Po stažu sem veteran - oldtimer »te naše psihiatrične scene«. Za duševno boleznijo sem zbolel pri svojih 24- ih letih kot absolvent FF, in srednješolski učitelj zgodovine. Sedaj štejem 56 zemeljskih let. Na kliniki v Polju so mi takrat postavili tudi diagnozo - paranoidna shizofrenija. Bolezen se mi je vračala v valovih, tako, da sem v letih 74 - 79 bil 5 krat hospitaliziran in sem tri leta preživel na bolniški postelji. V tem času sem bil deležen številnih »blagodati« takratne uradne psihiatrije, zlasti psihofarmakov, do katerih še danes po 25 - letni abstinenci čutim naravnost naraven odpor.

Ene od stvari pa sem bil zaradi osebne intervencije pokojnega očeta, mariborskega zdravstvenega delavca, stažista na predvojni praški državni kliniki vendarle rešen - elektošokov. Čeprav si bil na smrt bolan s prebolelim srčnim infarktom in močno srčno vodenico si vendarle v Mariboru stopil na vlak, se pripeljal v Ljubljano, stopil do prijatelja in sošolca pok. dr. Petra Kartina, univ. prof. Nevrologije, ki je pri psihiatrih interveniral glede moje terapije, potem si vidno zmučen obiskal še mene na zaprtem oddelku psihiatrične bolnice Polje. Čez nekaj dni si umrl. Dragi oče, še enkrat ti hvala za tvoj trud.

Gospod predsednik republike. Vidite, ravno »grožnja« s ponovno uvedbo elektošokov na slovenski psihiatriji, ki jo je javno brez pomisleka in zadržkov, v drži ošabnega, vsevednega psihiatričnega znanstvenika, izrekel eden vodilnih slovenskih psihiatrov, direktor Univerzitetne psihiatrične klinike - dr. Slavko Ziherl, na eni od najbolj gledanih TV oddaj - v Trenjih.
Brez dvoma se tudi Vi spomnite medijskega pompa pred leti, ko so sami slovenski psihiatri slavili odpravo vedno sporne elektro - konvulzivne terapije. Ta humani dosežek so še do včeraj postavljali kot zgled napredka, sodobnosti in humanega pristopa do bolnikov z duševnimi motnjami. številni uporabniki psihiatričnih storitev so si takrat vidno oddahnili, pri veteranih pa je poudarjanje števila prejetih šokov postalo sčasoma ne samo dokaz prestanega trpljenja, ampak tudi svojevrsten prestiž.

Tako smo prišli počasi do osnovne dileme psihiatrije, ki se vleče od samega nastanka te medicinske stroke in se kaže v iskanju vzroka duševnih bolezni. Ali leži vzrok samo v obolelih in poškodovanih možganih, ter genetski predispoziciji, ali pa ga gre iskati tudi v motenih medsebojnih človeških odnosih, oziroma družbenih vzrokih. Izoblikovali sta se dve osnovni, izrazito asimetrični struji. Prva, večinska, klasična psihiatrija, s svojim poudarjenim medicinskim modelom, in druga manjšinjska - alternativna.

Kakor je bila alternativna »močno omejena« v svojem praktičnem delovanju, je bila in je še izjemno odmevna in popularna v javnosti zaradi teoretskih prispevkov. Spomnimo se samo Sigmunda Freuda, očeta moderne psihoanalize. Praktične terapije je bilo deležno bolj malo pacientov, pa še ti so bili večinoma izbranci takratne dunajske visoke družbe, je pa mož vsekakor pustil s svojo teorijo neizbrisen pečat v svetovni kulturi, s svojim ogromnim vplivom na različnih področjih znanosti in umetnosti. Ali pa revolucionarna antipsihiatrija iz sedemdesetih.
Posebej gre tukaj omeniti aktualnega – karizmatičnega, kalifornijskega psihiatra in psihoterapevta dr. Williama Glasserja.

Zakaj torej tako velik razkorak: na eni strani mogočni »mainstream«, na drugi, v širši javnosti priznani »oporečniki«. Na tem mestu bi navedli nekaj stavkov iz brošure dr. Glasserja: »Duševno zdravje - problem javnega zdravja«........... Uporabo tradicionalnega medicinskega modela bo težko opustiti, ne toliko zaradi znanstvenih in filozofskih pogledov, kot zaradi denarja in moči, ki sta povezana z medicinskim modelom duševnega zdravja. Farmacevtska industrija bo naredila karkoli bo mogoče, da bi ohranila zaslužke z medicinskim modelom - gre za milijarde, ki bi jih izgubili, če bi vpeljali model javnega varstva duševnega zdravja. Tu je še druga ovira: tistim, ki lahko diagnosticirajo duševne bolezni in smejo predpisovati zdravila, prinaša medicinski model velike psihološke nagrade na področju ugleda in moči, ki se jima je težko odreči (konec citata). Ilustrativen je tudi podatek iz članka, ki obravnava različne vidike zdravljenja shizofrenije - v rubriki zdravje, Delo, 19.12.2005...... Predsednik ameriškega psihiatričnega združenja opozarja, da zdaj farmacevti prodajo na ameriškem tržišču za 6.5 milijarde $ antipsihotikov na leto. Izrazil je zaskrbljenost zaradi pretirane uporabe zdravil pri mentalnih motnjah. Kot stroka smo dopustili, da je biopsihosocialni model postal biobiobiomodel. V času gospodarske stiske je prevladujoči način zdravljenja pilula in obisk pri zdravniku. NOUPS je glede vprašanja pretirane uporabe psihotropnih substanc na slovenskem poslal posebno odprto pismo tudi ministru za zdravje RS.

