NAROČITE NOVE KNJIGE !
|
|
|
|
|
Prva stran
|
|
Pacientu se nikoli ne zlažem. Nikoli. |
|
|
|
Vpisal: DAMa
|
|
29. 09. 2005 |
 Pacienti imajo številko njegovega mobilnika. številko psihiatra mag. dr. Vanje Frana Rejca, ki razume njihovo stisko in večinoma pozna pot iz nje.
Dr. Vanja Fran Rejec je psihiater z dolgoletnimi izkušnjami v zdravljenju najhujših oblik osebne stiske. Mož, ki že s svojo pojavo vliva mir in toplino, ima do svojih pacientov zelo poseben, zelo čoveški odnos. Vrata njegove ambulante čuvajo neštete skrivnosti intimnega sveta ljudi, ki mu zaupajo. Zaupanje pa se gradi.
Ne vem, zakaj, a najprej ga vprašam, kaj ima v torbi. Res, zanima me, kaj ima psihiater v torbi. Nasmehne se; vprašanje ga sploh ni zmedlo. »En izvod izvedenskega mnenja, ker prihajam s sodišča, mobitel, dlančnik, tri svinčnike, denarnico in očala.«
Pomislim, kaj vse sliši v tej sobi, na steni katere visi potrdilo o podelitvi magistrskega naslova - v Zagrebu, leta 1990; njegova magistrska naloga nosi naslov Učinek suportivne psihoterapije na samospoštovanje v toku adaptacije starejše populacije v domovih za ostarele. Zraven je še ena diploma - dr. Rejec ima strokovni naziv psihoterapevta.
In potem so tu slike. »Vse to so slike mojih pacientov ...« Veliko jih je; konja, dva čolna na samotni zelenkasti obali, skrivnostna zabrisana pokrajina, iz katere puhti slutnja otožnosti.
 Jokati dovoljeno
Belo haljo nosi, zdravnik je. Zdravnik, na čigar mizi mežika velik napis JOKATI DOVOLJENO. Rojen v Ljubljani leta 1946, medicinsko fakulteto je končal prav tako v Ljubljani. Enaindvajset let je delal na psihiatrični kliniki v Polju, na intenzivnih oddelkih, z bolniki, ki so jih pestile najhujše oblike duševne stiske. Zdaj ima ordinacijo v zdravstvenem domu za študente na Aškerčevi cesti.
V predprostoru njegove sobe kraljuje velikanska siva kartotečna omara. Ima 1.500 pacientov. In vsi imajo številko njegovega mobilnega telefona. Ljudje, ki vedo, kam lahko vedno pokličejo, a pokličejo le redko. Zavest, da jih tam na oni strani čaka miren, globok glas sivolasega zdravnika, ki povsem razume njihovo stisko in v večini primerov pozna pot iz nje - je zanje dovolj.
Ob kartortečni omari je mizica, v njej so gaze. In injekcije. Pa zdravila - moditen, clopixol, haldol, akineton. In informativni lističi, ošinem jih z očmi - Zoloft, Depresija, Shizofrenija, Deset nasvetov za svojce, ki imajo člane s težavami v duševnem zdravju ...
Dr. Rejec pa ne dela le tu. Z veliko torbo »potuje« v domove za starejše občane. V njih že 20 let vodi posvetovalno dejavnost.
Radovedna sem, kaj počne v domu za ostarele. »Pogovarjam se z oskrbovanci. Psihoterapevtske skupine vodim. Klepetamo se o vsem mogočem. Od spolnosti do politike. Pogumni so, starčki, zanje ni tabujev. In osnovno navodilo "na skupini' je - glasno misliti.« Dvakrat na leto pripravijo piknik. A preden si privoščijo slastne prigrizke, »imajo še skupino«.
Dr. Rejec je dolga leta vodil redno posvetovalno ambulanto v zaporu na Dobu. Da, tudi k zapornikom »potuje«. V katere zapore hodi zdaj, ga vprašam.
V vse. Občasno. Kot sodni izvedenec.
Pomagati do sreče
Dr. Rejec se, kolikor je le mogoče, izogiba besedi bolezen. »Preveč nedefinirana je. Raje govorim o sposobnostih, o težavah. Nekdo ima lahko v neki mapi v nekem predalu napisano neko hudo diagnozo, ki pa je s svojim vedenjem in funkcioniranjem v družbi sploh ne kaže. Če nekdo v družbi dobro funkcionira, kljub temu da ima včasih kak prisluh, ga celostno ocenjujem kot zdravega. To je pomembno. To 'funkcioniranje'. To 'odpravljanje težav'; nekdo ima lahko težave, pa ni duševno bolan - hudo duševno bolan je tisti, ki ne more skrbeti zase.«
Naslutim življenjski moto dr. Rejca in v naslednji sekundi mi ga pove. »Pomagati ljudem do sreče in med srečnimi ljudmi živeti.«
Gledam fotografije na njegovi mizi. Vnuček Mark David, rdečelasa ženska, žena dr. Rejca, z dvema psoma; to sta veliki Pom in mali Sviki. Zdi se, da je dr. Rejec srečen. Je amaterski mizar, izdelal je dve kuhinji, pet vrat, tri okna. Stolov pa ne šteje. Izračunal, projektiral in izpeljal je vso vodovodno in električno napeljavo v svojem vikendu. Kolesari po hribih.
