družbi imamo še vedno velike predsodke pred institucijami, kakršna je stavba na hribu v Idriji ali na polju v Ljubljani. Pa ne samo to, v posameznike, ki obiskujejo psihiatrične ambulante, uperjamo prst, kot bi bili kužni. Kdaj se bomo znebili teh predsodkov? In predvsem, bi vključenost psihiatričnih oddelkov v splošne bolnišnice pomagala k destigmatizaciji duševnih bolnikov in bolezni?

Vselej ko so v Bonbonu objavili članek o kakšni duševni motnji ali bolezni, so v uredništvo dobili številne klice bralcev, ki so pripovedovali svoje zgodbe in prosili za pomoč. V zdravstveni ustanovi je namreč niso dobili toliko, da bi se jim duševno zdravje zadovoljivo izboljšalo. Kaj je torej narobe v naši družbi in zdravstvenem sistemu?

Pozdravljeni !
ob tej priložnosti bi vas še povprašal ali pri več letnem jemanja Eglonyla v nizkih odmerkih ( 2 x 50mg ), Zolofta 50mg, Apaurina ( 2 x 5mg ) in občasnega jemanja , ko je bila potrebna več mesečna hospitalizacija jemanja leponexa ( 3 x 50mg ) ( dve leti ) lahko povzroči na dolgo roko ( zdravila jemljem že 15 let ) kakšne motnje v funkcioniranju, tike, "napake" v zdravju, slab vpliv na organe, motenost zaznavanja, epileptične napade, demenco na stara leta, ali je bilo kaj znanega... v starejših starostnih letih... sedaj jih imam 37... če zdravila redno jemljem celo življenje... namreč strah me je prekinit, da nebi doživel recediv...čeprav mi ni bila povedana diagnoza in priporočeno obnašanje v prihodnosti...

Mnoge študije so opozorile na pomen mentalnega zdravja in na to, da so prav te, mentalne bolezni, v nekaterih delih sveta najhitreje rastoče družbeno breme. »Vemo, koliko življenj, karier, upov in želja stanejo posameznike mentalne bolezni. Vemo, koliko milijonov evrov izgubljajo države, ker oboleli posamezniki ne morejo v polni meri sodelovati v državni ekonomiji,« je še zapisal Bowis in nadaljeval: »Pojav, ki se ga moramo najbolj bati in ki ga moramo z vsemi sredstvi uničiti, se imenuje sramotenje.

V duševni stiski se je znašel že vsak izmed nas. Včasih pa stiska postane prehuda in človek ni več prepričan, ali bo kos situaciji, v kateri se je znašel. "Zdravje je samo eno. Da bi bilo kar se da dobro, je želja slehernega izmed nas. Dobrodošli na spletni strani boljšEzdravje, kjer si prizadevamo narediti kak pomemben korak bližje k temu cilju. Ta hip je stran usmerjena v izboljšanje zdravstvene oskrbe oseb, ki trpijo za depresijo, boleznijo, ki lahko potrka na vrata kogarkoli izmed nas in znatno okrne kvaliteto našega življenja," povedo snovalci - ekipa spletnega portala www.boljsezdravje.si, ki ga pripravljajo in vzdržujejo na Primorskem inštitutu za naravoslovne vede in tehnologijo Univerze na Primorskem.

Svetovno združenje za duševno zdravje je ob 10. oktobru, svetovnem dnevu duševnega zdravja, razglasilo duševno zdravje za globalno prioriteto. Za duševnimi motnjami trpi 25 odstotkov ljudi na svetu in pet odstotkov Slovencev.

Natančnih evidenc sicer ni, ocene pa govorijo, da v Sloveniji več kot deset tisoč ljudi trpi zaradi psihotičnih motenj, dobrih sto tisoč zaradi razpoloženjskih motenj, približno dvesto tisoč pa za katero izmed oblik anksioznih motenj. V Sloveniji si v povprečju vsakih 17 ur nekdo vzame življenje, pa vendar je na zakon o duševnem zdravju naša država čakala skoraj 15 let. Na sivo polje v slovenskem zdravstvu je opozarjal pokojni dr. Andrej Marušič, ki ga upravičeno imenujejo kar psihiatra 21. stoletja.

• 2.10. ob 16.00 uri  - četrtek   
  Skupina za druženje in refleksoterapija Vodi: Majda Koprivec- Društvena pisarna Kranj
  
  

UMETNOSTNA TERAPIJA ALI POMOČ Z UMETNOSTJO

Nekoč sem zapisal, da se »umetnostna terapija začne takrat, ko umetnost znori« in glede na to, v kakšnih časih živimo, in na to, kakšna je umetnost, ki jih zrcali, sem čedalje bolj prepričan, da je najbolj normalna umetnost tista, ki jo ustvarja manjšina, ki je »znotraj«, in ne večina, ki je »zunaj«. Likovno izražanje je dar, ki je prirojen slehernemu človeškemu bitju, saj brez njega ne bi bilo niti črk, niti besed, niti stavkov in tako tudi sporazumevanja ne bi bilo. Seveda pa ga najrazličnejše življenjske usode krojijo na moč po svoje in zato se ta dar običajno naseljuje v skritih kotičkih nezavednega, tam nekje v bližini vsega tistega, kar naj bi bila skrb psihiatrije, psihologije in tudi farmacije. Prav umetnostna terapija, oziroma. »pomoč z umetnostjo«, kot so jo poimenovali na Slovenskem, se lahko mnogokrat izkaže kot nadvse primeren most za izražanje prikritosti, ki tarejo človeško dušo. Vsekakor pa je, vsaj zame, povsem dovolj, če je, namesto mostu, tam le preprosta brv…  Dalibor Bori Zupančič.