Duševne bolezni se že od pamtiveka drži pridih nečesa skrivnostnega -misterioznega, nepojasnjenega, nezemeljskega. Ali je božji dar? Ali je božja kazen? Ali ima sam hudič prste vmes? Nobena druga bolezen ni bolj izzivala s svojo fascinantnostjo domišljije pisateljev, pesnikov, drugih umetnikov, filozofov in znanstvenikov. Nobene druge bolezni se ljudje niso bolj bali, kajti hujša od smrti je izguba »samega sebe«. V sodobnem strokovnem jeziku so psihoze definirane kot zelo hude motnje v razvoju osebnosti. V povprečju lahko človeška psihična stuktura prenese le nekaj psihoz, če jih je preveč pride do pojava ruinirane osebnosti. Prizadeti človek se počasi utaplja v neskončnih globinah svoje duše, prevladujejo vsebine podzavesti ali nezavednega.

Izkušnja duševne bolezni je po svoji notranji vsebini zelo podobna duhovno religiozni, magijski in izkušnjam z drogami. Je pa ena zelo pomembna, bistvena razlika med njo in ostalimi. Pri psihozi človek zaradi strahu pred neznanim novim svetom, ki ga je odkril v svoji duši, »izgubi« tudi središče svoje zavesti, svoj jaz. Sledi panika, iz te paranoja kot nerealno, nestvarno doživljanje svoje okolice, zunanjega sveta torej. Na psihološkem nivoju je prav močan strah pred duševno boleznijo – blaznostjo, tisti faktor, ki človeka v to stanje porine. Izjemno slikovito je to razliko prikazal sloviti madžarski psihiater Szasch: magija je obvladana shizofrenija, shizofrenija pa neuspešna magija.

Psihiatri so dobri in slabi, večina je povprečnih, nekaj je izjemnih. Iz novejših časov meni osebno največ pomenita dva. Že pokojna legendarna dr. Ana Rojnikova. Imela je tako nenavaden, izjemen naravni talent empatije, sposobnosti vživljanja v psiho duševno bolnega človeka, da ji je velikokrat uspelo premostiti »bariero, ki loči bolezen od zdravja«. S pomočjo mlade psihologinje dr. Tanje Lamovec je organizirala prvo resno psihoterapijo na kliniki v Polju. Družila se je z nami »zaznamovanimi« tudi v prostem času izven klinike pred desetletji, ko ni bilo izven bolnice še nobenega združenja, ki jih danes kar mrgoli, je bilo to res revolucionarno. Bila je izjemno delavna in požrtvovalna. V obdobju, ko sem se sam že izvlekel iz »pekla« psihiatrije in sta za duševno boleznijo zboleli moja mama in žena in sem sam iz nekdajnega bolnika padel v vlogo svojca, je znala priti ob kateri koli uri na naš dom in nam nudila svojo neprecenljivo psihološko podporo. Ta njena »drugačnost« ji ni prinesla službenega napredovanja, kot je marsikdo pričakoval, nasprotno prav nesramno so jo njeni šefi degradirali.

Na tem mestu bi rad poudaril zanimivo psihološko dejstvo. Iz dvojne vloge, ki mi je bila usojena (bolnik - svojec) sem spoznal še eno lastnost duševne bolezni. V enaki meri zadane ta bolezen bolnika in svojca, pa čeprav zveni to še tako protislovno.