Ključno je zaupanje
Leta 1985 je na etološkem kongresu v Ženevi predstavil svojo študijo o tem, kakšne osebnostne spremembe povzroči pes pri lastniku; dvigne njegovo frustracijsko toleranco, zviša odpornost na stres, izboljša socialni ego, dvigne samospoštovanje in učvrsti odnose v družini. »Ampak to šele po letu dni!« se smehlja sogovornik in na plan potegne dlančnik. Iz njega črpa podatke FDA, ameriškega urada, ki ureja promet z zdravili in prehrano v ZDA. V drobni napravi se skrivajo podatki o zdravilih, ki jih pozna Svetovna zdravstvena organizacija oziroma so v rabi po svetu in tudi pri nas. Dr. Rejec se med najinim pogovorom poigra: »Reciva, da psihotičnemu bolniku predpišem nevroleptik moditen; glejte, tu so podatki o vseh stranskih učinkih, ki jih to zdravilo lahko povzroča ...« Kot da bi prebiral listič, ki ga vedno najdemo v škatlici za zdravila, modro ugotovim.
»Natanko tako!«
Oziram se po ambulanti. Na polici knjige; Obsessive-Compulsive Disorders, A Critical Dictionary of Psychoanalysis, Slovenski psihiatri, Schizophrenia ...
Ampak pri vašem delu je ključno zaupanje? »Popolnoma se strinjam.« In kako si pridobite zaupanje pacientov? (Delno odgovor že poznam; že pojava dr. Rejca namreč vzbuja zaupanje in vliva občutek miru in varnosti.) »Že v zgodnjem otroštvu se mi je dogajalo, da so mi ljudje zaupali. Prijatelji in znanci so mi pripovedovali o svojih osebnih skrivnostih in tudi pozneje, med študijem, ni bilo drugače. Na to sem se spomnil, ko sem se po končani medicinski fakulteti odločal za specializacijo. Ampak zaupanje je treba graditi ...«
In kako ga gradite vi? »Svojemu pacientu se nikoli ne zlažem. Nikoli. Morda le dopolnjujem podatke, ki so dani poprej. Ugotovitve nizam postopno. Ne govorim o shizofreniji, nevrozi, depresiji, govorim o težavah: pri medosebnih stikih, z voljo, zaradi miselnih in zaznavnih zmot ... Tak način pacient lažje sprejme. Če nekoga napotim v bolnišnico, se mu nikoli ne zlažem, da gre le na manjši pregled. Povem mu, da po mojem mnenju zdravljenja, ki ga zahteva njegova težava, ni mogoče zadosti hitro in zadosti dobro izvesti v ambulanti. In kmalu, že naslednji teden, če je mogoče, pa kar takoj drugi dan, pacienta v bolnišnici tudi obiščem.«
Dr. Rejec je že tretje leto moderator psihiatričnega foruma na internetu, na katerem se sreča s povprečno 12 ljudmi na dan. Nekateri postavljajo vprašanja s področja duševnega zdravja, drugi pišejo komentarje. Zanima me, kakšen je njegov odnos do alternativnih metod zdravljenja duševnih bolezni. Toda že sam izraz »alternativne metode« kategorično zavrne.
»Raje reciva komplementarne metode. Alternativno bi lahko prevedli kot 'enakovredno nadomestilo', pa v resnici ni tako. Komplementarne tehnike so tehnike, ki ljudem pomagajo, marsikatera deluje kot intenzivna sugestija ali celo na ravni hipnoze, mnoge med njimi so tudi zadostne za pomoč pri nekaterih stanjih. A tu je vedno prisotna nevarnost opustitve siceršnje medicinske oskrbe. Smotrnost te opustitve mora vedno presoditi zdravnik. In prevzeti odgovornost. Ne, komplementarnih metod ne zavračam, v ožjem smislu je tudi psihoterapija komplementarna metoda.«
Dr. Rejcu je bilo všeč na švedskem. Tam, kjer je poleti cel dan svetlo.
Njemu, ki je toliko ljudem pomagal priti iz teme v svetlobo.
Nina Kokalj
Izvirna novica: Delo, Ned 06.04.2003
Članek je last avtorice in Dela |
|
|
Podprto z donacijo Švice v okviru Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji. |
Podarite 0,5% dohodnine
|
