Izražanje empatije je ena največjih vrednot, ki jo starši lahko poklonijo otrokom
Vsak otrok se v otroškem obdobju sreča z vrsto pozitivnih in negativnih čustev, ki se vanj vtisnejo ob različnih življenjskih izzivih in obremenitvah. Vsi starši želijo svojemu otroku najboljše. Zato bodo naredili vse po svojih najboljših močeh, da bodo imeli ob sebi otroka s pozitivnimi čustvi, ki bo izžareval veselje, srečo in zadovoljstvo. Vendar se bodo ne glede na starševsko prizadevanje, da bi otrokom nudili vse najboljše, zagotovo pojavila pri otrocih tudi manj prijetna čustva, kot so jeza, bes, žalost in razočaranje. Vsa ta negativna čustva so naraven in pomemben del otrokovega razvoja.

Izbruhi jeze so normalni del odraščanja otrok do devetega leta starosti. (Foto: dokumentacija Dnevnika)

Tudi negativna čustva predstavljajo del življenja in otrok jih mora izražati. Za otroke je značilno, da imajo zelo močno razvit doživljajski svet. Kar pomeni, da so bolj dovzetni za močnejša čustva kot odrasli. Otroci pred devetim letom starosti namreč še nimajo razvite zmožnosti, da bi svoja čustva zatrli z razumom. Zato so zelo pristni v izražanju čustev, ker vedno izražajo tisto, kar čutijo. Ko so otroci čustveno prizadeti, imajo s svojega vidika vedno upravičene razloge za svoje počutje. Kako bodo otroci kasneje, ko bodo začeli uporabljati tudi razum, lahko izražali svoja negativna čustva, je odvisno predvsem od starševskih odzivov.

Veščine pozitivnega starševstva za izražanje negativnih čustev

V preteklosti so starši pogosto uporabljali zastarele vzgojne pristope, ki so skušali otroke vzgajati tako, da so zatrli njihova čustva. Na tak način so starši s sramotenjem, poniževanjem in kaznovanjem ukrotili otrokovo strast in mu zlomili voljo. Ali pa so otrokom v vsem popuščali in jim niso postavljali meja, da ne bi imeli razloga za upiranje. Ob tem so otroci doživljali, da njihova čutenja niso zaželena. Tako so začeli čustva v sebi zatirati in jih potlačevati. Kasneje v življenju so se ta globoko potlačena čustva ponovno prebudila v odnosu z drugimi osebami, ki pa ne morejo razumeti jakosti odziva in močne bolečine, ki spremlja včasih popolnoma nepomembne dogodke. Zaradi tega je lahko posameznik vedno znova razočaran, neslišan in nerazumljen, kar pripelje do tega, da se kljub temu, da ima okoli sebe veliko ljudi, počuti osamljenega in nesposobnega za vzpostavljanje odnosov z drugimi.

Zagotovo si tega ne želi nobeden izmed staršev. Zato je treba dati otroku priložnost, da izraža tudi negativna čustva, saj se bo tako naučil soočiti se z njimi ter jih na konstruktiven način predelati. Za izražanje otrokovih negativnih čustev morajo starši razviti empatijo. Izražanje empatije je ena največjih vrednot, ki jo starši lahko poklonijo otrokom. S pomočjo empatije lahko starši izvabijo iz otroka negativna čustva, saj mu sporočajo, da so njegova čustva upravičena. V praktičnem smislu bi lahko rekli, da preden starši otroka pomirijo s tolaženjem, da je vse v redu, morajo dati otroku občutek, da ga razumejo in predvsem čutijo, kako se počuti. Otroci se bodo tako v sebi lažje umirili, ker bodo čutili, da jih starši slišijo in jemljejo resno.

Prav tako je pomembno, da se starši poskušajo včasih zadržati, da ne rešujejo takoj otrokovih težav in da za kratko obdobje umolknejo. Kar pomeni, da si takrat, ko so otroci besni, jezni, žalostni ali razočarani, dajo nekaj časa, lahko je dovolj že nekaj sekund, preden otroku kaj povedo. V tem času si starši dajo priložnost, da prisluhnejo svojim občutjem, saj bodo tako laže začutili otroka. Tako lahko starši, namesto da poskušajo z nasveti odpraviti otrokovo razočaranje, raje začutijo njegovo razočaranje in mu rečejo nekaj preprostega. Na primer: "Vem, da si zelo razočaran…" S tem bodo starši otroku sporočili, da je včasih tudi razočaranje del življenja, in otrokovo razpoloženje se bo lahko bistveno hitreje izboljšalo.

Pomen starševskih odzivov na otrokove jezne izbruhe

Starši se na otrokova negativna čustva lahko odzovejo zelo različno. Negativno se po navadi starši odzovejo na otrokove izbruhe jeze. Saj se lahko ob jeznem otroku počutijo popolnoma nemočni in imajo občutek, da ga ne morejo obvladati. Ob tem večina staršev napačno sklepa, da so slabi starši ali da je z njihovim otrokom nekaj narobe. Vendar lahko z gotovostjo trdimo, da so redni in pogosti izbruhi jeze normalni del odraščanja do devetega leta starosti. Zato je za starše zelo pomembno, da se zavedajo, da so ti izbruhi jeze normalni in naravni proces, ki se v otrokovem življenju morajo pojaviti. Do teh jeznih izbruhov pride v vsakem primeru ne glede na način starševske vzgoje.

Zagotovo je pa zelo pomembno, kako se starši odzovejo na te otrokove odzive. Starši se morajo predvsem zavedati, da je otrok v jeznem izbruhu v popolnoma svojem stanju in potrebuje čas, da bo lahko iz sebe spravil vsa občutja, ki so v njem prebudila ta izbruh. Zato otrok ob izbruhu pogosto ne sliši, kar mu starši govorijo, ker enostavno potrebuje čas, da se bo lahko umiril.

Ob tem je predvsem pomembno, da starši zdržijo z njegovim jeznim izbruhom. Zagotovo bodo ob otrokovem izbruhu starši doživeli čustva strahu, jeze, nemoči in sramu, ki jih bodo morali v sebi predelati in se umiriti ob zavedanju, da vsa ta čustva zdaj doživlja tudi njihov otrok, le da jih izraža z jeznim izbruhom. Ko bo staršem uspelo ostati miren ob otrokovem izbruhu, bodo otroci dobili pozitivno sporočilo, da je čisto v redu izražati tudi negativna čustva. Da torej smejo čutiti to, kar čutijo, in ne to, kar naj bi čutili. Tako se bodo lahko zavedali sebe, svojih potreb, želja in hotenj, kar je nujno potrebno, da bodo lahko prepoznali in spoštovali potrebe, želje in hotenja drugih. Tako bodo lahko sami ali pa v odnosih z drugimi živeli srečno in izpolnjeno.

Jernej Kovač je specialist za družinsko terapijo, deluje v Centru za izobraževanje, supervizijo in terapevtsko pomoč v Mariboru.

Izvirna novica: Dnevnik ,  torek 20.12.2011

Članek je last medija Dnevnik.si in avtorja

Samo registriranim uporabnikom je dovoljeno vpisati kometarje.
Prijavite se, ali se registrirajte.