»Izven serijski« je brez dvoma tudi slovenski psihiater dr. Janez Rugelj. Brez dvoma tudi drugi njegovi kolegi - strokovnjaki s področja psihotropnih substanc in odvisnosti veliko vedo. Je pa njegova metoda zdravljenja odvisnikov edino relevantna, saj temelji na človeku in njegovi prevzgoji. Medtem ko »osamljeni jezdec« osvaja planinske vrhove skupaj s svojimi odvisniki, jim vtepa v glavo knjižne modrosti in jih nenehno »gnjavi, da bi se poboljšali«, skratka je tudi sam osebno angažiran, so nekateri njegovi kolegi izbrali drugačno pot. Nekje sredi sedemdesetih let je v Jugoslaviji izbruhnil prvi množični val narkomanije; čeprav je bilo pravih džankijev še malo, je v takratnem sistemu nastala »uzbuna«. Ta pojav je namreč takratno državo po načinu življenja potisnil še korak bližje »gnilemu, dekadentnemu zahodu«. Dodatno »zmedo« pa je povzročilo dejstvo, da širše množice o drogi niso vedele ničesar. Oblasti so se odločile in poslale na specializacijo v ZDA nekaj mladih ambicioznih psihiatrov. Ti so nato uvozili iz zahoda liberalno, demokratično psihiatrično doktrino, ki pa ima eno zelo veliko napako – utemeljeno je namreč na velikem biznisu. Z mrežo metadonskih centrov za odvajanje odvisnikov – kako hecno, mar ne? Za primerjavo: odločil si se, da boš nehal piti pa »prešaltaš« z rdečega vina na belo. Sistem je sila preprost. Malo meni, malo tebi. Kaj to pomeni? Od heroina služi organizirani kriminal, od metadona državna medicina, pa še humana je pri nudenju potrebne medicinske pomoči odvisnikom. Sistem deluje perfektno, o tem se lahko poučimo iz statistike, ki obravnava to področje, še bolj pa iz črne kronike, ki polni stolpce naših časopisov. Da se včasih malo zalomi? Ta sistem je »narejen tako«, da se včasih mora malo zalomiti. Medicinska statistika zna biti zelo neusmiljena. Ve se, da je polovica intravenoznih uživalcev trde droge bolnih, skratka gre za pretežno mlade ljudi potrebne zdravljenja. Vemo, da bo tretjina rednih uživalcev mamil pristala v zaporu, druga trtjina pa zaradi duševnih motenj na psihiatriji. Struktura uporabnikov na psihiatriji se je v zadnjih letih bistveno spremenila. Mamilaši, pretežno mladi ljudje zasedajo pribl. četrtino posteljnih kapacitet. Ostarele duševne bolnike, ki so desetletja preživeli v svojem azilu, so iztrgali iz njihovega naravnega okolja, in jih v imenu humanosti razselili.
Zaradi resistence, ki se pojavlja pri bolnikih vsled pretirane uporabe farmakov, zaradi škodljivih stranskih učinkov, so se nekateri vodilni slovenski psihiatri odločili o ponovni uvedbi elektrošokov na slovensko psihiatrijo. Direktor Univerzitetne psihiatrične klinike v Polju razlaga po TV vesoljnemu slovenskemu občinstvo o znanstvenih dokazih, o neškodljivosti in koristnosti elektro–konvulzivne terapije. Vsi drugi, ki mu oporekajo so zanj nevedni ljudje, ki naj skrbijo za svojo stroko. Ljudje, ki se po njegovem mnenju po nepotrebnem vtikajo v sveto psihiatrično stroko.

Moj osebni predlog pa je takšen. Ker eksaktna znanost nujno potrebuje tudi eksperiment za verifikacijo svojih hipotez, naj se gospod direktor lepo uležejo na bolniško postelj, na sosednje pa vsi ostali zagovorniki elektro šokov.

Izberejo naj se najboljši medicinski tehniki in sestre iz raznih slovenskih klinik, zaradi objektivnosti se seveda izključi personal univerzitetne klinike, saj veste, ko bi videli svoje velike šefe nemočne na posteljah, bi lahko kakšnemu hodile neprimerne misli po glavi. Pripravljene naj bodo vrhunske ekipe specialistov raznih strok medicine, biokemije in elektroinženirji. V spoštljivi razdalji naj zabrnijo kamere, zberejo se naj najboljši slovenski novinarji. In končno naj se začne v živo - serija po deset (elektrošokov).

Mogoče bo pa prav direktorju UPK-ja in njegovi ekipi uspelo končno »nesporno, znanstveno dokazati« prej omenjeno terapijo.
Ker pa se mnogi še prav dobro spominjamo filma Let nad kukavičjim gnezdom, bi utegnila elektro – konvulzivni terapiji slediti tudi prefrontalna lobotomija. Iz zgodovine psihiatrije poznamo še nekaj »znanstveno« utemeljenih terapij: zamrežene postelje, prisilni jopiči, priklepanje z verigami, kastriranje, sežiganje na grmadi, kamenjanje.

Zato Vas gospod predsednik republike pozivam - ustavite slovensko psihiatrijo! Če pa to »zlo« res mora nujno priti, naj o tem odloči strokovno širša medicinska stroka.


Konec prvega pisma.

Lep pozdrav.

V Ljubljani, 12. junij 2006 Bogomir Krajnc

Izvirna novica: NOUPS -->